Danes sem obiskala pokopališče, kjer imam pokopane starše. Tako tesnobno se počutim vedno, ko obiščem ta kraj. Pa bi morala čutiti eno povezanost z njima- toda meni je tako hudo, da komaj čakam, da zapustim pokopališče. Zame je to kraj minljivosti, nepreklicnega slovesa, tam ni nič, razen zelo žalosten spomin, ki ga ne morejo omiliti bogato okrašeni grobovi.
Kaj vse ne prinašajo ljudje na pokopališče. Prav tekmujejo kdo bo imel bolj kičasto gomilo. Brez števila cvetnih aranžmajev, sveč. Meni je ob pogledu na te simbole statusa še bolj hudo. Nobene tolažbe ne čutim ob tem. Nobene povezanosti s svojima staršema.
In sem verna oseba, verjamem, da nekje na nebu bivata njuni duši.

Meni je obisk pokopališča neki obred. Spomin in grob obiščem 1x mesečno.

Kako smo ljudje različni! Meni pa je na pokopališču zelo lepo, prav čutim mir, povezanost s pokojnimi. Meni so vsi umrli: stari starši, moji starši, brat, moževi starši, strici, tete. Pokojnih je tudi en kup znancev in prijateljev. Vseh obiščem, grem od groba do groba in občudujem prelepo cvetje.
Nekateri menite, da je vse to kičasto. Ampak razumite, oče, mati, ki imata več otrok – vsak od teh otrok jima prinese šopek rož ali pa lončnico, zato je na grobu toliko rož.
Ne, ljudje ne tekmujejo med seboj, daleč od tega. Vsak okrasi grob po svojem okusu. Še nikoli nisem grobov okrasila zato, da bo kdo občudoval, kako sem lepo uredila. To enostavno narediš, ker ti narekuje srce, ljubezen, povezanost do pokojnih.
Naj vsi pokojni počivajo v miru in najdejo svoj mir v večnosti.

Mnogi tako čutijo, zelo lepo napisano.
[/b]

Sarah,
lepo si napisala in vse to tudi jaz doživljam na tvoj način le napisati ne znam tako lepo.

Pokopališča so grda in neokusna, zdaj še posebej s temi umetnimi svečami, ki utripajo, kot da si na gradbišču za avtocesto ali v luna parku nekje v Turčiji.

Sploh ne veste kaj v resnici so pokopališča, poleg tega, da so način pobiranja denarja, najem, kamoseki, svečarji in cvetličarji bi brez teh poslov pocrkali. Energetsko pa,…saj sami čutite kaj so.

Pretiravanje s svečami, s cvetjem in tudi s spomeniki. Kaj je treba zidati na pokopališču cele mavzoleje za eno žaro v kateri je malo pepela od umrlega. Potem pa kup marmorja in okraskov, pa vaza in kipec in še kos marmorja, da se tisto žaro ja potlači in še sliko umrlega, umetniško, sklesano.
Pa rože take in drugačne, pa sveče in svečniki in bronasti napisi.
Neokusno, neestetsko in energijsko potlačeno. In potem zapiha veter in raznaša vso tisto kramo med grobovi, da je vse še bolj žalostno in turobno.

Jaz grem vsak teden, ker skrbim za grob namesto mame, ki ne more več in ji to pač veliko pomeni. Drugače ne bi hodila tako pogosto, bi šla tu in tam.
Ne morem pa na grob nedavno umrlega prijatelja, ker me to preveč sesuje. Do zdaj sem dejansko čutila, ko sem šla na pokopališče, kot da grem v nekem smislu na obisk k sorodnikom, v veselje mi je tudi skrbeti za grob, kot da nekaj počnem zanje … kot da poskrbim zanje. Ne vem, težko razložim. Pomirjal me je tudi pogled na druge grobove, sploh tiste, kjer se vidi, da vsaj tu in tam kdo pride.

Tam pri prijatelju pa … sami strašni, žalostni, mešani občutki, ni miru, ni tolažbe, nočem, da je tam, ni bil še njegov čas in še milijon takih stvari mi gre po glavi. Saj nekoč bom to menda prebolela, zdaj pa je še preveč sveže.

Ma ne moreš folk prepričat. Jaz mami stalno govorim, da ni treba še njej sveč nosit, ker jih itak drugi, ampak ne, je treba, ker … ne vem točno, zakaj. Jaz ne kupim nikoli sveč. Grem na grob, mogoče nesem kdaj rože, pa še to nabrane, ne kupljene, to je to.

strinjam s teboj. Oba starša imam mrtva, pa že dolgo nisem bila na grobu. Nič mi ne pomeni tista gomila,
ena sama tesnoba. Tam ne najdem tolažbe, žal.

Zame ni pretiravanje, ker sem bila vzgojena, da se gre na grob in se ga tudi čez leto primerno vzdržuje. Hudo mi je, za veliko mladih, ki jim to ne pomeni nič in niti na grobove ne gredo, niti na tak dan spomina kot je jutri. Ne spoštujejo prednikov, čeprav izhajajo iz njih in se v njih pretaka njihova kri.
Ko gredo ljudje na potovanja pa pogosto obiščejo pokopališča davno preminulih znanih ljudi, poslušajo razlage vodnikov (tudi meni je to zanimivo), pa vendar nas s tam pokojnimi nič ne veže, ker nismo v sorodu.
Ali vi ne bi obiskovali groba svojega otroka, partnerja, staršev, svojih ljubih ljudi…?

… je pač biznis.

Ja, seveda. Sploh žarni grobovi so tako veliki, da si na njem lahko mavzolej postaviš.
Spomni se svojih besed, ko boš koga od svojih pokopala.

Na predvečer dneva mrtvih se spominjam deklice, ki ji ni bilo dano dolgo živeti..še spomladi si bila zdrava in vesela, zdaj te ni več med nami. Tvoj prerani grob je še svež. Zelo rada si imela življenje, a usoda je hotela drugače. Mi še lahko sanjamo, zate sanj ni več. Življenje je res kruto. Počivaj v miru…

Lepo je od tebe prebrat, da imas tudi nezno plat… lepo… Sicer pa si mi s svojimi posti ful faca… narišeš mi nasmeh na obraz… 🙂

Zame ni pretiravanje, ker sem bila vzgojena, da se gre na grob in se ga tudi čez leto primerno vzdržuje. Hudo mi je, za veliko mladih, ki jim to ne pomeni nič in niti na grobove ne gredo, niti na tak dan spomina kot je jutri. Ne spoštujejo prednikov, čeprav izhajajo iz njih in se v njih pretaka njihova kri.
Ko gredo ljudje na potovanja pa pogosto obiščejo pokopališča davno preminulih znanih ljudi, poslušajo razlage vodnikov (tudi meni je to zanimivo), pa vendar nas s tam pokojnimi nič ne veže, ker nismo v sorodu.
Ali vi ne bi obiskovali groba svojega otroka, partnerja, staršev, svojih ljubih ljudi…?[/quote]

Tako je.

SarahP, tudi s tvojim zapisom se strinjam.

Ko greš takole na tak dan na pokopališče in vidiš koliko duš je tam, ki so izgubile svojce, te nekako mine tista otožnost in žalost, ker si med sebi enakimi. Neskončna žalost, ker je tam pokopan človek, s katerim si delil velik del življenja a ga nikoli več ne bo nazaj.
Pa vidiš mater, ki se ji je ubil osemnajstletni sin v prometni nesreči, vidiš pet let staro punčko, ki ji je pred nekaj dnevi umrla mama, ker je imela raka, vidiš moža, ki mu je zelo na hitro umrla žena in sta se oba ravnokar upokojila, vidiš mamo ob grobu dvajsetletnega sina, ki se je obesil, pa ženo, katere mož je pri petdesetih letih naredil samomor in vidiš žensko, ki je zelo skrbela za svojo mater pa je umrla, resda že v letih toda kar nenadoma in ženska je ostala sama.

Predvsem se zaveš, kako smo vsi minljivi. Jaz postanem žalosten, ker gledam okoli sebe, kako umirajo ljudje, ki jim življenje pomeni več, kot meni. Jaz sem cinik, nihilist, pa še kar tlačim zemljo, ljudje, ki imajo radi življenje, pa odhajajo nič krivi nič dolžni. To me res potre. Pred 2 letoma sem eni punci čestital za diplomo, manj kot mesec nazaj sem bil na njenem pogrebu..

Umrl je človek, ki sem ga neskončno rada imela. Nisem mogla gledati njegovega umirajočega telesa. Niti nisem mogla pogledati žare z njegovim pepelom in ne pogledati njegove slike. Tudi do pokopališča ne zmorem, da bi gledala njegov grob. Bolečina se je zarila v srce in imela sem občutek, da bom zdaj, zdaj umrla. Bolečina je sčasoma nekoliko popustila, toda še vedno me drži pokonci le to, da se bosta najini duši nekoč, nekje ponovno srečali.
Zdi se mi nemogoče, da ga nikjer več ni in da ga nikoli več ne bo. Samo upam, da je tam nekje med zvezdami in da naju bo Tisti, ki naju je zbližal tukaj na zemlji, povezal tudi tam nekje nad oblaki.

Odkar sem izgubila starše, ne najdem nikjer več miru. Hodim na grob obiskovat njuno gomilo in edina uteha mi je pokopališče. Sem samska, srednjih let in nič me ne pomiri tako, kot obisk njunega groba. Saj drugače še kar normalno delujem, toda tisto edino kar mi je ostalo, je sedaj pokopano.

Zelo lepo napisano. Tudi jaz na pokopališču najdem mir in pomirjenost.