Olimpijske igre – končno nekdo, ki si upa povedati resnico
Zagovorniki takšnega pristopa pravijo, da je to, čemur vi pravite “ugrabitev mesta”, preprosto nekaj, kar je treba storiti, da so igre sploh mogoče.
To je seveda opravičilo, ki ga podajo ljudje, ki izvedbo iger zagovarjajo. Igre so tako velike, da so lahko izvedljive le na ta način, pravijo. Moje stališče pa je, da je to zgolj način, da MOK in njegovi poslovni partnerji iz mesta izvlečejo dobiček. MOK prek pogodbe z mestom gostiteljem, kjer lahko analizirate, kako MOK služi denar, od mesta zahteva, da zgradi oder, olimpijske federacije priskrbijo igralce, MOK pa odnese skoraj ves denar, ki se dobi s pogodbami s televizijskimi postajami in oglaševanjem, na račun lokalnih davkoplačevalcev. Zato je jasno, da tisti, ki zagovarjajo ta dogodek, pravijo, da je to edini način, saj so oni tisti, ki služijo. Pravzaprav pa smo priča programu masovnega prenosa sredstev iz javne blagajne v zasebne žepe. To se dogaja tako na lokalni ravni, ko ljudi izselijo iz njihovih domov, da se naredi prostor za “nujno” transportno ali športno infrastrukturo, kot na nacionalni, ko so gradbena podjetja vpletena v korupcijo, pa tudi na mednarodni ravni, ko NBC, CBC, BBC, France TV in tako naprej MOK-u plačajo za pravice za prenos. Poleg tega so vpleteni mednarodni trgovci z orožjem, ki sodelujejo v zagotavljanju storitev na področju varnosti oziroma potrebno orožje. Pri igrah gre torej za mednarodno navezo na več ravneh, ki od mesta zahteva, da se preda z namenom akumulacije kapitala.
Pa misliš da to kaj spremeni? Da se čreda sploh zmeni za to in si celo kaj zapomni?
Včasih je veljalo panem et circenses, danes pa je kruha bolj malo, so po igre zato bolj spektakularne. Pa vojne še kar trajajo, ko takrat niso.
Sicer pa je šport samo in zgolj biznis. Če bi bilo drugače bi nastopali samo amaterji in rekreativci. Ker pa je treba dosegati vedno več, da je publika pripravljena plačati oglede so športi postali novi gladiatorji.