za mame manj uspešnih šolarjev
Te dneve nekako premišljujem o svoji preteklosti, o lepih in manj lepih stvareh, ki so se mi zgodile v življenju, ne bom pisala zakaj pa vendar.
Tukaj se veliko piše o materinstvu, o otrocih in naj delim mojo izkušnjo in moje spoznanje.
Torej sem mati dveh otrok, povprečnih, kar pomeni, da sta praktično popolnoma povprečna od obnašanja do šolskih ocen, izobrazbe, statusa…..
Ampak biti povprečen v tem času, času skoraj samih genijev, je lahko tako za otroke kot starše sila stresno. Starši okrog mene so vedno govorili o nadpovprečnih dosežkih njihovih otrok na področju mat. slo, ang………….me spraševali, kako to da pa mojadva nista genija, na tisti pomilovalne način saj veste, s kako pikro pripombo, da pa tudi frizerke, negovalke, zidarje, malarje, keramičarje………potrebujemo.
Življenje je teklo, z možem sva nudila podporo kolikor se je dalo, ju opogumljala, jima stala ob strani, vzpodbujala, ob popravnih iskala rešitve….medtem ko so drugi izdelovali gimnazije kot za šalo.
Če sedaj gledam nazaj, ja me je potrlo, kot starš sem za otroka želela samo dobro oz. najboljše, bila sem v skrbeh, se spraševala, kaj delam narobe, mož me je tolažil, da pač tako je…..
In res tako je, mojadva sta sedaj okrog 25 let. 1. je računalničar v velikem podjetju, ob delu se je izobraževal in ima lepo službo, dobro plačo in se po malem “pakira” iz gnezda s svojo deklico. Je zrel in odgovoren.
Punca je sedaj dobila delo za ndč, sicer je naporno, veliko dela tudi, ko ni v službi, se izobražuje in izpopolnjuje, vendar je zadovoljna, s fantom razmišljata o osamosvojitvi in imata že nekaj v načrtu.
In kje so sedaj tisti geniji? Nekateri na magisterijih, drugi so zbluzili šolanje, tretje srečam v stanju alkoholiziranosti, vsaj tako jaz mislim, ker pač učinkov droge ne poznam.
Sošolec, ki je rad poniževal mojega sina, ker ga je po učiteljevi direkciji moral učiti, je sedaj v veliko slabšem položaju, moj nečak tudi, nadpovprečen ima 60+kg, le redko ga vidim, saj ne pride iz sobe, sedaj bi naj baje magistriral in računa na delo v svoji stroki, njegova mama pa jamra, da iz tega verjetno ne bo nič, saj ga nihče ne bo vzel v službo.
Pri hčeri je podobno, je pa zanimivo, da ravno tista punca, siva miška, ki ni spadala v elito, sedaj doštudirala medicino, vse ostale so tam tam, nekaj jih vozička, nekaj še jih študira, pavzira, ponavlja, so na zavodu, nekaj kelnari preko študenta….
Vem, da se bere kot neko privoščljivo skropucalo, ampak namenjeno je staršem, ki pač nimajo tako briljantnih otrok, kot je večkrat tukaj brati in tudi v okolju zaznati, da niso vse ocene in šolski uspeh, pač pa opremljenost za življenje, ki ga nobena šola ne da, še celo sem mnenja, da se otrokom, ki se jih smatra za brihtnejše, to nekako spregleda, češ brihtni to itak obvladajo, pa kot je videti, ne!
Kaj pomaga 30 letnemu magisterij, če dela priložnostna dela, nima niti približno možnosti, da zapusti gnezdo, brez partnerja, depresivni……točno to mi danes razlagajo ti isti starši, ki so me leta nazaj spraševali, kaj je z mojima narobe!
Žal vidim isto. Eno lepo pozitivno sporočilo, ki bi dejansko lahko bilo komu v oporo, tolažbo si spremenila v privoščljivo, hudoben zapis in postala enaka tistim na katere opozarjaš.
Me pa zbode še nekaj. V času, ko je recimo sin imel slabše ocene in ti je kakšen starš postavil zbadljivo vprašanje zakaj nisi povedala, da je sin pa recimo odličen z računalniki? Ker dejansko ni res, da je bil slabši le področje zanimanja in uspešnosti je bilo drugo.
Jaz sem prepričana, da čisto vsak otrok ima nek dar. Vprašanje pa je ali smo ga mi starši sposobni videti, prepoznati in ga v tem potem uspešno vzpodbujati. Veliko se jih žal izgubi v tekmovanju z drugimi starši in nekateri žal do te mere, da povzročijo škodo tudi otroku.
No ja,vsak bo bral, kot pač bo in razumel na podlagi lastnih prepričanj, predsodkov, skratka iz svojega zornega kota. Nihče od vas ne ve koliko sem pretrpela, kaj vse sem dala čez, da bi tudi drugi videli, da sta tudi moja otroka na nekaterih področjih nadpovprečna. Pa ni nič pomagalo, na koncu sem sklenila, da je edino podpora in razumevanje tisto, kar lahko dam, da jima največ pomeni to, da sta doma ljubljena, vredna, varna.
Iz te teme se umikam, morda bi bilo bolje, da se celo izbriše, če se bo komu od registriranih dalo javiti moderatorju, saj že vidim, kam se bo zasukalo, v kreg, obsojanje in žaljenje.
Vseeno lep dan vsem!
No ja,vsak bo bral, kot pač bo in razumel na podlagi lastnih prepričanj, predsodkov, skratka iz svojega zornega kota. Nihče od vas ne ve koliko sem pretrpela, kaj vse sem dala čez, da bi tudi drugi videli, da sta tudi moja otroka na nekaterih področjih nadpovprečna. Pa ni nič pomagalo, na koncu sem sklenila, da je edino podpora in razumevanje tisto, kar lahko dam, da jima največ pomeni to, da sta doma ljubljena, vredna, varna.
Iz te teme se umikam, morda bi bilo bolje, da se celo izbriše, če se bo komu od registriranih dalo javiti moderatorju, saj že vidim, kam se bo zasukalo, v kreg, obsojanje in žaljenje.
Vseeno lep dan vsem![/quote]
Verjamem, da si trpela in mi je žal za to. Če bi to bil post v katerem bi se želela malo potožiti, spihat, pohvaliti bi prejela čisto drugačne odgovore in drugačen odziv. Kot post s katerim bi želela biti nekomu v oporo, tolažbo pa besede res niso primerno izbrane.
Pa ni se ti potrebno ne umikati, ne opravičevati. Tudi kakšna pretrda beseda naj ti ne pride do živega saj si se naučila, da končna zmaga je odvisna od drugih stvari. Le v bodoče se potrudi, da te take osebe ne potegnejo na njihov nivo in se pohvali, piši, spodbujaj brez omadežavanja drugih.
No ja,vsak bo bral, kot pač bo in razumel na podlagi lastnih prepričanj, predsodkov, skratka iz svojega zornega kota. Nihče od vas ne ve koliko sem pretrpela, kaj vse sem dala čez, da bi tudi drugi videli, da sta tudi moja otroka na nekaterih področjih nadpovprečna. Pa ni nič pomagalo, na koncu sem sklenila, da je edino podpora in razumevanje tisto, kar lahko dam, da jima največ pomeni to, da sta doma ljubljena, vredna, varna.
Iz te teme se umikam, morda bi bilo bolje, da se celo izbriše, če se bo komu od registriranih dalo javiti moderatorju, saj že vidim, kam se bo zasukalo, v kreg, obsojanje in žaljenje.
Vseeno lep dan vsem![/quote]
Pa kaj spet spreobračate, kako se nek zapis bere.
Avtorica hvala za sporočilo. Res je kar si zapisala.
Tvoj zapis se bere takole: vsaki Ciga svojega konja hvali!
Zakaj te je sram javno, jasno in glasno pohvalit svoje otroke?
Da pohvališ svojega otroka, ti ni treba druge stlačit v dr.ek! Pri svojih letih bi se te lekcije že lahko naučila!
Lahko bi se tudi že naučila, da nihče ni ultra genijalec, da imamo vsi napake, da vsak od nas nosi svoj križ in da nobena genijalnost in noben križ ni nič boljši ali slabši od drugega.
Poleg tega, vsak od nas je po svoje genijalec, vsak ima svoje talente, ki jih lahko izkoristi. Če TI kot starš pri svojem otroku nisi videla nobenega talenta in nisi imela s čim pohvalit svojega otroka, si pogrnila na celi črti materinstva. Še danes ti je nerodno pohalit otroke! Moraš tuje potlačit, da lahko svoje pohvališ! Grozno!
Pa še iz moje generacije, ki smo zdaj 40+:
Povprečni so večinoma ostali povprečni, uspešni uspešni, slabi pa slabi. Seveda je kak odličnjak propadel in kak dvojkar postal uspešen, ampak to so izjeme in ne pravilo.
Avtorica, opažam podobno kot ti.
Prav zanimo mi je, da tisti, ki so že v osnovni šoli veliko vlagali v trojke nekako s pridnostjo daleč pridejo.
Ogromno “tabrihtnih” pa se zgubi na tej poti. Kar je dejansko res žalostno.
Jaz ne berem avtoričin tekst kot priboščljiv zmazek. Eeee …. mogoče čisto majčkeno. Mi je pa to popolnoma razumljivo, po letih zbadanj staršev “genijev”.
Pa še nekaj me zelo moti. Prav je, da pohvalite svoje otroke. Tako “genije” in “negenije”. Vsekakor pa je pri tem imeti neko mero razuma. In prav to opažam -pretiravanje staršev. Iz povprečnega otroka po vsej sili delati genija pač ne gre na daljši rok.
Se strinjam, čeravno se moj zapis bere kot ven metanje, je v bistvu bil namenjen tistim, ki jih, kot je nekdaj mene, skrbi za otroke, glede na splošno prepričanje okolice, da so ocene tiste, ki so kazatelj bodoče uspešnosti.[/quote]
kje so pa vsi tisti, ki so bili v šoli uspešni in so sedaj tudi uspešni, a teh pa ne vidiš??..če pogledam jaz svoje sošolce na gimnaziji, večina tistih, ki je bilo pridnih, uspešnih itd..so šli na nek perspektiven faks(farmacija, medicina–itd), končali in so uspešni..je pa mogoče par takih, ki so bili uspešni, ampak sedaj niso, ali niso šli na pravi faks, problemi doma, osebnostni problemi…ampak več je tistih, ki so uspeli..
tudi luzerji…eni so ostali luzerji…enim se je pa obrnilo, kot očitno tvojima dvema…ni pa zdaj to formula oziroma garant., da nimajo veze ocene v šoli, ker itak se pol vse obrne…ponavadi gre kar tako po vrsti..uspešen v OŠ, v SŠ in na faksu in služba…
vse ostalo so pa stiki, motnje, problemi v osebnostnem razvoju in nima veze z uspehom v šoli in potem v službi..
Evo, zdaj si pokazala na jedro tvojih težav! Ko ti nekaj ni všeč, bi pobegnila. Nimaš samozavesti 🙁 Zato si trpela in se sekirala, ker preveč daš na mnenje drugih in ne zdržiš, če ni tako, kot si si predstavljala, da bo. Za vse tvoje sekiranje niso krivi drugi in ne moreš lastne vrednosti graditi tako, da si odvisna od pohvale drugih.
Želim ti, da sta tvoja otroka v sebi bolj trdni osebnosti.
Samo tole bom napisal, zakaj ste se eni ob tem zapisu prestrašili in pričeli z sodbami avtorice, češ si ista, a vi pa ne?
Moj čas gre počasi k koncu, sem star, ampak zgornji post je resnica, ne glede na čas, v katerem se dogaja.
Pameten iz tega potegne nauk, no eni pa pa na prvo žogo!
Bil sem “genij” svojega časa danes pa sem tukaj, ko lahko rečem, moje zafurano življenje!
Veliko mojih kolegov je že pod grudo, alkohol, depresija, adrenalinski in nevarni hobiji…..
Se strinjam, čeravno se moj zapis bere kot ven metanje, je v bistvu bil namenjen tistim, ki jih, kot je nekdaj mene, skrbi za otroke, glede na splošno prepričanje okolice, da so ocene tiste, ki so kazatelj bodoče uspešnosti.[/quote]
kje so pa vsi tisti, ki so bili v šoli uspešni in so sedaj tudi uspešni, a teh pa ne vidiš??..če pogledam jaz svoje sošolce na gimnaziji, večina tistih, ki je bilo pridnih, uspešnih itd..so šli na nek perspektiven faks(farmacija, medicina–itd), končali in so uspešni..je pa mogoče par takih, ki so bili uspešni, ampak sedaj niso, ali niso šli na pravi faks, problemi doma, osebnostni problemi…ampak več je tistih, ki so uspeli..
tudi luzerji…eni so ostali luzerji…enim se je pa obrnilo, kot očitno tvojima dvema…ni pa zdaj to formula oziroma garant., da nimajo veze ocene v šoli, ker itak se pol vse obrne…ponavadi gre kar tako po vrsti..uspešen v OŠ, v SŠ in na faksu in služba…
vse ostalo so pa stiki, motnje, problemi v osebnostnem razvoju in nima veze z uspehom v šoli in potem v službi..[/quote]
Res, kje so vsi uspešni, se tudi jaz sprašujem, kje? Si se kdaj vpašala ali so ti uspešni tudi srečni? Si?
Kake motnje, stiki………….življenje dete drago, življenje te uči, če se sam nočeš in to ne po šolsko, ko lahko oceno popraviš, pač pa so nekatere stvari dokončne!
No ja,vsak bo bral, kot pač bo in razumel na podlagi lastnih prepričanj, predsodkov, skratka iz svojega zornega kota. Nihče od vas ne ve koliko sem pretrpela, kaj vse sem dala čez, da bi tudi drugi videli, da sta tudi moja otroka na nekaterih področjih nadpovprečna. Pa ni nič pomagalo, na koncu sem sklenila, da je edino podpora in razumevanje tisto, kar lahko dam, da jima največ pomeni to, da sta doma ljubljena, vredna, varna.
Iz te teme se umikam, morda bi bilo bolje, da se celo izbriše, če se bo komu od registriranih dalo javiti moderatorju, saj že vidim, kam se bo zasukalo, v kreg, obsojanje in žaljenje.
Vseeno lep dan vsem![/quote]
Jaz te popolnoma razumem in čutim …. vem, da si se želela le izpovedati, a žal si se malo ‘nerodno’ in preveč čustveno izrazila.
Tvoja bolečina, ki si jo več let nosila v srcu, se zdaj počasi razblinja, ker si končno spoznala, da:
– ‘ni vse zlato kar se sveti’, ter
– da so spremembe edina stalnica v našem življenju.
Za teboj je več let čustvenega trpljenja in zbadanja okolice (glede otrok) in s tem posledično občutka manjvrednosti … ki pa zdaj počasi izginja in ga zamenjuje olajšanje/razbremenitev oz. neka vrednost (ki jo prej nisi prepoznala in se še ni izrazila).
Lahko si ponosna na svoja dva otroka in nikoli več si ne dovoli, da okolica s svojim mnenjem vpliva nate.
Srečno.
kje so pa vsi tisti, ki so bili v šoli uspešni in so sedaj tudi uspešni, a teh pa ne vidiš??..če pogledam jaz svoje sošolce na gimnaziji, večina tistih, ki je bilo pridnih, uspešnih itd..so šli na nek perspektiven faks(farmacija, medicina–itd), končali in so uspešni..je pa mogoče par takih, ki so bili uspešni, ampak sedaj niso, ali niso šli na pravi faks, problemi doma, osebnostni problemi…ampak več je tistih, ki so uspeli..
tudi luzerji…eni so ostali luzerji…enim se je pa obrnilo, kot očitno tvojima dvema…ni pa zdaj to formula oziroma garant., da nimajo veze ocene v šoli, ker itak se pol vse obrne…ponavadi gre kar tako po vrsti..uspešen v OŠ, v SŠ in na faksu in služba…
vse ostalo so pa stiki, motnje, problemi v osebnostnem razvoju in nima veze z uspehom v šoli in potem v službi..[/quote]
Res, kje so vsi uspešni, se tudi jaz sprašujem, kje? Si se kdaj vpašala ali so ti uspešni tudi srečni? Si?
Kake motnje, stiki………….življenje dete drago, življenje te uči, če se sam nočeš in to ne po šolsko, ko lahko oceno popraviš, pač pa so nekatere stvari dokončne![/quote]
jah lej, jaz vem, kje so ti uspešni, ampak očitno jih avtorica ne vidi in po njenem so uspeli večinoma samo tisti, ki so bili “luzerji”…piše, kot da teh ni in jaz ji povem, da so..večina teh je uspela(eni pač ne, tako kot vsi luzerji niso končali kot klošarji)…a so srečni, ne vem..tudi luzerji, ki so uspeli, ni nujno, da so srečni..direktor firme je lahko nesrečen, zdravnik je lahko nesrečen, avtomehanik ali učiteljica sta lahko nesrečna…jaz med uspehom in srečo vidim bolj pozitivno kot negatvino koleracijo..
motnej, stiki, problemi…seveda v življenju..kje pa??? je prišlo v določeni fazi življenja do motenj, ali osebni odnosi, zdravje, težave s starši, psihični problemi kogarkoli..pa ti ne pomaga super uspeh in inteligenca..
Res, kje so vsi uspešni, se tudi jaz sprašujem, kje? Si se kdaj vpašala ali so ti uspešni tudi srečni? Si?
Kake motnje, stiki………….življenje dete drago, življenje te uči, če se sam nočeš in to ne po šolsko, ko lahko oceno popraviš, pač pa so nekatere stvari dokončne![/quote]
jah lej, jaz vem, kje so ti uspešni, ampak očitno jih avtorica ne vidi in po njenem so uspeli večinoma samo tisti, ki so bili “luzerji”…piše, kot da teh ni in jaz ji povem, da so..večina teh je uspela(eni pač ne, tako kot vsi luzerji niso končali kot klošarji)…a so srečni, ne vem..tudi luzerji, ki so uspeli, ni nujno, da so srečni..direktor firme je lahko nesrečen, zdravnik je lahko nesrečen, avtomehanik ali učiteljica sta lahko nesrečna…jaz med uspehom in srečo vidim bolj pozitivno kot negatvino koleracijo..
motnej, stiki, problemi…seveda v življenju..kje pa??? je prišlo v določeni fazi življenja do motenj, ali osebni odnosi, zdravje, težave s starši, psihični problemi kogarkoli..pa ti ne pomaga super uspeh in inteligenca..[/quote]
No kje so? Kje da jim ne uspe iz nedelujočih, zgrešenih, koruptivnih …..sistemov narediti uspešnih zgodb? Kaj je merilo za njihovo uspešnost, keš, bajta, jahta….? Kaj?
Kaj delajo ti uspešni, pa menda ja ne garajo za kapitalista, nadrejenega, za mezdo? zakaj so potem boljši, ker dobijo večjo mezdo?
Zdravniki, hmmmm, bolj ko jih gledam (pa tudi pismo mladih zdravnikov je bilo brati), bolj mi je jasno, da jih bo velika večina ali potegnila z capoti za kapital, nekaj jih bo končalo tam doli, kak pa bo šel ven, in se tam udinjal za kapital! Je to zate uspešno?
Ti vidiš koleracijo med dnarjem in srečo, kaj naj rečem, v življenju te čakajo še hude lekcije.
Zanimivo je, zakaj so eni “manj uspešni” šolarji…
Bi rekla, da je sistem narejen za poslušne, “pridne” šolarje, marsikdo, ki morda preveč razmišlja s svojo glavo, ki se v naši šoli počuti popolnoma utesnjen, pa je potem zaradi tega “manj uspešen šolar”. Svoje talente lahko pokaže šele kasneje, ko se osamosvaja. Zato bi jaz rekla, da pridejo kasneje ti sicer “manj uspešni” šolarji do izraza.
točno to, pri tem da vsi, ki komentirate operirate z opredelitvami uspešnosti, jaz pa avtorico preberem samo, da si je oddahnila, ker so se otroci ujeli, imajo službo, družino in so zadovoljni. Nikjer se ne baha da bi delali kakšne silne kariere.
Avtorica upravičeno si zadovoljna in ponosna, škoda le, da se tega nisi zavedala, ko so otroci še hodili v šolo. Koliko lažje bi ti bilo. Ampak verjamem da nisi mogla drugače, glede na pritiske in logiko okolice, v prihodnjost pa tudi ne vidiš. Poglej samo komentarje na to temo….. Bog ti pomagaj, če si pri vsem skupaj še malo manj samozavesten 🙂
Ni problem v tem, da bi se avtorica bahala s kariero svojih otrok, temveč da zelo privoščljivo opiše, kako je spodletelo vsem, ki so bi bili v času šolanja uspešnejši od njenih otrok.
“In kje so sedaj tisti geniji? Nekateri na magisterijih, drugi so zabluzili šolanje, tretje srečam v stanju alkoholiziranosti, vsaj tako jaz mislim, ker pač učinkov droge ne poznam.
Sošolec, ki je rad poniževal mojega sina, ker ga je po učiteljevi direkciji moral učiti, je sedaj v veliko slabšem položaju, moj nečak tudi, nadpovprečen ima 60+kg, le redko ga vidim, saj ne pride iz sobe, sedaj bi naj baje magistriral in računa na delo v svoji stroki, njegova mama pa jamra, da iz tega verjetno ne bo nič, saj ga nihče ne bo vzel v službo.
Pri hčeri je podobno, je pa zanimivo, da ravno tista punca, siva miška, ki ni spadala v elito, sedaj doštudirala medicino, vse ostale so tam tam, nekaj jih vozička, nekaj še jih študira, pavzira, ponavlja, so na zavodu, nekaj kelnari preko študenta….”