Pred dnevi sem pisala, da je imamo celo dramo, ko se 4-letna hči vrne iz vrtca, zdaj po praznikih je pa še dobila fiksno idejo, da noče v vrtec. Že prej je govorila, da noče, pa smo nekako vozili. Zdaj pa je vsak dan huje, noče iz postelje, noče se oblečt, noče zob umit, nič. Zadnje dva tedna je to vsak dan huje. Vprašam jo, zakaj noče v vrtec, kaj je narobe, pa pravi, da ji fanti nagajajo. Tudi, če jo stisnem k sebi, se pogovoriva, jo poslušam, ji razložim…nič ne pomaga. V vrtcu sva bila z možem že dva krat na sestanku in pravijo, da je v večini primerov ona tista, ki nagaja, poleg tega je fizično zelo močna in itak drugi nimajo šans, če se odloči, da bo komu kaj vzela ali kaj podobnega.
V glavnem, tam govorijo eno, ona doma drugo… Drama pa se samo stopnjuje. Ko ji hočem povedati, da sva bila v vrtcu in vprašala, kaj se dogaja, sploh noče slišati, kar reče, da naj ji ne govorim, da noče poslušati. Seveda ji vseeno povem, pa gleda stran ipd. Skratka, obup.
Po riti ne zaleže, kot da je nisem. Pišemo črne pike na list na steni, to jo zelo prizadane, ampak ne pripravi do tega, da bi se oblekla ali kaj ubogala. Vse, kar dosežemo, je to, da se dere kot zverina.
Danes ji je mož odnesel v klet eno zelo priljubljeno igračo, za kazen. Se je drla in cvilila, ubogala pa ne. A naj jo na silo zagrabiva in oblečeva pa vrževa v avto ali kaj? Odprla sem balkon in ji pokazala, kako je zunaj mrzlo, ne pomaga, ona se ne da. Nama se že blede. Namesto, da bi bilo lažje, je vedno huje. Pa ji ne popuščava, ampak včasih se mi že zdi, da vse delava narobe, ker nič ne pomaga.
Danes je zamudila zajtrk, sva ji razložila, da ga bo in zakaj ga bo. Dvomim, da si bo do jutri zapomnila, da je bila lačna.
Ne vem, ali naj si poiščemo kakšno pomoč ali kaj?

Poiščite si strokovno pomoč. Obstajajo pedagogi, psihologi itd., ki vam lahko pomagajo s kakšnim nasvetom. Mi smo več ali manj laiki. Vsak otrok je drugačen in drugače reagira. Otroški psihologi imajo izkušnje, kako delati s takimi otroki.
Dejstvo je, da vašega otroka ne morete obvladati. Poiščite pomoč čimprej, saj to ni nič sramotnega. Zato pa so psihologi. Srečno.

Predvsem pa ne razmišljajta o še kakšnem otroku, ker vama tole ne gre pretirano dobro od rok.

Drugače pa vzemi v roke Juulovo knjigo 4 vrednote, ki jih lahko daste otroku ali nekaj podobnega. Tam imaš eno poglavje namenjeno tudi takim otrokom, kot je morda tvoja hči.

Vajina hči vaju dobro komandira.V vrtcu očitno hoče biti glavna in ker ji zmeraj ne uspe, ji vrtec ni všeč.Jaz bi jo zgrabila , dala v avto, jo peljala v vrtec , poljubila in čao.Brez pardona. Vajin otrok ni ena plaha punčka, ona v vrtcu nagaja drugim, doma pa vama.Če ji ne boste postavili brezkompromisno mejo, ji bo zrastel še bolj dolg in še bolj košat rep.

Tamala točno ve, da se bosta vidva uklonila. Ker vama živce popolnoma ven potegne. In potem izigrava do skrajnosti.
Ko bo dojela, da mislita resno, bo tudi to počasi minilo.
Zakaj na silo obleči? V pižami jo spravi v avto pa naj gre takšna v vrtec.
Pa čimbolj mirne živce in nehajta se pregovarjat z njo. Enkrat, dvakrat ponoviš svoje zahteve in če ne gre, greš po drugi poti.

Ah daj no, to so spet tipično monovski butasti nasveti. Avtorica, tvoja je čisto navaden otrok, ni popolnoma nič bolna kot hočejo eni prikazati. Preprosto ji mirno vsilita svoje, predvsem je pomembno da ne pokažeta da vama je prišla do živega. Bodita mirna, preprosto mora narediti tisto kar ji rečeta. Vidva komandirata njo in ne ona vaju. Otrok preizkuša meje in nič drugega, malce je pa še razvajena zraven.

Ja, poiščite pomoč. Priporočam psihologa. Lahko tudi v vrtu vprašate, če vam kakšnega priporočijo.

Sicer pa čim prej nehate s kaznimi (črne pike) in tepežem po riti! To ni vzgojno in kot vidite NE UČINKUJE!!!! Otroka nočete prizadeti, ampak hočete, da SODELUJE z vami – to naj bo cilj!!

Ujeli ste se v nek vzorec obnašanja, ki se stopnjuje v ekstreme in ga je treba prekiniti. Tako vi kot hčerka potrebujete SPREMEMBO. Recimo: poskušajte enkrat za spremembo zjutraj početi nekaj, kar ima res rada. Prinesite ji zajtrk v posteljo, recimo kakšno dobro pecivo, posuto z mrvicami, lepo okrašene sendvičke (paprika za usta pa kolobarji korenčka za oči), evrokrem, karkoli ima rada.

Naj bo jutro zabavno, lepo, v toplem družinskem vzdušju. Objemite jo, preberite pravljico, VZEMITE SI ČAS. Važno je, da jo presnetite in da greste stran od rutine, ki vas ubija vse skupaj. Potem jo povabite, da se greste skupaj igrat. Naj se vam ne mudi v vrtec, vstanite kakšno uro prej in se v vrtcu dogovorite, da bo tisti dan prišla kasneje. Nato naj se sama odloči, kaj bo oblekla – ponudite ji troje hlač, ki se vam zdijo primerno tople, tri puloverje itd. – ona pa naj se odloča med njimi.

V glavnem: dajte ji možnost, da soodloča ter da se počuti sprejeto in ljubljeno. Potem pa jo objemite in ji povejte, da gre sedaj v vrtec, ampak da boste popoldne, ko pride iz vrtca, počeli kaj zabavnega. Da boste šli rešit njeno ljubo igračo iz kleti, da boste pekli piškote – karkoli! Pa da vam lahko vse pove, če jo kaj teži v vrtcu in jo boste nauči, kako se postaviti zase. Ampak v vrtec pa mora. Pa da se boste tudi naslednji dan zjutraj igrali, le da bo zato na voljo le ena ura. Če bo prej vstala, si umila zobe in pojedla, več časa bo ostalo za igranje in crkljanje do odhoda.

Skratka: poskusite sprmeniti svoj odnos do nje, da ni le problematičen otrok, ki se upira, ampak vaša hčerka, s katero se imate skupaj super! Pa ne pozabite tudi na psihologa – če drugega ne, vam bo povedal kakšen trik ali pa vam povedal, da problem sploh ni tako velik, kot se zdi, le drugače morate postopati.

Pa še če imate možnost, si z možem vzemita tudi kaj časa zase – če je hčerka rada pri babici in dedku, naj gre za kakšni dve uri popoldne tja, vi pa si malo spočijte od nje, ali pa jo vpište na kakšno dejavnost, ki ji bo všeč – pogovorite se z njo o možnostih. Če pa ne gre drugače, pa vzemita en dan dopusta in se malo oddahnita, medtem ko je ona v vrtcu.

Lahko je nekaj napisati, težje narediti. Ker je otrok moj, pač poskušam to razumeti globlje, kaj se dogaja z njo, zakaj je takšna, kaj morda delam narobe… po drugi strani pa poznam primere, ko imajo po dva ali tri otroke, pa je samo eden takšen, drugi pa v mejah normale. Čeprav zelo nerada uporabljam besedo “normalno”, ker se mi zdi žaljivo, da bi nekoga označila za nenormalnega samo zato, ker morda drugače čuti in reagira kot večina. Svojega otroka imam pač rada, normalno in mi je težko, da se to sploh dogaja. Vem pa, da ni nedolžna, da ni nobena uboga punčka v vrtcu, ampak da hoče biti v vsem prva, najmočnejša. Zdaj, ko so nekateri fanti vedno večji in ni več najmočnejša, je pa ogenj v strehi, ker ne prenese poraza. Na sploh opažam, da ne prenese, če ni vedno prva in najboljša. Včasih igramo črni peter karte ali spomin. Če ona izgubi, včash joka kot dež in je jezna. Prav ne prenese poraza in skrbi me, kaj jo še čaka v življenju. Ker to je lahko velik problem, ko bo morala v službo itd.

Se bo že naučila prenesti poraz. Jasno ji pokažita kdo je gospodar pri hiši, to je vse kar otrok rabi. Neki sodobni vzgojni nasveti so popolnoma smešni. 4 letni otrok bo soodločal? da crkneš

Po mojem tipična edinka, navajena, da mora biti vse po njenem.

Kadar je več sorojencev, je, kot pišeš, ponavadi problem samo pri enem izmed njih. Razumljivo. Tudi tistemu otroku se praviloma preveč popušča. Običajno je to ali najstarejši ali najmlajši.

Nič ni narobe s tem, da imaš otroka rada.
Narobe pa je zelo, da mu nisi starš.

kot vidiš pri vas kazni ne zaležejo zato razmisi o pozitivni motivaciji otroka!

in tale tekmovalnost, ki jo omenjaš .. daj razmislite o kakšnem športu in naj se tam dokazuje in izkazuje.

Postavita meje in se jih dosledno držita. Oba.
Na začetku bo kriza, saj je deklica navajena, da je vse po njenem, a ob vztrajanju in doslednosti boste tudi to prešli. Vsak otrok išče meje, ker jih rabi zaradi svoje varnosti in sigurnosti. Taka obdobja prihajajo z odraščanjem(več jih je, seveda), in vedno je treba delovati ljubeče a dosledno. Brez kompromisa. Otrok mora vedeti, do kod gre lahko in da ima pri vama varnost. In prosim- pozabi na eno čez rit, ker kako naj človek zaupa nekomu, ki ga tepe, pa čeprav z eno čez rit? Kot vidiš ne pali.

Lepo ji razloži, ko bo mirna, da zjutraj bo šla v vrtec v vsakem primeru. Če se ne bo hotela oblečti, bo šla pač v pižami. Če je treba, tudi brez bunde. To vse daš v avto, jo napokaš in greš. Tudi če jo bo malo zeblo, ji nič ne bo škodilo, ker od ihte ji bo itak vroče.

Mislim, da več kto enkrat ne bo šla taka v vrtec. Se bo raje zrihtala.

Jaz mislim, da je vaš problem, ker se preveč vrtite okrog nje. Pa razlagat, pa prosit, pa…. Pa ljudbi duš! Razlagaš lahko, če otrok razume, pa sprejme, sicer se pa smao naredi. Pa če mulc to hoče ali noče.
Otrok mora spoznati, da se svet ne vrti okrog njega.

Bom začela na koncu:
1. Rada gre k babici in dedku in tudi gre, vsaj enkrat tedensko jo gresta celo iskati in imava midva cel popoldan zase. To ni problem, čas zase si vzameva, tudi zvečer, ko zaspi. Ampak ravno zato pa ne moremo vstajati že ob 6h, temveč spimo do 7h, tak imamo ritem že od vedno. In je funkcioniralo do nedavnega, dokler ni postajalo vedno huje. Zdaj po praznikih pa sploh ne vem več, kaj naj.

2. Zjutraj in rutina: tvoj predlog je super, ampak! Če to naredim eno jutro, bo to hotela vsak dan in s tem samo vse skupaj podaljšam, zakompliciram. Še vsako prijetno stvar, ki smo jo naredili, je izkoristila na polno in takoj naredila vse, da bi to spremenili v rutino. Ne moremo pa vstajati ob 6h, ker ona ima dosti energije in gre spati zvečer šele ob 21h, pa še to ne zaspi takoj, naju kliče še pol ure v sobo, hoče vodo, pa lulat, pa govori in sprašuje… skratka, zavlačuje, da ni treba zaspati. Midva pa imava edino tiste dve uri zvečer, ko zaspi, malo časa zase, za kakšen film. To nama res ogromno pomeni konec dneva, da se lahko vleževa na kavč in malo pogledava tv. Rabiva pa 8 ur spanja, sicer ne funkcionirava, tako smo pač ljudje narejeni. Dan ima na koncu premalo ur, če bi hotela vse tako počasi. Poleg tega smo v vrtcu zmenjeni, da doma ne jemo zajtrka, ker ga imajo tam skupaj in če sva ji kdaj dala za jesti, je potem v vrtcu bil problem, ker ni jedla in se spakovala. Imeli smo en čas rutino, da smo hodili v vrtec malo pred 9. uro (mož ima službo ob 9h čisto zraven vrtca), ampak je vzgojiteljica rekla, da to ne gre več, ker otroci zamudijo tisto jutranje druženje ob zajtrku in se jim vse podre. Ker so prej kapljali v igralnico med 7. in 9. uro vsak po svoje in so zaradi tega imeli kaos. Je razložila na par primerih, kako to izgleda, tako da se strinjam, da to ni bilo ok. Imamo pravilo, da smo ob 8h tam, da imajo skupaj zajtrk in potem se gredo lepo igrati.

Najhuje pa je, da vedno bolj zafrkava v smislu, da jo npr. mož že na pol obleče (žabe in majico), potem pa se ona kao spomni, da se hoče sama obleči. In začne vleči oblačila s sebe, ura je že pozna, potem hoče še čaj, treba je še zobe umit.. in tudi, če ji pustiva, da se sama oblači, ni iz nje nič. Enostavno se zvija in norčuje, posmehuje,… skratka, zajebava v glavo. Zdaj si pa predstvljajte, kaj nama delajo živci??? Po riti ne pomaga, mož se je danes tako zadrl, da so po moje še v sosednji blok slišali, ampak nič. Ne, ne premakne se, norčuje se dalje, midva pa sva obupana. Odprla sem balkon in rekla, da jo bom dala ven, da bo videla, kako je mrzlo. Ne, ona se ne obleče. Potem ji je napisal tisto črno piko in odnesel lesenega konjička v klet. Ker mlatiti je pa ne moreva, čeprav v takem trenutku te zagrabi, da bi naredil marsikaj.

Lahko je nekaj napisati, težje narediti. Ker je otrok moj, pač poskušam to razumeti globlje, kaj se dogaja z njo, zakaj je takšna, kaj morda delam narobe… po drugi strani pa poznam primere, ko imajo po dva ali tri otroke, pa je samo eden takšen, drugi pa v mejah normale. Čeprav zelo nerada uporabljam besedo “normalno”, ker se mi zdi žaljivo, da bi nekoga označila za nenormalnega samo zato, ker morda drugače čuti in reagira kot večina. Svojega otroka imam pač rada, normalno in mi je težko, da se to sploh dogaja. Vem pa, da ni nedolžna, da ni nobena uboga punčka v vrtcu, ampak da hoče biti v vsem prva, najmočnejša. Zdaj, ko so nekateri fanti vedno večji in ni več najmočnejša, je pa ogenj v strehi, ker ne prenese poraza. Na sploh opažam, da ne prenese, če ni vedno prva in najboljša. Včasih igramo črni peter karte ali spomin. Če ona izgubi, včash joka kot dež in je jezna. Prav ne prenese poraza in skrbi me, kaj jo še čaka v življenju. Ker to je lahko velik problem, ko bo morala v službo itd.[/quote]
Tvoj otrok je razvajen. Scene dela zato, ker jih lahko. Z njo se čisto preveč pogovarjate in jo skušate razumeti, obenem pa jo pozabite vzgajati.

Najhuje pa je, da vedno bolj zafrkava v smislu, da jo npr. mož že na pol obleče (žabe in majico), potem pa se ona kao spomni, da se hoče sama obleči. In začne vleči oblačila s sebe, ura je že pozna, potem hoče še čaj, treba je še zobe umit.. in tudi, če ji pustiva, da se sama oblači, ni iz nje nič. Enostavno se zvija in norčuje, posmehuje,… skratka, zajebava v glavo. Zdaj si pa predstvljajte, kaj nama delajo živci??? Po riti ne pomaga, mož se je danes tako zadrl, da so po moje še v sosednji blok slišali, ampak nič. Ne, ne premakne se, norčuje se dalje, midva pa sva obupana. Odprla sem balkon in rekla, da jo bom dala ven, da bo videla, kako je mrzlo. Ne, ona se ne obleče. Potem ji je napisal tisto črno piko in odnesel lesenega konjička v klet. Ker mlatiti je pa ne moreva, čeprav v takem trenutku te zagrabi, da bi naredil marsikaj.

Tipično za otroka ki mu v vsem ugodita.

Meni se pa zdijo te vzgojiteljice zelo zelo slabe. Kaj pa se to pravi, če otrok joka, da ji fantje nagajajo. Otroci znajo biti zelo zleht, ni čudno, če jih tako vzgajate. Jaz ji čisto verjamem.

Morda bi ti znali pomagati tukaj http://icpika.si/za-starse/

Po mojem tipična edinka, navajena, da mora biti vse po njenem.

Kadar je več sorojencev, je, kot pišeš, ponavadi problem samo pri enem izmed njih. Razumljivo. Tudi tistemu otroku se praviloma preveč popušča. Običajno je to ali najstarejši ali najmlajši.

Nič ni narobe s tem, da imaš otroka rada.
Narobe pa je zelo, da mu nisi starš.[/quote]

Narobe, poznam primere, ko so trije in je srednja hči tista naporna. Tudi karakter ima čisto drug, kot starejša in tamali. Pa še dosti je primerov, ko vidiš, kako sta lahko dva iz iste družine kot noč in dan.
Mislim, da bo en dan morala v pižami v vrtec, pa si bo hitro premislila. Točno to bomo naredili.

Bom začela na koncu:
1. Rada gre k babici in dedku in tudi gre, vsaj enkrat tedensko jo gresta celo iskati in imava midva cel popoldan zase. To ni problem, čas zase si vzameva, tudi zvečer, ko zaspi. Ampak ravno zato pa ne moremo vstajati že ob 6h, temveč spimo do 7h, tak imamo ritem že od vedno. In je funkcioniralo do nedavnega, dokler ni postajalo vedno huje. Zdaj po praznikih pa sploh ne vem več, kaj naj.

2. Zjutraj in rutina: tvoj predlog je super, ampak! Če to naredim eno jutro, bo to hotela vsak dan in s tem samo vse skupaj podaljšam, zakompliciram. Še vsako prijetno stvar, ki smo jo naredili, je izkoristila na polno in takoj naredila vse, da bi to spremenili v rutino. Ne moremo pa vstajati ob 6h, ker ona ima dosti energije in gre spati zvečer šele ob 21h, pa še to ne zaspi takoj, naju kliče še pol ure v sobo, hoče vodo, pa lulat, pa govori in sprašuje… skratka, zavlačuje, da ni treba zaspati. Midva pa imava edino tiste dve uri zvečer, ko zaspi, malo časa zase, za kakšen film. To nama res ogromno pomeni konec dneva, da se lahko vleževa na kavč in malo pogledava tv. Rabiva pa 8 ur spanja, sicer ne funkcionirava, tako smo pač ljudje narejeni. Dan ima na koncu premalo ur, če bi hotela vse tako počasi. Poleg tega smo v vrtcu zmenjeni, da doma ne jemo zajtrka, ker ga imajo tam skupaj in če sva ji kdaj dala za jesti, je potem v vrtcu bil problem, ker ni jedla in se spakovala. Imeli smo en čas rutino, da smo hodili v vrtec malo pred 9. uro (mož ima službo ob 9h čisto zraven vrtca), ampak je vzgojiteljica rekla, da to ne gre več, ker otroci zamudijo tisto jutranje druženje ob zajtrku in se jim vse podre. Ker so prej kapljali v igralnico med 7. in 9. uro vsak po svoje in so zaradi tega imeli kaos. Je razložila na par primerih, kako to izgleda, tako da se strinjam, da to ni bilo ok. Imamo pravilo, da smo ob 8h tam, da imajo skupaj zajtrk in potem se gredo lepo igrati.

Najhuje pa je, da vedno bolj zafrkava v smislu, da jo npr. mož že na pol obleče (žabe in majico), potem pa se ona kao spomni, da se hoče sama obleči. In začne vleči oblačila s sebe, ura je že pozna, potem hoče še čaj, treba je še zobe umit.. in tudi, če ji pustiva, da se sama oblači, ni iz nje nič. Enostavno se zvija in norčuje, posmehuje,… skratka, zajebava v glavo. Zdaj si pa predstvljajte, kaj nama delajo živci??? Po riti ne pomaga, mož se je danes tako zadrl, da so po moje še v sosednji blok slišali, ampak nič. Ne, ne premakne se, norčuje se dalje, midva pa sva obupana. Odprla sem balkon in rekla, da jo bom dala ven, da bo videla, kako je mrzlo. Ne, ona se ne obleče. Potem ji je napisal tisto črno piko in odnesel lesenega konjička v klet. Ker mlatiti je pa ne moreva, čeprav v takem trenutku te zagrabi, da bi naredil marsikaj.[/quote]
Avtorica, vidim, da si tudi ti ena mala razvajenka. Škoda, da si si sploh omislila otroka, ker očitno moti tvoj lepotni spanec.