Starševski čvek

Ste spoznali kakega pravega prijatelja po 30. letu?

Default avatar
Ste uspeli po 30. letu spoznati kako res dobro prijateljico, prijatelja?

Zdi se mi, da srečujem veliko v redu ljudi, vendar pa po tem letu nekako ne uspemo priti dlje od dobrih znancev, sodelavcev.
Default avatar
jaz sem.... sicer sem stara 25 let... imam od prej eno zelo dobro prijateljico, sedaj ko pa sem rodila, sem v svojem kraju spoznala se dve, ki sta istocasno rodili in lahko recem, da sta super prijateljici. super za pogovor, zaupanje,.. skupaj resujemo tezave, res se dobro razumemo in sem vesela, da ju imam v zivljenju.
Default avatar
Žal ne, precej znancev a nobenega pravega prijatelja.
Default avatar
Ja, jaz sem tam nekje pri 35 spoznala žensko, za katero 10 let kasneje lahko trdim, da je moja najboljša prijateljica.
Default avatar
Tudi z mojim partnerjem sva po 35. letu spoznala pravega prijatelja.
Default avatar
Vsako desetletje bi moralo lrinesti prijatelja. Tako poberes enega iz OS, enega iz SS, pa s faksa, iz sluzbe, enega med starsi otrokovih sosolcev, med sosedi, nakljucno...
Sem 40+ in mi je vsako desetletje prineslo po enega prijatelja. Seveda je razlika, ko se druzis z nekom 30 let ali komaj par let, ampak bistvo je, da lahko zacutis tudi pri novejsih prijateljih, da je to to.
Default avatar
Lahko greš na morje tam je veliko samskih moških ki se valjajo po puncah .
Vendar če boš na plazi sama na blazini bo gotovo prišel k tebi kakšni fant ki bo sam in te bo vprašal če se lahko steboj druži .
Takrat se mu ne smeš upreti kajti lahko boš z njim srečna .
Če bosta na plaži plavala , se pogovarjala , skupaj sla na pijačo se bosta zagotovo spoznala .
Ko se boš zvečer lepo zrihtala za zavbavo se bo zagotovo tudi tisti fant .
Default avatar
Bom rekla takole. V težkih trenutkih spoznaš prave prijatelje. Sem mislila da jih imam kar nekaj pa.sem se pošteno zmotila. Po težkem dogodku sem ugotovila da pomoči ni. Zelo sem razočarana ampak tako pač je.
Default avatar
tesne vezi je napisal/a:
Pri 34ih letih sem spoznala najboljšega prijatelja.
Do letos nisem mogla verjeti, da se lahko razvije tako lep, pristen, odkrit in pošten odnos med M in Ž.
Sem srečnica, ker sem ga spoznala in je v mojem življenju, enako seveda čuti on, ker si zaupava stvari in o vsem debatirava.
Najboljši odnos v mojem življenju.
Default avatar
tesne vezi je napisal/a:
Jap, spoznal, dokler ni moji partnerici rekel nečesa, česar jaz ne bi rekel nikmur, tudi, če bi bilo res.
Šnops preveč ponavadi reši veliko zablod, ki so izgledale lepe!
Default avatar
Tudi jaz sem letos spoznala prijatelja in to pri 31 letih preko njega pa še nekaj znancev. Želim si,da bo trajalo ter da ne bo držal tisti rek, da med žensko in moškim ne more biti prijateljstvo.
Default avatar
V času med 30. in 40. letom sem spoznala 3 zdaj najboljše prijateljice;) Je pa časovno vseeno kdaj koga spoznaš: eni pridejo in gredo, drugi pridejo in ostanejo...vseeno kdaj;)
Default avatar
Letošnje krasno leto je napisal/a:
:))
Default avatar
Se strinjam. Mora biti interes z obeh strani, da se obnese "za vse zivljenje ". Resnicno sem mislila, da sem nekoga takega srečala. Pa sem po več kot 20 letih ugotovila, da sem bila dobra samo toliko časa, kolikor me je potreboval. Pa sploh ni bilo nič seksualnega med nama. Res sem najin odnos jemala kot čisto prijateljstvo.
Kakšna zmota in razočaranje. Zato sem sedaj sama sebi najboljša prijateljica.
Default avatar
Avtorica,Da,je možno.
Jaz sem s tem mela kr nekaj časa težave. In sicer opirala sem se te ideje da udržim s takimi k se poznamo že od osnovne šole,al pa srednje. In ooo kako sem se motila! Znani modri pregovor pravi,ni važno kdo je tvoj dober piijatelj ki je že od malega s tabo ali več let,najboljši prijatelj je lahko,ki ga poznaš smao en mesec. In s to mislijo mi je blo kr problem nardit preskok v miselnosti precej časa.

recimo.. Imela sem eno prijateljico,ki mi je bila najboljša prijateljica od 4 razreda osnovne šole.Od mene je bila doma 2 ulici stran. Obe sve imele enako,da imamo hiše in sva v spodnjem štuku obe dobile svoja stanovanja. razmišljanje sva imele pdoobne,glasbo,stil..Ampak,ta "prijateljica" je z mojim prijateljstvom delala kot s smetjo. Da ne rečem,da se nisve videle 2 leti,pa samo 2 ulci stran sve bile,ker gospodična nikoli ni imela časa. Ona je trdila da prijatelji so prijatelji tudi če se ne vidijo 10 let in potem ko se je kakor da se ni nič spremenilo,ker so kao tok dobri frendi. Ona je drgnla to teorijo.In mi je zelo dobro prala možgane s tem. Nikoli jo nisem smela poklicat,če sem bila žalostna,če se mi je kaj zgodilo,ker gospa se na moje klice ni javljala,na smse tud ne,ampak ne samo na moje,nasplošno je bila zelo neažurna na mobitelu. na facebooku ni pogledala sporočila tudi po 2 tedna. Res je,ko sve se dobila na kavi,ni blo lepšga. Ampak to je bilo resnično uničujoče prijateljstvo za mene. Aja,seveda na Fejsu pa en kup slik k ga je žurala in se družila s temi pa onimi,pa šla tja pa uno.. za mene časa pa nikoli ni bilo. Potem sem to prerezala in zaključla. Sem ji povedala svoje,je zamerla zlo ampak odločila sem se da z mano nekdo ne bo tako delal.

Zdaj 3 leta nazaj sem spoznala eno,da glava peče kako je ta punca ok. Poštekale sve se res čist na isti valovni sve. pa je mlajša od mene,ima 27 let,jst 32 ampak top top top. poleg nje,še dve drugi kolegici,ki občasno pridejo k men na obisk,pa so z domžal,pa jim sploh ni odveč se pripeljat na obisk. Zdi se mi da sem našla sorodne duše. Pa z nekaterimi nimamo niti istega okusa ne za obleke,ne za muziko,ampak smo vseeno duševne dvojčice.

Da,da se. Samo potrpežljiv moraš bit,predvsem pa ne se fejkat. Bodi kar si. Ker samo tako se lahko najdeš z istimi. Če fejkaš pa se nekam siliš,se prilepijo napačni nate.
Default avatar
Ja, sem jih spoznal kar nekaj, obeh spolov.
Default avatar
pti nas pa tqko je napisal/a:
Se ne strinjam. Vsak trobi, da najboljšega prijatelja spoznaš v nesreči, v hudem. Pa ne mislim prometne nesreče, ampak tko, pač kake človeške stiske. Daj povej, kaj pa lahko pomagaš nekomu, ki še sam ne ve, kaj bi rad? Ki je nekaj depresiven ali pa ima kake mučke na sodišču ali karkoli. Kaj pa lahko narediš? Kdor je v nesreči, je v bistvu nehote pijavka: rad bi videl, da bi nekdo drug pokasiral vse hudo. Tako pač ne gre. Če trpiš, ti mora biti zelo jasno, da nihče namesto tebe ne bo. Potem pa zamera, ker drugim ni hudo, pa jim sploh ne more biti! Ne morejo drugi v tvoji nesreči nič storiti, da bi bila ti manj nesrečna. Nič. No, seveda, če ti nekdo gladko zavrne, npr. da ti posodi avto, ker bi ga ti res krvavo potrebovala, on pa doma samo TV gleda, potem lahko kar zaključiš, to ja. Pri nekih kompliciranih, morečih zadevah pa težko kaj pametnega pomagaš.

Pravega prijatelja bolj spoznaš v čisto običajnih življenjskih razmerah. Ko je človek sproščen in off-guard. Takrat najbolje vidiš, a ima kaj obzirnosti, spoštovanja, naklonjenosti do tebe ali mogoče samo visi na tebi, ko je njemu fletno, druge čase se mu pa še ust ne da odpret zate.
Default avatar
frikki je napisal/a:
Se vidi, da si 32 stara. Ni ti prijateljica prala možganov, ampak ti ga Fejs pere pa Insta pa Twiti. Si generacija opranih možganov. Tvoja bivša frendica je imela prav: če si pravi prijatelj, se lahk tud več let ne vidiš (ok, 10 je že kar velik, se kljub temu marsikaj zgubi vmes) , pa boš ob srečanju kot od včeraj. Ti si se pa pustila oprati Fejsu, in kar ni takoj na dosegu roke, takoj surlo do tal in blokirat vse naokol.
Napovedujem ti, da boš tud s temi zdajšnjimi frendicami slej ko prej na istem. Čim bo ena malo zamudila pritisnit gumb na Fejsu, bo že surla do Aljaske in vse živo zablokirano.
Default avatar
tesne vezi je napisal/a:
Ja sem. 2.
Default avatar
Zaenkrat še ne, vendar sem premalo časa stara 30, da bi sploh lahko sodila o tem.
Friend and Ship je napisal/a:
Se mi zdi, da malo preveč enostransko gledaš na tole. Nesreča ni samo depresija ali neko čustveno stanje, za katerega človek niti sam ne ve vzrokov. Nesreča so tudi situacije, kjer se dejansko da zelo veliko pomagati.

Gre za to, da te v stiski pravi prijatelj vpraša "Kako si pa ti?", "Ali ti lahko kako pomagam" ali pa samo "Daj, greva na kavo in na sprehod, da malo spremeniš okolje in imaš pol ure miru". Ko rešuješ neko težko situacijo, ki tvoje življenje postavi na glavo, ti običajno največje breme predstavljajo ravno majhni vsakodnevni opravki ter obveznosti, za katere naenkrat zmanjkuje časa. Ter dejstvo, da se sam zelo težko izvlečeš iz razmišljanja o stvari, ki te teži, malo gibanja in tebi prijetne družbe pa deluje blagodejno.

Recimo mi smo imeli družinskega člana z zelo negotovo diagnozo. Letanje od zdravnika do zdravnika, itd. Skratka, bilo je naporno. Vsi pogovori so se vrteli samo o tem, kako je družinski član, o zdravstvenih zadevah, o logistiki in organizaciji obiskov, prevozov, skrbi za zadeve, za katere je pred tem skrbel družinski član itd. Meni je bilo v veliko olajšanje, ko me je prijateljica vprašala "Kako si pa ti?", ker sem tisti trenutek lahko za 20 min postavila sebe na prvo mesto. Kasneje pa klic "Ali kaj potrebuješ", z mojim odgovorom "Ja, ali bi mi prosim kupila v trgovini to in to, ker bom jaz šele pozno zvečer prišla domov in morda ne bom ujela trgovine". No, ni šla samo v trgovino namesto mene, ampak mi je prinesla še kozarec mineštre, ki jo je kuhala tisti večer. Ne morem povedati, kako zelo sem ji bila tisti trenutek hvaležna.

Ko je imela ona pljučnico, sem ji pa jaz juho prinesla. Ko je imela nek drug problem, sva šli na sprehod in na tortico. Vem, da ji je bilo zato malo lažje. Pa stanovanje sem ji tudi prišla pomagat prenavljat, veliko njenih "prijateljev" je pa delovno akcijo zamudilo, ker se jim enostavno ni ljubilo prijeti krpe, izvijača ali sesalca.

Zelo enostavno je biti prijatelj takrat, ko skupaj uživaš in ti je lepo. V težkih situacijah se pa pokaže, kdo je pripravljen kaj svojega časa nameniti tudi za dobro nekoga drugega.