"Spoštuj očeta in mater,
Če jo postavim v kontekst zlorab s strani staršev, se mi tisti, ki pričakujejo, nemalokrat tudi zahtevajo, da jo otroci brezpogojno upoštevajo, gabijo. Primerov je v črni kroniki dovolj, skritimi med štirimi stenami še toliko več…
Ravno s četrto zapovedjo se ukvarja Alice Miller v knjigi Upor telesa – Telo terja resnico. Priporočam.
Ker nisem debela, sem tudi odgovorila bolj napol.
Vsekakor sem za spoštovanje.Na vseh ravneh.Starši do otrok (starši so vzgled, ne?), otroci do staršev, do starih staršev, tašča do snahe (spet prva) , snaha do tašče in tako naprej.
Trudim se, da sem spoštljiva, kdor do mene ni, potem smatram, da je z njim nekaj narobe.To pa že ni več moj problem.Ampak njegov.
Spoštovanje ne more izhajati iz prisile, da zadosti formi določene ideologije (v tem primeru krščanskega načela). To je izjemno psihološko škodljivo, sploh za zlorabljene otroke. Spoštovanje vedno prihaja iz resničnih čustev, kakor pač čutimo do nekoga, nikakor pa ne iz ukaza, kako bi morali čutiti do nekoga, ker to je potem razumsko racionaliziranje, ki dela silo nad osnovnimi nagoni. Zato je povsem legitimno tudi sovraštvo do staršev, v kolikor so si to zaslužili, saj gre za iskreno čustvovanje. Krščanstvo in islam izhaja iz judaizma, torej patriarhalnega verstva (‘vojaški slog’), in jasno, da si zapovedi prilagodili kot zaščitno varovalo pred povračili (uporom), tako je recimo lahko bil oče v družini nasilen tiran, pa se ni nihče uprl, saj so otrokom preko religije vcepili prepričanje, da mora kljub temu spoštovati nekoga, čeprav grdo ravna z njim, in niso uprli nasilnežem ( ne verbalno in ne fizično).
Saj jo ne berem, jo poslušam… Že ene 14 dni, strašno žalostna družinska zgodba… Oseba ki me je zbrala je čist na koncu… Pa kaj čem…? A naj rečem; boli me češplja pejd se zaguncat?
Danes sem si frej uzela ker mi je težko take stvari poslušat pa sem mal tuhtala na gornjo temo. In doumela:
Da ni naključje da ne govori o roditeljih
Da ni naključje da se je piscu prvo zapisalo očeta,
Da ni naključje da piše IN mater
Da ni naključje da prvo govori o dolgem življenju
Da ni naključje da piše IN dobro na zemlji.
Navidezno zlo skopa in logična zapoved v sebi namreč skriva marsikaj, kar čedalje manj ljudi razume zato tudi ne upošteva in posledično čedalje več ljudi čedalje bolj trpi…
A se res nikomur ne da razmišljat na to temo?
Oce in mati sta imela oceta in mater in tako dolgo nazaj. Nasi starsi niso prvi starsi in ne prvi otroci.
Enostavno povedano rod izumre kjer ni spostovanja. Pa naj ga prekrsijo predniki ali potomci. Starsevstvo je krog. Skoraj vsak otrok postane nekoc stars in vsak stars je bil nekoc otrok.
Dolgo zivljenje na zemlji pomeni skozi vec rodov in ne samo tvoje lastno zivljenje,ker posameznik v bistvu zivi kr kratko. Clovestvo pa kr dolgo. Pa se to sam zgago delamo kot otroci in kasneje kot starsi.
Saj jo ne berem, jo poslušam… Že ene 14 dni, strašno žalostna družinska zgodba… Oseba ki me je zbrala je čist na koncu… Pa kaj čem…? A naj rečem; boli me češplja pejd se zaguncat?
Danes sem si frej uzela ker mi je težko take stvari poslušat pa sem mal tuhtala na gornjo temo. In doumela:
Da ni naključje da ne govori o roditeljih
Da ni naključje da se je piscu prvo zapisalo očeta,
Da ni naključje da piše IN mater
Da ni naključje da prvo govori o dolgem življenju
Da ni naključje da piše IN dobro na zemlji.
Navidezno zlo skopa in logična zapoved v sebi namreč skriva marsikaj, kar čedalje manj ljudi razume zato tudi ne upošteva in posledično čedalje več ljudi čedalje bolj trpi…
A se res nikomur ne da razmišljat na to temo?[/quote]
Kot vidiš , razmišljamo.
Res pa je, da ne s tvojo glavo, ampak vsak s svojo in s svojimi življenjskimi izkušnjami.Te pa so zelo zelo različne.
Gre se za to, da je človek pomirjen v sebi. Jeza, sovraštvo, zamere in neizražena čustva nas razžirajo od znotraj. In takšen človek ne živi dolgo, kaj šele, da bi bil srečen in zadovoljen.[/quote]
Gre se zato, da se kam pride.
Drugače pa, ja, že že, ampak nekateri gredo tako daleč, da si otrok (četudi odrasel) iz želje, da bi ipak ubogal, niti jezen ne upa biti na svoje starše, pa čeprav so ga res zjebali. In ker jeza ni samo slabo čustvo, ampak je tudi faza žalovanja, ki se konča s sprijaznitvijo, je, če naj bi bil cilj pomiritev s samim sabo, s starši in njihovo zapuščino (mislim nematerialno), nujna, da bi bil tak otrok kdaj srečen.
Ja, se lepo sliši: “Odpusti jim, drugače niso znali, podarili so ti življenje…”, ampak za otroke s hudo travmo je spoštovanje staršev cel proces, ne nekaj samoumevnega.
Zato sem glede 4. zapovedi zadržana. Preveč takih primerov poznam, kjer se vprašam, če bodo kdaj zmogli spoštovati svoje starše.