Denar. Bom kar odkrita. Že zadnje dve leti v osnovni, celo gimnazijo, ter dolg faks+ specializacijo sem naredila zaradi tega in pa seveda zaradi zanimanja v naravoslovje. Pa sploh ne v smislu, da se mi je šlo le za denar. Svoje paciente imam srčno rada, v službo hodim vesela. Ampak vedno sem pazila, da bom imela toliko, da si bom poleg osnovnega še kaj privoščila (potovanja, nakit itd.), da bom prišla skozi brez kreditov..
Pa mi v otroštvu ni nič manjkalo, daleč od tega.

Pa vi? Vaša motivacija?

Jaz pa moram reči, da sem že od majhnega vedela, da v življenju ne bom imela samo enega poklica..veselilo me je toliko različnih stvari, da se je bilo težko odločit kam se naprej vpisati..motivacija..nevem želela sem si samo biti uspešna ženska, učila sem se z veseljem, danes imam tri poklice in imam redno službo v kateri uživam.. ampak ob delu imam svoj hobi, ki mi pa prinese največ veselja in tudi največ zaslužka tako, da nevem..in še danes, ko pogledam je toliko stvari, ki bi se jih rada naučila pa mi časovno ne znese vsega naenkrat..

Meni je bistveno, da me življenje izpolnjuje…. s pravimi odločitvami si ustvarjam okolje in istočasno dobre odnose s soljudmi. Denar me ne motivira, je le stranski produkt pravih odločitev.

Nekoč veliko, veliko sem opustila. Ostanejo prioritete. Življenje še vedno traja.

Nobene motivacije nisem imela!

Rasla gor v Yugi, igranje, brez skrbi – šola? kamor sem hotela.
Med počitnicami sem zaslužila več kot moja mama v celem letu – prodajala sem sladoled sredi LJ:-)!

Če gledam nazaj – vsi smo imel poštimane zobe, vsi cepljeni v rezredu, vsi z malico (makovka kakav), vsi ob enih doma in igra, dokler niso starši ob treh prišli iz šihta.

Brez skrbi smo se afnali po LJ. Lagala doma, da grem v Festivalno na ples – v resnici pa v disko!

Noben me ni usmerjal, kar neki sem našla! Ali strojno ali vzgojiteljsko ali likovno.

Uspela sem na slednji! Jo brez težav zaključila in dobila službo. Almira ali Vezenine. :(( Za zjokat, danes ni več nič!
SREČAAA, sem se prekvalificirala – šla v JU – in – SLABO MI JE, kje smo pristali!! 🙁 Jaz sem dobr!!
So pa vsi moji bivši na dnu! Pa starša! HUDO!!

Stalno dokazovanje drugim in sami sebi. Ravno zato, da dokažem, da se vse da in da zmorem!
Doma sem vedno poslušala, da nisem dovolj pametna za faks, še v službi me noben ne bo gledal. Pa sem dobila odlično službo in ob delu dokončala študij. Poslušala sem, kako me itak noben ne bo maral, ker nisem dovolj prijazna, ustrežljiva, pridna. Danes imam moža, veliko prijateljev, krasne sodelavce, praktično lahko rečem, da me imajo ljudje radi in me spoštujejo. Starša sta bila prepričana, da z možem nikoli ne bova prišla do lastnega bivališča, stalno sem poslušala, kako sem nesposobna, kako samo zapravljava. Danes imava podjetje, lastno nepremičnino in povsem zadovoljivo finančno stanje. Lahko bi rekla, da sem tam, kjer sem “zanalašč”.

Nakit ti je bil bil motivacija?? Si ciganskega porekla?

Od nekdaj sem imela v glavi zastavljeno, da končam eno specifično fakulteto. Ne me vprašat, zakaj in ne me vprašat, kaj sem videla v tem poklicu, ker še danes ne vem. Naj omenim, da starši pri tem niso imeli vpliva, niti nisem želela nekaj zanalašč, kot ena zgoraj piše.
Študij sem uspešno končala in tukaj se je vse tudi ustavilo ter končalo.
Službe nimam, delo v tej branži me niti ne veseli. Sprašujem se, KAJ NAJ? a odgovora tudi ni.

Mislim, da je pri meni najvažnejši faktor – strast. Strast do določenih znanj, želja po novih (s)poznanjih. Po gimnaziji sem oklevala, kam se vpisati, ker sta me posebej veselila dva čisto nasprotujoča se študija. In sem se odločila za tretjega. 🙂
Dobila službo točno tam, kjer sem si želela in, da slučajno ne bi postalo preveč utečeno in predvidljivo, vedno znova dodajam nova znanja in iščem nove načine pri svojem delu.
Finance so le posledica, nikoli niso bile cilj same po sebi.

The pure joy of mathematics.

Nobene zaresne motivacije nisem imela. V bistvu so me zmeraj naprej porivali drugi… (po končanem šolanju me je fotr “nagnal” delat, ne da bi še kakšno leto ali dve luftala doma). Nekaj je pripomogla tudi situacija s takratnim fantom, kateremu sem nosila denar, ki ga on ni imel oz. ga takrat ni zmogel zaslužiti.
Kasneje sem se pač uspešno prilagajala in se sama spuščala v zadeve, katere sem prej do potankosti poznala, nekaj je pripomogel tudi videz in urejenost, katero so mnogi (sploh moški) jemali kot mojo šibko točko in spregledali moje znanje, ki je na koncu pometlo z njimi.

Tudi jaz si rada privoščim kakšen zanimiv kos nakita…

Nobene motivacije ni blo. Pač racionalna izbira poklica ob pomoči. Ni mi žal. V srednji šoli sem bil med samimi babami in še vedno se gibam dost bolj med babami kot med dedci…
Ne bom rekel da prov uživam na šihtu amapak manjka mi pa nič…skoraj nikoli napetosti, kregarije , stresa itd…
Veseli me ogromno stvari in zadodovljen sem da služba ni ena izmed teh stvari. V službi pač ne moreš izbirat s kom boš sodeloval/ družil/pogovarjal…če je treba, je treba, a ti je všeč al pa ne…
Delo kot delo je več al manj rutinsko, sam sem pa bolj kreativne narave, tko da lahko to izkoristim doma…

Kje sem zdaj ? dobra služba, nova bajta, pes in samski lajf….popolnoma zadovoljen zaenkrat…

Ti si meni res ‘dečko 1A’.
Všeč mi je, da si ‘dec’! Da se spoznaš na marsikaj, delaš. Imaš šiht, si urejen. In si kar nekaj ustvaril.
Sam. Imaš psa (+ 10 pik) in res nisi en zblojen fanatik. Od ženske pričakuješ. da zna kuhat – čeprav tudi ti znaš vse…kšn žar pa to.. :-)), da zna oprat zavese in seksat.
Si zabaven in se zabavaš (nisi en kmetavzarski garač) … malo fantovski veseljak- u glavnem TOP!

ALFA SAMEC – 1. LIGA!

Kje se ti zalomi? Ker po vseh pravilih ‘zakona narave’ bi moral imet samic okoli sebe, da bi jih komaj odganjal
Tudi če si grd, majhen, trebušast – to ni ovira! VSI taki so že poročeni.

Škoda, ker si zame premlad!

Delo in strah, da dela ne bo.
Denar z delom vedno prihaja. Vedno!
O potovanjih nikoli nisem razmišljal, pač pa zaradi vedno novih tehnologij pripomočkov delu, standardov in predpisov, o nadgradnji izobrabrazbe, to je izobraževanju. Jebeš potovanja. Danes lahko potuješ tudi v neposredni bližini, kam dalje pa s prstom po tablici:-):-)

Delo in strah, da dela ne bo.
Denar z delom vedno prihaja. Vedno!
O potovanjih nikoli nisem razmišljal, pač pa zaradi vedno novih tehnologij pripomočkov delu, standardov in predpisov, o nadgradnji izobrabrazbe, to je izobraževanju. Jebeš potovanja. Danes lahko potuješ tudi v neposredni bližini, kam dalje pa s prstom po tablici:-):-)[/quote].

Toooooo, doma bot pa še na varnem si. 🙂

Zgodba mojega življenja.
Sam sem se moral dokazovati, in se tudi sem.
Lahko še dodam…
Mama mi je še tam nekje po 7 letih obstoja moje firme rekla, ti boš tako propadel. Ko je firmo odprla še moja partnerka je rekla, da zato, da mi bo pufe gor naredila. Res vzpodbuda.

In kako gre zdaj? Pa ja ne garaš do štirih zjutraj?? 🙁
Vse dobro ti želim! Pa da se kdaj srečamo. Iskreno!

Motivacija – želja pomagati. Najprej svojim bližnjim, potem povsod, kjer so rabili moje znanje in pomoč. Graditi odnose. Denarja je bilo zmeraj samo za preživeti, vedno v kreditih za kakšno večjo stvar. Potovanja, nakit me ne zanima.
Povzetek: nikoli mi ni nič manjkalo.
Povzetek dve: vse pride in gre, samo ljubezen ostane. Patetično, vem. Ampak je res.

nekoč ko še nisem vedela kdo ali kaj pravzaprav sem, me je zelo zadelo vprašanje v sp: ” Si bil suženj, ko si bil poklican?” In evo ti motivacije: “Nič ne maraj za to. Če pa lahko postaneš svoboden, izkoristi priložnost.”

…in se je vsulo po meni ter se še danes,… … zato sem kjer sem… … skratka, čisti podn kakor berem tudi tukaj…;-))))

Študirala, kar sem vedno želela in bila naravno dobra v tem, smer sem izbrala izključno zaradi štipendije. Po diplomi mi je počasi prebilo, da službe ne bo tako lahko najti, kot so obljubljali. Zdaj hodim v službo izključno za denar. Gledam kako bom čim lažje napredovala. Živim obratno kot sem želela – na vasi, ne v mestu. V družini, ne sama. V stanovanju, ne v hiši. Na delovnem mestu daleč pod mojo izobrazbo. Glede na stanje se to ne bo kmalu spremenilo.

Moja motivacija za študij mi je bila, da mi ne bi bilo treba fizično delati (no, razen doma v gospodinjstvu), ker mi je to res res morasto. Kot dijakinja sem ene počitnice delala eno fizično delo in se še danes spomnim občutkov ujetosti in brezizhodnosti (v smislu: a tako je odraslo življenje?) Od prvega trenutka v službi dalje delam intelektualno delo v pisarni. In ves čas dodatno študiram, se izobražujem, berem, … Edino doma z muko opravljam goispodisnjak dela. Če bom kdaj dovolj premožna, si bom našla pomoč v gospodinjstvu.