"tezki" naravoslovci kot partnerji
Pred pol leta sem se razsla z matematikom. Nisem vec zdrzala. Enostavno ni znal normalno funkcionirati v zivljenju, kljub temu, da je bil recimo dober clovek. Tako neroden v komunikaciji, tako okoren, tako..saj ne vem kaj naj se napisem. Skratka, v svojem svetu. Prek njega sem imela priloznost spoznati se druge ljudi, ki so hudi naravoslovci, fiziki, matematiki.. pa je bila velika vecina posebnezev.
Zdaj se petljam z moskim, ki dela v zdravstvu (sicer ni zdravnik) in je cisto drugace.
Ali se samo meni zdi, ali so matematiki in fiziki res bolj posebni ljudje in niso ravno dobri partnerji?
Očitno smo ljudje samo še roboti s poklici.
Moj mož je matematik in od prvega trenutka, ko sva se spoznala, pa do danes mi z njim ni bilo nikoli dolgčas. Vedno novi miselni izzivi, ideje… Skratka, verjetno gre z nek skupek v načinu razmišljanja, zaradi katerega ne prideta skupaj.
Se pa tudi matematiki med seboj razlikujejo… To me je pa kar zmotilo. Moj mož je najprej luštna osebnost, šele nato pa matematik.
Morda smo za nekatere res težki, neznosni… Del problema je morda v tem, ker imamo dober spomin in sposobnosti abstraktnega mišljenja in povezovanja in marsičesa ne kupimo. Tako in drugače. Faks smo večinoma lahko končali le z dovolj dela in vem, da znamo včasih koga vsaj malo pogledati zviška, češ, naj se zagrize v delo in ne jamra.
Če nas življenje ne obrusi (beri, včasih vrže ob tla), bi znali res živeti v nekih abstraktnih višavah. Predvsem pa, tako kot vsi ostali, nismo med seboj enaki. Nobena pavšalna ocena ne velja za noben poklic, za nobeno skupino ljudi in vsaj zame tisti, ki podaja takšne ocene, takoj zgubi vso kredibilnost. Žal.
Nisem matematik po poklicu, imam pa precej razvito abstraktno razmisljanje in vidim, da me marsikdo ne razume, ker pac tega ne dosega. Sicer se jaz ne ibremenjujem s tem, ne gkedam zviska, pac pustim ljudem, da funkcionirajo kakor pac oni lahko.
Imam sina, ki pa bo verjetno fizik, njegovo abstraktno razmisljanje je celo zame v visavah, ki so 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudem nedojemljive. Mali je sicer zelo empaticen in komunikativen in upam, da ga ne odpelje… K sreci se druzi s sebi podobnimi.
Pravzaprav ni matematika tisto, o cemer pises. Predani matematiki so zgolj ena potencialna skupina. Je pa le-teh kar nekaj. Vsak med nami, ki izhaja iz sveta idej (ki prvenstveno abstraktno razmislja) in potem povezuje delce v mozaik je crna ovca. Ja, smo tezki ljudje za vecino. Ali smo dobri partnerji pa je odvisno od vecih stvari… Nekateri so ti sicer ocitali plehkost, a ne zmeni se prevec za to v zmislu zbadljivke. Je pa verjetno res cisto pragmaticno gledano, da se ti bolje pocutis ob nekom, ki je bolj konkreten, ki se veckrat sprasuje kaj in kako, kakor cemu in zakaj.
Ljudj smo si razlicni in ceprav vecini to nekako ni ravno vsecno, je vendar se kako res, da v ljubezni ni enakosti in demokracije. Gre za tekmo na vse ali nic, v kateri naj bi vsakdo poskusal na svojstven nacin priti do glavne nagrade, trofeje. In ta ni zgolj spomin na neke case, temvec tisto najbolj vredno – harmonicen odnos in izpolnjujoce partnerstvo.
moj fizik je čist normalen 🙂 zelo družaben, se znajde.
imel pa je nekaj sošolcev, ki so enostavno imeli svoje fore, bili so v “drugih” sferah, zelo prijazna, dobra, nepokvarjena, vedno vsem pomagala. 2 od njih sta se slabo znašla z ženskami, enostavno kot da tega dela nista razvijala in potem sta dobila 2 kokoški (milo rečeno), ki pometata z njima, se kregata s taščo da je joj, babe lahko vse delajo! tudi odtegovanje vnukov je na rednem spisku.
Po mojem mnenju so zdravstveni delavci najboljši partnerji kar se tiče komunikacije, razumevanja in empatije. V svojem poklicu vidijo totalno štalo, človeka preberejo že samo s pogledom… Takoj vejo kako se počutiš. Tega se v šoli niso učili, s praktičnim delom pa so si te izkušnje pridobili. Če tega ne znajo, ne morejo opravljati svojega poklica.
Tiste, ki imate partnerja, ki delav zdravstvu, ste lahko srečne. Zdravniki so itak razred zase, ti so pa naporni, vzvišeni, egocentrični, vase zagledani dreki. Zdravnika ne, zdravstvenega delavca pa ja. Zdravnik bo hodil po vas, vas podcenjeval, se jezil za vsako malenkost. Zdravniki tudi s podrejenimi – zdravstveniki delavci delajo zelo grdo. Grdo. Res grdo.
Matematiki, fiziki in štromarji pa ja, so razred zase. Saj se ves čas ukvarjajo in to zelo poglobljeno s stvarmi, ne pa z ljudmi. Neka zelo čustvena ženska najbrž težko razume popolnoma razumskega matematika. Čeprav je dober človek. Torej ujet se morata oba … en matematik, bo z eno fizičarko zelo dobro funkcioniral. Oba bosta brala Štoparski vodnik po galaksiji, gledala znanstveno fantastične filme,… Z eno socialno delavko ali psihologinjo, bo pa en matematik… najbrž dolgčas zabijal (ne samo ona z njim, ampak oba bosta nezadovoljna eden z drugim).
Tako pač je.
Jaz imam štromarja. Hmmm 😉 Ne vem kaj naj rečem… Čustveno se ne zna izražat, empatija mu je precej tuja. Vendar se uči. Zelo počasi. Je pa to tudi pri meni stvar, ki me na njem najbolj moti. Težko je. Ampak oba se trudiva. Človek se vpraša kje je tu smisel, vendar midva se imava rada.
Matematiki NISO naravoslovci!
Naj objasnim.
Naravoslovne vede (astrofizika, fizika, kemija, medicinske vede, biologija, elektrotehnika …)
preučujejo naravo in pojasnujejo delovanje sveta preko naravnih procesov.
Matematika pa je znanstvena veda, ki raziskuje vzorce, ki se nahajajo v številih, v prostoru, v navideznih ali stvarnih abstrakcijah.
Zato pa tudi govorimo o naravoslovno – matematičnih vedah …
Moj po izobrazbi oz. poklicu ni matematik ali fizik ga pa fizika blazno zanima. Včasih mi začne kaj predavat o fiziki, kvantni fiziki, mehaniki,…bog pomagaj. Meni je to tako dolgočasno on pa kar predava 🙂 Ne sicer pogosto ampak tako vsake toliko pa takrat bolj na hard 🙂 Sploh ni asocialen ali kaj takega. Drugače pa ja poglejte si kakšen del od The Big bang theory pa boste videli kakšni so fiziki 🙂
3/4 življenja sem obkrožena z orto-naravoslovci. Matematiki, fiziki, nekaj kemikov in
nekaj strojnikov, pa elektro. Najmanj se ujamem s strojniki, mogoče zaradi njihove
pedantnosti, “strojniška toleranca” gre v tisočinke milimetra – in to ponavadi drži tudi
za karakter :-))
Fiziki so precej v oblakih, jih poznam nekaj, za katere ne vem, kako lahko funkcionirajo
v življenju (kljub nesporni inteligenci) ker so precej nepraktični. Imajo pa ponavadi
živahno domišljijo, so zanimivi, tudi dobri v reševanju problemov, abstraktnem
mišljenju.
Matematike najmanj poznam, so pa ponavadi praktični ljudje, brez smisla za
neumnosti, tudi smisel za humor jim ponavadi ni dan,
Kemiki so fajn, če odmisliš večni vonj po laboratoriju, ampak so še najbolj človeški
od naravoslovcev. Elektro tudi, zabavni, praktični in uravnoteženi ljudje.
Sama sem družboslovka, ampak sem zaradi konstantnega druženja z naravoslovci
pridobila malo nestrpnosti do “bluzenja” svojih so-produktov filo faksa :-)))