starši, ki imate odrasle, samske otroke

Z možem imava dva odrasla, samska otroka. Sin, ki je starejši živi posebej in je zaposlen, mlajša hči živi z nami, vendar v svojem stanovanju in je še vedno nezaposlena. Sin gre večkrat na potovanja, vendar vedno sam, hči gre tudi na izlete, po svojih zmožnostih, sama. Večkrat smo skupaj in se seveda pogovarjamo tudi o tem, da ni dobro biti sam. Oba, sicer vsak po svoje, utemeljujeta, da je tako v redu.
Meni, ki sem si želela zmeraj veliko družbe, to postaja neprijetno. tudi sebe krivim, da sem bila preveč navezana na ljudi in sem otroke puščala ob strani in nisem organizirala zanju kakšnih praznovanj. Tudi znanci in sosedje me sprašujejo, kaj je z njima. Je pa res, da kakšne resnejše zveze nista imela, njuna generacija je več ali manj poročena in ima otroke- že skoraj odrasle.
Ne vem ali bi ju neprestano silila v družbo ali bi pustila stanje kakršno je, in samo pritrjevala njunemu razmišljanju, s katerim se pogosto ne strinjam.
Sedaj sta že oba čez štirideset in me prav zanima, če se še kdo sooča s podobnimi problemi.

A ti se sekiraš, da si ju premalo porivala v družbo? Da bi zdaj vse pustila?

Draga mati – ti samo pusti vse tako kot je!

40-letnega “otroka” ne moreš porivati v družbo. Je, kar je. Bolj kot to, da hodi tvoja 40-letna hči sama na izlete, naj te skrbi njena nezaposlenost in (pri 40tih in z 0 izkušnjami) njena nezaposljivost.

Zakaj naj bi to mamo skrbelo?
Mati je stara vsaj 60 let. Ima dobro penzijo. To bo lauflo še vsaj 20 let, če je do zdaj.
Potem pa ostarela hči, brez potomcev, spiči vse. Bo država vzela :-))))

A sedaj pri njunih 40 letih bi popravljala to, kar bi morala narediti že v njunem otroštvu? Zbudi se, Če že, bi on2 potrebovala zunanje mnenje, spodbudo, da spregledata, kako si zafurala.

Daj no daj, kako pa veš, da je mama zafurala? Nekateri ljudje so pač introvertirani in jim ni do družbe. Poznam primer, kjer se starša trudita z organiziranjem roj dni, celo obletnico valete sta organizirala. Vse z namenom, da bi fant našel družbo. Pa si je fant ne želi.
Nekateri ljudje pač ne marajo družbe.
Mama, mislim, da si naredila, kar si lahko. Jaz bi na tvojem mestu edino hčeri malo priprla pipico in naj gre delat. To je pa vse.

Hm, jaz imam dva samska malo pod 30, oba zaposlena, pa se kar malo sekiram, kdaj se bosta kaj poparčkala. Rečem pa nič. Vidim pa, da je težko naletet na pravo osebo.

NEHAJTE že enkrat krivit za vse starše!
Peesda, kaj pa včasih?? Ko je bilo pri hiši 12 otrok, ene dva sta šla študirat na Dunaj….

Pri vsaki familiji, kjer so vsaj 3 otroci – niti en ni enak! En je ‘umetnik’, en ima družino , tretji je težka baraba! Vsi iz istega gnezda!!

Ajaaa, en je mamin sinek, drugi je bil prizadet zato, tretji pa čist zapostavljen??? Jaa, niso z vsakim posebi se ukvarjal. VSI trije so pa imeli isti komfort, isto skledo na mizi in enake postelje!
Vsi so hodili na morje, vsi v hribe, vsi isto!!!
Edin srednjega je fotr premal mlatu??

Sklepam, da živite na vasi.

Težko je življenje na vasi, kjer se vsi vtikajo v vse. Redko kdo pa se briga samo zase.
Na vasi zelo veliko šteje to kaj si mislijo ‘o nas’ sosedje, žlahta, avtomehanik, fajmošter itd.
Zato je res potrebno delati na tem, da nas imajo v čislih.

Drugače pa vsak človek je indvidum zase in vsak naj živi tako kot mu paše … ne glede na to kaj sprašujejo sosedje & co in kaj si mislijo o nas!!!!

Ti bi zato poparčkala svoje otroke, da bi bila srečna ti, da bi bila srečna okolica.

Mogoče si se premalokrat vprašala, če sta tvoja otroka srečna, ker očitno niti zdaj tega ne delaš, ampak hočeš zanju to, kar hočeš ti, kar hoče okolica. Kaj pa onadva hočeta?

Okej, vsaj tasamostojnega pusti pri miru. Nezaposleno pa najprej tišči v službo in v samostojnost, ne pa v družbo.

Nikoli nisem razumel, zakaj stari tako težite, da hočete vnuke. Vam je dolgcajt v vaših zblojenih življenjih?

Nikoli jima nisi organizirala praznovanja rojstnega dneva ko sta bila majhna? Tortica, sosolci, svecke, darila? Pa tako druzabna si? To se mi res zdi malo cudno. No, zdaj je kar je, pusti ju na miru. Lahko pa organiziras kaksen druzinski izlet, se boste vsaj med sabo druzili.

Bolje sam, kot s slabim partnerjem.
Imam sestricni in bratranca, vsi iz istega gnezda, stari 30-40, samski, vsi trije na svojem.
Kar zadeva vzgojo njihovih starsev, lahko recem, da bi si take otroke vsak stars zelel. So odgovorni, zreli, izobrazeni in uspesni na poslovnem podrocju, niso zafnani, na ezani en na drugega in starse, razimejo se super in so lahko primer vzorne druzine.
Takim ljudem je tezko najti partnerja, ker danes malokdo goji enake vrednote, poleg tega pa so tu tudi leta, ko clovek nosi s seboj ze kup izkusenj in se ni vec pripravlhen prilagajat v stvareh, za katere misli, da ima sam prav… Ni enostavno.

Ni nakljucje, da je narava predvidela parckanje v najstniskih in zgodnjih 20-ih letih. Takrat si se naiven, odprt za druge, lazje sprejmes drugacnost, se prilagajas, hitreje se navdusis. Zato je takrat najlazje najti partnerja (tudi ce ti je potem zal, narave to ne zanima, glavno da se vrsta nadaljuje), kasneje pa vedno tezje, kriteriji so vedno visji. Imam nekaj samskih prijateljic, super punce, se najde dosti kandidatov, ampak z vsakim je nekaj narobe. Pri teh letih ni vec tiste usodne zaljubljenosti, vse gledamo skozi razum in tehtamo… tako je vecinoma.

Jaz sem stara malo čez 30, tudi samska od diplome 5let doma, vmes delala 1 leto javna dela in pripravništvo…. in opažam nekaj lepega….da tipi, frajeri ki hodijo v Avstrijo delat živijo doma, za njih kuha mamica, imajo keš ki ga škrtajo, škrtajo tak hudo, da ekrat na mesec ne grejo ven na pico, ker jim mama kuha kosila, in ga ne bojo dali nikomer, potem imajo po cca 1letu zjebano hrbtenico in roke – komolce, in enemu takemu res nebom sex servis ker mi ne da nič nazaj. Večina se jih razveže z ženskami in plačujejo preživnine…. Z enim, ki je podoben meni, ki je tudi brez službe ne moreva imet otroka ker ni keša…. da bi pa se sam za sex dobivala pa nisem neumna. No in sem samska…. žal mi je za mladostjo sem bila bolj naivna… zdaj pa nisem več…

Starši, ki imajo odrasle samske otroke, naj bodo v prvi vrsti srečni, ker imajo svoje otroke – očitno so v mladosti začutili starševsko željo in jo izpolnili, to je njihov smisel življenja (oz. eden izmed smislov).
Ti njihovi odrasli samski otroci imajo druge vrednote in si življenje urejajo po svoje. To je njihova stvar in starši naj zato ne bodo žalostni (sploh pa naj si ne dajejo opravka z mnenjem okolice). Starši so svoje “opravili”, njihovi otroci bodo ostali njihovi do konca, a morajo jim tudi dopustiti oz. sprejeti, da živijo po svoje.
Vse je v redu, starši, ne ustvarjajte si razloga za žalost. 🙂
Saj je razumljiva želja po vnukih, a na to starši pač nimajo vpliva in tudi brez vnukov so njihovi otroci še vedno njihovi.

Pa saj je vedno, skozi celotno zgodovino obstajal delež populacije, ki je ostal samski. Na primer, če pogledamo 100 let staro statistiko, vidimo, da je bilo poročenih okrog polovica, samo 30 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa jih je imelo otroke. Šele v zadnjem času velja prepričanje, da se morajo pa kar vsi poparčkat in vsi imet otroke.

Bi rekel, da je normalno tudi, če je človek pač samski.

Na primer, sam sem 35 let star moški in nimam pretirane želje ne po partnerstvu, ne po otrocih. Še najmanj pa, da bi se zapletel z nekom, ki že ima “prtljago”. Ali pa z žensko, ki je svoja najboljša leta dala drugemu.

Živi in pusti živeti.

Pri nas smo vsi samski, jaz in bivši mož, pa oba otroka preko 30 tudi. Tako je naneslo, ni bilo načrtovano. Ko si enkrat sam svoj, težko pristaneš na težke zveze. Jaz osebno imam preveč dela z drugimi življenjskimi področji, za iskanje partnerja ni časa.

Jaz bi se počutila tako, kot da sem zafrknila vzgojo.

V mojih mladih letih so bili pri nekoliko oddaljenih sosedih bogati kmetje. Sedaj se bo bralo kot pravljica ampak tako je bilo. Imeli so dva sina in na vsak način so hoteli, da bi oba sinova postala kmeta. Bogata kmeta. Da bi dobila žene, ki bi rade delale na kmetiji. Tistih, ki smo bili revni, še pogledali niso. Le toliko, da smo jim opravljajli najbolj umazana dela.
Starejši sin je v samostanu nekje v tujini. mlajši je odšel v Indijo in ni od njega ne duha ne sluha. Starši so umrli, hiša tako propada, da je žalostno pogledati.

Ja in? Očitno starša le nista ukrojila usodo sinovoma, ampak sta si jo sama in sta srečna, vsak na svojem. Kaj češ lepšega?

Precenjuješ vpliv staršev. Ker misliš, da si ti nekako zakrivila, da sta postala takšna in ne drugačna, si domišljaš tudi, da lahko nekako vplivaš, da se bosta spremenila. Ne se no hecat. Tako kot nisi nič kriva, tudi tvoje tečnarjenje in potiskanje ne bo nič spremenilo.

Kaj je narobe s tem? če si zdrava ženska imaš tu vrste potreb.
Ti najbrž misliš da bi bila tole usluga samo zanj al kako? Res vas ne razumem……leta pa bežijo.