Forum.Over.Net

Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Novembra beremo

Default avatar

no-ja

Da ne bomo pol meseca v oktober pisali.

Ko se mačke ženijo: Martin Kuchling:

Sem jo prebrala, ker na srečo ni debela, ampak škoda vsake minute. Saj zgodba, gre za kriminalko, bi še nekako bila, ampak vse ostalo pa :(((. Bom rekla takole: škoda vsakega drevesa, ki je padlo za to knjigo, žal.

Brez tebe: Moyes Jojo:

Lepo tekoče napisana, nadaljevanje romana Ob tebi. Saj mi je bila všeč, ampak..... (prva mi je bila všeč predvsem zato, ker ni bilo tistega pocukranega srečnega konca). Nisem pa naklonjena temu, da avtorji nadaljujejo zgodbo (recimo na pritisk javnosti), kljub temu, da v štartu niso bili tako odločeni.

Kamnita srca : Scarrow, Simon

Spremljamo zgodbo, ki se odvija na grškem otoku tik pred pričetkom II. svetovne, vojne, med njo in po njej. Trije prijatelji: Grk, Grkinja in Nemec (ki je na otoku z očetom arheologom, ki išče Odisejevo grobnico. Vpleten je tudi očetov pomočnik, ki z iskanjem nadaljuje med vojno. Nekaj ljubezni, nekaj streljanja, nekaj smrti, malo zgodovine. Berljivo, kaj več pa ne.
Default avatar

Kerstin

Patrick Rothfuss: The Slow Regard of Silent Things

Hmja, zame precejšnje razočaranje. Seveda sem si pred nakupom knjige prebrala njen opis, tako da sem vedela, da se vsebinsko ne veže ne na Kvotha ne na kaj drugega, samo na Auri. To me ni motilo, saj mi je bil njen lik v obeh prejšnjih delih simpatičen in ravno prav skrivnosten, da si zasluži nekaj ozadja. Moja predstava, kakšna naj bi bila, pa zagotovo ni vsebovala režulje. She grinned. She grinned. She grinned. Ni Patricku nihče povedal, da so repeticije delikatna zadeva in lahko hitro postanejo zoprne? Ni me motilo recimo: She washed her face. She washed her hands and feet. Pa se prav tako velikokrat ponovi. Verjetno me ni motilo zato, ker izraža nekakšen obred. Režanje pa, kazanje zob, pačenje ... in Auri, to nežno, plaho bitje? Kako gre to skupaj? Jaz bi pustila režanje likom iz Nightmare before Christmas ipd., ne pa ga nabila na Aurijino nežno lice. Tudi repeticija "But no" začne hitro najedati. In poleg tega se tu in tam, tako naključno, pojavijo rimani stavki, tudi ritmični, bolj ali manj (stopica drži, število zlogov pa je pač prilagojeno vsebini), kar me je docela metalo iz tira, ker sem namesto občutka, ki ga sicer Rothfussu kar dobro uspe vzdrževati, občutka, kako so stvari občutljive in ves čas na robu, slišala ta-DAM, ta-DAM, ta-DAM. Kot bi sredi, kaj vem, Bachove Simfonije št. 3 usekala Na Golici.

Slogovni prijemi so se mi torej zdeli kot celota nedodelani, tudi besedišče nič posebnega. Tu moram pripomniti naslednje: če sta tudi prva dva dela taka, potem vsa čast prevajalcu, ker je v slov. jezik bogat. Sicer ga prevajalec občasno kar hudo špiči, piše npr. žentlmen ter med popolnoma knjižne stavčne in besedne strukture občasno vrže kakšen hudo pogovoren izraz, da kar ostrmiš (npr. švic). Pa vendar - Ime vetra in Modrijanov strah se v slov. bereta "polno", brez nadležnosti in votlosti, torej pohvala velja.

Vsebina? Vsebina je v redu. Morda sem pričakovala malce več pojasnil (seveda v obliki zgodbe), zakaj je Auri taka, kot je (en namig se sicer pojavi proti koncu), kaj je njena moč itd. Ampak The Slow Regard ni zgodba o Auri per se, temveč je bolj izsek njenega življenja, kot bi za nekaj dni pokukali v Podnekaj in pač nevedno opazovali, kaj se dogaja.

V avtorjevem pripisu na koncu izvemo več, kot bi želeli (oz. spet nadležno repetativno), o tem, da ta zgodba ni "prava zgodba", da se ne drži nobenih pravil o pisanju zgodb, pa vendar je ljudem, posebnim ljudem, všeč. Ja, Pat, že po prvem pojasnilu in besedi na F sem štekala. Posebnim ljudem bo všeč, drugi naj pa odf.... Ok. Zakaj je bilo to treba še dvakrat, trikrat ponoviti, pa ne vem.

Zgodba o Auri, kot pravi Rothfuss, je "hotela ven". Ni mu dala miru, že od začetka pa se mu je izvijala in ni postala to, kar naj bi po njegovem načrtu. Že prav. Sama sem napisala veliko zgodb in pri večini občutila isto. To je navsezadnje eno od gonil, zakaj pišemo. Ki pa seveda ne zagotavlja kvalitete napisanega, prej obratno. - Če je torej "morala ven", naj bi šla, nato pa bi se posvetil tretjemu delu, in ne da greš pilit tole in jo celo daješ v testno branje (kar neizogibno zavleče proces dodelave). Aurijina zgodba bi se lahko dodelala, ko boš dokončal predstavitev vseh likov. Nekaj "uležanja" pa ji tudi ne bi škodilo.

Skratka - če bi vse to vedela vnaprej, se ne bi lotila branja, čeprav ne morem reči, da mi je žal, da sem knjigo prebrala. In ne, ni problem, da je glavni "dogodek" v knjigi izdelava mila. Sploh ne. Saj tudi Ime vetra in Modrijanov strah ne prekipevata od "akcije". Pa vendar v primerjavi z njima The Slow Regard deluje kot fensi didaskalije.
Default avatar

Kerstin

Maja Haderlap: Angel pozabe

Končni vtis: zelo zmedena. Jaz in knjiga. :)
Kot sem zapisala že v Oktobrskem branju, po babičini smrti slog in nivo pripovedi padeta in padata vse do konca. Na koncu se spet malo dvigneta, že skoraj začutim(o) tisto, zaradi česar je prva polovica knjige tako čudovita - a le v odstavku, dveh, nato spet padec. Očetove zgodbe avtorici enostavno ne uspe izpeljati nad ravnjo "domače biografije". In vsa ta naštevanja - domačij, ljudi, družin ... V zadnjem delu, tik pred očetovo smrtjo, se knjiga bere skoraj kot malo daljši (in razvlečeni) pogrebni govor. In tudi družbena slika je podobno nevešče podana. Knjiga bi resnično potrebovala konkretno piljenje v drugi polovici, gladko bi lahko bila krajša za vsaj 50 strani itd. Ampak to je kajpak le moje mnenje, in kaj to šteje, če pa je Jančar (na zavihku) izjavil, da je to "lepa knjiga".

Mogoče je Lipuš v svoji razkačeni "kritiki" ciljal na iste pomanjkljivosti. Kakor koli, v knjigi še vedno vidim vrednost, da je povedala stvari, ki jih slabo poznamo, da je - napisana v nemščini - stegnila svoj jezik naravnost pod nos tistim, ki jih v bistvu (upravičeno) najbolj okrca, in polovica knjige si zasluži vse pohvale in nagrade; ampak polovica ni dovolj. S čim je prepričala kot celota, pa ne vem.

Za konec naj ponazorim razliko med, poenostavljeno rečeno, povprečno, komajda leposlovno (če sploh) kroniko, kakršna se vleče v drugi polovici, in tistim "ta pravim". Izpisujem odstavka, ki se takole "tepeta", oba iz zadnjega dela knjige.

"Slovenski komunisti med borci ločujejo zrno od plev, ta spada k nam, rečejo, ta drugi pa ne, tale je bil predan borec, drugi ne, tale je politično osveščen, je revolucionaren, drugi ne, tale omahuje, nam ne zaupa, drugi pa. Avstrijski komunisti izključijo slovenske titoiste iz stranke, cerkev zagrozi partizanskim družinam z izobčenjem in pove ljudem med službo božjo v obraz, da nimajo kaj iskati v cerkvi, dokler verjamejo v partizane. Odredi pretepačev napadejo prve slovenske kulturne prireditve. Koroške deželne oblasti vpeljejo preiskave, ali so partizani morili, kdo je po vojni ovajal, zapiral in ubijal nasprotnike partizanov, kaj več pa ne, več ni v njihovem interesu, samo nič izvedeti, nikogar o ničemer izprašati, se ničesar spominjati, vse zagrniti v plašč molka. Zasebne štorije."
In:
"Na vase zatopljenem Koroškem se naučim, da ne morem pozabljati. Tla, na katerih stojim, imajo gotovo nevidno spodnjo stran, ki je nasičena z minulim, iz katerega očitno rastem, v kar se, pahnjena, vračam. [...] Včasih se v mislih zdrznem, vse je še tu, pomislim, vse. Vse se vidno ali nevidno, slišno ali neslišno gnoji v meni in okoli mene, kakor da sem utripajoč mikrob zavesti, kolo, ki postane veriga in poskakujoča žoga, polje, ki se razcveti ali izrodi."

Podobno kot pri Rothfussu bom na koncu rekla, da mi ni žal, da sem knjigo prebrala, a hkrati, da si je ne bi upala priporočiti (isto velja za The Slow Regard of Silent Things).
Default avatar

Kerstin

Gillian Flynn: Ostrina

Najprej seveda primerjava z Ni je več. Ni je več je zagotovo bolj dodelana tako na jezikovni, besedilni kot na ravni same zgodbe, suspenza, ozadja, izrisa likov ... Ni je več si že zasluži pridevnik "psihološki" (triler?), medtem ko Ostrina še ne. Knjigama je skupno to, da imata obe obupen konec. In da sta obe zelo berljivi in znata pritisniti na boleča mesta v bralcu.

Kot se mi je v zadnjih letih zgodilo že pri nekaj kriminalkah, sem storilca uganila (pre)hitro. (Odločila sem se, da - po 20-letnem premoru - spet preberem kaj od Agathe Christie - njenih morilcev nikoli nisem pogruntala - in tako bom lažje presodila, ali se mi je v tem času res "razvil detektor" ali pa le berem na tem področju slabše napisane knjige.) Nekje pred polovico. In konec je res katastrofa. Avtorica "po šolsko" (za prvi razred) razloži vse (kar je bralcu itak jasno vsaj v zadnji tretjini knjige, skrajnim primerom pa v predzadnjem poglavju). Epilog je torej totalno zgrešen in ga je bolje ne prebrati.

Knjiga utegne biti všeč tistim, ki jim je bila všeč ostrina v romanu Samotnost praštevil. Mene so - kot v Samotnosti - ti deli hudo boleli.

Nedodelanost romana vidim predvsem v tem (poleg najbrž premalo zapletene uganke "kdo je kriv"), da naniza cel kup patologije (samopoškodbe, skrajni mobing, neuravnovešeno mater, ki ima verjetno narcisistično in še kakšno osebnostno motnjo, popolnoma disociiranega očeta/očima, promiskuitetnost itd.), a ne poda niti dovolj ozadja niti dovolj refleksije; namesto njiju ponudi "katarzo" cenenih filmskih koncev.

Za kratek čas in kot boljšo plažo priporočam; odsvetujem pa kakršna koli "večja" pričakovanja o knjigi.
Default avatar

no-ja

Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače

Knjiga zanimiva (mogoče) za mladino, ki o zelo bližnji preteklosti ne ve (skoraj) nič, vendar pa je ne bodo brali, ker ni literarni presežek, meni osebno je bila pa dolgočasna. Veliko tega vem (sem pač iz prejšnjega stoletja), zadeve se ponavljajo, tako da bi rekla da je zanimiva iz antropološkega vidika, to je pa tudi vse.

Poslednja: Alexandra Oliva

Knjigo opisujejo kot Hunger games za odrasle, ima pa tudi elemente Survivorja in apokalipse. 12 odraslih se spopade za glavno nagrado v resničnostnem šovu. Zgodba je nekako iz treh delov: dogajanje v šovu, pogovor gledalcev na spletu in pot ene od junakinj.

Zanimiva za ljubitelje tovrstne literature. Jezik lepo teče, tudi nekih očitnih napak (prevajalskih n lektorskih) ni.

Prah in pepel: Arlidge, M. J.


Še ena v nizu kriminalnih romanov z glavno junakinjo Helen Grace, ki tokrat raziskuje požare v njenem mestu in z njimi povezane smrti. Za ljubitelje, itak:))
Default avatar

Knjiga

Matias Faldbakken: the Cocka Hola Company

Prva knjiga tega norveškega avtorja - ena izmed 3 v zbirki Skandinavska mizantropija. Svet ilegalne porno industrije in njenih (anti)junakov. Čudnih, obscenih, prostaških likov z obrobja družbe. Pravzaprav to ni zgodba porno industrije, temveč je zgodba odnosov med temi osebami. Zanimiva knjiga, čeprav sem jo malo težko brala ravno zaradi prostaškega izražanja. A to je pač bistvo oseb v knjigi.
Z 2. in 3. knjigo bom pa vseeno še malo počakala, da se tole malo poleže. Ha, ha.
Knjiga je bila najprej škandal, nato pa ena najbolj prodajanih knjig.
Svojevrstno branje in res ni za vsakega. In kot pravi pisec spremne besede: Beremo na lastno odgovornost.

Jakob Arjouni: Domače naloge

Za ta roman pa res velja izrek: Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Profesor nemščine na eni izmed nemških gimnazij v malem mestu se srečuje s težavami tako v šoli kot doma v družini. Ne glede na to, kako dobro si zamisli zadeve, se vse nekako izrodi v svoje nasprotje in krivda je venomer na njem. In počasi se začneš še sam spraševati, kaj pa če je res vse tako kot to vidijo njegovi bližnji in znanci.
Konca kar nisem mogla dočakati, kajti zgodba doseže vrhunec ravno na koncu. A konca, kot bi ga pričakovala, ni. Pravzaprav ga sploh ni. Vse je še odprto.
Kratek in dober roman.
Default avatar

Kerstin

Kot sem si "zadala", sem res prebrala dva romana A. Christie: Tretje dekle in Nevarnost v hiši na koncu (izbrana po naključju). Pri Tretjem dekletu sem precej pred koncem uganila večino, pri Nevarnosti pa en del. Sklepam torej lahko, da se je v letih branja moj "detektivski um" malce razvil, obenem pa očitno res segam po tovrstno slabše napisanih knjigah. Res pa je, da ob razpletu avtorica v roman privleče novosti, ki jih prej torej ni mogoče "pogruntati". Christiejeva sicer ni moja priljubljena avtorica; njen slog se mi zdi suh, tehničen, komajda leposloven. Veliko raje sem že kot najstnica brala E. Wallacea.

Kupljeno hčerki za rojstni dan in prebrano na dušek (od obeh :): George R. R. Martin: Ledeni zmaj. Prijetno, zanimivo, lepe ilustracije. Presežek ravno ni. Malce preveč narativno, jezik bolj skop (ne vem, koliko /če sploh/ odgovornosti za to nosi prevajalec, ker nimam izvirnika). "Lektorsko" zelo dobro "narejeno" (če odmislim nekatere slogovne zadeve, npr. pokositi s koso).
Priporočam kot "branje za otroke". V bistvu gre za malo daljšo pravljico.

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger