Torej… kot v naslovu.. moj sinko v vrtcu joče. Star je 2 leti in se uvaja od četrtka, torej od prvega septembra. Po eno uro ostane sam in ves čas joče.
Kak nasvet, beseda, … Sicer imam izkušnje s starejšim otrokom, vendar pri njemu ni bilo težav.

uvaja naj ga oče

Če pri prvem ni bilo težav, še ne pomeni, da imaš vse izkušnje 😉 Zato se pretirano ne sekiraj, da si slaba mama.
Eno uro je sam v vrtcu, sem pravilno razumela? Kaj pa potem, ga prideš iskat? Se joka celo uro, na začetku?
Prosim, če mi opišeš, kako poteka poslavljanje, ko odhajaš in ti z veseljem napišem kaj več 🙂

http://www.vzgojasrca.si/#!2-leti-jok-ob-odhodu-v-vrtec/lzua0/576ccef20cf2710e3e6b452b

Če pri prvem ni bilo težav, še ne pomeni, da imaš vse izkušnje 😉 Zato se pretirano ne sekiraj, da si slaba mama.
Eno uro je sam v vrtcu, sem pravilno razumela? Kaj pa potem, ga prideš iskat? Se joka celo uro, na začetku?
Prosim, če mi opišeš, kako poteka poslavljanje, ko odhajaš in ti z veseljem napišem kaj več :)[/quote

Bom napisla kr vse:
pripeljem ga, pa že na parkirušču joka, stiska se k meni, govori, da noče.
Pskušam ga zamotit, kažem mu znakce na obešalnikih – naprimer poglej kje je sonček, poglej tam je vlakec, poglej rožico, kakšne barve je rožica (pazna par barv)…
Nato ga preobujem, on se kremži, maha z rokicami, noče se preobuti. Tolažim ga. Potrkava na vrata in pride vzgojiteljica. On se me oklene, začne jokat, dam mu lupčka in vzgojiteljica ga vzame.

potem še bolj joka in jaz seveda tudi.

Smilita se mi oba. Za otročka je to velik in hud stres, zate pa tudi. Mogoče je res za poskusiti tisto z očkom, za druge rešitve nimam ideje.
se mi pa osebno zdi, da si bila zelo malo časa z njim v igralnici. Če se šele od četrtka uvajata, je danes komaj tretji dan, pa še vikend je bil vmes. Zakaj ne predlagaš, da si zraven vsaj teden dni?

najdem depresivno mamo, ker ji otrok dela isto kot tvoj. jaz svojega zrihtam, ga oddam – tam pa tišina, otrok se je že nehal jokat :-). mama je bila pa čisto preč.
pri nas je bil sicer upor za vrtec kakšen mesec, potem pa se je navadil.

[/quote]

To da ti jokaš, mi pove veliko. Če želiš otroka prepričati, da je vrtec pozitivna izkušnja, moraš delati na sebi.
Zgoraj si dobila en link, ki je za prebrati, ampak v tvojem primeru ne gre za izključno stisko pri otroku, temveč pri mami. S tem ko jočeš, kažeš otroku, da si nesigurna, tako da otrok nima občutka varnosti ,ki bi ga moral dobiti od staršev. Najprej moraš pri sebi razčistiti. Se v miru usesti in preštudirati. Zakaj ne zaupaš vrtcu? Zakaj se bojiš za otroka? Kaj se mu lahko zgodi? Jok otroka je način komuniciranja v prvem letu, vendar ostane še kasneje. Toda kasneje naj bi bil namenjen sproščanju napetosti in ne komuniciranju. Pri dveh letih se začne proces verbalne komunikacije, otrok pa se mora naučiti, da je jok sredstvo za pomiritev sebe in ne izražanaj nestrinjanja. Vendar počasi, ta proces se ne zgodi z danes na jutri 🙂 Sploh ker je mlajši, obstaja možnost rahle (čustvene) razvajenosti. S tem ne mislim ničesar slabega, enostavno je otrok bolj čustveno razvajen od prvorojenca, kar pa ne pomeni negativnega. Pri prvem otroku smo pozorni na kup stvari, katere pri naslednjih otrocih malo zanemarimo. Iz tega sledi, da smo pri otrocih od drugega naprej “izkušeni” starši, ki se posvečamo več drugim stvarem.
Zavedati se moraš, da si odrasel človek, ki mora biti otrokom vzor. To pomeni tudi, da si v situaciji, kjer ni prostora za čustva (pri oddaji v vrtec) umirjena pri samem dogodku. Ti pa nisi. Zato se poglobi najprej vase, kako biti mirna, odločna in prepičana vase.
V teh treh dneh še niste ravno daleč pri uvajanju, ampak ste v fazi, ko se bo to za nekaj časa poslabšalo. Ko gre navzdol in je to čisto normalno. Tudi pri tebi je motivacija in energija seveda padla. Vsakemu bi, saj smo navsezadnje ljudje in si želimo takojšnjih sprememb na boljše. Zato je pomembno, da se zavedaš, da ste še na začetku in da ta proces pri tem (drugem) otroku traja drugače in morda tudi dlje kot pri prvem.
V tem kratkem času si namreč tudi ti podzavestno razvila odpor do oddajanja otroka v vrtec, saj so prve izkušnje naprone psihično tudi zate. Torej moraš se prevzgojiti, da boš ti občutila več občutka vase in se ne boš imela za slabo mamo, ker pač uvajanje pri drugem otroku ne gre enako kot pri prvem. Tu moraš paziti, da ne zapadeš v lastne frustracije, temveč se jim zoperstaviš. Verjemi, otrok to začuti že, ko ustaviš na parkingu – ker začuti tvoje vibracije in tvojo energijo, kako se ob tem počutiš, ko imaš v mislih, kaj vas v naslednjih minutah čaka. To se stopnjuje pri tebi (negotovost, nelagodnost, neprijeten občutek in strah “saj ne bo danes spet tako”), skozi govor pa nehote in nevede napetost še stopnjuješ. Kajti kadar smo napeti, negotovi, nam je nelagodno, se to pri govoru zelo izrazi. In to drugi ljudje (ne samo tvoj otrok) začutimo. Zato pravim, potrebno se je poglobiti vase, da boš našla vzroke oz strahove, ki porajajo občutke nelagodja (najverjetneje lastna nesigurnost v svoja dejanja – oddajo otroka) ter način, kako se boš pomirila. Ti moraš sebe prepričati, da bo v redu. Tudi to, da je v redu, če otrok zajoka. Da to ne pomeni konec sveta. Da ni nihče slab (ti, otrok, vzgojiteljica, vrtec), temveč da je to izziv, ki ga morate s pozitivnim pogledom premagati. In ne s frustracijo in zaničevanjem samega sebe. Mogoče bi bilo dobro, da pri vsem skupaj ne uporabljaš besed, ne govoriš preveč. Kratke stavke, med njimi premore, da se TI pomiriš. Ker ko boš umrijena, bo tudi otrok začutil mir ter bo dobil občutek varnosti. Tukaj sedaj, pa pride prav zgornji link, ki si ga dobila.
Zelo mi je všeč, da ne kompliciraš drugače in da po kratkem objemu daš otroka vzgojiteljici. Pri tem pa poskusi ostati enako mirna kot si prej. Vzgojiteljica ti ne bo odvzela otroka, enako dobro bo pazila nanj, kot na druge … Reci mu hitro papa, in odidi. Jaz sem ponavadi še rekla, bodi priden/na. Gre za male ukaze, ki ne pomenijo zlorabljanja ali nasilja nad otrokom. Niti ne gre za to, da jih bodo otroci dejansko naredili, temveč gre za to, da bodo z ukazom začutili tvojo prepičanost in dobili občutek varnosti. V marsiakteri temi se dostikrat starši pogovarjajo in ugotovijo, da otroci potrebujejo meje, katere pa najlažje postavimo z ukazi.
Popoldne ko ste doma, pa se pogovarjaj z otrokom, naj ti pripoveduje o vrtcu, in takrat je čas za solze, če je kaj narobe. Takrat je čas, da poskušaš izvedeti, kaj mu ni všeč pri vrtcu ipd. Seveda, kolikor je možno, saj nekateri otroci govorijo kot klepetulje pri dveh letih, spet drugi spregovorijo šele pri treh. In pa za cartanje 🙂 Glavo gor, zavedaj se, da bo tole še trajalo (najmanj tako dolgo, da boš ti dojela pomembnost dajanja občutka varnosti svojemu otroku).

Nekdo pa je že omenil še eno rešitev: uvaja naj ga oče. Če seveda je to možno, bi bilo vredno poskusiti.

Ljudje, tega ne delajte. Starši naj pridejo do vrat igralnice, notri pa pustite otroke same v spremstvu vzgojiteljice. Zakaj? Ker sicer bo otrok povezoval igralnico (in vrtec) s starši. Gre pa ravno za to, da se otrok nauči, da obstajajo različna okolja z različnimi osebami, ki so v tem okolju prisotne. Takoj ob prvi priložnosti, ko bo otrok moral sam ostati v igralnici, se bo upor ponovil, saj ste ga navadili na bližino mame v igralnici.
Poleg tega, pa prisotnost mame/očeta/babice … daje otroku občutek, da starš oz. skrbnik ne zaupa vzgojiteljem. Torej, da je nesiguren. S tem otrok izgubi občutek varnosti.

Ljudje, tega ne delajte. Starši naj pridejo do vrat igralnice, notri pa pustite otroke same v spremstvu vzgojiteljice. Zakaj? Ker sicer bo otrok povezoval igralnico (in vrtec) s starši. Gre pa ravno za to, da se otrok nauči, da obstajajo različna okolja z različnimi osebami, ki so v tem okolju prisotne. Takoj ob prvi priložnosti, ko bo otrok moral sam ostati v igralnici, se bo upor ponovil, saj ste ga navadili na bližino mame v igralnici.
Poleg tega, pa prisotnost mame/očeta/babice … daje otroku občutek, da starš oz. skrbnik ne zaupa vzgojiteljem. Torej, da je nesiguren. S tem otrok izgubi občutek varnosti.[/quote]

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.

Smešni ste s tem uvajanjem. Brezveze paničarite pa delate težave tam kjer jih ni! Ok otrok gre prvič v vrtec. Tu ima težave kvečjemu MAMA, ki otroka ne zmore odklopiti od seska. Otrok pozabi na mamo takoj ko ta odnese svoje pete. Začne raziskovat svet, ima novo družbo – super. S svojim paničnim uvajanjem delate probleme vzgojiteljici, ji kradete čas in otrok se odziva tako kot mama. Panično in jokavo, Če pa greste brez vseh izpadov, bo tudi otrok brez strahu.

Ljudje, tega ne delajte. Starši naj pridejo do vrat igralnice, notri pa pustite otroke same v spremstvu vzgojiteljice. Zakaj? Ker sicer bo otrok povezoval igralnico (in vrtec) s starši. Gre pa ravno za to, da se otrok nauči, da obstajajo različna okolja z različnimi osebami, ki so v tem okolju prisotne. Takoj ob prvi priložnosti, ko bo otrok moral sam ostati v igralnici, se bo upor ponovil, saj ste ga navadili na bližino mame v igralnici.
Poleg tega, pa prisotnost mame/očeta/babice … daje otroku občutek, da starš oz. skrbnik ne zaupa vzgojiteljem. Torej, da je nesiguren. S tem otrok izgubi občutek varnosti.[/quote]

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.[/quote]
Poglej, razumem, kaj želiš povedati. Ampak pozabljaš pa, da je avtorica teme ravno v “zosu”. Na stvari, ki so neprijetne, odrasli radi hitro pozabimo. Zaradi tega in pa zaradi dejstev kot so: koliko je oče vključen v vzgojo, kakšni so ti ljudje po značaju ipd. ne moremo jemati stvari samoposebo umevnih.
Res je, vrtec je zato, da čuva otroke. Je pa tudi zaradi tega in poleg tega ustanova, kjer se malčki prvič srečajo z uradnim sistemom in javnimi ustanovami. Hvala bogu, je prilagojeno njim. Ampak še vedno je to izkušnja, ki jih za naprej nauči nekaj novega. In seveda ni to “samo” ustanova, temveč se načeloma trudi za dobro počutje otrok.
Lahko odpreva drugo debato o tem, kako so nekateri ljudje (vzgojitelji, učitelji, pomočniki) bolj ali manj pedagogi in kako to na otroke vpliva. Vendar to zdaj ni tema.
To ali se otrok dobro počuti ali ne oz. kako se počuti v vrtcu, pa je tema za popoldan, ko sta otrok in mama ponovno skupaj. In sem to tudi napisala.

Ne nismo ljudje fašisti. Smo pocukrana in v celofan zavita bitja. Mama mora zaupati v vrtec. To ne pomeni ,da je zakrnela, temveč je trenutno “general”, ki vodi otroka v sveti in življenje. In najboljša popotnica, ki jo otroku lahko da, je da bo zaupal vase in se ne bo bal novih stvari. Kar se pa negativnih izkušenj tiče, in seveda mi je jasno, da tudi v vrtcu so, pa je pomembno, da se otrok nauči, da lahko mami še vedno zaupa (pogovor popoldne). Tu naprej se bomo pa pogovarjali, ko pride do negativnih zadev. Kako se jih rešuje in kako jih naslednjič preprečiti.
Ljudje, pozabljate, da se učimo vseskozi in da moramo včasih narediti tudi negativne izkušnje. Oz. predvsem, da naredimo svoje izkušnje.

Moja starejša je jokala 4 leta. Od jasli pa enega leta pred vstopom v šolo. Vsak dan je bila borba. Vsak dan sem jo objokano porinila skozi vrata sobice. Odtrga s sebe in jo porinila v roke vzgojiteljici. Da ne omenjam, da je jokala po cele dneve. Ni se umirila po mojem odhodu. Včasih sem jo celo našla objokano, ko sem po njo prišla.
Potem pa, kot bi ji nekaj preklopilo…. vsa vesela odhajala v vrtec brez težav in brez joka. S 5 leti se je situacija spremenila. Nikoli nisem ugotovila vzroka. Iste vzgojiteljice, isti otroci, no še celo več otrok… pa je bila vesela in zadovoljna v vrtcu.
Če bi vedela, kaj je za narest, da otrok neha jokat, bi to takrat naredila, pa ne vem. Žal. Predvidevam pa da je potreben čas. V roku meseca ali dveh se 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otrok prilagodi novemu tempu življenja, novemu urniku…. do takrat pa ga lepo objemi in poljubčkaj vsako jutro za slovi in mu jasno daj vedeti, da boš prišla po njega, naj ne skrbi, in ko sta doma, se več crkljajta in skupaj igrajta. Čas naredi svoje.
Moja starejša je tudi v šoli jokala cel mesec. k sreči samo en mesec :). Občasne jokave trenutke je doživljala tja do decembra, potem je bilo pa OK. Srečna in vesela in komaj čakala šolo. Tudi letos jo je komaj dočakala. Vsa hepi hepi :)).
Mlajša skoraj ni jokala, njen jok ni bil omembe vreden, v primerjavi s starejšo :)).
Srečno!!

Nikoli nisem marala verouka, in vedno so mi šli pobožni ljudje na živce, kadar so pretiravali s svojo vero in vsiljevanjem drugim. Ampak sem imela priložnost slišati marsikaj zanimivega in poučenga od našega župnika v OŠ pri verouku. Možakar nam je enkrat pripovedoval o nečem, kar nosi velik nauk za vse nas, v mnogokateri situaciji našega življenja.
Nekega vojaka so povišali v vodjo “generala”, kar je pomenilo, da je moral prevzeti vodenje svoje enote. Ker je bil kot odrasel človek nekoliko nesiguren vase, ki bo sedaj moral biti vzor svojim podrejenim vojakom, je šel na pogovor k svojemu nadrejenemu. Kako naj vodi vso četo? Njegov nadrejeni, ki je bil tudi zelo moder človek, mu je odgovoril: Poglej tole vrvico. Predstavlja tvojo četo. Konec na katerem jo držiš s prsti, predstavlja tebe v tej četi. In sedaj ti kot vodja te čete, kaj boš naredil? Če boš vrvico naprej “tiščal”, kar pomeni tvojo željo, da zadnji vojaki gredo naprej kot prvi, boš videl, da zadnji konec vrvice ne bo šel prvi, še več vrvica se bo nagubala v en kupček (nabiranje nesigurnosti in oklevanje vojakov). Če pa boš vrvico potegnil za seboj, kar pomeni, da greš ti prvi in jo, vrvico ali četo, vodiš naprej, bo šla za teboj in ti zaupala.
Otroci so kot vrvica, niso še dovolj močni in stabilni, da bi lahko šli sami naprej.

Ljudje, tega ne delajte. Starši naj pridejo do vrat igralnice, notri pa pustite otroke same v spremstvu vzgojiteljice. Zakaj? Ker sicer bo otrok povezoval igralnico (in vrtec) s starši. Gre pa ravno za to, da se otrok nauči, da obstajajo različna okolja z različnimi osebami, ki so v tem okolju prisotne. Takoj ob prvi priložnosti, ko bo otrok moral sam ostati v igralnici, se bo upor ponovil, saj ste ga navadili na bližino mame v igralnici.
Poleg tega, pa prisotnost mame/očeta/babice … daje otroku občutek, da starš oz. skrbnik ne zaupa vzgojiteljem. Torej, da je nesiguren. S tem otrok izgubi občutek varnosti.[/quote]

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.[/quote]
tocno tako, se strinjam…
dobro je da je stars zraven, da otrok vidi in stars temu okolju zaupa in da zaua ljudem tam, in tako bo potem tudi sam lazje zaupal, ko se bo malo bolj spznal in povezal z vzgojizeljico… sploh pri takih majhnih je to se posebej pomembno, ker potebujejo obcutek varnosti otroci… in varni se pocutjo z nekom, jim je blizu poznan…
zato jokajo, ko jih oddajo v neznano okolje z neznanim ljudmi… in ato je pomembno, da se otrok skupaj z nekom, ki mu zaupa in se ob njem pocuti varnega uvaja, da spozna z njim skupaj novo okolje in ljudi in pocasi zacne tudi njim zaupati… zato je se kako pomembno, da je mama zraven….
ti zgoraj, ki to opisujes obratno in govoris, da tega naj se ne dela… razumi, da otroci so ljudje in ne zivali, in ne ucijo se s principom pogojevanja in dresure…

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.[/quote]
Poglej, razumem, kaj želiš povedati. Ampak pozabljaš pa, da je avtorica teme ravno v “zosu”. Na stvari, ki so neprijetne, odrasli radi hitro pozabimo. Zaradi tega in pa zaradi dejstev kot so: koliko je oče vključen v vzgojo, kakšni so ti ljudje po značaju ipd. ne moremo jemati stvari samoposebo umevnih.
Res je, vrtec je zato, da čuva otroke. Je pa tudi zaradi tega in poleg tega ustanova, kjer se malčki prvič srečajo z uradnim sistemom in javnimi ustanovami. Hvala bogu, je prilagojeno njim. Ampak še vedno je to izkušnja, ki jih za naprej nauči nekaj novega. In seveda ni to “samo” ustanova, temveč se načeloma trudi za dobro počutje otrok.
Lahko odpreva drugo debato o tem, kako so nekateri ljudje (vzgojitelji, učitelji, pomočniki) bolj ali manj pedagogi in kako to na otroke vpliva. Vendar to zdaj ni tema.
To ali se otrok dobro počuti ali ne oz. kako se počuti v vrtcu, pa je tema za popoldan, ko sta otrok in mama ponovno skupaj. In sem to tudi napisala.

Ne nismo ljudje fašisti. Smo pocukrana in v celofan zavita bitja. Mama mora zaupati v vrtec. To ne pomeni ,da je zakrnela, temveč je trenutno “general”, ki vodi otroka v sveti in življenje. In najboljša popotnica, ki jo otroku lahko da, je da bo zaupal vase in se ne bo bal novih stvari. Kar se pa negativnih izkušenj tiče, in seveda mi je jasno, da tudi v vrtcu so, pa je pomembno, da se otrok nauči, da lahko mami še vedno zaupa (pogovor popoldne). Tu naprej se bomo pa pogovarjali, ko pride do negativnih zadev. Kako se jih rešuje in kako jih naslednjič preprečiti.
Ljudje, pozabljate, da se učimo vseskozi in da moramo včasih narediti tudi negativne izkušnje. Oz. predvsem, da naredimo svoje izkušnje.[/quote]
ti zenska izhajas iz popolnoma napacne pedpostavke – otrok joka zato, ker je okolje nepoznano, ker ga je strah novega, ne pozna ljudi, ne pa zaradi upora kot ti pises…
malo ti pozabljas, da je to majhno bitje, ki ima svoja custva in se sele razvija in spozanva svet, okolje ljudi… bitveno vlogo gra to pri tako majhnem otroku…
to ni odrasel clovek, ki ima svoje strahove in se jih uci kot odrasel premagovati…
pozabljas to pri tvojih razlagah in je se kako bistveno…
to kar ti pises in svetujes lahko otroku pusti travme za celo zivljenje in na ta nacin se bo prav zaradi take izkusnje iz ranega otrostva vedno bal novih stvari.

Poznam gospo, ki je kot mlada upokojenka dopoldne čuvala male otroke. Vedno le enega in to tja do 4. leta starosti. Ko je nekoč prišla k njej v varstvo mala punčka, sem prvi dan slučajno nekaj pripeljala zjutraj do nje. Že pri vhodu se je slišal otroški jok in povedano mi je bilo, da je tako že skoraj dve uri, odkar jo je pripeljala mama. Med pogovorom je deklica stegnila roke in vzela sem jo k sebi, kjer je v naročju le še hlipala in od utrujenosti zaspala. Jok se je ponavljal še nekaj dni, potem se je privadila novega okolja. Njena mami je povedala, da s starejšo ni bilo nikoli težav v novem okolju; mala pa je bila zelo navezana nanjo. Danes se, kot mlada gimnazijka, občasno ustavi pri svoji varuhinji na čaju…

Naj mali s seboj nese kako igračo, ki jo ima doma najraje. Ki bo dišala po domu. Če boš ti sama verjela, da mu bo v vrtcu lepo, se bo to prenašalo tudi nanj. Obstaja še druga varianta: vidva se z objemom poslovita doma (saj otrok čuti, da ti je težko) in naj ga v vrtec pelje oči.

Želim vam, da čimprej mine obdobje privajanja in da bo sinko rad zahajal med sovrstnike.

Poglej, razumem, kaj želiš povedati. Ampak pozabljaš pa, da je avtorica teme ravno v “zosu”. Na stvari, ki so neprijetne, odrasli radi hitro pozabimo. Zaradi tega in pa zaradi dejstev kot so: koliko je oče vključen v vzgojo, kakšni so ti ljudje po značaju ipd. ne moremo jemati stvari samoposebo umevnih.
Res je, vrtec je zato, da čuva otroke. Je pa tudi zaradi tega in poleg tega ustanova, kjer se malčki prvič srečajo z uradnim sistemom in javnimi ustanovami. Hvala bogu, je prilagojeno njim. Ampak še vedno je to izkušnja, ki jih za naprej nauči nekaj novega. In seveda ni to “samo” ustanova, temveč se načeloma trudi za dobro počutje otrok.
Lahko odpreva drugo debato o tem, kako so nekateri ljudje (vzgojitelji, učitelji, pomočniki) bolj ali manj pedagogi in kako to na otroke vpliva. Vendar to zdaj ni tema.
To ali se otrok dobro počuti ali ne oz. kako se počuti v vrtcu, pa je tema za popoldan, ko sta otrok in mama ponovno skupaj. In sem to tudi napisala.

Ne nismo ljudje fašisti. Smo pocukrana in v celofan zavita bitja. Mama mora zaupati v vrtec. To ne pomeni ,da je zakrnela, temveč je trenutno “general”, ki vodi otroka v sveti in življenje. In najboljša popotnica, ki jo otroku lahko da, je da bo zaupal vase in se ne bo bal novih stvari. Kar se pa negativnih izkušenj tiče, in seveda mi je jasno, da tudi v vrtcu so, pa je pomembno, da se otrok nauči, da lahko mami še vedno zaupa (pogovor popoldne). Tu naprej se bomo pa pogovarjali, ko pride do negativnih zadev. Kako se jih rešuje in kako jih naslednjič preprečiti.
Ljudje, pozabljate, da se učimo vseskozi in da moramo včasih narediti tudi negativne izkušnje. Oz. predvsem, da naredimo svoje izkušnje.[/quote]
ti zenska izhajas iz popolnoma napacne pedpostavke – otrok joka zato, ker je okolje nepoznano, ker ga je strah novega, ne pozna ljudi, ne pa zaradi upora kot ti pises…
malo ti pozabljas, da je to majhno bitje, ki ima svoja custva in se sele razvija in spozanva svet, okolje ljudi… bitveno vlogo gra to pri tako majhnem otroku…
to ni odrasel clovek, ki ima svoje strahove in se jih uci kot odrasel premagovati…
pozabljas to pri tvojih razlagah in je se kako bistveno…
to kar ti pises in svetujes lahko otroku pusti travme za celo zivljenje in na ta nacin se bo prav zaradi take izkusnje iz ranega otrostva vedno bal novih stvari.[/quote]

B ali barbara, kakorkoli … Berem tvoej poste tudi nasploh. Si zelo čustveno bitje, ki na marsikaj gleda čustveno. Kar je po svoje prav, ni pa edino pravilno. O tem kar ti pišeš, sem pisala. Ampak zaradi izkušenj razberem med vrsticami v pripovedovanju mame/avtorice, kaj tiči v tem. In tukaj je kaj več, kot samo strah otroka. Normalno je, da je otroka strah neznanega. To je zadeva, ki se jo, kot sem napisala, predeluje popoldne, lahko tudi ob prihodu starša v vrtec in se to predebatira še z vzgojiteljico. Še vedno pa s tem ne odpravimo samega problema. In o tem pišem. Kako se naj pa po tvojem otrok sooči premagovati strahove? Sploh če pogledaš na problem širše in ne samo na otroka. Ker tukaj ne gre samo za otroka, temveč vse vpletene, najbolj pa mamo in otroka. Mama je ključen dejavnik. Prav tako kot njeno počutje. In najprej je treba preprečiti, da bi otrokov strah izviral zaradi zunanjih dejavnikov – mame. Hvala za tvoj nasvet, je dobrodošel. Žal pa zajema premajhen pogled na celotno zadevo in dovolj objektivno.

Pri nas so jokali vec kot 1 mesec, pol pa vedno manj.

ti zenska izhajas iz popolnoma napacne pedpostavke – otrok joka zato, ker je okolje nepoznano, ker ga je strah novega, ne pozna ljudi, ne pa zaradi upora kot ti pises…
malo ti pozabljas, da je to majhno bitje, ki ima svoja custva in se sele razvija in spozanva svet, okolje ljudi… bitveno vlogo gra to pri tako majhnem otroku…
to ni odrasel clovek, ki ima svoje strahove in se jih uci kot odrasel premagovati…
pozabljas to pri tvojih razlagah in je se kako bistveno…
to kar ti pises in svetujes lahko otroku pusti travme za celo zivljenje in na ta nacin se bo prav zaradi take izkusnje iz ranega otrostva vedno bal novih stvari.[/quote]

B ali barbara, kakorkoli … Berem tvoej poste tudi nasploh. Si zelo čustveno bitje, ki na marsikaj gleda čustveno. Kar je po svoje prav, ni pa edino pravilno. O tem kar ti pišeš, sem pisala. Ampak zaradi izkušenj razberem med vrsticami v pripovedovanju mame/avtorice, kaj tiči v tem. In tukaj je kaj več, kot samo strah otroka. Normalno je, da je otroka strah neznanega. To je zadeva, ki se jo, kot sem napisala, predeluje popoldne, lahko tudi ob prihodu starša v vrtec in se to predebatira še z vzgojiteljico. Še vedno pa s tem ne odpravimo samega problema. In o tem pišem. Kako se naj pa po tvojem otrok sooči premagovati strahove? Sploh če pogledaš na problem širše in ne samo na otroka. Ker tukaj ne gre samo za otroka, temveč vse vpletene, najbolj pa mamo in otroka. Mama je ključen dejavnik. Prav tako kot njeno počutje. In najprej je treba preprečiti, da bi otrokov strah izviral zaradi zunanjih dejavnikov – mame. Hvala za tvoj nasvet, je dobrodošel. Žal pa zajema premajhen pogled na celotno zadevo in dovolj objektivno.[/quote]
nisem barbara, in to kar sem ti napisala je potrejeno tudi iz literature in tudi s strani strokovnjakov. Lahko pa ti teras svoje.
in pises napacno… razumem jaz stvari custveno, amoak razumem otrokova custva, za razliko od tebe, ki jih ocitno ignoriras. in to je napaka. otrok je bitje kot smo ostali ljudje in ravno tako kot mi ima tudi on custva, se vec, na njegovi stopnji razvoja se jih sele uci dozivljati, izrazati, spopadati z njimi, in zato moramo biti se toliko bolj senzibilni to njega v tem pogledu, da mu pri tem pomagamo.
ti pa ravno obratno svetujes… in to je napaka…
otroci, najmlajsi se pa sploh imajo veliko ptrebo po blizini, obcutku varnosti in s tem torej blzini nekoga, ki ga poznajo, mu zaupajo… ti to popolnoma ignoriras…
in tvoje pepricanje vrzimo otroka, se bo ze navadil in bo spoznal da negativne izkusnje v zivljenju so, prej se jih navadi lazje mu bo, to je totalno zgreseno totalno… vec takih neg. izkusnej mu bos natresla v otrostvu kao ker po tvoje so in naj bi se to tudi naucil… ja se bo naucil – da so ampak ga bo celo zivljenje zato strah in bo imel odpor do tega, ker bo najzgodnejse travme ponotranjil in ga bodo spremljale vseskozi…
poglej si malo nasvete strokovnjakov… in potem pisi in obsijaj mene…
ce sem jaz barbara si ti trava ali krava potlej… torej

B ali barbara, kakorkoli … Berem tvoej poste tudi nasploh. Si zelo čustveno bitje, ki na marsikaj gleda čustveno. Kar je po svoje prav, ni pa edino pravilno. O tem kar ti pišeš, sem pisala. Ampak zaradi izkušenj razberem med vrsticami v pripovedovanju mame/avtorice, kaj tiči v tem. In tukaj je kaj več, kot samo strah otroka. Normalno je, da je otroka strah neznanega. To je zadeva, ki se jo, kot sem napisala, predeluje popoldne, lahko tudi ob prihodu starša v vrtec in se to predebatira še z vzgojiteljico. Še vedno pa s tem ne odpravimo samega problema. In o tem pišem. Kako se naj pa po tvojem otrok sooči premagovati strahove? Sploh če pogledaš na problem širše in ne samo na otroka. Ker tukaj ne gre samo za otroka, temveč vse vpletene, najbolj pa mamo in otroka. Mama je ključen dejavnik. Prav tako kot njeno počutje. In najprej je treba preprečiti, da bi otrokov strah izviral zaradi zunanjih dejavnikov – mame. Hvala za tvoj nasvet, je dobrodošel. Žal pa zajema premajhen pogled na celotno zadevo in dovolj objektivno.[/quote]
nisem barbara, in to kar sem ti napisala je potrejeno tudi iz literature in tudi s strani strokovnjakov. Lahko pa ti teras svoje.
in pises napacno… razumem jaz stvari custveno, amoak razumem otrokova custva, za razliko od tebe, ki jih ocitno ignoriras. in to je napaka. otrok je bitje kot smo ostali ljudje in ravno tako kot mi ima tudi on custva, se vec, na njegovi stopnji razvoja se jih sele uci dozivljati, izrazati, spopadati z njimi, in zato moramo biti se toliko bolj senzibilni to njega v tem pogledu, da mu pri tem pomagamo.
ti pa ravno obratno svetujes… in to je napaka…
otroci, najmlajsi se pa sploh imajo veliko ptrebo po blizini, obcutku varnosti in s tem torej blzini nekoga, ki ga poznajo, mu zaupajo… ti to popolnoma ignoriras…
in tvoje pepricanje vrzimo otroka, se bo ze navadil in bo spoznal da negativne izkusnje v zivljenju so, prej se jih navadi lazje mu bo, to je totalno zgreseno totalno… vec takih neg. izkusnej mu bos natresla v otrostvu kao ker po tvoje so in naj bi se to tudi naucil… ja se bo naucil – da so ampak ga bo celo zivljenje zato strah in bo imel odpor do tega, ker bo najzgodnejse travme ponotranjil in ga bodo spremljale vseskozi…
poglej si malo nasvete strokovnjakov… in potem pisi in obsijaj mene…
ce sem jaz barbara si ti trava ali krava potlej… torej[/quote]

Tako kot ne razbereš jedra problema v avtoričinih postih, tako ne razumeš bistva v mojem pisanju. Če bi, potem bi razumela, da pišem predvsem o občutenju otroka. Tudi nikjer nisem pisala o metanju otrok v vodo. Govorim pa ravno o tem, kar bi ti želela slišati, da se otroka nauči spoprijemati s čustvi. Vendar na situaciji primeren način. Otrokovo podaljševanje negative skozi pretirano navzočnost matere bo povzeočilo ravno to, o čemer ti sama pišeš – o nesposobnosti spoprijemati se z negatvnimi izkušnjami in prevelikim strahom pred le temi kasneje. Tudi o različnih otrocih in njihovem dojemanju ter zmožnostih učenja se pri strokovnjakih bolje poduči.

nisem barbara, in to kar sem ti napisala je potrejeno tudi iz literature in tudi s strani strokovnjakov. Lahko pa ti teras svoje.
in pises napacno… razumem jaz stvari custveno, amoak razumem otrokova custva, za razliko od tebe, ki jih ocitno ignoriras. in to je napaka. otrok je bitje kot smo ostali ljudje in ravno tako kot mi ima tudi on custva, se vec, na njegovi stopnji razvoja se jih sele uci dozivljati, izrazati, spopadati z njimi, in zato moramo biti se toliko bolj senzibilni to njega v tem pogledu, da mu pri tem pomagamo.
ti pa ravno obratno svetujes… in to je napaka…
otroci, najmlajsi se pa sploh imajo veliko ptrebo po blizini, obcutku varnosti in s tem torej blzini nekoga, ki ga poznajo, mu zaupajo… ti to popolnoma ignoriras…
in tvoje pepricanje vrzimo otroka, se bo ze navadil in bo spoznal da negativne izkusnje v zivljenju so, prej se jih navadi lazje mu bo, to je totalno zgreseno totalno… vec takih neg. izkusnej mu bos natresla v otrostvu kao ker po tvoje so in naj bi se to tudi naucil… ja se bo naucil – da so ampak ga bo celo zivljenje zato strah in bo imel odpor do tega, ker bo najzgodnejse travme ponotranjil in ga bodo spremljale vseskozi…
poglej si malo nasvete strokovnjakov… in potem pisi in obsijaj mene…
ce sem jaz barbara si ti trava ali krava potlej… torej[/quote]

Tako kot ne razbereš jedra problema v avtoričinih postih, tako ne razumeš bistva v mojem pisanju. Če bi, potem bi razumela, da pišem predvsem o občutenju otroka. Tudi nikjer nisem pisala o metanju otrok v vodo. Govorim pa ravno o tem, kar bi ti želela slišati, da se otroka nauči spoprijemati s čustvi. Vendar na situaciji primeren način. Otrokovo podaljševanje negative skozi pretirano navzočnost matere bo povzeočilo ravno to, o čemer ti sama pišeš – o nesposobnosti spoprijemati se z negatvnimi izkušnjami in prevelikim strahom pred le temi kasneje. Tudi o različnih otrocih in njihovem dojemanju ter zmožnostih učenja se pri strokovnjakih bolje poduči.[/quote]
zenska, pises o metanju otrok v vodo… beri najprej za seboj, in razvij lastno zavedanje o tem kar pises. potem pa drugim tumbaj… nisem jaz edina, ki sem razbrala to, da tako pises, tudi drugi zgoraj so in tvoj nacin ravnanja primerjajo s fasisticnim… torej nastvai si ogledalo in malo razmisljaj..
in ne opravicuje svojega ignorantskega avnanja do otrok na ta nacin da druge posiljas k strokovnjakom…
posusaj malo razne strokovnjake o otrokovih custvih – jaz sem dobro poucena, zgleda ti nisi, sklepajoc po tem kaksne pises…
ti namrec navajas, da se otrok joka iz upora…
pa ni namrec zdaj pises, da je prisotnost starsa za otroka negativna ozkusnja – halo zenska daj se malo zberi no …in podobne bedaije

sem ti zgoraj napisala – pa ce zgoraj ne razumes zdaj zate se enkrat – otrokovi najblizji so v njegovem najzgodnejsem obdubju tisti, ki jim najbolj zaupa, se z njimi pocuti varne… posledico, bo otrok prej razvil zaupanje do vrtca, vzgojiteljice in ostalih tam, ce bo to spoznal preko zaupanja mame ali drugega bliznjega, ki mu zaupa… torej ce bo mama z njim nekaj dni in bo spoznal, da je to okolje v katerem se ima mama lepo in on z njo, da so tam ljudje, ki jim mama zaupa, jim bo se tudi otrok prej odprl, se povezal z njimi, torej bo tako preko prisotnosti mame prej razvil zaupanje do tega okolja in ljudi tam in tako bo lazje ko bo mama odsla… in tudi bo vedel, da je mami mar za njegovo pocutje,d a ga pusti v dobrem okolju, z ljudmi, ki so zaupanja vredni…
poleg tega, bo ob tej izkusnji vedel, da v vsaki novi situaciji, ce se ne bo znasel, da lahko pomoc poisce v domacem okolju, da mu bodo pomagali prebroditi na primeren nacin, in torej ga nobene nove situacije ne bo strah, ampak se bo pogumno podal vanjo, ker bo vedel, da ce grekaj narobe, se lahko obrne na domace za podporo in nasvet…

ce pa naredi po tvoje, da ga pusti – to je vreci v vodo – in gre, da ga pusti vedno znova v joku… pa se nic od zgoraj navedenega ne bo zgodilo… odtrok bo prezvel po principu dresure – kao se bos ze navadil, da tako mora bit, ker druge moznosti ni, custveno v sebi pa bo trpel… in ravno ao lahko da bo razvl nezaupanje, do mame in do tistih, ki so ga kar pustili tam in jim ni bilo mar za njegova custva, ceprav jih je izrazal, ampak so ga gnorirali… tako se bo naucil, da se niti na to osebo ne bo zmogel vec zanesti….
in tako prestrasen se bo bolj bal vseh novih stvari, sploh, ker bo vedel, da nima opore v domacem okolju, da nima kam po pomoc in podporo, ce se kaj zalomi… vedno bo e v naprej v strahu razmisljal, ce se zalomi kaj, ce mu bo hudo, sem sam, nimam se na nikogar za obrniti za nasvet, podporo, ker se je tega naucil iz teg izkusnje iz vrtca in to ponotranjil v najzgodnejsem obdobju.
tako to gre…in to potjujejo tudi strokovnjaki
ce ti tega ne ves in ne znas… se raje ti malo bolj poduci… ce bos nas posiljala, ti to ne bo nic pomagalo pri skodi, ki jo delas s svojim ravnanjem

Otroci so bogi, starši so tako ukalupljeni v podrejanje in zasužnjevanje, da se sploh ne zavedajo kako nasilje je to nad otrokom, ga zjutraj vržt iz postelje, vlečt tako majhnega v vrtec, “ker je to dobro zanj”, v resnici pa vrtec potrebuje starš in ne otrok. Otrok bi potreboval brezskrbno otroštvo, da se pošteno naspi, igra po svoji volji in krepi kreativnost in razmišljanje, je svoboden in čuti vez starševske ljubezni, ki mu je vedno ob strani in mu nudi varnost in podporo.

ma men res rajca tale modri
spet je dober do otrok..
a veš če bi imela jajca, bi te pa res kontaktirala preko zs ..pa jih nimam nikakor

[/quote]

Moje mnenje na podlagi izkušenj ki sem jih dobila s svojimi otroci:
vanijo poslavljanje je predolgo, otrok še ni pripravlje na to da se poslavljata 5 min, naj bo kratko
Ko otroka preobuješ ga vzami v naročje ampak naj gleda stran od tebe, tako se ti ne bore okleniti, torej naj gleda naprej
Daj ga vzgojitelici in zapri vrata.
Pri nas je bilo to najboj učinkovito. Za gledanje sličic pa bo dovolj časa še čez mesece ko bo šel z veseljem v igralnico.