Iz prijateljstva v zvezo
Zakaj se nekatirim zdi tako čudno, če se prijateljstvo razvije v resno zvezo. Midva s partnerjem sva tak primer. Spoznala sva se preko skupnih prijateljev, se začela precej družit, hodila skupaj na koncerte, kino, včasih kaj pojest……Po nekako štirih mesecih, je preskočila iskrica in sva začela razmerje. Teče šesto leto zveze in imava se super furava brez pretresov. Imam pa kar nekaj znank/cev, ki take veze ne odobravajo, češ da to ni to. Zakaj?
to najboljši način, ker lahko človeka – partnerja tako res najbolj spoznaš skozi prijateljevanje… in se tako razvije zaupanje in potem je tako partnerstvo lahko tudi bolj trdno in še pravi partner je tudi najboljši prijatelj potem tudi v partnerstvu – tako,da meni je že čudno zakaj se tako zgražajo drugi, meni se zdi spodbudno in ok in prednosti ravno v takšnem partnerstvu in načinu vzpostavitve veze. ne oziraj se na druge 🙂
Midva sva prijateljevala kar nekaj let. Hodila na sprehode, kavice, izlete,… Po kakih treh letih sva si zacela izmenjevati tudi kake bolj zgeckljive besede, sporocilca, maile… kak pogled, “nakljucen” dotik, enkrat celo poljub… dve leti je nekako trajalo to obdobje zblizevanja in zapeljevanja, morda dve in pol. Nato sem se nekega dne opgumil ter kupil zarocni prstan… in jo za njen rojstni dan zaprosil. 🙂
Tega nikoli nisem in nikoli ne bom zastopil…poznam en par, ki sta bla skoraj 10 let frenda, zdaj imata pa familijo…veza je sicer nikakva, kot sem predvideval da bo, ampak vseeno mi ni jasno, zakaj se je izvedla kemična rekacija čez 10 let, ne pa na prvi pogled, prvi teden , prvi mesec, prvo leto, itd…edina logična razlaga je čisto koristoljubje ali pa strah pred samskostjo…pa ne mi flancat o neki znanstveni fantastiki kako , kaj in zakaj…
Saj kemicna reakcija se je izvedla na prvi pogled… ;-)[/quote]
Lej, mam jaz dve samski bejbi, s katerima se družim, obe mlajši od mene 8 in 11 let, poznam se že več kot 10 let z obema, obe lušne, z vsako od njih pirčkam, kofetkam, hodim na koncerte, bicikliram, laufam, šopingiram, itd…vsi mamo podobne hobije , podobne karakterje (itak najboljše), taboljše pse (boxerje in frenčije) , itd..ne da se mi naštevat…v glavnem, hočem rečt, da se predobro štekam z njima, da bi reskiral kvalitetno pijateljstvo…sej kemija je sicer u luftu na nek način ampak vsi vemo da je tko kot je, najboljše za vse…vsak ima svojo distanco in basta…čeprav je vedno nevarno kratka hahah…
Saj kemicna reakcija se je izvedla na prvi pogled… ;-)[/quote]
Lej, mam jaz dve samski bejbi, s katerima se družim, obe mlajši od mene 8 in 11 let, poznam se že več kot 10 let z obema, obe lušne, z vsako od njih pirčkam, kofetkam, hodim na koncerte, bicikliram, laufam, šopingiram, itd…vsi mamo podobne hobije , podobne karakterje (itak najboljše), taboljše pse (boxerje in frenčije) , itd..ne da se mi naštevat…v glavnem, hočem rečt, da se predobro štekam z njima, da bi reskiral kvalitetno pijateljstvo…sej kemija je sicer u luftu na nek način ampak vsi vemo da je tko kot je, najboljše za vse…vsak ima svojo distanco in basta…čeprav je vedno nevarno kratka hahah…[/quote]
Lepo si to povedal. Ni kemija tista, pac pa obcutek… Pri nama je bil ta obcutek ravno taksen, da sva eden drugega zelela spodbujati, negovati… in scasoma se je to razvilo tudi na najbolj intimnih ravnih.
Takšni scenariji s srečnim koncem v primeru prvotnega prijateljstva in nato zveze so zelo redki. Skoraj nemogoče je, da bi človek lahko šele kasneje razvil čustva. Se zgodi, ampak redko. Če ti oseba ni všeč že na prvo žogo, bo ti kasneje še težje. Še starejši so nekoč govorili, pa saj ga boš vzljubila… Ravno v slednjem stavku je problem, saj se srcu ne da ukazovati. Jaz v kasnejšo “vzljubitev” ne verjamem. To je bolj fejk kot ne. Zato pa je potem toliko ločitev, ker tista stran, ki bi naj sčasoma vzljubila drugo, pogrne na celi črti in ugotovi, da v ljubezni ni gumbov on in off.
saj je res, da se iz vsakega prijateljstva ne more razviti. Veza… ze mora biti neka kemija… je pa res da tudi potem ko se razvije veza je potrebno delo in vlaganje v.njo kot v vsako drugo… ce tega ni gre ravno tako navzdol.[/quote]
Se mi zdi, da je v takih prmerih bolj biologija (v obliki ure, mislim) v paci kot kemija. In pa problem odletelih golobov, medtem ko je vrabec še zmeraj ostal v roki.
Oh dej no…Mogoče je marsikdo šele v zrelih letih naletel na pravo ljubezen….nekateri smo jo izkusili že zdavnaj prej…pa ne samo 1x…no, in ko človk nekajkrat naleti na razočaranje, počasi neha razmišljat o pravljicah …ljubezen je poguba za vsakogar….zakaj obstaja tako malo ljudi, ki so v skupni vezi zelo na racionalni bazi…bolj prijateljski kot ljubezenski…in ki sex jemljejo bolj kot šport, hobi, in ga znajo ločit od ljubljenja….in si ne govorijo bedarije kot “ljubim te”, “rad te imam”, itd…in ki niso ljubosumni in posesivni…takih parov ni skoraj nikjer…medtem ko velika večina parov živi v zlaganih, klišejskih vezah in se jim zdi to čist normalno…
Kaj vraga pa je v ljubezni pravljicnega? Jaz raje uporabljam prispodobo z vrtom. Rozic ne okopavam, ne zalivam, ne plevem, ne gnojim,… iz nekih pravljicnih vzgibov, temvec zaradi veselja do zivljenja, zaradi obcutkov, ko opazujem, kako rastejo, zaradi lepote, ko cvetijo in omamnega vonja, ko dehtijo in razumevanja minljivotsti, ko venejo. Vrt zahteva popolno predanost in pri tem ne izcrpava. Nasprotno, vlozeni trud se povrne v najcistejsi obliki. Tako kot pri odnosu v ljubezni.
Meni pa se je, sicer v najstniških letih, ampak se je. :)[/quote]
Nanjo na začetku nisem gledal, kot na neko seksi punco po mojem okusu, ampak zgolj kot zanimivo osebo in s časom najboljšo prijateljico. Ko pa se mi je izpovedala, pa so se zadeve močno zasukale, v hkrati tudi zelo veliko vizualno privlačnost. Skoraj da nasprotje od tega, kar sem občutil na začetku, ko sem jo videl.
Uf, nostalgija. Prvic sem jo videl v sluzbi. V rahlo cudnih okoliscinah. Znasel sem se v manjsi zadregi, saj sem pricakoval nekoga drugega v pisarni. Pa je bila ona… mlada studentka na praksi. Ona je stala tam… rahlo zardevala, jaz pa nisem mogel odmakniti pogleda od nje. Cas se je ustavil… to je bilo to. Po kakih dveh tednih se ji je pokvaril tiskalnik. Povabila me je, ce bi prisel pogledat… bil je izstekan kabel… kako prozorno. Tako zelo, da je bilo ze kar nazorno. Se se dandanasnji kdaj nasmejemo na ta racun… 🙂
Meni pa. Midva sva ene pol leta kar precej hodila na kave in sprehode, ampak meni klikerji niso delali. Ko so proradili, sem bila pa gotova… In ne kaže, da bo kmalu kaj bolje… 🙂
Imela sem nekaj zvez, partnerstev in v eno sem res zašla na zgoraj omenjen način, preko prijateljstva (on je bil sicer takoj na polno zagledan). In iskreno, nikoli ni bilo to to, zato tudi po razhodu nisem trpela tako, kot sem trpela v drugih primerih. Pa je bil krasen moški, bil bi krasen mož, najboljši oče, o njem ne morem povedati nič slabega, nič negativnega, ogromno pa superlativov in dobrega. Ampak tistega nekaj pa ni bilo in počasi se je razvil telesni odpor, ker tako pač ne zmorem. In se odšla.