Vrnitev k sebi

Odgovarjajo: Mateja Debeljak, ustanoviteljica VseDobro

Ko je tvoj šef dvolična in zahrbtna oseba

Default avatar

Kako preživeti

Delam v eni veliki firmi. Sem na poziciji šefa, seveda imam nad seboj tudi šefe. V prvi vrsti šefa, ki je moj prvi nadrejeni in s katerim sem do sedaj nekako vozil. Zdaj pa se pojavljajo situacije ko se kar naprej moram zagovarjati, ko pridem v službo moram najprej razložiti in povedati kaj sem včeraj naredil, zakaj, kaj se je zgodilo, potem pa grem delat. Najhuje od vsega je to, da ne zagrešim ničesar, kljub temu se naredi drama v kateri sem jaz okrivljeni, nakar me šef najprej nahruli, potem vpraša mojo plat zgodbe, ko povem kaj se je zares zgodilo potem obrne ploščo, mi daje nasvete kako se ne smem pustiti drugim sodelavcem - v smislu, da ne smem dovoliti da iz mene naredijo norca, da me potunkajo ipd.
So tudi situacije, ko npr. naredim nekaj v skladu s pravili, kakor je določeno in mi je ta isti šef podučil naj delam, potem pa nekaj časa kasneje v isti situaciji mi reče: a ja, ti hočeš tko narest. No pa dej, če hočeš, meni je vseeno kako narediš. Potem odgovorim, da saj je tko pravilno, me je tko podučil, pa se izkaže, da mi je dal napačna navodila oziroma mi ni dal točne napotke. Potem se dogaja, da nekaj spremeni ko sem jaz prosta - nimamo vsi prosto na isti dan, mi nič ne pove, nakar jaz od delavcev, svojih podrejenih izvem kaj je novega in kako naj bi po novem bilo. Mi je tudi spremenil delovni čas in me o tem ni obvestil. Če ne bi sam slučajno pogledal plan dela sploh ne bi vedel da imam nov delovni čas.
Od tega istega šefa kar naprej poslušam pljuvanje čez lastnike firme, kako je vse slabo, kako je zanič, kako komaj čaka, da se reši tega dreka ipd. Do sedaj sem se nekako uspel vzdržati komentarjev oziroma sem minimalno komentiral.
Zdaj pa se dogaja to, da od mene zahteva nekaj, po mojem mišljenju nezakonitega. Dogaja se, da postavi sistem, ki v praksi nikakor ne deluje. Postavlja zahteve, določa norme, ki v praksi ne delujejo prav pri nobenem delavcu. Nobeden od delavcev ne dosega teh norm. Od mene zahteva da poskrbim, da bodo delavci izpolnili norme. Jaz na drugi strani vidim da ne gre čez. Potem pa mi reče, da moram delavcu, ki v določenem času ne naredi dela, naročiti naj se gre izpisat (izštempljat ker imam uro za štempljanje) in naj pride nazaj opraviti delo do konca -brezplačno.
Jaz tega od nobenega delavca še nisem zahteval niti mislim to narediti. Sedaj pa dobivam pritisk od šefa, delavci so se tudi začeli buniti ker jihdejansko ženem da čimveč naredijo, in seveda je po meni. Trenutno sem v neznosnem stresu in sploh ne vem kaj naj in kakonaj..... Najraje bi kar pustil službo.
Default avatar

Mateja D.

Spoštovani pozdravljeni!

Zanima me, kaj pa vas zadržuje, da ne pustite službe? To se mi zdi pomemben podatek za osnovo za vašo odločitev.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Default avatar

Kako preživeti?

Mateja D. je napisal/a:

Pozdravljeni.
Zadržuje me kredit, dolgovi - obveznosti, odgovornosti. Ne morem si privoščiti,da bi bil brez službe.
Default avatar

Mateja D.

Pozdravljeni,
Saj to sem si predstavljala, da je problem. Odgovor ni preprost, kako se odločiti. Kot prvo odločitev je popolnoma vaša, ker boste vi nosili vse posledice svoje odločitve. Kako se odločamo, je zelo odvisno tudi od okolja v katerem živimo. Če bi živeli v okolju, kjer materialne dobrine ne bi imele tolikšno vrednost, kot jo imajo v našem, in kjer bi bil človek in njegovo dostojanstvo v realnem svetu bolj vrednoten kot je, bi bila vaša odločitev zelo preprosta, kajne? Vam kot človeku se vse upira, da živite kot živite, da ste v takem delovnem okolju. Pa vendar čutite vso težo odgovornosti do preživetja vaše družine. Še enkrat vam napišem, pomembno je, da se odločite čisto iz sebe, tako kot vi čutite, da zmorete. Povem vam samo to, da na dolgi rok, ne na kratek, se odločitve, ko zatajimo svoje bistvo, svoje vrednote, vedno končajo slabo. Zadeve se zaostrujejo, vedno bolj se čutimo pod pritiskom, izgubljamo povezavo sami s seboj, duši nas, stres se povečuje. In življenje je eno samo. Najbolj varna pot je ta, da si drugje začnete iskati službo in dokler ne dobite druge, ostajate tukaj. Pomembno pa je, da boste to zmogli, da se v tem času, ko še nimate nove službe, oskrbujete z dodatno energijo, da vas ne bo vsakodnevna neprijetna rutina v službi popolnoma izčrpala. Razbremenjujte svoje telo, svoje misli, negujte se. V službi iščite podporo, kdo še razmišlja podobno kot vi. Kaj se da narediti, da bi bila zadeva boljša. Majhni koraki! Majne razbremenitve! Kaj narediti, ko je vsega preveč in komaj dihate? Kako skrbite zase. Dobro poskrbite za svoje telo. To so pomembne drobne zadeve, ki vam omogočajo, da lažje obvladate neprijetnosti in imate energijo, da boste našli pot ven. Kdo vam daje psihično podporo, da boste zmogli? Pri kom lahko dobite potrditev, da je z vami vse o.k.. Ker če ti nekdo govori, da nisi dober, nisi dober,….in če je to dan na dan, lahko s časoma začneš dvomiti vase.
Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Default avatar

Kako preživeti

Pozdravljeni,
vaš nasvet, iskanje nove službe, imam že sam v glavi. Seveda, ko pride do točke, da se človek v nekem okolju ne počuti več dobro, je edina rešitev izhod oziroma menjava okolja.

Zdaj sem čisto pomirjen, s ciljem poiskati primerno službo, delovno okolje v katerem se bom dobro počutil in kjer bodo odnosi normalni. Zame osebno pomenijo normalni odnosi to, da ljudje komunicirajo, si povedo, so jasno postavljena pravila, se točno ve kdo je za kaj odgovoren, kje so meje. Ko pride do napak ali nesporazumov, da se zadeve takoj rešijo brez pometanja pod preprogo.

Do sedaj, vse lepo in prav, Vem kaj hočem. Se pa tukaj pojavi alarm: ali pri nas sploh imamo kje takšno delovno okolje? Ali obstaja firma kjer so ljudje iskreni eni do drugih, se spoštujejo, so odgovorni?

Ko pogledam ljudi okoli sebe vidim samo nezadovoljsvo, nevoščljivot, zlaganost. 99% sovraži ali svoje nadrejene, ali sodelavce, ali podrejene, vsi povprek pljuvajo po drugih ipd. Zelo malo je takšnih, ki povedo o dobrih odnosih, izrazijo spoštovanje ali hvaležnost do drugih. V končni fazi je to tudi odraz stanja v družbi, kjer vsi čez vse pljuvajo, malokdo ukrepa, vse je brezvredno.....

Druga zedeva je tudi to, da se okolje nenehno spreminja. Saj veste, nekdo mora odditi da lahko nekdo drug pride. Nikjer ne piše, da bo kolektiv za vedno ostal takšen kot je, da bodo vedno isti ljudje s katerimi se dobro razumemo. Slej kot prej bo nekdo šel stran in bo prišel nekdo drug, ki je lahko dober ali slab, pospeši napredek ali pa zaneti spore v kolektivu.

Zatorej se sprašujem, koliko je sploh smiselno upanje, da bo v nekem drugem okolju boljše, da tam ni dvoličnih ljudi? Koliko se sploh s tem vprašanjem ukvarjati in iz tega kriterija izhajati? Seveda je zaupanje pomembno, vseeno pa je na tem svetu toliko dvoličnih ljudi, da je kar groza. Moja mati je zelo dvolična oseba, ko ne bi smela biti z nami otroki oziroma lastno familijo. Kako naj potem pričakujem da bodo drugi ljudje iskreni in zaupanja vredni, ko pa je že toliko oseb z napačnimi življenjskimi vrednotami, z neprimernim obnašanjem, brez morale, čiustev, ipd.?

Ali je moje razmišljanje sploh primerno? Ali je rešitev res v menjavi službe?

Zelo naporno je, ko si kar naprej na oprezu, ko moraš vedno biti pozoren kdo kaj reče, pa preverjati kaj je res ipd. Več energije zapraviš za tovrstne stvari kot pa za samo delo. In mene osebno to ne veseli. Sem človek ki rad dela, natančno, predano, brez obremenitev z nepotrebnimi stvarmi, brez potrebe po nenehnem preverjanju in nadzoru drugih.... Rad pridem na delo, naredim vse in zadovoljno na koncu dneva grem domov, brez slabe vesti, da nekaj nisem naredil ali pa da nisem dal vse od sebe. Žal pa je malo okoljij ki cenijo tak pristop. Kvečjemu si pol izkoriščem in si zlorabljen ker si pridna mavrica in narediš vse kar ti naložijo.
Default avatar

Mateja D.

Pozdravljeni!
Če imamo v Sloveniji, kje tako delovno okolje, kot si ga želite, me sprašujete. Imamo, samo je pa res, da so zelo, zelo redka. Določene napredne, ozaveščene organizacije se vedno bolj zavedajo, kako pomembno je to, kar opisujete kot normalne odnose in spodbujajo tako delovno okolje. Veliko organizacijam oz. tistim, ki jih vodijo, pa je to nepomembno. Žal ne vidijo vrednosti v dobrih odnosih, doslednosti, jasni odgovornosti, spodbujanju čustvene inteligence v delovnem okolju in podobno.
Ja res je, da je v naši okolici veliko ljudi, ki imajo v sebi veliko sovraštva, nezadovoljstva, nevoščljivosti, zlaganosti, … Ja prav imate tudi odraz stanja v družbi je.
Tudi s tem se strinjam z vami, da se naše okolje nenehno spreminja, da je sprememba naša edina stalnica. In nikdar ne vemo, kaj oz. koga nam bo življenje prineslo.
Lahko vam povem, kako sama gledam na življenje, kako ga doživljam. Doživljam ga kot prostor nenehnega učenja. Ko pomislimo na učenje, se v večini od nas sprožijo občutki povezani z naporom, trudom, nekaj, ne preveč prijetnega. Ampak učenje je lahko oz. naj bi bilo zabavno.
Kot drugo se meni zdi, da je bistveno, kako doživljamo življenje, ali ga doživljamo kot dobronamerno ali kot do nas neljubeče, … Ni težko ugotoviti, da gredo skozi življenje veliko bolje tisti ljudje, ki vidijo, da jim je življenje naklonjeno. Pa to ne pomeni, da niso nikdar bolni, da imajo veliko denarja, da so okoli njih samo iskreni ljudje, ...
Torej, če bi bila jaz na vašem mestu, bi si rekla, o.k. življenje, če je to moj izziv, soočanje z dvoličnimi ljudmi, ti že veš, da to potrebujem, da se nekaj novega naučim o sebi, življenju, da osebno zrastem. Prosila bi za pomoč in nato bi se osredotočila na svoje telo, ko sem v takem okolju. Poglobila bi se v njegovo občutenje in mogoče ste že slišali obstaja inteligenca telesa. Če se jo naučimo poslušati, marsikaj izvemo. Izvemo resnico, ki smo jo skrili pred našim razumom, v našem telesu pa še živi.
Veste, večina tem, ki jih izpostavite tukaj na forumu, so zelo kompleksne in zajemajo tako vaše otroštvo, potem življenje do današnjega dne, vrednote, poglede na svet, pa seveda tudi zunanje okoliščine, zato je težko odgovoriti celostno. Lahko dam samo kakšno usmeritev, predlog in spodbudo. Se pa vedno splača investirati v različne oblike svetovanj, terapij, saj težkih stvari, ki nas bremenijo, se težko znebimo oz. jih prerastemo sami, brez pomoči.
Torej na vaše vprašanje, če je rešitev v menjavi službe, je odgovor, da in ne. Seveda je prav, da iščete okolje, ki bo manj obremenjujoče pa vendar je dobro odkriti, kaj se dogaja v vaši notranjosti v takih okoliščinah ter kaj lahko iz te situacije pridobite za osebni razvoj. Nič se ne zgodi kar tako, vse se zgodi s svojim namenom.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Default avatar

Kako preživeti

Pozdravljeni gospa Mateja.

Ja, življenje samo je kompleksno kakor vsak posameznik in tudi vsaka situacija. Težko je vedeti kaj se dogaja s človekom, ker nam vsaka situacija prinese nekaj novega. Vsaj jaz se vsak dan znajdem v situaciji ko pomislim, hej tega pa res nisem vedel, tega še nisem videl, slišal ipd. Se strinjam, da se moramo usmeriti na učenje, na napredek. Se strinjam, da je tudi pogled na svet pomemben in se je potrebno usmeriti na koristne stvari. Kar pa sam vidim je to, da se ljudje avtomatsko usmerimo v učenje, ko ob sebi imamo človeka od katerega se lahko učimo tisto kar se želimo naučiti in kar se moramo naučiti (nam življenje to servira). Moje mnenje je to, da se od vsakega človeka ni vredno učiti. Zame niso vsi ljudje vredni pozornosti in časa, ker ne vidim v njih kaj pozitivnega oziroma nekaj kar bi me razveselilo na tem človeku. Če lahko pojasnim na primeru: šef je aroganten, hladen, do ljudi se obnaša kot do stvari. Jaz se od tega človeka ne želim ničesar naučiti, ker meni osebno pomeni učenje od takšnega človeka to, da bom prevzel njegov način vedenja, razmišljanja, postal tak kot on. To pa definitivno nočem! Dejstvo pa je tudi to, da dlje časa vztrajaš v tem, se zgodi dvoje: postaneš točno tak kot dotična oseba, ali pa pregoriš zaradi nenehne borbe, da ne postaneš tal. In tukaj se po mojem skriva ta problem. Od ljudi, ki so osebnostno zreli, človeški, se primerno vedejo, so profesionalci na nekem področju se mi vsi z veseljem kaj učimo in to vse poteka samodejno, brez pritiska, brez napora. Ni mi potrebno rečt, hej od tega človeka se jaz hočem kaj naučiti, ker takšni ljudje sami že delijo znanje, ker pač niso zlobni, zagrenjeni. Problemi se kolikor jaz vidim pojavljajo z ljudmi, ki na silo nekaj hočejo. Hočejo na silo biti šefi, pa osebnostno niti profesionalno niso zreli in potem uporabljajo vsa možna sredstva, da očuvajo svoj stolček. Skrbijo, da slučajno kdo ne pokaže več kot oni, da jim kdo ne prevzame mesto in ker ne premorejo znanja / sposobnosti, potem ustvarjajo konflikte in situacije iz katerih pridejo ven kot zmagovalci. In zdaj se vprašam: kdo normalen želi s takšnim človekom delati? In zakaj? Kaj se od tega človeka sploh lahko naučim?
Default avatar

Kako preživeti

Prehitro sem oddal post, pa še toliko tega želim napisati :).

Ta forum je eden redkih na katerem je vredno kaj prebrati. Kot prvo, vi kot moderatorka vedno, samo res vedno, dobro premislite kaj odgovorite in kaj napišete. Iz vsakega odgovora se vidi, da si vzamete čas in podate primeren odgovor. Ne pišete floskul kot marsikakšen moderator portala medovernet. Mi, ki z vsami komuniciramo, smo lahko veseli, da ste naša sogovornica. Jaz sem vam neizmerno hvaležen. Ta forum je enostavno lep, ker lahko poveš kar misliš, in vedno dobiš en pameten odgovor in ne kar enih floskul, nekoristnih ali napačnih informacij, nasvetov.

Jaz osebno ne verjamem v terapije. To sem probal, pri večih terapevtih. Mislim, da je v Sloveniji na tem področju zmeda in je zelo malo dobrih terapevtov, ki to počnejo profesionalno in odgovorno. Jaz sem bil zelo razočaran zato sem se usmeril v iskanje odgovorov in smernic od ljudi. In sicer izbiram s kom se o čem pogovarjam. Za sogovornike izbiram ljudi od katerih bom res dobil realen in pameten odgovor, ljudi ki imajo življenjske izkušnje in so dali kaj čez, se niso napiflali iz knjig. Samo od takšnih ljudi se lahko kaj naučimo in izvemo dober nasvet. To je moje osebno prepričanje. Ni se dobro niti usmeriti samo na enega človeka. Še vedno velja pregovor, da dve glavi vesta več kot ena.
Default avatar

Mateja D.

Pozdravljeni gospod!
Kako je bilo pa vaše besede lepo prebrati. Mi je bilo kar toplo pri srcu, no saj mi je še zdaj, ko pomislim na to, kar ste mi podarili v obliki besed in seveda za misli, ki stojijo za besedami. Ne pa preveč naokrog govoriti, kako se vam zdi forum fajn, da ne bo preveč navala, mi je prav fino, da smo taka majhna »družinica«. Imate prav, res se poglobim v vsako od pisem in si vzamem čas za razmislek in odgovorim iz srca, saj za to pa ne smem imeti preveč vprašanj. Moja otroka se mi smejeta in mi pravita, saj jih veliko dela po cele dneve, samo drugi prinesejo denar domov, ti pa toliko delaš prostovoljno. Če mi verjamete ali ne, sedaj tako odlično poteka tukaj na forumu. Ko se mi sprosti čas, pravim, zdaj bi pa bilo fino, da mi kdo piše na forum, in dobim pismo. In ko sem popolnoma zasedena, rečem, upam, da ne bo nihče pisal, ker nimam časa za odgovor in ne piše. In še nekaj. Velikokrat dobim vprašanja na teme, o katerim ravno razmišljam, jih proučujem oz. sem osebno udeležena v čem podobnim. Tako lepo mi je to, kako se življenje odziva nas.
Glede terapevtov in zmede se do neke mere strinjam z vami. Žal je veliko ljudi, ki se okliče za svetovalce, terapevte in predvsem ljudi, katerih obisk pri njih, vam bo za vse življenje prinesel popolni uspeh. In tako kot ni krem, ki bi ti odpravile celulit, tablet s pomočjo katerih boš shujšal, ne da bi manj jedel, … ni metode, človeka, ki bi te osrečila do konca življenja, odvzela vse probleme. Ampak veliko ljudi to išče, kupuje pravljice in zato lahko tudi ljudje, ki se ne spoznajo na tako zahteven proces, kot je pomoč ljudem pri osebnih stiskah, težavah in osebni rasti, dobro živijo s svojim poslom.
Popolnoma pa se strinjam z vami, da ni dovolj samo en človek. Kje pa. Več ljudi potrebujemo, različne pristope, različna znanja, če se želimo resnično osvoboditi in zaživeti pristni jaz. Odlično ste se odločili glede pridobivanja znanja. Glejte, vaša namera je jasna, aktivni ste, odpri ste in »stvari« oz. dogodki prihajajo k vam, tako kot je prav. Odlično. Že takrat ni bil čas, da bi stvari predelovali s terapevtom, pa niste našli pravega.
Ne morem vam napisati, kako všeč mi je to, da vsak dan izveste nekaj novega in to doživite z občudovanjem. Čudovito. Pripravljenost na novosti, zanimanje za svet, odprtost in ne obsedenost s tem, da moraš imeti vedno prav in da vse veš - čudovite lastnosti, prava svežina. Ob takih ljudeh in s takimi ljudmi je čudovito delati.
Hm, veste kaj, včasih sem mislila, tako kot vi, glede tega, da se ne moreš od vseh učiti in da se lahko boriš, da nisi tak ali postaneš tak kot so ljudje okoli tebe. Zdaj ne mislim več tako. Ne morejo ti biti vsi zgled, lahko pa se ob vseh ljudeh učiš. Ob takih ljudeh se lahko učiš druge stvari, npr. lahko začutiš svojo vrednost, lahko dobiš spodbudo, da postaneš bolj ambiciozen in si rečeš, postal bom šef, da bodo ljudje bolj z veseljem hodili v službo, lahko se učiš potrpežljivosti, lahko se učiš odpuščati, lahko se učiš ljubiti, lahko se učiš postaviti se zase, lahko se učiš postaviti se za druge, lahko se učiš, kako se spreminja svet, …. Ker žal takih šefov je res veliko, takih kot jih opisujete in s takim delovanjem, ker očitno pa imajo nekaj, kar ljudje, ki so bolj srčni, bolj profesionalni, bolj sposobni nimajo. In to jim omogoča, da pridejo do mesta, kot ga imajo.
Veste kaj, želim vam, da uživate v pustolovščinah, ki vam jih pripravlja življenje in želim, vam, da boste uživali, ko boste svoje znanje in sposobnosti delili ljudem okoli sebe.
Še enkrat hvala in lep pozdrav!
Mateja Debeljak

Moderatorji

Mateja Debeljak , ustanoviteljica VseDobro
Mateja D.