Ko ti oče obljublja, da ti je dal stanovanje, potem pa …
Oče mi je vsa leta obljubljal, da je stanovanje, v katerem živim z družino, moje. On ga je namreč podedoval od njegove mame, torej od babi, ko je šla v dom. Ko smo prišli do tega, da bi vzel malo kredita in prodal stanovanje ter zgradil eno majhno hiško, se je zalomilo. Vsa leta, ko mi je govoril, kako mi je dal stanovanje, je “pozabil” omeniti, da je svoji mami obljubil, da se stanovanje ne bo prodalo, dokler bo ona živa. Sicer imam namen iti sam do nje in jo vprašati, koliko je ona po 15 letih v domu res še navezana na stanovanje (v katerem ni bila že par let, ker je nepokretna), ampak tudi če ona da žegen, stanovanje je napisano nanj in ne morem nič. Sumim namreč, da me oče hoče s tem izgovorom samo prikleniti na kraj, kjer živimo. Rad bi se namreč odselil 200 km stran od tukaj, od koder je žena in kjer so parcele občutno cenejše. Kaj naj naredim, naj mu sploh še kaj verjamem, ali raje pustim vse skupaj in grem po svoje brez vsega? Imamo kam iti (k ženini družini v veliko hišo, svoj štuk), ampak hiša je ena taka velika želja, predvsem biti na svojem. Imel sem sanje, bile so realne, zdaj pa so se sesule v prah. Kako lahko oče sinu to naredi?
Najbrž provociraš, žalostno je pa to, da se res najdejo taki, ki tako razmišljajo in se jim s tem ne zdi nič narobe.
Ne vem, kako ti je oče naredil to, da te je vzgojil v razvajeno rit, ki si lasti nekaj, kar je napisano na še živeče. Ne boš ne prvi ne zadnji, ki se bo moral postaviti na lastne… khm taščine noge.
Ma, razvajena deca!
Dete, če ti je hiša res taka velika želja, izvoli, delaj, zasluži, sezidaj!
Pa pismo rosno, vi bi vse nekaj na gotovo!
Da greš revež od doma brez vsega? Bogi.
Zakaj pa ta čas, ko si zastonj živel tujem stanovanju, nisi nekaj privarčeval? Lahko bi šparal 500€ na mesec, to je obrok kredita, se pravi 6 jurjev na leto! Pa ne bi šel brez vsega od doma…
Banda razvajena!
Saj je njegovo, na uporabo. Zastonj bivanje.
Zdaj pa, ker j ata grdi, grdi, bo šel pod taščino perut na podstrešje…
Kdaj se bo pa to dete z družino osamosvojilo?[/quote]
To se mora tudi tako povedat. Če je “tvoje” in pika, to pomeni na vse možne načine. Se reče najemniku, da je to “njegovo”? Se ne.
Lahko gre za nesporazum, lahko pa gre tudi za zavestno zavajanje. V vsakem primeru je rešitev oditi.
Ok,oče je obljubil tebi stanovanje in babici, da se ne bo prodalo, dokler je živa. Ti v stanovanju živiš, predpostavljam da si ga obnovil, a nimaš ne kredita ne najemnine. Torej si imel 15 let časa, da našparaš nekaj denarja, s katerim bi začel zidati sanjsko hiško, ko pa bi babica umrla, bi se pa še stanovanje prodalo. Mimogrede, koliko pomagaš pri plačevanju doma?
In koliko si ti star? Si že kdaj slišal za darilno pogodbo, vpis v zemljiško knjigo, davek na nepremičnine, informativni izračun, itd.? Če si mislil vsa ta leta, da je stanovanje tvoje, se ti ni zdelo nič čudnega, da na omenjene stvari nisi nikoli naletel? In če si mislil, da je stanovanje tvoje, ti ni prišlo na pamet, da bi ga vpisal na svoje ime? Res neverjetno.
tako stara, kao se imaš za osamosvojeno in oh in sploh, pa ne poznaš osnovne spoštljivosti.
kakšno dete – zbadljiva si in zajedljiva. Ti manjka delo na sebi, kulturi in spoštovanju sočloveka – nobena tvoja bajta in denar na trr s katero misliš, da si oh in sploh, ti tega ne prinese. Pa so lahko zidovi zlati.
Zdaj vsaj veš pri čem si..začnita ustvarjat z ženo skupaj pa bosta imela svojo hiško…najlažje je kar neki pričakovat, da ti bo nekdo dal ali pa kdaj bo dediščina padla..ja tudi če ostaneta pri ženinih starših si bosta hitro želela stran it zivet, ker vsi vemo kako je, ko imas nekoga nad ali pod sabo..lastni dom lastni mir…
Že zdavnaj bi lahko šel na svoje, če bi imel namen. Jaz sem si z delom prek študentskega servisa kupila garsonjero, z redno minimalno plačo postavila hišo, poiskala sem si moža doktorja znanosti, s katerim imava genialne otroke, ki preskakujejo razrede v šoli. S pridelovanjem lastne hrane na vrtu za hišo sem privarčevala toliko denarja pri hrani, da bo drugo leto za vikend na hrvaški obali. Oblačila za družino šivam sama, zato sta v garaži dva avtomobila višjega srednjega razreda. Če sem z lastnim delom in skromnimi dohodki toliko ustvarila, bi lahko tudi vsi drugi, namesto da na zapuščnino čakate. Samo zmigat se je treba. Za revščino si je vsak sam kriv!
tako stara, kao se imaš za osamosvojeno in oh in sploh, pa ne poznaš osnovne spoštljivosti.
kakšno dete – zbadljiva si in zajedljiva. Ti manjka delo na sebi, kulturi in spoštovanju sočloveka – nobena tvoja bajta in denar na trr s katero misliš, da si oh in sploh, ti tega ne prinese. Pa so lahko zidovi zlati.[/quote]
Zmanjkalo tablet?
Predagam, da greš k dežurnemu, v naprej pa vsako sredo preveri, če bo zaloga zdravil zdržala čez vikend.
Jaz pa razumem avtorja in se strinjam z njegovim pogledom. V familiji si načeloma verjameš. Če ti fotr reče, da je nekaj tvoje, ne rabiš it tega takoj v ZK pisat, ker verjameš v njegovo besedo. In si življenje prilagodiš na to. Če bi avtorju fotr reku, stanovanje lahko uporabljaš, dokler hočeš, je to nekaj čisto drugega. Pač divje šparaš, ne greš v velike investicije v stanovanju in računaš, da boš moral iti na svoje. Saj se vse da, samo vedeti moraš, kje si.
Ali pa moraš biti toliko nezaupljiv, da fotru ne verjameš, da je mož beseda. Veliko jih ni. Jaz recimo obljube mojega jemljem z rezervo, ker več govori, kot naredi. Edino če velikokrat isto ponavlja, potem preverjam, koliko resno misli.
Ma, veš kaj, sploh ne, se mi zdi, da če starši ne repišejo takoj, da ti je jasno, da je sicer tvoje, ampak šele po njihovi smrti, do takrat imaš pa na uporabo brez problema. Jaz bi tudi težko šla v to, da prodajam stanovanje, ki je pisano na straše, pa čeprav živim v njem Mogoče bi se zmenila, da damo v najem, č bi recimo potrebovala večje ali akkorkoli, skratka, šla bi najprej v pogovor s starši o mojih željah in možnih rešitvah.
Če nis prepisali name takoj, potem je jasno, da so mislili, da “je” moje, ampak šele ko njih ne bo več, do takrat pa je v moji uporabi.