Ker na forumu žalujočih ni obiska niti odziva, objavljam še tu. Hvaležna bom za vsako izkušnjo.

Zanima me, kako ste se spopadali po smrti ljubljene osebe, kdaj ste se odločili oddati oblačila in ostale stvari pokojne osebe, kam ste to oddali, …

Imam probleme z oddajanjem stvari, še vedno imam vse, kot je bilo, kot da bo prišel nekega dne nazaj.

Kako ste se tega lotili? Hvala vsem

Ne pišem svoje izkušnje, temveč izkušnjo bližnjih sorodnikov.

Cca 3 tedne po smrti, ko je bilo vse urejeno so izbrali kaj želijo obdržat za spomin – vse ostalo – obleke, čevlje, športne zadeve, itd – pa najprej dali na razpolago bližnjim in prijateljem, da je vsak vzel kar je lahko uporabil – ostalo je šlo na Rdeč Križ ali Karitas.

Jaz ti predlagam, da si izbereš nekaj spominkov, potem pa nekoga prosiš, da ti
pospravi v škatle in odpelje. Ta čas pojdi od doma, ne glej, ne spremljaj. Jaz sem to delala
sama, pa mi je odneslo kakšno leto življenja (se mi je zdelo takrat) – ne otežuj si, olajšaj si, naj
to naredi nekdo drug.

Te gospe, ki je pisala o izgubi oziroma o smrti bližnje osebe, se spomnim izpred nekaj dni. Takrat ji je nekdo svetoval, naj gre na poseben forum v okviru MON, ki je namenjen žalovanju oziroma prebolevanju izgube bližnjega. In je napisala, da tam ni bilo odziva, pa se je oglasila spet tukaj.

Napisala sem to v pojasnilo, ker mislim, da ne gre za provokacijo (kot očitno misliš ti).

Po treh mesecih nismo imeli nič več.
Najbolje je, da vse to jutri predaš ali pa uničiš čim več skupnega. Vključno s fotkami.
Vse to je po mojih izkušnjah strahotno breme. Dobra bi bila tudi zamenjava stanovanja.

Ja kaj? Ljudje se POGOVARJAMO in tako tudi lažje pridemo skozi fazo žalovanja.

Ravno v tematiki o samomorih včeraj je bilo povedano, da se o tem mora govoriti, pogovarjati – to ni nobena tabu tema. Kot ni tabu tema, kaj kako po smrti ljubljene osebe, kam s stvarmi, ipd. Ker ko razum ponovno pride nazaj v realni svet, se začneš zavedat, da je treba naprej, življenje se ne sme ustaviti, življenje mora naprej. Prekratko je, da bi se ustavilo takole zaradi nečesa. Premalo časa živimo na tem svetu v taki formaciji, kot živimo, da bi se kar ustavilo zaradi nekega naravnega procesa, kot je smrt bližnjih. pa četudi je tragična.

Avtorica, je razlika, če umre zelo bližnja oseba ( partner, mati, oče), kot oseba, ki ni tako bližnja, oziroma lahko ni bližnja, pa ti je bila čustveno, karakterno, kot oseba zelo bližnja.

Drugače je tudi, ko več, da se moraš pripraviti na odhod nekoga ( smrt zaradi dolgotrajne ali kratke neozdravljive bolezni). Ko veš, da ni več pomoči kljub vsej ponujeni.

Drugače je, če je smrt nenadna ( samomor, nesreča-cesta, ipd).

V vsakem primeru je potrebno iti skozi prvo najintenzivnejšo fazo žalovanja, ko ta mine, potem se lahko tudi trezno odločaš in presojaš, kako s stvarmi.

Po mojih izkušnjah: smrt stare mame-ker je bila nekaj časa v bolnišnici ( stanje po možganski kapi, ni se več zavedla, ni bilo več pomoči), smo vse stvari po cca 3 tednih ali oddali ljudem potrebnih pomoči ( oblačila, stanovanjska oprema, ipd), pa poklicali ljudi, ki prevzamejo in odpeljejo stvari – zaradi sentimentalne navezanosti je tako včasih še najbolje. Vzameš samo res nekaj najbolj pomembnih stvari v spomin, ostalo gre.

Smrt očeta: tudi umrl v bolnišnici, osebne stvari ( oblačil, obutev), oddali ljudem potrebnih pomoči – socialna stiska, ipd. Smo tudi že prej dajali.

Osebno tudi nisem oseba, ki bi me ta zadeva toliko čustveno zanesla, da nebi zmogla več trezne presoje in bi šppustila stvari 8 psebne naprimer) v nekem prostoru z mišljenjem, da se oseba vrne. Ne gre to tako. Življenje mora naprej.

Zelo težko, predvsem dolgo…sem morala postaviti v srcu na pravo mesto…

…včasih še vedno zaboli, manjka, si želiš da bi bilo drugače…

Nič ne delaj na silo, pusti bolečini pravo! pot, potem boš sproti videla kam kaj daš(od oblačil, predmetov). Tiste ki bi jih sedaj kar dala stran se lahko izkaže, da časovno prehitevaš in obratno.

Ne obdrži preveč, ne premalo.

Vzami si čas, to je proces.

Sem hotela tudi jaz enako predlagati. Res, izberi spominke, ki ti veliko pomenijo, in jih shrani. za ostalo pa prosi nekoga nevpletenega, da ti spakira stvari v škatle in jih odpelje. Ti pa pojdi od doma ta čas.

Sama sicer še nimam takšne izkušnje, vidim pa pri možu, da mu je hudo že samo če vidi oblačila od mame oz. očeta. Res … ne muči se in pusti drugim, da naredijo.

Še nekaj ob tej zadevi…sicer se tiče po smrti naj prijateljice.

Meni je včasih še vedno težko samo če grem/skočim v tisti kraj kjer sva skupaj študirale, v tisto okolico in če se isti dan vrnem domov. Če sem tam vsaj 2 dni, se stopnja bolečine poleže.
Ne vem zakaj, ampak se mi dogaja in je kar ovira, včasih se kar izognem in “odjavim/premestim” ker odpovem.
Po obdobjih, enkrat bolje, drugič slabše…

Če ti njegove stvari ne hodijo narobe, jih pusti, dokler ne boš pripravljena na to, da se posloviš od njih. Moja prijateljica jih je hranila približno eno leto. Vsi so ji morili z nasveti, kot so zgoraj, pa ni zmogla. Jaz sem ji rekla, lej, pusti, prostora je dovolj, ne gori voda, klošarji ne rabijo poslovnih oblek, mogoče oddaj kako zimsko jakno pred zimo, jim bo prav prišla, ostalo pa pusti. Njej je bilo nepredstavljivo, da bi odprla omaro in bi bila tam praznina … Saj to, da ga ne bo več, je vedela.

Ko je stvar dozorela, je v parih dnevih vse pospravila.

to ni nobeno morjenje, samo dokaz, kako hitro si sposoben spet nazaj v realno življenje po
žalovanju stopit. In ja, nekateri to rabijo, podaljšujejo tudi malce umetno še dlje, nekateri pa lahk v mesesu dveh. Ker hranit osebne predmete ( oblačila, obutev, ..) nima smisla- ker te jasno vsakič spomni, opomni, pa je spet hudo. Lepi spomini spravljeni v srcu, morad kakšna lepa fotografija, s katere se nam oseba smeji in je videti zadovoljnja, ne pa stvari hranit – osebe ne bo nazaj…..

in pa jasno – človeka pri miru pustit, ne drezat vanj, mora sam odžalovat pri sebi, ker bolj ko ga nekdo spominja,bolj se bo v takem žalujočem afektu branil in podaljševal.

Najprej moje iskreno sožalje in sočustvovanje.
Pred dobrim letom mi je umrla mama, na katero sem bila zelo navezana. Žalovanje traja skoraj eno leto, vsaj pri meni je bilo tako, še sedaj se pogosto spomnim nanjo in v meni se zbudi nepopisno hrepenenje po tem, da bi jo spet videla, jo pobožala po laseh, jo ogrnila s tistim njenim sivim pletenim šalom. Še sedaj se marsikdaj razjočem, a vem, da tako mora biti, da moram biti realna.
Vse njene stvari sem pregledala, nekaj slabih, neuporabnih oblačil sem vrgla proč, ostalo sem vse pospravila po škatlah. Ni še zrelo, da bi vse oddala in niti ne mislim. Uporabne stvari (npr. rjuhe, brisače ipd.) bom sama uporabljala, za ostalo pa – ko bo prišel čas. Ne bom nič prehitevala. Čas je najboljši zdravnik. Najbolj me je ganilo, ko sem dobila 50 let stare razglednice, ki mi jih je mama pošiljala v bolnišnico in v kolonijo.
Najboljša terapija je delo, fizično delo. Sama sem najraje zunaj, zunanja dela mi bolj ležijo kot dela po hiši.
Ne prehitevaj stvari. Sama boš ugotovila, kdaj je čas za oddati stvari. Vse ob svojem času.

ker je oče živel v domu za upokojence, je bilo potrebno takoj pospraviti in razen nekaj spominov oziroma osebnih predmetov nisva nič odnesli domov. Morda je tako najboljše, narediti takoj, ker najprej nimaš občutka, da osebe več ne bo, šele kasneje pride za tabo in se zaveš izgube.

to ni nobeno morjenje, samo dokaz, kako hitro si sposoben spet nazaj v realno življenje po
žalovanju stopit. In ja, nekateri to rabijo, podaljšujejo tudi malce umetno še dlje, nekateri pa lahk v mesesu dveh. Ker hranit osebne predmete ( oblačila, obutev, ..) nima smisla- ker te jasno vsakič spomni, opomni, pa je spet hudo. Lepi spomini spravljeni v srcu, morad kakšna lepa fotografija, s katere se nam oseba smeji in je videti zadovoljnja, ne pa stvari hranit – osebe ne bo nazaj…..

in pa jasno – človeka pri miru pustit, ne drezat vanj, mora sam odžalovat pri sebi, ker bolj ko ga nekdo spominja,bolj se bo v takem žalujočem afektu branil in podaljševal.[/quote]

Niti slučajno ni dokaz. Po treh mesecih, če si imel rad partnerja, gotovo nisi prebolel, še začel nisi prebolevat. Lahko pospravijo, ker mislijo, da bo lažje. Mogoče je, mogoče ni. Ne vem. Moja prijateljica je rabila pet let. Meni se ne zdi to nič pretiranega. Tako je čutila.

Verjetno je pa nekaj čisto drugega, če pri 40 izgubiš partnerja, ko niti slučajno še ni čas, ali če pri tej starosti izgubiš starše, saj je to – kljub bolečini in žalosti – nekaj naravnega. Da o tem, če gre za otroka, niti ne začnem.

Pri nas podobno. Tudi nimam lastne izkušnje, ampak osebe stvari si bližnji razdelijo med seboj za spomin, ostalo drugim bližjim in prijateljem, potem pa, kar stane in je za domače neuporabno, gre v smeti ali na RK.
Prijateljica je ob izgubi očeta začela takoj pospravljat. Se mi zdi, da je njej bilo to tolažba, stik z očetom, spomini.

Najlepša hvala vsem za odzive in nasvete. Moram povedati, da nisem jaz tista, ki je par dni nazaj baje spraševala … Zakaj sem objavila tu, sem pojasnila. In mislim, da je tu toliko drugih, še bolj neprimernih tem za starševski čvek, da se mi ne zdi primerno ravno mene preganjati.

Mene silijo, da se moram znebiti vsega. Od smrti je pa skoraj 1 leto, jaz pa nisem še pripravljena. Neakteri trdijo, da je to patološko …

Hvala vsem, tudi za sožalja.

Če si kaj razbrala iz vseh naših odgovorov je to, da vsak žaluje drugače.
Eni pospravijo takoj (jim to pomaga), drugi še po letu , dveh niso pripravljeni.
To seveda ni patološko, povprečna doba žalovanja je okoli tri leta, eni prej, drugi kasneje.
Patološko bi bilo, ko bi predmetom, obleki, itd pripisovala poseben pomen, imela do njih
nezdrav odnos….če se samo težko ločiš od njih (ker je to tako, kot bi “ven vrgla” spomin na
pokojnika) – to ni nič narobe.
Predvsem ne delaj nič pod prisilo. To je šele patološko.

Hvala avtorici teme, da si izpostavila to vprašanje. Sama imam enako težavo kot ti. Tudi pri meni bo kmalu eno leto odkar sem izgubila mamo. Žal določenih stvari še nisem uspela predelati, oddati njenih stvari… kot, da bi jo hotela na nek način “zadržati” tukaj, da se bo “vrnila” pa čeprav se zavedam, da se ne bo.
Žal tega nisem razumela dokler sama nisem pristala v takšni situaciji.

Sem ravno hotela isto pripomnit.
Če pri 40 letih ali celo prej izgubiš partnerja, se ti dobesedno podre svet, ki ga gradil z njim. Če pri 50+ izgubiš starša (ki jih ima takrat že 70+, 80+ …), je sicer tudi izguba, ampak ljudem pri teh letih starši pač niso več najpomembnejši del življenja in tudi nekako naravno je, da ljudje okoli 80. leta umirajo.

Sem ravno hotela isto pripomnit.
Če pri 40 letih ali celo prej izgubiš partnerja, se ti dobesedno podre svet, ki ga gradil z njim. Če pri 50+ izgubiš starša (ki jih ima takrat že 70+, 80+ …), je sicer tudi izguba, ampak ljudem pri teh letih starši pač niso več najpomembnejši del življenja in tudi nekako naravno je, da ljudje okoli 80. leta umirajo.[/quote]

Ja, in kakšna je potem po vajino ta razlika? Da mamine stvari z lahkoto vržeš v smeti? Ti povem, da ne. Ker mi je mama tudi že umrla in se mi ni zdela še stara za umret pri 75 letih. Lahko bi še 20 let živela. In vseeno boli. Tudi če je naravno. Je pa huje zdaj po izgubi moža ..

Če si kaj razbrala iz vseh naših odgovorov je to, da vsak žaluje drugače.
Eni pospravijo takoj (jim to pomaga), drugi še po letu , dveh niso pripravljeni.
To seveda ni patološko, povprečna doba žalovanja je okoli tri leta, eni prej, drugi kasneje.
Patološko bi bilo, ko bi predmetom, obleki, itd pripisovala poseben pomen, imela do njih
nezdrav odnos….če se samo težko ločiš od njih (ker je to tako, kot bi “ven vrgla” spomin na
pokojnika) – to ni nič narobe.
Predvsem ne delaj nič pod prisilo. To je šele patološko.[/quote]

In če ti reče strokovna oseba, da je to patološko?

Hvala. Enako je pri meni. Čakam, da se bo vrnil in … kaj bo oblekel, če dam vse stran? Vem, da ni možno, ampak vseeno …

Če si kaj razbrala iz vseh naših odgovorov je to, da vsak žaluje drugače.
Eni pospravijo takoj (jim to pomaga), drugi še po letu , dveh niso pripravljeni.
To seveda ni patološko, povprečna doba žalovanja je okoli tri leta, eni prej, drugi kasneje.
Patološko bi bilo, ko bi predmetom, obleki, itd pripisovala poseben pomen, imela do njih
nezdrav odnos….če se samo težko ločiš od njih (ker je to tako, kot bi “ven vrgla” spomin na
pokojnika) – to ni nič narobe.
Predvsem ne delaj nič pod prisilo. To je šele patološko.[/quote]

In če ti reče strokovna oseba, da je to patološko?[/quote]

Potem ni ravno strokovna, kaj praviš? Če gre samo za odlašanje pri metanju stran in
pospravljanju, je to zelo, zelo človeška zadeva, Če gre pa za ustvarjanju neke vrste
“svetišča” in nenaravni navezanosti na predmete, potem je pa druga pesem.
Ljudje smo dejansko različni, še zlasti pri žalovanju.

In če ti reče strokovna oseba, da je to patološko?[/quote]

Potem ni ravno strokovna, kaj praviš? Če gre samo za odlašanje pri metanju stran in
pospravljanju, je to zelo, zelo človeška zadeva, Če gre pa za ustvarjanju neke vrste
“svetišča” in nenaravni navezanosti na predmete, potem je pa druga pesem.
Ljudje smo dejansko različni, še zlasti pri žalovanju.[/quote]

Hvala ti ..