Živjo. S sodelavci za okrogle obletnice, rojstvo otroka… kupimo kolegom darilo. Zbiramo po 10€. Kolegi nas običajno ob tej priliki počastijo s prigrizkom. Ena sodelavka za darilo nikoli ne prispeva, prav tako ne eden od sodelavcev. Prva vedno prisostvuje pri prigrizku, drugi kolega kolegom čestita na samem in prigrizku ne prisostvuje. Moralno sprejemljivejše se mi zdi slednje. Kolegici bi rada rekla direktno, da mi tako ravnanje ni všeč, čeprav na prvi pogled vse zgleda na prostovoljni bazi in nihče direktno ni oškodovan. Ne najdem istočnice in pomembno mi je, da ne izpadem nevljudna. Kako bi se tega lotili vi?

Počakaj, da bo imela okroglo in takrat ne daste darila, ampak samo prigrizek pojeste. Seveda se morajo ostali strinjati s tvojim predlogom. Če je oseba taka, da sploh ne časti, potem jo morate tisto leto vseskozi spominjati na veliki dogodek. Če se še vedno ne zmiga, poberite denar in zanj pripravite prigrizek. Če drugega ne, ji bo vsaj nerodno.
Tudi meni je ravnanje tvojega sodelavca veliko bolj sprejemljivo.

Naj se ji zatakne.Nemoralno.

Najprej naj bo jasno, ali je 10 € obveznih ali prostovoljnih.
Kaj pa ostali pravijo ali samo tebi pač ni všeč? In kje piše, da tudi tak znesek lahko prispeva, tudi če ima morda isto plačo kot ti? Jo je kdo vprašal?
Imate vsaj 1x letno koga na okroglo ali ki rojeva?

V bivši službi pri nas je bilo tako; pobirali so velike vsote – 10e je ogromno; bilo je cca 20 ljudi in kupili so mu tenis žogice. 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} so stale žogice, ostalo je bilo aranžiranje. Za moje pojme je to metanje denarja stran.

Sicer so z moje strani dobili denar, toda zdelo se mi je nesmiselno. Svojega rojstnega dneva nisem nič napovedovala, ampak sem le prinesla čokoladne bonbone ter jih podelila med vse zaposlene. Kaj se je govorilo za mojim hrbtom, me ni zanimalo

Ni prav, da takšna prostovoljna nabirka postane obvezna ter, da v nasprotnem primeru takšnega sodelavca grdo gledate.
Se pa povsem strinjam, da se sodelavka, ki ne prispeva nič in je prisotna na prigrizku, sramoti

Ponavadi je to vedno prostovoljno in sploh ni nujno, da morajo vsi prispevati. Ampak…če že NE prispevaš potem nimaš kaj hodit na pogostitev. Če sama nebi nič prispevala definitivno tja nebi šla.

A vi povabite v veselje samo tiste, ki vam ob voščilu prinesejo darilo? In če je neobvezno, zakaj tak halo, saj ne bo jedel vašega prigrizka oz. povabite zgolj tiste, ki bodo na seznamu prispevkov za darilo. Ker boh ne daj, da bi vam kdo samo voščil.
Če je neobvezno, se tudi vi nimate kaj za zmrdovat. In bi nos lahko le slavljenec vihal.

Ne prispevam in ne udeležim se pogostitve.

Le zakaj me to ne preseneča………

Le zakaj me to ne preseneča………[/quote]

Kdo bi vedel. Ne čakamo vsi komaj na to, da bi se šli nažirat. Pa tudi ne zaslužimo vsi dovolj, da bi za 150+ sodelavcev prispevali za darila.

Kaj pa sodelavka reče, ko se začne zbiranje prispevkov za darilo in jo vprašate, če bo prispevala? Reci, da se zdi samoumevno, da tisti, ki se udeleži zakuske, tudi prispeva za darilo.

Meni osebno se zdi sicer vsota 10 evrov za skupno darilo za sodelavce visoka. 5 evrov bi bilo bolj sprejemljivo.

Sicer se več kot strinjam, da če ne prispevaš za darilo, da tudi ne greš na pogostitev.

Mi je pa skrajno čudno to, da se greste take drage nabirke. Meni se zdi 10€ dosti, ker verjetno niste samo 3je zaposleni. Torej se verjetno te zgodbe ponavljajo pogosto in pogosto se verjetno tudi kupujejo kaka bedasta darila?

Pri nas imamo tudi nabirke za slavljence. Vedno vsi damo. Ampak zneski so pa dosti manjši.
Najbolj tečno mi pa je, da silijo, da bi morali vsi imeti pogostitve. Ne vem od kje ideja, da hočete eni nekoga prisiliti v to, da pogosti druge ob RD?
Meni je to siljenje pa res mimo.
Ko drugi pogostijo pač dam denar za darilo in grem na pogostitev, ker je to v službenem času in ker vsi ostali tako naredijo. Mi pa ni fajn. Bi raje videla, da tega ne bi bilo. Ampak ok, če jim tako paše, tudi prav. Ni mi pa prav, da mene silijo v praznovanje. Moj RD je moj RD in ne maram, da mi kdo diktira kako ga naj preživim in koga naj pogostim.

Pri nas se zbira po 5 € na osebo in nimamo težav, vsi prispevajo 🙂 . Tudi meni se zdi 10€ preveč.

lp

Nekaj dni nazaj je bila tema o bontonu in tole obdarovanje in pogostitev je po bontonu neobvezno obvezno.
Če bi se šli vsi skupaj, kolektivno, da pač, ko kdo pogosti, pogosti, da se nič ne kupuje in obdaruje, bi bilo vse ok. Ker pa je nek kolektivni dogovor, da se okroglemu slavljencu,sveže-poročencu ali svežemu staršu nekaj podari in da ta pogosti, so taki, ki ne prispevajo navadni partibrejkerji, kršijo dogovor kolektiva. Pa ajde, nekdo ne prispeva, vošči in se “žuranja” ne udeležuje, prav, vsak ima svoj prav.
Da pa nekdo nikdar ne prispeva in se vedno udeleži jedače in pijače, je pa povsem mimo vsakega bontona in mimo vseh moralno-ferplej zakonitosti.

Jaz bi taki osebi direktno povedala, takoj ob prvi priliki, ko bi spet pobirali denar, da kako je ni sram, da nikdar za nikogar ne prispeva, a vsakič pride na pojedino in naj se malo zamisli nad svojimi dejanji, da če smo kolektiv, smo kolektiv za vse.
Verjamem, da nekateri nimajo denarja. Tudi meni se je že zgodilo, da denarja ni bilo. Sodelavec je imel hudo nesrečo in sem celo sama dala pobudo, da zberemo nekaj denarja, dogovor je potem bil, da se zbira po 100€, ampak pri nas je bila situacija, da denarja enostavno ni bilo. Sem povedala, ka in kako je, odtrgala 50€ od ust in dala z mislijo, da vsaj malo pomagam nekomu, ki mu je 100x huje kot meni. Tudi če je tej sodelavki 10 preveč, pa naj da 5, mslim da se nihče ne bi ob to spotaknil.

Enkrat sem že pisala o teh rojstnih dnevih v službi in praznovanjih. Zdi se mi neumno, da prispevam za vse po vrsti, ko pa je bil moj rojstni dan so prispevali štirje.
Na prigrizek so prišli vsi, ena si je celo za domov odnesla. Me je izučilo. Dam za kavo in konec. Včasih je bilo tudi tako, da je nekdo prinesel domačo salamo, drugi kakšen kozarec vložene zelenjave, nekdo je kupil kruh in sir. Ko je bilo potrebno dati euro za kruh in sir se je vsak izgovarjal, da ni/ ne bo / jedel. Tudi s tem smo zaključili.
Svoji sodelavki kar povej, da ne bo darila za njo, ker ni nikogar , ki bi prispeval zanj.

Po novem prispevam samo še za upokojitve. Te finte z rojstnimi dnevi in neobveznim prispevanjem so se mi uprle. Najprej zato, ker se je to zbiranje pričelo za mlajši kader, ki se druži tudi izven službe, žurajo skupaj in se “zabavajo” s svojimi forami tudi med službenim časom (malica). Potem se je to razširilo še na redke “starejše” posameznike. Hkrati pa se za druge ni zbiralo. Torej, eni so častili in dobili darilo, drugi so častili in niso dobili nič. Ko sem prvič opazila razliko, sem odmislila. Sem mislila, da gre za slučaj, pomoto, kar koli. Sem prispevala še naprej, do naslednjič, ko se je spet pojavila razlika. Potem sem nehala prispevat. Najbolj mi je bilo smešno, ko sem častila za rojstni dan, skupaj s sodelavko, ker imava rojstni dan z dvodnevno razliko (in seveda kakih 10, 12 let je mlajša). Kaka zadrega je nastala, saj so zanjo imeli darilo, zame pa ne. Meni je bilo smešno in otročje. Darila od sodelavcev ne pričakujem, a me je toliko zabavalo, da se nisem hotela pobrati iz naše “zbornice” v svojo pisarno. Nekaterim sodelavcem je bilo tisti dan izjemno nerodno in so tudi sami nehali prispevati. Od takrat dalje se nekateri redki obdarujejo izven tega kroga, ne vem, če po pisarnah ali gredo skupaj na malico in tam opravijo, jaz sem svoje tudi povedala, pa niti malo užaljena: naj se ve, koliko se zbira in ali je zaželjeno, nujno, obvezno ali prostovoljno, slavljenec naj ve, da je darilo pogojeno s pogostitvijo in naj se ve, da se v čestitko podpišejo le tisti, ki so prispevali in samo tej lahko pridejo na pogostitev.
Jaz pogostitve nisem nikoli prej delala zaradi daril, saj sem gostila vsaj 15 let, dokler se ta situacija ni pojavila. In nikoli prej si nismo dajali daril. Potem je prišla neka mlada wannabe elita, ki je začela s tem vsiljevanjem in pravili po svoje.
To naj prevzame ena oseba (recimo tajnica) in za vsakega naj veljajo ista pravila in iste dolžnosti. Seveda pa naj se razume tudi, ko kdo iz osebnih, verskih ali drugih razlogov, ne želi praznovati.

Nikoli ne gledam, kdo je prispeval, posledično, kdo lahko pride nazdravit. To se mi zdi tako otročje, nezrelo….kmečko, če hočete.

Pri nas je čez 400 zaposlenih. Vsakodnevno malica skupaj 6 ljudi, ki tudi delamo v istem oddelku. Niekaterih od teh 6ih smo bolj povezani, nekateri manj. Nič ne zbiramo, ko ima kdo rojstni dan/poroko/rojstvo tisti prinese kak priboljšek za po malici – paket rafaelotov/čokolado/krožnik domačega peciva, neka mini pogostitev v vrednosti od 3-10 evrov za vseh 6 oseb. Tako se včasih še malo posladkamo.

Mrzim to siljenje s kupovanjem daril in prispevanjem, zlasti če gre za človeka, s katerim se ne razumem in mi še po možnosti greni življenje v službi vsak dan ali prav pogosto. Kar na bruhanje mi gre. Delam v službi ki je kar fluidna, sem zamenjala že nekaj sodelavcev in že parkrat naredila špetir, ker so nekateri kar določali, kaj se jim bo kupovalo (posledično naj bi mi zbrali cca 30 evrov na osebo!!!! – ne hvala), razvidne so bile razlike (nekaterim se je kupovalo zelo lepa darila, drugim kar nekaj – saj veste, za 30 evrov lahko kupiš šalčko, ali pa kar lep nakit s kristalčki), včasih so bile pa razlike tudi denarne, za ene darilo za 50 evrov za druge pa 20 evrov. Eden dobi res lepo darilo, prinese pa za pogostitev dve pici iz bližnje oštarije in en sok. Drugi pa doma pečejo in rihtajo res lepo pogostitev, dobijo pa manj vredno darilo.

Ne gre za to, kaj kdo da in kaj prinese, temveč za to, da se take razlike opazi in da se ljudje potem slabo počutijo. Seveda tisti s brezveznimi darili, ne tisti s kristalčki. Zato sem jaz nehala praznovati svoj rojstni dan v službi, prispevam pa še za druge, a za vse enako. Kdor se pač hoče it te fore naj se gre, jaz pa se jih več ne grem. Ni to nič otročje in ne vem kaj. Dejstvo je namreč, da se prav skozi ta praznovanja lepo vidi hinavščina in jaz nočem biti del tega.

Tista vaša sodelavka, ki ne prispeva, pride pa jest, je še najbolj pametna.

Se skoraj povsem strinjam s tabo.
Samo v tem ne, da je šalčka brezvezna in kristalčki fajn. Jaz si ne predstavljam kam bi dala tiste kristalčke. Šalčke sicer tudi ne rabim, ampak , ko se bodo sedanje razbile, bo prišla prav.
Ampak to samo kaže na to, da je večina daril kar neki brezveze. Tebi so všče kristalčki, meni pa ne. In bi mi bilo tako darilo bedno. In si mislim, da marsikdo dobi taka darila, ki mu niso nič všeč.

Se skoraj povsem strinjam s tabo.
Samo v tem ne, da je šalčka brezvezna in kristalčki fajn. Jaz si ne predstavljam kam bi dala tiste kristalčke. Šalčke sicer tudi ne rabim, ampak , ko se bodo sedanje razbile, bo prišla prav.
Ampak to samo kaže na to, da je večina daril kar neki brezveze. Tebi so všče kristalčki, meni pa ne. In bi mi bilo tako darilo bedno. In si mislim, da marsikdo dobi taka darila, ki mu niso nič všeč.[/quote]

Nisem jaz dobila kristalčkov. Jaz sem v bistvu enkrat res dobila šalčko, ki je bila nekaj posebnega in kupljena z občutkom, sem je bila kar vesela in nasplošno se o svojih darilih nimam kaj pritoževat. Zmoti me nekaj čisto drugega: da se kolegi nekaterih javijo in kupijo lepo darilo, za katerega vedo, da je obdarovalcu všeč, ker je pač njihov dober prijatelj, za nekatere druge pa si nihče ne vzame toliko časa in razmisleka, čeprav so čisto v redu kolegi. Zaradi teh prijateljstev se potem dela zdraha, češ temu je treba pa to in to kupit, tip pa potem za petnajst ljudi prinese dve pici, pol oddelka se je pa po tleh metalo prej, kaj mu kupit in za koliko denarja, nič ni bilo dovolj dobro. To me moti pri teh praznovanjih, ker pač nismo družina ali tesni prijatelji vsi in potem tako siljenje. Zato ne glede na to, kaj je komu všeč, je razlika v pozornosti med kristalčki pa šalčko, pa konec. Meni osebno se je pa zdelo popolnoma neprimerno, da sodelavki kupujemo nakit, itak. Saj nam ni sestra. Nakit kupiš ženi, sestri, mami, babici, teti. Ne pa eni Jožici, ki ima slučajno službo tam kot ti in jo gledaš po sili razmer 8 ur petkrat na teden.

Mi smo manjši kolektiv. Za rojstni dan vsak počasti s kakšnim sladkim ali slanim prigrizkom, dobi darilo, za katerega zberemo 3-5 evrov in kupimo nekaj v vrednosti cca. 20 evrov. To se mi zdi čisto solidno in sprejemljivo.