Preberite izpoved trgovke o delu v Hoferju
Po novem striktno v vseh trgovinah preverim račun. In relativno pogosto najdem napake.
Ker smo pri Hofru, bom o njih. Predzadnjič v Hofru sta bili dve napaki. Eno sem opazila takoj (isti izdelek 2x poskenirali, 6 EUR) – to bi težko dokazala, če bi prišla nazaj, bi rekli, da sem kupila dva. Potem sem doma opazila, da so en znižan izdelek zaračunali po polni ceni – namesto znižane (prihranek 3,00 EUR). Sem uredila čez dva dni.
Izvoli:
Adijo, pamet!
Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ”zanimivi”. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam! 😀
Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko.
In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice.
Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta.
Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!
Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ”Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.” Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN ševilke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat… medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima.
Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal’ca.
In ko se je moja ”kariera” klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma – se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ”Meni pa je všeč njihov sistem dela”, je rekla, ”zato pa so tako uspešni”. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva. 😉
No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo eno jebeno uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.
Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ”Kje ti je mladost?”, me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. 😛 Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!
Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.
Izvoli:
Adijo, pamet!
Marsikaj sem že doživela na svoji odisejadi iskanja zaposlitve, še posebej nekateri razgovori so bili izredno ”zanimivi”. Toda predvsem takšne izkušnje so neprecenljive. Definitivno jih priporočam! 😀
Ko sem letos maja dobila službo v Hoferju, sem bila seveda navdušena. Končno sem se lahko (spet) odjavila iz Zavoda za zaposlovanje in šla novim zmagam naproti. Tega, da se tam resnično dela, me ni bilo strah, saj mi nobeno delo ne smrdi, naučiti se česa novega pa mi tudi ni težko.
In potem je prišel prvi dan. In prvi vsesplošni sestanek. Že takrat je poslovodkinja rekla, da ji ne ustreza najbolje, da me bo morala sedaj še uvajati, medtem ko je hkrati dobila še eno prodajalko iz druge poslovalnice.
Uvajanje? Dvomesečnemu učenju se tako samo reče. V praksi ti vsaka sodelavka drugače pokaže kako se dela, dokler ne pride področna vodja in reče, da je vse narobe. Če nekdo, ki je tam zaposlen že pet let, ne ve, kako se pravilno zlaga izdelke na police, in potem ta oseba uči začetnika, kako lahko pričakujejo, da bo znal pravilno opravljati svoje naloge? Tako kot tisti dan, ko sem se ob koncu izmene ob štirinajsti uri preoblekla in se odpravila domov. Nezaslišano! Domov ne smeš dokler ti tega nadrejeni ne dovoli. Nič ne bi imela proti, če bi mi nekdo to tudi povedal. Ali pa to, da se pride popoldan eno uro prej v službo – menda zaradi solidarnosti. In to, da se ob izmeni pije kava, ali kakšen drug napitek, ampak mora se. Mora! Tudi, če ti nadrejeni reče, da lahko končaš ob štirinajsti uri, moraš ostati vsaj kakšnih petnajst minut, ali še bolje pol urce, ob srkanju kave v skupnem prostoru, ko si želiš samo še stran od ponorelega sveta.
Za voznike velja, da hitrost ubija. To bi lahko veljalo tudi za Hoferjeve prodajalke, saj morajo vsak dan poslušati, da so prepočasne. Kar koli se naredi, je prepočasi. Ko ti da poslovodkinja menjalni denar in ga želiš prešteti, je to potrata časa. Ko ti da menjalni denar njena namestnica in ga seveda ne prešteješ, ker je to potrata časa, in po zaključku dneva denar ne štima, te jebe v glavo zakaj ga nisi preštel, ker ji sedaj hodi navzkriž. Adijo, pamet!
Ko sem prvič delala na blagajni, mi je poslovodkinja rekla: ”Če bi danes imela skriti nakup, ga ne bi opravila.” Ne, ti to resno?! Prvi dan? WTF??!! Hitrost ubija tudi na blagajni. Ker se prevečkrat zmotiš, ker nisi navajen skenerja in skeniraš en izdelek dvakrat, ker pač nisi računalnik in ne znaš takoj številk zelenjave in sadja na pamet. Seveda ti nihče ne pove, da se ob ponedeljkih nekatere številke spremenijo, ker to je vendar del samoiniciativnosti in se moraš sam pozanimati. Nihče tudi ne pomisli na vse tiste kupce, ki na blagajni po žepih iščejo denar, pa na ome, ki se ne morejo spomniti svoje PIN ševilke, pa na tiste, ki pozabijo denar v avtu in ga grejo iskat… medtem pa čas teče in prav nič ne moreš pomagati, če ne poskeniraš milijon izdelkov na uro. Ampak to seveda nikogar ne zanima.
Vsak dan sem poslušala, da naj dam več življenja od sebe. Kaj za hudiča to sploh pomeni?! Za blagajno sem se trudila biti nasmejana, s kakšnimi kupci sem celo pokramljala. Je pa seveda res, da je malokatera njihova prodajalka sploh lahko nasmejana. Večina ima poker face. In sedaj končno razumem zakaj. In jih tudi zelo spoštujem, saj delati v tako idiotsko zasnovani verigi trgovin ni mala mal’ca.
In ko se je moja ”kariera” klavrno končala, ker je pač poslovodkinja ocenila, da delo pri njih ni zame oziroma – se opravičujem, da jaz nisem primerna, sem poslala prošnjo v trgovino Jager, ker so v moji bližini širili poslovalnico. Ko sem nesla prošnjo tamkajšnji poslovodkinji, me je seveda vprašala, kje sem delala pred tem. ”Meni pa je všeč njihov sistem dela”, je rekla, ”zato pa so tako uspešni”. Draga moja, ko bi lahko vsaj za en teden šla delat k njim. Me zanima, če bi še kdaj rekla kaj takšnega. Je pa izkušnja vsekakor neprecenljiva. 😉
No, potem so me klicali na razgovor tudi iz Jagra. Niti stola mi ni ponudil; kakšne tri minute sem stala pred direktorjevo mizo, da me je izprašal in sem lahko šla. Smo res tako ničvredni, da se peljemo eno jebeno uro na razgovor, polni obetov, tam pa doživimo tako nadutost? Mene bi bilo sram biti tak delodajalec.
Če bi lahko prodajalke v Hoferju delale s polovično hitrostjo, v bolj sproščenem ozračju in ne v konstantnem strahu, verjamem, da bi bili kot podjetje še bolj uspešni. Plačilo in delovni čas sta sicer vredna pohvale, toda za kakšno ceno?! Zato, da postaneš robot? Da vsak dan poslušaš o svoji nesposobnosti, pa kako mladi danes niti metle ne znamo držati v rokah? Da greš vsak dan s strahom v službo, ker ne veš ali bo poslovodkinja dobre ali slabe volje? In to, da bi moral, kot del tima, sredi delovnega tedna, zvečer po službi do sodelavke in jo presenetiti za rojstni dan, priti domov ob dveh zjutraj, ob šestih pa se vrniti v službo – to pa je presegalo vse meje. ”Kje ti je mladost?”, me je vprašala sodelavka. Jaz sem svojo mladost že zdavnaj izživela, če je ti nisi, si si pa sama kriva. 😛 Eni res nimajo svojega življenja. Mi je pa bilo prav smešno, ko so nekatere poskušale naslednji dan poslovodkinji obrazložiti (si izmisliti karseda verjeten izgovor) zakaj niso šle zraven. Bolano!
Zato nikoli ne sodite ljudi, saj ne veste kakšen dan je za njimi. In ne hudujte se nad blagajničarko, če se vam ni nasmehnila. Verjemite, razlogi za to so večji kot si lahko mislite.[/quote]
ZA TEKST!
Tudi, če je vse res, mi ni jasno, kako ta ženska misli še kje dobiti službo.
Ker danes delodajalci preverjajo bodoče delavce tudi čez net. In ne verjamem, da jo bo na podlagi tega zapisa še kdo zaposlil. Se je pa zadeve že čisto preveč razširila, tudi, če jo sedaj umakne iz FB, bo ostala pa na drugih straneh. Če sam sebi hočeš dobro, se tega enostavno ne dela.
In to kar piše ni normalno in ni standard v Hoferjevih trgovinah. Moja dobra prijateljica dela tam in pravi, da če je pol od tega res, bi vodje že zdavnaj odletele.
Me zanima, če je tale Suzana tole svoje pismo poslala na vodstvo Hoferja in kaj so jih odgovorili. Ker to se pravi imeti jajca in reševati problem tam, kjer je nastal. Drugo je pa lapanje v tri krasne.
meni se ne zdi nič posebnega tole vse skupaj..mogoče bi me šokiralo če bi delala v JU, v gospodarstvu je pa že davno tako. Uvajanja ni, brzina šteje, “pripadnost” teamu tudi..pa čeprav večinoma na silo. No, tisti, ki smo za NDČ si seveda lahko privoščimo, da ne hodimo na NL zabave pa razne piknike, da je mir pa redno prispevamo v “budget” za darilo za sodelavce..čeprav ko gredo “proslavit” po službi me ni zdraven ker ima življenje zame drugačno vrednost. Ampak ja, tako je..v gospodarstvu.
Seveda misli – v javnem sektorju 🙂
Me pa ne bo nič presenetilo, da se bo čez par let izoblikovala v fanatično levičarko, ki se bo drla “tovarne delavcem” in “dol s kapitalizmom”
Seveda ga ni poslala. V svojem neodraslem inatenju, je šla takoj na FB napisat kakšna krivica se ji je zgodila. In sedaj vsa potolažena šteje všečke enako zblojenih desperadosov, češ res si uboga, mi smo s tabo.
Meni se zdi možno. Hofer na Vrhniki je obup – urejenost na psu, vozičke puščajo sredi prehodov, ko filajo police, da ne moreš mimo, košare nastavljene čisto po naključju, kjer pade, in blokirajo pot, slaba založenost, blagajničarke (večinoma) preprosto prehitre. In ponavadi samo ena za blagajno.
Ker hodim tudi v druge Hoferjeve poslovalnice, vem, da je to izjema in ne pravilo. Neurejenosti primerna je tudi fluktuacija kadra in obiskanost. Tudi jaz se mu izogibam, na srečo ima večino stvari zdaj tudi Lidl in moram reči, da ni primerjave. Mnogo bolj človeško vzdušje.
Ponavadi je tako, da se slabo vzdušje širi od šefa navzdol. Upam, da bere kdo od Hoferja tole in bodo uredili razmere na Vrhniki, ker so katastrofalne. Dve prodajalki sta simpatični, ostalo vse robotsko. Je hitrost in je pretirana hitrost na blagajni.
Tipičen primer nehvaležnega iskalca dela. Namesto, da bi bili ljudje nam delo dajalcem neizmerno hvaležni da jim v vsej svoji dobroti milostno ponudimo delo, nas še kritizirajo, namesto da bi vse organizacijske in vodstvene napake prevzeli na svoja pleča in nas prosili odpuščanja. Da p zahtevajo za svoje delo še plačo, je postalo že kar nekaj normalnega. Neverjetno kam gre ta svet.
Zaposleni tudi ne znajo ceniti vseh zastonj ugodnosti, ki jim jih nudi delodajalec. Imajo na delovnem mestu zastonj ogrevanje pozimi, zastonj klimatizacijo poleti, zaston elektriko, tekočo vodo, uporabo sanitarij … Ne plačujejo nobene najemnine za delovne prostore, niti uporabnino opreme. Ko bi jim delodajalci vse to zaračunali, bi drugače cenili svoje službe.
tale zapis me spominja na zapise ene naše sokrajanke, ki je odlična v pisanju in izlivanju misli po svojem FB profilu, kar vedno podkrepi še s pofotkano eno nogo v različni vrsti svoje obutve ( ssandalček, salonar. Torej spretna po tipkovnici in jezikanju v virtuali, v realnem življenju za delo pa nikakor ne, ima pa dve levi roki.
in avtorici svetujem, naj se preusmeri v pisanje blogov ali knjig. To je delo zanjo. To ji ji gre od prstov….. delo v trgovini naj prepusti raje drugim.
tale zapis me spominja na zapise ene naše sokrajanke, ki je odlična v pisanju in izlivanju misli po svojem FB profilu, kar vedno podkrepi še s pofotkano eno nogo v različni vrsti svoje obutve ( ssandalček, salonar. Torej spretna po tipkovnici in jezikanju v virtuali, v realnem življenju za delo pa nikakor ne, ima pa dve levi roki.
in avtorici svetujem, naj se preusmeri v pisanje blogov ali knjig. To je delo zanjo. To ji ji gre od prstov….. delo v trgovini naj prepusti raje drugim.[/quote]
zapis , ki je objavljen na FB-ju, ne scitiran od avtorice bedaa, da ne bo pomote in zamere.
Delo dajalec?
A se ti hecaš ali misliš resno?
Ne obvladaš niti osnov slovenske jezika, a se čutiš poklicano zato, da pametuješ iskalcem dela. Lahko te je sram. Sužnje bi radi ve DELO DAJALCI, a ne?
Če imajo v Hoferju zaposlene take DELO DAJALCE kot si ti, so pri meni izgubili vse zaupanje in zvestobo (kupca) in bom Hofer od danes naprej bojkotirala, ker ne podpiram suženjstva!