Kmalu bo konec poletja
Vedno, ko se bliža konec poletja, me popade neka čudna otožnost. Kljub sopari, vročini, težkemu počutju, imam rada poletje. Všeč mi je, da si lahko zunaj, da se ne potrebuješ oblačiti v tri vrste oblačil, natakneš si samo hlače in majco ali pa krilo in bluzo, na noge pa sandale in greš v svet. Pozimi pa en kup oblačil. Všeč mi je modro nebo, sonce, jasni, dolgi dnevi. Čeprav imam poleti veliko dela z zalivanjem, vlaganjem, kuhanjem marmelad ipd., mi je poleti lepo.
Ne maram zime, meglenih jesenskih juter, sivih, oblačnih dni, dežja, burje, ko skoraj ne moreš iz hiše.
Me pa čisto nič ne motijo mrzli, suhi dnevi, ko se dobro oblečeš in greš ven.
Lep večer vsem in uspešen teden, ki je pred nami.
Žal se poletje poslavlja. Čutijo se že hladna jutra. Prav malce nostalgije imam za tistimi jutri, ko sem posedala na balkonu ob vzhajajočem soncu še preden sem šla v službo. Tista jutranja energija mi nepopisno polepša dan. Prav čutiš, kako jutranji zrak boža telo in ni ti potrebno obleči ničesar drugega kot bombažno majico in krilo. Greš na sonce, greš po pesu, po travi, Loviš metulje in uživaš ob zorenju sadja in zelenjave.
In zvečer lahko posedaš na terasi, se sprehajaš po ulici in se hladiš s sladoledom.
Da, da še prehitro bo prišla jesen s hladnimi jutri in kratkimi večeri.
Jaz poletja ne ljubim. Torej, če je do 30, je kar u redu, torej, če je temperatura taka, da človek lahko uživa zunaj na zraku, da ne trpi. Rada imam jesen, prve jesenske meglice, malo hladnejša jutra. Ne maram pa zime, predvsem snega.
Ne vem, če se včeraj nisem poslovila od poletja z zadnjim kopanjem v morju.
Obožujem peščene plaže, skalnate nanose ob morju, kjer se predaš soncu in po potrebi zaplavam. Potem sem spočita, polna energije, se mi zdi, da moje telo potrebuje vodo in sonce, drugače sem vsa potlačena, depresivna. Ko se naužijem poletne topline, se mi zdi, da bi lahko naredila karkoli, vsa sem polna energije.
Ob koncu poletja sem tudi jaz otožna. Kot bi minila dolgost življenja, to krajšanje dni mi je kot odhajanje življenja. Ko odpreš in ponudiš telo soncu, morju, to je meni nepopisno lepo. KO se to poslovi in moramo oblačila navleči nase, da nas ne zebe, je zame kot skrivanje, kot odhajanje v neznano.
Čeprav so dnevi soparni, zadušljivi in vroči, se mi zdi ta dnevna svetloba kot balzam za dušo in telo. Kot razsvetljenje. Krajši dnevi, ki ne veš, kako bi jih zapolnil, da ne bodo za vse prekratki, so zame otožni, zelo otožni.
Uf, zelo podobno se počutim. Pred leti sem oboževala vročino, zadnja leta ne preveč, ampak jo zlahka prenesem, da je le sonce, dolg dan, SVETLOBA IN ŽIVLJENJE!
Kakor se dan krajša, sploh septembra, kot da gre vse navzdol. Še ko minejo sončna jutra, uf, groza… November komaj preživim, mi je najhujši mesec v letu. December vsaj popestrijo lučke in prihajajoči zimski solstcij, potem pa že odštevam dneve do dolgih sončnih dni.
