Nisem žleht, dogajajo se mi pa same slabe reči, zakaj tako???
Obdobje zadnjih 5 let se mi dogajajo neverjetne reči: mož me vara, starejša odrasla hčerka kljubuje vsemu okoli sebe, je neverjetno negativna in grozen upornik v sebi, mlajšo hčerko spremljajo bolezni, oče je postal psihična razvalina in tone vsak dan samo še globje in me psihično izsiljuje, v službi medsebojni odnosi na dnu človeškega, sama sem vseskozi utrujena in popolnoma brez moči . Čutim, da so vsi ti problemi posrkali vso energijo iz mene. Trudim se biti močna in ne kažem čustvene prizadetosti, pa vendar, včasih se mi zdi, da ne zmorem vseh bremen.
Včasih se pošalim, da sem morala biti v prejšnjem življenju huda čarovnica, da v tem življenju plačujem tako »kazen«.
Je med vami še kdo s podobnimi občutki in težavami?
No, veliko ljudi se nas srečuje s podobnimi težavami…. po več letih “pomaganja” drugim družinskim članom in “živciranja” zanje ter njihovega “vlečenja” iz takih in drugačnih težav sem ugotovila, da moram začeti reševati pri sebi…. se samoanalizirati in ugotoviti dejansko stanje, ugotoviti kaj zmorem za druge in česa ne, ali sem v življenju usmerjala otroke na pravo pot (in na srečo so na pravi poti, z diplomami pri svojem kruhu), ali negujem pravo enakopravno (ne odpuščajočo ali podrejeno) partnersko zvezo…
Potem tu ostanejo še naši ostareli starši, ki so morda včasih tudi preveč pričakovali od nas, več, kot lahko v psihičnem smislu dajemo… potem pa depresija, ki meji že skoraj na demenco, obtoževanja…. jah….na neki točki je potrebno take ljudi, ki te vlečejo psihično za vrat navzdol, izpustiti in sam nadaljevati pot…. nekaj časa pomagaš in pomagaš, ampak vse pogosteje tudi pri drugih vidim, da moraš stvari opustiti…. pomagaš v fizičnem smislu, v psihičnem pa so za to strokovnjaki, vendar mnogo starostnikov te pomoči enostavno ne želi. Lepše je najedati svojcem doma….
Si pa pogosto povem, da življenje ni generalka za naslednje…. je le eno samo in tega hočem živeti v polni meri brez “zajedavcev”:)
Jaz sem se enostavno sprijaznila, ker tako ne morem spremeniti ničesar. Po moje je to usoda. Razno čenčanje o pozitivni energiji je larifari. Eni imajo srečo, drugi pač ne. Tako je to. Je prišlo že tako daleč, da se znanci “zezajo” na moj račun, da pri meni bo sigurno šlo kaj narobe ( neodvisno od mene, normalno). Ponavadi se ne obremenjujem, včasih pa mi ni vseeno in sem žalostna. Tolažim se s tem, da bo morda moj otrok živel bolj polno življenje. Če je to cena, potem jo je vredno plačati.
Življenje ti z vsemi težavami dela uslugo, na vsak način se moraš naučiti živeti najprej zase, potem pa za druge. Nehaj se ubadati s težavami drugih in se posveti svojim. Nauči se biti skromno zadovoljna s tem, da imaš streho nad glavo, poln krožnik, službo…
Družinskim članom prepusti, da svoje probleme rešujejo sami. Začni uporabljati besedo ne. Morda s problemi drugih samo skrivaš svoje težave, da se ti ni treba soočiti z njimi in jih začeti reševati. Spremeniš lahko samo sebe. Poglej vase in se uči, kako si narediš prijazen dan kljub temu, da se dogaja karkoli. Kaj meni okolica sploh ni pomembno.
Ponavadi se vrednosti svojega zdravja zavemo, ko nam tega že pošteno načenja stres. In seveda privede do večjih problemov.
Tudi jaz imam težka leta, občasno zelo težka, predvsem zdravstveno v svoji družini. V zadnjem letu pa se samo še dodaja na drugih področjih (poslovno, zasebno).. A veš kaj – iz vsega tega sem se mnogo naučila in očitno vse to mora biti, da gre počasi na bolje.
In najslabše možno je, da obstaneš, se predajaš depresiji in melanholiji.
Življenje ni vedno fer, ni pravično, niti ni prijazno. Tudi dobrim ljudem se dogajajo slabe stvari! Res je sicer, da ima vsak človek na tem svetu križ, ki ga mora prinesti do konca, ampak verjemi, tudi križi so različni, eni so lažji, drugi so neznosno težki. Le zakaj mnogi obupajo in ne uspejo priti do konca?
Ne razmišljaj o tem, kar se ti dogaja. Sprijazni in spoprijemi se s problemi, ki jih imaš. Res je, da najprej poskušaj živeti zase. Ne se toliko sekirati zaradi stvari, ki jih ne moreš spremeniti. To je pač še eno obdobje v tvojem življenju, ki se bo nekega dne končalo. Prišlo bo drugo. Tako je življenje. Imamo obdobja, ki so srečna, ki so lepa in imamo obdobja, ki so zelo žalostna. To doživljamo vsi. Vso srečo.
Vem, da ste ljudje v večini čisto neverni in verjamete samo v to, kar vidite, pa vendar… Ko sem bila sama v kakšni malo večji stiski, sem poiskala pomoč in nasvet pri ljudeh, ki se ukvarjajo s stvarmi, ki jih mi ne razumemo in ne zaznamo, ker smo pač preveč osredotočeni z vsemi hrupi okoli sebe, nismo pa sposobni slišati SEBE. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem tukaj, kaj bi rad, kaj čutim, kaj želim?
Sama sem bila npr. na svetovanju astrologije (djotiš ali pa naša zahodna astrologija, isto je vse to), bila sem tudi pri znani jasnovidki Eleni v Celju ipd. Sicer so to samo neki “posredniki”, ampak dokler smo tako razštelani, da ne zmoremo slišati sebe, je to na začetku poti na bolje lahko v veliko pomoč, da se vsaj za trenutek umirimo. Take in podobne pomoči so nekakšna bergla, noge so seveda naše in odločitev tudi. Je pa ta bergla dosti krat nujna za začetek. Da vidimo, kje smo, zakaj se nam to dogaja in predvsem – KAJ lahko naredim, da izboljšam svoj položaj? Marsikdo bo zamahnil z roko, ker pač ne verjame in predvsem ne razume, meni je pa recimo astrologija v veliko pomoč. Šla sem celo na par začetnih predavanj, da lažje razumem karto, ko jo imam pred seboj. V astrološki karti namreč piše vse – naša karma (včasih kaj prinesemo iz kakšnega prejšnjega življenja, večinoma pa “plačujemo” napake sedanjega življenja) in darma (naloga v tem življenju, ki jo imamo za opraviti). Je pa res, da imajo ljudje lahko zelo težko karmo, med tem, ko ima nekdo drug zelo dobro karmo in mu ni treba borbati. Tako pač je, tega ne moreš spremeniti, lahko pa sprejmeš in ti bo lažje.
Predvsem pa moramo vedeti, da večina stvari nas zapečati v prvih letih življenja, ko od svojih staršem prejemamo vzorce in resnice, ki jim kot otroci absolutno verjamemo in potem na podlagi tega peljemo življenje dalje. Če nam starši niso dali dovolj ljubezni, hrepenimo po njej in smo posesivni, posledično imamo seveda težave v partnerstvu, pa tudi s prijatelji in otroci. Če nam niso dali vedeti, da smo dovolj vredni in dobri taki, kot smo, potem povsod iščemo potrditve in pohvale, ker pač nimamo občutka lastne vrednosti in vedno rabimo potrditve od zunaj. Ljudje (učitelji in kasneje šefi recimo) pa zaradi lastnih frustracij ne znajo pohvaliti in potem smo mi na dnu, ker mislimo, da nismo dobolj dobri – to je problem predvsem v službah. Človek dela dobro in naredi vse, a ker ga nihče ne pohvali, čuti stisko in vrši pritisk sam nase veliko bolj, kot katerikoli šef na delavce. Žal je tako, da moramo veliko večino dobrih misli o sebi najti v SEBI. Jaz vem, da sem vredna živeti, da sem dobra oseba, da dovolj dobro delam, da ……. (vstavljaj poljubno). In kot to VEŠ, je vseeno, kaj drugi mislijo ali rečejo. Dobro, če se v službi šlepaš, je to potem nekaj drugega. Dokler pa vestno in odgovorno delaš, je pa vse ok.
Načeloma je pa smisel vseh problemov, ki jih imamo, da jih sprejmemo. Ko sprejmeš, je lažje. Tako pač je. Kar se da spremeniti, pa seveda spremeniš. Da samo jamraš, žal ne vodi nikamor. Tudi če na prvi pogled ni tvoja “krivda”, je pa na tebi, kako se odzivaš na vse to. Zakaj imajo tvoji ljudje probleme, zakaj so, kakršni so? Smili se ti lahko morda samo mlajša hči, ki je bolna. Pa še to se da spremeniti, ker vsaj 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bolezni je psihičnega izvora. Tudi, če zdravnik našteje organske vzroke, je čisto na koncu seznama vedno psiha oz. stres, pa seveda tudi nezdravo prehranjevanje in nasploh nezdravo življenje – vse to smo sami krivi! Stres je pa samo in zgolj NAŠE odzivanje na dramo. Lahko ponoriš, lahko si pa miren ali nekaj vmes – odtenki sive pravim jaz temu. Ker nič nikoli ni črno ali belo. Vedno je nekaj vmes, ljudje se pa znamo odzivati samo črno-belo in potem nas seveda premetava kot po makadamu.
Meni so recimo poleg svetovanj pomagale tudi duhovne knjige, veliko sem jih prebrala in korenito so spremenile moj pogled na svet in ljudi. Namesto, da sovražim vse slabe, jih skušam najprej razumeti, zakaj so, kakršni so, kaj jih vodi v slaba dejanja in zakaj jih je strah. Nasprotje ljubezni je namreč samo STRAH. Sovraštvo in zloba ne obstajajo, to smo skreirali ljudje, ko nismo bili sposobni razumeti, da je druge le strah. Strah pred revščino, strah pred porazom, strah pred sramoto, strah pred zapuščanjem, samoto, in konec koncev – strah pred samim sabo, ker se ne poznamo in ne vemo, kdo smo in kaj bi sploh radi. Ljudje samo poslušajo vse druge okoli sebe. Dober primer: gledajo poročila in srkajo negativne informacije, namesto da bi si ob vsaki slabi novici rekli: to ni moja zgodba, to ni moje življenje, pri meni je drugače. Potem poslušajo druge, kaj bi morali početi, namesto, da bi vprašali sebe, kaj bi radi. To bi lahko naštevala do novega leta. In vse to nas vodi v nesrečo.
Ko/če se boš začela korenito ukvarjati s SEBOJ, brati knjige, se učiti sprejemati težave in ljudi okoli sebe ter predvsem POSTAVLJATI MEJE tako ljudem, kot tudi dogodkom in problemom, ki jih zadevajo, potem boš videla, koliko stvari bo šlo mimo tebe, brez, da bi se posebej vznemirila. Namesto, da se ukvarjaš s starejšo ODRASLO hčerko, si vzami čas zase in beri, hodi na sprehode, včlani se v kako društvo, najdi družbo zunaj doma in se potrudi svoj čas preživljati tako, da bo tebi lepo. Zna se celo zgoditi, da se bodo problemi, ki jih zdaj vidiš in jim usmerjaš vso svojo pozornost, naenkrat nekako razblinili in stvari se bodo postavile na svoje mesto. Mogoče se ti to zdi zdaj nemogoče, ampak mogoče si ravno ti tista, ki nezavedno rabiš to dramo, da imaš kaj početi? Kaj pa če daš vse lepo na ignor in se ukvarjaš s sabo? Poskusi, ker je vredno!
Pozitivno razmišljanje res ni lari fari, dejansko deluje. Ampak najprej se moraš zavedati, da ga ni življenja brez težav, da so vedno in povsod plusi in minusi ter da, če pozitivno razmšljaš, se ne boš ognil težavam, le rešil jih boš hitreje.
Vidim sama po sebi, da ko me kaj skrbi, res skrbi, gre vse navzdol. Ko se odločim, da obrnem razmišljanje, pa naj razmišljam “kar bo, pa bo” ali pa zmorem celo verjeti v dober konec, se res vedno dobro konča in se težave rešijo.
Seveda, ljudem iz te po tvojih besedah “kategorije” se pač samo zaradi te njihove kategorije dogaja bolezen otrok in staršev… Svašta majka rodi, bi rekli naši bivši sonarodnjaki, pa ne za avtorico posta, ampak zate[/quote]
Vsem ljudem se dogaja vse sorte. razlika je pa v odnosu do tega. Oprosti, ker ne simpatiziram s tistimi, ki za vse krivijo svojo nemoč.
Veš kaj? Tudi mož jo vara, hčerki pa ne spoštujeta. Le zakaj? Kako boš spoštoval nekoga, ki za vse krivi koga drugega in je vse, kar zmore, jamranje in dolg nos, ko je kdo ne treplja po rami in ji govori, da je res revčkana. Jp, grd, grd mož, grdi, grdi hčerki, revčkana mamica, ki ponižno prenaša vse.
Zakaj?
Zato:
A serious man, l.2009 – http://www.imdb.com/title/tt1019452/?ref_=fn_al_tt_1
Crimes and Misdemeanors, l.1989 – http://www.imdb.com/title/tt0097123/
Za “tole bo”…
jaz te v bistvu štekam, kaj hočeš povedati. Ampak zavedati se moraš, da obstajajo na svetu številne situacije, na katere nimaš vpliva in JA, takrat potrebuješ “trepljanje” po rami in tega se ni treba sramovati in se delati močne. Govorim o posilstvu, boleznih in smrti najbljižjih, materialne stiske in še in še bi se našlo. Danes je moderno, da si močan in ne jamraš, vse hudo pa zriktaš za mastne pare pri različnih terapevtih ali s tabletkami, ker če ne…če si preprosto samo človek z vsemi svojimi napakami, kaj hitro naletiš na Tole bo!!!
S takimi problemi kot jih imate in na kupu ni čudno, da ste brez energije. Ko boste tako nadaljevali bo šlo še bolj navzdol. Zato stopite do nekoga mogoče psihologa, da gresta od problema do problema in razrešite ali da spoznate zakaj je tako kot je…….moja dobra prijateljica je imela probleme na kopu, pisala po forumih in so ji dali take ali drugačne nasvete več ali manj kritizirali, brala vse knjige od duhovnosti, pozitive in tako dalje……nič pomagalo še globje je lezla še več problemov potem je stopila do psihologa hodila dva meseca in od takrat naprej je kod druga ……sedaj ima spet vse od zdravja, uspeha, družino………….