Opisujem vam postopek nacionalizacije in denacionalizacije, ki je bil izum komunističnega režima ali bolje rečeno ljudi, ki so ta režim privatizirali in pod drugo krinko še danes lagodno živijo v Sloveniji, zadržali pa so nadzor nad sodno oblastjo, ki jim omogoča manipulacijo s kapitalom in naivnostjo prebivalstva.

Moji in sestrini starši, Henrik Krajnc, rojen 16. septembra 1907 v Zagorju pri Lesičnem, takrat politični okraj Brežice, in mati, rojena 28. marca 1907 v kraju Buče, občina Šmarje pri Jelšah, so končali osnovno in poklicno šolanje v Sloveniji. Poročila sta se 27. julija 1930. Takrat je oče imel v Zagrebu svojo krojaško delavnico, po poroki sta oba živela v Zagrebu. Oče je bil oproščen služenja vojaškega roka na pregledu 1938 v Celju. Oba s sestro sva se rodila v Zagrebu, sestra 1931, jaz pa 1940. Po vojni sta oče in mati sklenila, da se bomo vrnili v Slovenijo, ker si je oče želel živeti v naravi zaradi svojega zdravstvenega stanja. Tako sta leta 1949 v Kozjem blizu svojega rojstnega kraja kupila hišo, ki je imela dva manjša lokala, in sicer pošto in trgovino. Takrat so se začele njune življenjske težave namesto miru, ki sta si ga želela. Najprej so bili to neprimerni davki v primerjavi z drugimi sokrajani s pojasnilom občinskega tajnika, češ, vi lahko plačate, saj ste kupili hišo.

Leta 1959 je sledila nacionalizacija hiše. Po številnih pritožbah zaradi že takrat izigranega zakona, tolmačenega po željah lokalnih politikov, je sledil popravek z nacionalizacijo samo poslovnih prostorov. Prvi sklep, št. 4/4-30/9-59, 3. decembra 1959 in popravljen sklep, št. 4/4-30/15-59, 26. 2. 1960. Občina je leta 1968 začela z odprodajo oziroma menjavo poslovnih prostorov za stanovanja svojih uslužbencev, in sicer je pošto prevzel PTT v zameno za dvosobno stanovanje v Šmarju pri Jelšah, trgovino pa je prevzel TP JELŠA Šmarje in jo kasneje prodal Montu Kozje.

Oče je umrl leta 1978, njegov delež smo 30. 10. 1979 dedovali mati, sestra in jaz. Mati je umrla leta 1988 in njen delež sva dedovala sestra in jaz.

Vlogo za denacionalizacijo poslovnih prostorov, pošte v izmeri 36,96 m2 ob nacionalizaciji, in trgovine 92,46 m2 ob nacionalizaciji, sva s sestro vložila 27. julija 1990. Ker je vloga podana pred izidom Uradnega lista 27/1991, nam je občina podala navodila dne 10. 12. 1991, št. 464-64/90-4/1. Na ponovno vlogo nam je sekretariat za gospodarstvo 21. 4. 1992 podal nov zahtevek za dopolnitev podatkov, po čemer bi lahko sklepal, da ne vedo, kaj so nacionalizirali.

3. 12. 1992 je občinski organ (sekretariat za splošne zadeve in družbene dejavnosti) izdal odločbo 201-123/92-3/2-2, da je mati vpisana v knjigo državljanov občine Črnomerec -Zagreb kot hrvaška in jugoslovanska državljanka (kar je bil pogoj za denacionalizacijo po Ur. l. 27/1991). Dalje navajajo, da je po tej odločbi mogoča pritožba, kar je brezpredmetno glede na objavo v Ur. l. 27/1991. Na ministrstvo za notranje zadeve sva 4. 4. 1993 podala vlogo s prošnjo, da pospešijo rešitev. Ministrstvo nama je 6. 1. 1994 odgovorilo, da niso pristojni za denacionalizacijske postopke in postopke o priznavanju državljanstva, ampak samo za pritožbe zoper odločbe prvostopenjskih organov.

UE Šmarje pri Jelšah, oddelek za okolje in prostor nam je 9. 1.1996 poslal dopis, da glede na državljanstvo staršev ni mogoče vračilo v naravi (s tem priznavajo bojkot Ur. l. 27/1991, ki navaja jugoslovansko ali slovensko državljanstvo). Dalje navaja, da v Sloveniji še ni sprejet zakon o vračanju nepremičnih tujcem in bo treba počakati do sprejetja tega zakona. Zapišejo še, da najin odgovor pričakujejo v 60 dneh.

5. 3. 1996 obvestiva Agencijo za privatizacijo in prestrukturiranje o poteku najine zahteve in o tem, da postopka ne rešujejo.

12. 3. 1996 nas je UE Šmarje, oddelek za okolje in prostor z dopisom št. 363-4/92 obvestil, da je glede na najino pritožbo na Agencijo za privatizacijo in prestrukturiranje postopek začasno ustavil.

24. 4. 1996 se znova pritoživa na ministrstvo za notranje zadeve glede državljanstva. Pri tem navedeva vse elemente, iz katerih se vidi, da nekdo namerno nasprotuje (ne vem iz kakšnih razlogov) vrnitvi. Popolnoma vsi dokumenti staršev od rojstva do smrti so izdani v Sloveniji. Nikjer ne obstaja dokument, ki bi potrjeval željo staršev po hrvaškem državljanstvu. Tudi logično razmišljanje o naši vrnitvi v Slovenijo leta 1949 to potrjuje. Prvostopenjski organ mora dokazati podatek o želji po hrvaškem državljanstvu, saj četrta in šesta točka 41. člena ZUP dokazuje, če obstaja takšna vloga.Ur. l. 1/91, 30/91, 38/92 v 12. členu omogoča Slovencem iz tretjega kolena, če živijo v Sloveniji vsaj eno leto, pridobitev slovenskega državljanstva. Starši so v Sloveniji preživeli prvih 23 let, oče zadnjih 28 let, mati pa zadnjih 38 let. Državljanstvo se pridobi z rojstvom, z naturalizacijo, izgubi pa z odrekom, z odvzemom, z odpustom. Ker sta oče in mati umrla v času Jugoslavije, nista mogla dobiti slovenskega državljanstva, bila pa sta bolj zavedna Slovenca od nekaterih nosilcev državnih odlikovanj.

10. 4. 1996 je Oddelek UE Šmarje pri Jelšah za upravne in notranje zadeve zavrnil vračilo nepremičnine zaradi hrvaškega državljanstva in se pri tem skliceval na Ur. l .1/91,39/92,13/94, ni pa omenil Ur. l. 27/1991, ki je v celoti posvečen denacionalizaciji s podpisom Marta Lorber.

10.10. 1966 ministrstvo za okolje in prostor z odločbo 36301/017/96 odpravi sklep UE Šmarje pri Jelšah št.: 363-4/92-104D. V nadaljevanju navaja, da so po ZDEN upravičenci po 3. členu 9. točke Ta člen izrecno navaja ZAKON O NACIONALIZACIJI NAJEMNIH ZGRADB, UR. L. 52/58. Naš zahtevek se nanaša izključno na ta člen in Ur. l. 27/1991, kjer smo pravočasno vložili vlogo za vrnitev. Vse špekulacije glede nadaljnjih iger v času nacionaliziranega obdobja gredo na breme organa, ki je izdal odločbo o nacionalizaciji in jo kasneje interesno preknjiževal. Vse te postopke, ki so imeli izključen namen zavlačevanja, in metode utrujanja upravičencev sem še enkrat opisal 16. 5. 1997 in naslovil na UE Šmarje pri Jelšah, oddelek za okolje in prostor, Andreja Tašner.

10. 12. 1998 smo Krajnc Edvard, Krajnc Finc Henrika in Mont Kozje prejeli dopis št. 361-4/92-104D, da v roku 60 dni podamo svoj zahtevek za denacionalizacijo po upravičencih Krajnc Henrik in Krajnc Angela. Kaj ima pri tem MONT Kozje? Ali je firma dedič po najinih starših? Zakaj vnovični zahtevek za vračilo, čeprav je bil ta vložen že leta 1991? Zakaj načelnik UE Šmarje pri Jelšah po sedmih letih postavlja zadevo v začetni položaj, ko je bilo napisanega na desetine dopisov in pritožb?

14. 12. 1999 nama Matični urad Kozje z dopisom 342/99 sporoča, da starši niso vpisani v matično knjigo v Kozjem. S sestro sva to knjigo večkrat po letu 1991 pogledala in moja pripomba je bila, zakaj je v knjigi pri očetu en datum izbrisan in na izbrisano mesto znova vpisan. Občina Šmarje pri Jelšah je očetu in mami leta 8. 12. 1966 izdala osebni izkaznici. Očetova št. 6323 je trajna. Ta matična knjiga je izginila iz Matičnega urada Kozje. Ko sem od kasnejšega župana Kocmana želel izvedeti, kje je ta matična knjiga, ni vedel, ali je v Šmarju ali so jo izročili cerkvi. Ves čas po vrnitvi sta se oče in mama udeleževala volitev, ker sta dobila vabila. Zelo dobrodošla sta bila pri plačilu davka, ki ga ja občinski tajnik določal po svoji presoji.

17. 11. 2000 je ministrstvo za notranje zadeve z dopisom št. 0301-11/59-XV11-327-946 izdalo odločbo, da se ugodi najini pritožbi in se postopek vrne prvostopenjskemu organu. Na štirih straneh državni sekretar Matjaž Dolšina argumentira napačne postopke prvostopenjskega organa.

8. 3. 2001 načelnik UE Šmarje pri Jelšah s sklepom brez št. poda obrazložitev na podlagi MNZ z dne 17. 11. 2000, da se postopek ustavi, in v besedilu na dveh straneh izjavlja, da je bila glede na okoliščine vrnitev v naravi nemogoča, ne ponudi pa druge rešitve, odplačila ali menjave. Navaja člene iz upravnega postopka SFRJ in podobne izgovore, v nadaljevanju pa priporoči, da se ponovno razišče državljanstvo.

5. 1. 2001 pišem na SDH in navedem dejstva v smislu, da z interesi raznih vknjižb na ta predmet ne bi delali dodatnih stroškov. Na ta dopis mi odgovorijo, kaj je vloga SDH.

13. 3. 2001 nam UE Šmarje pri Jelšah izda še eno odločbo o zavrnitvi državljanstva staršev s trditvijo, da sta se oče in mati po takrat veljavnih predpisih 28. 6. 1945 sama odločila za hrvaško državljanstvo, kar je trditev brez dokazov. Tak dokument v Zagrebu na občini Černomerec ne obstaja. Državljanstvo naj bi se bilo takrat vpisovalo na podlagi popisa prebivalstva 1948 avtomatsko po naslovu stanovanja, za kar pa tudi ni nobenih pisnih dokazov.

21. 3. 2001 znova piševa na MNZ, ker prvostopenjski organ ne odgovori pozitivno.

21. 5. 2001 MNZ znova izda odločbo z urgenco za rešitev. Posebno poudarja, da prvostopenjski organ ni ravnal na podlagi vseh osebnih dokumentov staršev, ampak samo navaja, da ni mogel drugače, ne navaja pa nasprotnih dokazov. Nadalje navaja, da prvostopenjski organ ni ravnal po navodilih MNZ in mora glede na to odpraviti pomanjkljivosti ter izdati temu primeren akt. Podpisana je državna podsekretarka Alenka Mesojedec Prvinšek.

26. 9. 2001 vodja oddelka za upravne notranje zadeve Marta Lorber vse zavrne in vztraja pri prvostopenjski odločbi.

7. 1. 2002 ministrstvo za notranje zadeve da nova pojasnila, ki pa jih tolmači s popravkom. Tako navajajo, da je po zakonu »Podaci za vojnu očevidnost« 16. 10. 1942 s prvim odstavkom 35. člena mati pridobila hrvaško državljanstvo. Ta trditev je laž in največja svinjarija. Dokaz, da sta se oče in mati v času ustaškega režima izjasnila za Slovenca, kjer izrecno piše: materni jezik SLOVENSKI, nacionalnost SLOVENEC. Ali komisija za denacionalizacijo Šmarje pri Jelšah zadeve rešuje po ustaških zakonih iz leta 1942? Tu so ves čas obstajali pritiski zaradi zavisti klečeplaznikov komunizma po tej hiši. Nikjer v arhivih ni mogoče dobiti imen članov komisije za nacionalizacijo kakor tudi ne za denacionalizacijo.

23. 2. 2002 s sestro podava tožbo Ustavno sodišče RS in Upravno sodišče RS.

1. 7. 2002 UE Šmarje pri Jelšah da novo pojasnilo, kjer navajajo tudi vso našo predloženo dokumentacijo, ki se je nabrala v enajstih letih. Na treh straneh pojasnjujejo, da med Slovenijo in Hrvaško še ni podpisan sporazum o vzajemnosti in da po zakonu ZDEN starši oz. njihova dediča nista upravičenca glede na člen 9/3. To je zopet napačno tolmačenje. Ta postopek se mora obravnavati po ZDEN iz leta 1991, ko je bila dana vloga za vrnitev, ta pa poudarja vrnitev jugoslovanskemu državljanu. Starši so bili jugoslovanski državljani in so umrli pred osamosvojitvijo, v času njihovega življenja Slovenija ni bila država, sva pa državljana oba s sestro kot dediča. Ves čas v celotnem postopku noben organ ne omenja Ur. l. 27/1991, v katerem noben člen ne zavrača vrnitve premoženja.

18. 3. 2003 Upravno sodišče v Celju najino tožbo zavrne. V obrazložitvi −ker ni nihče pregledal dokumentov, ki sva jih predložila − navaja, da ne obstaja noben dokument, ki bi dokazoval, da sta oče in mati slovenska državljana. V odpustnem potrdilu vojaškega poveljništva 1939 v Celju je oče razglašen za stalno oproščenega služenja vojaškega roka. Tako kot v vseh prejšnjih dokazilih slovenskega izvora se tudi v tem pokaže trdna odločnost organov oziroma genetskih potomcev komunizma, da gredo čez vse dokaze in kršitve zakona iz Ur. l. 27/1991, I. poglavje, 3. člen, točka 9., II. poglavje Upravičenci, 9. člen pod točko 3.,4., 5. ZAKON O DENACIONALIZACIJI SPREJELA SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE na sejah DRUŽBENOPOLITIČNEGA ZBORA, ZBORA OBČIN in ZDRUŽENEGA DELA na skupni seji 20. novembra 1991. Sodba Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju, ki ni sodba v imenu ljudstva, kot piše v podnaslovu, ampak je konstrukt ostankov komunizma ali bolje rečeno pokvarjencev, ki so se skrivali v komunizmu, drugače ne bi sprejemali razsodb po ZDEN 2,ki je izšel pet let po naši vlogi za vrnitev in zakonu, ki je uradno veljal 29. 11. 1991.

31. 3. 2003 Vrhovno sodišče RS odgovarja isto, z eno besedo pa ne omenja ZDEN po Ur. l.27/1991.

7. 5. 2003 podava tožbo na Upravno sodišče RS.

3. 6. 2004 Urad Predsednika republike moje pismo predsedniku posreduje ministrstvu za pravosodje.

15. 6. 2004 Upravno sodišče RS nama odgovori, da je pritožba nedovoljena, ne omenja pa ZDEN 1991.

17. 6. 2004 dobiva odgovor ministrstva za pravosodje. Mag. Matija Vidmar nama pojasnjuje, da je ministrstvo pripravljavec zakonov, ne pa izvajalec postopkov. Omenja ZDEN, ampak tistega, ki je bil izdan 6 let po najini vlogi, ne pa tistega, ki je takrat veljal. Svetuje odvetnika.

28. 6. 2004 podava tožbo na Upravno sodišče RS, tožena stranka pa je Vrhovno sodišče RS.

5. 7. 2004 podava tožbo na Vrhovno sodišče RS, tožena stranka pa je Upravno sodišče RS.

16. 11. 2004 Upravno sodišče RS odgovori, nikjer pa ne omenja ZDEN 1991.

17. 12. 2004 podava pritožbo na Upravno sodišče RS.

4. 4. 2006 Vrhovno sodišče RS potrdi izpodbijane tožbe. ZDEN 1991 ne omenja.

24. 7. 2006 UE Šmarje pri Jelšah obvesti vse stranke v postopku, da je sodba pravnomočna, s čimer še enkrat pokaže vse licemerje sodnih organov, ker preprosto zamolči vzajemnost, ki jo navajajo kot rešitev vračanja med Hrvaško In Slovenijo. Najin odgovor je, da za naju s tem postopek ni končan in bova vztrajala naprej.

19. 6. 2013 naju Okrajno sodišče v Celju obvesti o vpisu etažne lastnine. S tem še enkrat potrdi, da je bilo izgovarjanje na vzajemnost bila laž, ker se ni nikoli pokazala volja, da se to uredi.

23. 6. 2013 znova pojasnjujeva ministrstvu za pravosodje neupoštevanje datuma vloge in takratnih pogojev za vrnitev.

4. 7. 2013 znova piševa Okrajnemu sodišču v Celju in navedeva vse kršitve postopka.

8. 7. 2013 nama ministrstvo za pravosodje odgovori. Normalen človek ne more razumeti tega tolmačenja. Ministrstvo namreč navaja, kako je bil ZDEN sprejet, da bi se popravile krivice, ki so bile storjene z revolucionarnimi predpisi po drugi svetovni vojni. Lepa revolucionarnost, lenuhi so pobrali imetje tistim, ki so garali. Dalje navaja dokazila, ki smo jih predložili že takoj po vložitvi za vrnitev, ni pa omenjen Ur. l. 27/1991, v katerem je kristalno jasno naveden pogoj vračanja. Svetuje, da znova uporabimo pravna sredstva, in toliko da ne navede, češ, vi kar pišite, saj ne bomo naredili nič več kot doslej.

25. 9. 2013 piševa še eno pismo, in sicer Vladi Republike Slovenije.

17. 12. 2013 piševa ministrstvu za zunanje zadeve glede neurejenosti vzajemnosti z Republiko Hrvaško.

13. 1. 2014 me Vrhovno sodišče RS obvesti o prejemu nadzorstvene pritožbe.

15. 1. 2014 Vrhovno sodišče RS dodatno obvestiva o ravnanju denacionalizacijske komisije.

27. 1. 2014 naju Vrhovno sodišče RS obvesti, da ni pristojno za komentiranje sodnih postopkov upravnih organov.

22. 7. 2014 obvestiva UE Šmarje pri Jelšah, Pošto Slovenije, Mercator Ljubljana z navedbo kršitev denacionalizacijskega postopka.

Začelo se je 24. leto od vložitve za vrnitev nacionaliziranih poslovnih prostorov. Slovenska zakonodaja je v tem obdobju rešila primere, v katere so vpletene domače osebe s preobrnjenim značajem in tujci z močno mednarodno podporo. Za Slovence se vladajoča elita prebudi ob volitvah in še ob kakšni lokalni prireditvi. Vladni funkcionarji zelo radi obiskujejo naše izseljene rojake, ker potrebujejo njihovo podporo. Rojenemu Slovencu pa ne priznavajo državljanstva,čeprav za tujega ni nikoli zaprosil, domače pa mu ni bilo nikoli odvzeto. Je še kje na svetu takšna država?

Edvard Krajnc, Kozje