Ker ste se precej razpisali v tej temi o samomorih spodaj…
http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11036524

…me tokrat zanima koliko ljudi se sprehaja po Sloveniji, ki so že kdaj izvajali samomor in so bili neuspešni pri tem?

Je veliko takih ljudi?
Koliko državljanov je že izvajalo samomore in jim ni uspelo, ali imamo kakšno uradno statistiko o tem?

Kakšno življenje živijo tej ljudje danes?

So se pobrali, ali se niso pobrali, živijo uspešno poslovno življenje, živijo uspešno partnersko življenje?

Če je kdo tukaj iz prve roke lahko kar pove.

Zase lahko rečem, da zdaj jemljem življenje, dogodke in ljudi bolj lahkotno in manj resnobno. Težave me ne vržejo iz tira. Z lahkoto priznam in sprejemam svoje pomanjkljivosti in slabe lastnosti, ego se ne oglaša več. Zdaj vem, da lahko svoje življenje vozim sama in stvari ne prepuščam naključju. Sprejemam odgovornost za posledice tistega kar naredim in česar ne naredim.

Zame se ni prav dosti spremenilo, samo tistega bremena, ki me je takrat pahnilo v to, nekako ne čutim več.

Mislim, da VSAK preb. SLO VSAK dan vsaj enkrat pomisli, da bi se rešil tega nesrečnega življenja ….

Dva na dan pa misel oz. željo tudi udejanita.[attachment=0]Kako grdo gleda.jpeg[/attachment]

Poznam enega moškega, ki se je pred več leti ustrelil, ampak ni umrl. Prej je bil vaški pijanček, potem je nehal pit in postal dober oče.

Sicer pa je ena znanka delala samomor ene 8 x. Vedno s tableti. In končno ji je devetič ratalo. Ona je vsakič samo iskala pozornost in vedno potem so ji dajali denar (žlahta). Devetič je ratalo, ker telo ni več preneslo.

Verjetno pa skoraj vsak kdaj v življenju pomisli na samomor. Redki so, ki nikoli niso niti pomislili.

Verjetno mu nihče ni povedal, da je, če razmišljaš o tem, treba zadeti možgane ali srce, lahko tudi trebuh. Nemara se je cepec ustrelil v nogo ali roko.

Takrat, ko mi je hudo, ko ne vidim rešitve za svoje kaotično življenje, ki se ne premakne z mrtve točke, bi najraje umrla.
Ne umrla tako, da bi naredila samomor, ampak samo zaspala in si želim, da bi se ne zbudila več.
Ampak ljudje, ki poskušajo narediti samomor, ga navadno tudi naredijo. Spomnim se moža oddaljene sorodnice- vedno je govoril- se bom ubil, se bom ubil-in se je. Potem pa še sin. To je hudo predvsem za tiste, ki ostanejo na tem svetu ob taki smrti najbližjih sorodnikov.

Kako pa nate gledajo ljudje ki poznajo zgodovino?

Kako gleda partner/fant? Ga imas?

Kako gledajo nate prijatelji?

Ja, itak, da pomisliš kdaj … meni na misel pride samo, če bi jaz bil kriv za smrt nekoga (recimo v prometni nesreči, saj veš, mularija, polna brzina pa v drevo, voznik preživi, sopotnik umre), ali pa če bi bil na smrt bolan, mislim, da se bi predčasno pospravil.

Živim normalno življenje, partner, otroci, služba.
Samomor sem delala pred 20 leti in danes sem seveda vesela da mi ni uspelo.
Partner o tem ne ve nič. Vedela je samo moja mama, žal že pokojna.

Je bil pa spodleteli poskus res velika prelomnica v mojem življenju. Takrat sem začela na novo sestavljat svoje življenje in nikoli, nikoli več nisem pomislila na kaj takega.