Dragi znanci in neznanci!

Sem zdravnica, ki je ravnokar diplomirala in bo, hvala bogu kar hitro, pričela s specializacijo. Ta forum načeloma prebiram samo iz strokovnega vidika, brskam po nasvetih, ampak zadnje dni se precej širi med nami medicinci. Zgroženi smo, ker se ob takih situacijah jasno pokaže, kako najglasneje vedno pametujejo tisti, ki nimajo pojma o medicini, ki imajo ”teto na hodniku onkološke in vedo, kako tam reči stojijo.”. Samo nekaj bi želela reči: Nimate pojma o medicini, zato ne pametujte!
– Sem empatična oseba in poslanstvo sem našla v tem, da pomagam ljudem, ampak zaboga, kako to, da vsi pričakujete, da bomo zdravniki malodane vaši najboljši prijatelji, ali pa vsaj sorodniki, ki bomo morali najprej poslušati čustveno izpoved, ki se vleče vse od noric pa zlomljene noge do tahikardije in vam z materinskim glasom zagotoviti, da je res potrebno, da se vas prednostno vzame in takoj, po možnosti v minuti ali dveh izvedli vse teste. Tudi jaz sem, ko sem bila pred leti brucka, verjela, da moram vsakega pacienta obravnavati kot človeka, ga potolažit, če pride na pregled prestrašen, AMPAK sem že v tretjem letniku kot svetovalka za mladostnike marsikdaj hodila s solzami in s težkimi čustvi domov, ker mi je bilo res hudo ob nekaterih zgodbah in če se ne bi vsaj nekoliko čustveno oddaljila od tega, ne bi mogla nikogar zdravit, ker bi mi to zameglilo um in razumno presojo, ki je definitivno bolj pomembna kot moj sočutni dotik (seveda to ne pomeni, da zdravnik ne sme biti korekten v obravnavi) – bi dali skalpel v roke svoji najboljši prijateljici? Sosedi? Ne, ne bi. In res je težko, ko sprejmeš 60-70 pacientov na dan biti vedno nasmejan in dobre volje, ter pripravljen poslušati. Preprosto, ker žal ni časa in ker smo ljudje akcije, hitro moramo zagotoviti olajšanje. Ja, vemo, da je birokracija grozna in sistem ni perfekten. Ampak tudi nam ni, ko žrtvujemo dobršen del socialnega življenja in ko delamo nočne (ki, četudi so res dodatno plačane, za ”navadne zdravnike”, kakršna sem trenutno jaz, spet ne pomenijo ravno ogromno) in vikende, ni lahko.
– ZMOTLJIVI SMO. Ja, smo. Grdo je, ampak kadar dobimo pacienta v obravnavo, velikokrat začnemo pri statistiki¬: toliko in toliko je zlomov, toliko in toliko je pljučnic, toliko in toliko je možnosti za infekcije. In v 95 primerih od 100 rešimo problem. 95 ljudi od nas odide srečnih. Od teh stotih en pristane na intenzivni negi in spet eden od petih te 0,01 kmalu po sprejemu umre – včasih, ker ne ugotovimo diagnoze pravočasno, včasih, ker se ne da nič storiti, včasih pa sploh ne vemo zakaj. Včasih se recimo, rak trebušne slinavke, tako dobro skriva, da kdo pride z rahlimi bolečinami v hrbtenici, odide pa z hudo diagnozo in dvema mesecema življenja. Računica ni poštena. In dobro vemo, da so ti ljudje nekomu veliko pomenili – ampak bi nas oviralo pri nadaljnjem delu – zato se prisilimo, da včasih pogledamo stran. Ljudje prihajajo in odhajajo. To je dejstvo in s tem bo treba živeti 40 let. Morda smo zgrešili pri enemu, a pomagali 1000 drugim. Gotovo se to kdaj zgodi, le, da je razlika v tem, da se nekateri zatipkajo ali zaračunajo 30 evrov preveč, morda še kaj hujšega – ampak vse drugo je popravljivo. Človek ni.
– GLEDAMO STATISTIKO: Zadnjič smo imeli v ambulanti pacienta, ki ima Duchennovo mišično distrofijo in je star 30 let. Pričakovana življenjska doba bolnikov je okoli dvajset let – on bo, po ocenah, to presegel za nekaj več kot tretjino, saj gre bolezen že h koncu. Ampak med to množico je bil tudi fant, ki je umrl pri 13, drugi, ki je umrl pri 18, tretji pri 17. Kličite to čudež, kakor hočete, a nismo čarovniki, ki bi lahko napovedali resnično zahtevne specifike – in ne, ni lahko povedati staršem, da bodo imeli trajno prizadetega otroka, ali pa, da ni več upanja. Nihče to ne dela za zabavo. Tudi zavarovalnica ne krije vzdrževanja, prelaganja na neskončnost, z nasmeškom. Starejši zdravniki velikokrat preživljajo popoldneve v pisanju prošenj etičnim komisijam, ali ob knjigah, ko ne vedo več, kaj in kako naprej. Ampak tega ne vidi nihče, ker se to odvija doma in v prostem času. Ko je pa čas za pljuvanje, pa radi ta 0,001 procent vlečemo za pljuvanje. In medijem je itak vseeno, ker hočejo klike, hočejo nekaj, kar bi se dotaknilo gledalcev, jih osebno vpletlo. In zakaj torej, v nekaterih temah razlagate, kako nam je edini cilj le ta, da bi nekoga razmesarili, ko pa ne veste, kaj stoji v ozadju. Za vsako stvar odgovarjamo. Če gre prav, smo popljuvani, da ne vidimo naprej od lastnega plota, če gre narobe, pa spet, zakaj nismo tega preprečili.
Statistika napoveduje, da bom po največji verjetnosti umrla med 64-70-letom. Z več kot deset let krajšo dobo od povprečnega milenijca. Zaradi pomanjkanja spanja, stresa, obremenjenosti in neredne prehrane. Ampak še vedno sem odločena to počet in pomagat, pa čeprav vem, da bom verjetno enkrat storila napako, pa čeprav vem, da me čaka vsaj deset tožb, od katerih bosta 2/3 neupravičeni (ker pacient ni po pravici odgovarjal na vprašanja, kar je imelo resne posledice). Nekateri mi bodo hvaležni, za druge bom brezsrčna pošast. Tako pač je.
In ja, v medicini so nekateri, ki gor pridejo z željo po odlični plači, tega ne mislim zanikati, a mislim, da za vsakogar, ki je kolikor toliko srčen, to sčasoma postane povsem stranski fakt ali pa se taki eliminirajo po naravni selekciji. Odgovornosti pri večini ne odtehta niti 3000 evrov plače, kaj šele bistveno manjša vsota, ki jo recimo, trenutno jaz prejemam. Ampak sem prekleto hvaležna, da jo.

Se strinjam. Ko se spomnim mojega deda ki je umrl od raka pankreasa v tujini v eni izmed bolsih bolnic v rekordnem casu. Prej pa zdrav.Bolnica z vso mozno tehnologijo,odlicnimi zdravniki ampak kako je clovek v bistvu majhen pred smrtjo. Ljudje se v zalosti ne zavedajo da vcasih ni pomoci. Svoj gnev izlivajo nad zdravniki ker se ne morejo sprijaznit da moramo umreti mi in nasi ljubljeni. Mislijo da niso naredili dovolj ali da so naredili malomarno.
Ni zdravila proti temu.

Vse lepo in prav, kar se tiče vašega zapisa.
Sama sem imela to smolo v življenju, da imam dve kronični bolezni zaradi katerih sem bila v bolnici veliko več kot povprečen Slovenec. Ne morem rečt, da sem imela kako zares slabo izkušnjo, je pa res, da nisem zahtevna kot morda večuna drugih.
Kot povsod se seveda tudi vmmedicini dogajajo napake. Res je, da tu tudi za ceno življenja, ampak tak poklic ste si izbrali sami in morate vzeti v zakup in biti toliko bolj previdni od blagajničarke, ki šteje denar.
Mene bolj moti to, da blagajničarka velikokrat takoj odgovarja za svojo zmoto, če že ne pa se vsaj 100 kratnemu opravičilu ne more izogniti. Kaj pa zdravniki? Zelo malokrat, če ne celo nikoli, ne priznate zmote in se opravičite bolniku ali družini. In predvsem zaradi tega se vas drži sloves bogov, v zadnjem času z zelo negativno konotacijo. Marsikatero napako bi vam ljudje oprostili in odpustili, če bi priznali zmoto, v primerih arogantnega postopanja pa je odpustiti zelo težko.
Imam svoj primer. Vem, da sem zgoraj napisala, da nisem imela neke slabe izkušnje. Res tako mislim, čeprav bi nekdo klical v mojem orimeru tudi Slovenske novice. Po nekaj dneh bolečin v nogi sem, po že 1x gvt, šla z napotnico na urgenco. Tam sem čakala 4 ure in po pregledu sem bila poslana domov z besedami, da je zunaj vroče, ja bilo je poleti, in naj grem domov pod klimo. Pač šlo bi naj za bolečine v ožilju zaradi vročine.
Imela sem vse tipične znake gvt, tudi praktikant, ki me je tudi pregledal, je posumil na gvt, zdravnica pač ne. Šla sem domov z vednostjo, da imam gvt. Ker sem jo 1x že imela in smo to imeli večjrat tudi v družini, sem vedela kako postopat. Počakala sem na nočno izmeno in šla na urgenco še 1x. Bila sem sprejeta takoj na oddelek, UZ in d-dimer takoj pokazala gvt. Da bi bila ironija večja, je bila sobna zdravnica prav ta, ki me je poslala domov. Ko me je na viziti videla, je samo na pol v šali komwntirala, da pa je res dobro, da je nisem poslušala in prišla nazaj.
Opravičila se ni niti 1x, kaj če bi prišlo do pljučne embolije, ….???? Bi to pač obravnavali kot zaplet gvt, kar bi v končni fazi res bil. Ampak zaradi nepravilno postavljene diagnoze. Ampak kot rečeno , tega ne jemljem kot slabo, saj sem vedela kako in kaj. Bi pa lahko pri drugem pacientu bil potek bolezni popolnoma drugačen.

Lp

Ti nisi za zdravnico, sorry. Če te pacienti že sedaj spravijo iz tira, kaj šele bo. Razmišljaš kot da bi policaj pač ker se mu nekoga ne da poslušat in ukvarjat z njim, kar poču….ne gre to tako. So poklici, ko je treba imetu potrpljenja več kot vsega drugega.

Nisi razumel njenega pisanja. Vsak zdravnik se po moje s tem spopada.

Ce bi le vsaj pravi cas priznali zmotili smo se bomo popravili, pravocasno poskrbeli za spec. In preiskave, ki vedo in znajo in se opravicili zraven, tako pa na neketeri za ceno pacientoveva zdravja vztrajajo pr svojem zgolj oz lastnega ega in posledice so potem se hujse. Odgovarjajo pa itak nikoli ne.

Ti nisi za ta poklic,ne za to delo. Na žalost je v našem zdravstvu večinoma takih.

Izpoved norice? To ti je pod častjo poslušati? KAJ PA DELAJO PSIHIATRI, ČE NE RAVNO POSLUŠAJO IZPOVEDI NORCEV? SRAMOTA, kje imaš ženska pamet?

Aja, norci so umsko bolani in se torej njih sploh ne posluša, ker pridejo tja samo zato, ker ni nič fizičnega narobe z njimi?

Vsak poklic ima svoje specifike in odgovornosti.,.ti pač nisi za to s tvojim načinom razmišljanja. Žal. Z leti te bo to uničevalo, še slabše bo potem delo z ljudmi.

jaz pa se…

* jaz se tudi strinjam, da ni za zdravnico omenjena oseba in je jasen prikaz, kako se nekomu z diplomo iz mf napihne ego neupraviceno

Pa še to, sorodnikov si pač ne moreš izbirati (govorim o matični lastni družini v katero se rodiš),…

Z naslovom tvoje teme si vse povedala. Ne pametujte? In kdo si ti, da sodiš, kdo lahko in kdo ne sme? Oprosti, nekdo, ki nastopi tako arogantno, pri meni izgubi vso kredibilnost. Zastonj je ves tvoj študij, če si na poti do naslova pozabila, da si se zavezala za poslanstvo. Preostanek tvoje teme pa je tako ali tako skupek tarnanja in igranja žrtve. Prav imajo zgornji, ti nisi za ta poklic.

Razumem, da je določena stopnja oholosti in občutka večvrednosti potrebna v poklicu zdravnika, da sploh lahko sprejemate take težke odločitve si prevelikih dvomov vase ne morete privoščiti.
A vedno vztrajati na svojem, aroganca, brezbrižnost, ljubosumno varovanje svojega vrtička, odklanjanje odgovornosti in nobene pravne odgovornosti – to se bo moralo spremeniti.
Morda se no potem kdaj kakšen zdravnik tudi pokesal napake in se bo posvetoval s kolegi.
Vaš odnos je problematičen – pripeljem 80+ letno mamo na urgenco s sumom poškodbe hrbta-križ, neskončno čakanje, prideva v ordinacijo jo nadut mladi zdravnik pozove naj spleza/skoči na nosila in se usede, s poškodovanim hrbtom! In imel je še pripombe, da bi pa poprijel in ji pomagal, o ne – ne ne bo si on mazal rok. In diagnoza pejta na rtg oh, a res, a zato je on hodil na medicino in smo čakali 5 ur. Po tem ko je za desetinko sekunde ošvrknil rtg sliko naju je poslal domov, samo udarec. Kasneje je sposobnejši in sočutnejši kolega odkril globlji zlom in mama je bila oskrbljena.
2, primer Cimra v porod joka od bolečin od navala mleka, drugi porod ista stvar, večrat roti sestro naj ji pomagajo – ko se starejša zdravnica vsa zoprna in naveličana le pojavi ji zabije tisto injekcijo in še preden se vrata sobe zaprejo nadere sestro naj je ne budijo zaradi takih nepomebnosti. Halo gospa, ste vi tam zaradi nas ali mi zaradi vas?

Zakaj potem tudi zdravniki umirajo za groznimi boleznimi? Ce bi lahko bi najprej resili sebe in ziveli srecno do neskoncnosti. ampak glej ga zlomka pred smrtjo ni nihce cepljen.
Mi kdo razlozi zakaj ne ozdravijo sebe ampak se morjo lih tko stegnt?
No dejmo pametni razlozite? Poznam primer kjer je zdravniku specijalistu umrl otrok od bolezni,zakaj ga ni resil?
Mar nebi resil svojega otroka ce bi ga lahko?

Avtorica je mislila norice kot bolezen, ne nore ženske. 🙂

Izpovedi o zdravstvenem stanju, od noric do zlomljene noge…

Ti o enih ekstremih, mi o drugih. Ljudje pač pišemo/jo tisto kar doživljamo/jo. Kuštrin je svoje kritike proglasil za nižje nevretenčarje. Se ti zdi, da je to primerno? Meni se je nekaj opravičeval, ker sem mu pisal vendar grenkoba, ki jo je pustil šempeterski pulmolog ostaja!
Štrajkaje nič vam ne moremo, le prisege ne kršite. Pa ne potem jokat, ko se bo našel spet kak nori revolveraš in naredil tisto, kar se mu bo takrat zdelo primerno!

Jaz sem študij medicine opustil v tretjem letniku in sem si za to hvaležen vsak dan svojega življenja. Navaden smrtnik si ne more predstavljat, koliko sebe moraš vložiti že med študijem, kaj šele med opravljanjem prakse.

Avtorica, spoštujem te in razumem tvoje tegobe, ampak tole je boj z mlini na veter. Ignorantno in sestradano ljudstvo se samo pritožuje in išče krivce za svojo bedo povsod drugod kot pri sebi. Ena od posledic so spletni komentarji na nikakršnem nivoju. Nikar se ne obremenjuj z njimi! Škoda tvojega časa in energije. Potegni se zase in za svoj prav ter ne dovoli nikomur, da ti pride do živega ali vzame tisto, kar ti pripada. Veliko sreče.

Te popolnoma razumem. Delam v zdravstvu in kaj vse človek sliši iz ust sodelavcev in pacientov.
Vse se napihuje, kritizira, kar je dobrega, pa niti ne omenja. Vsi nestrpni, neučakani, dobljeno napotnico tiščijo doma skoraj do roka zapadlosti in ko se odločijo naročiti, bi hoteli datum takoj…
Imam hčerko, ki je diplomirala in bo začela s pripravništvom. Groza me je, ko vidim v kaj se podaja.

Sem začela, do prvega odstavka ter zaključka.

Ko boš spoznala zaupanje, te bom do takrat tretirala kot vse zobarje, ki imate na lagerju le denar. Lahko bi skrajšala ob zgrešenosti.

Boš zdravila tudi z alternativo, ali si podpisala, da ne boš?

Kaj osebno meniš npr. o lugolovi raztopini?
Ker kot začetnica še nimaš lastnih izkušenj, misliš, da bi se vseeno zdravniki danes morali zgledovati po vaših vzornikih izpred deset, sto let v marsičem?

Poznaš mikroelement bor in njegovo delovanje?

Takih vprašanj, ki so življenjskega pomena, imamo še na zalogi.
Ker apeliramo na mlade zdravnike, da boste preokrenili napačno pot medicine, ki vodi v smrti, ne pa obratno, budno pazimo na to, ali boste temu izzivu kos.

Vsi, tisti, ki ste popljuvali avtorica posta, in tisti, ki se strinjate z njo, prosim, če napišete (razumljivo in dobro razloženo), kakšen človek, bi po vašem mnenju moral biti zdravnik. Njegove vrline, osebnost, zasebno življenje, napake (vsak člvoek jih ima), ki so še doupstne ….

Vse življenje sem delala v zdravstvu, zdaj sem na srečo upokojena, ker bi me to, kar se zadnja leta dogaja v stroki, brez dvoma moralno ubilo. Bivši kolegi, sramujte se. Iz oči vam gleda lakota po prestižu in denarju. Med seboj si podtikate ovire, spletkarite in se izpodrivate, na pacienta pa ste pozabili. Sramotno. Nevredno truda, ki ste ga vložili v vaše izobraževanje.

hej “dihtarca”; veliko besed je od hudega!

Ja ubit koga pa tudi ni potrebno, zato, ker tebi ni uspelo. Ker, doktor pa tudi ni vsak, ki si je tako izmislil. In vidva sta očitno že tista, kjer včasih ne rabiš biti dohtar, da to uvidi. Zato je to ok, da sta opustila.
Na teh podforumih sodeluje nekaj izučenih; iz Urgence Rebolj ne razume vedno, se potrudi, pa tudi kaj smešno prijavi

V vse pa, kar opravljaš rad, je dejstvo, da rad vlagaš sebe, čeprav te kdaj dohiti razočaranje ali večji vložek v sebe. Ker si potem zato lahko le boljši. Biti zdravnik, da bi živa bitja tlačil navzdol, se strinjam, le tega ne počnite.
Mogoče lahko tudi umrete namesto živih, tudi to je riziko. Med delom, ker se komu sfuzla, pa ni važen poklic.