Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

avgusta beremo

Default avatar
Veliko, očitno, toliko, da nimamo časa pisati.

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja: Haruki Murakami

Mene on vedno znova navdušuje, ne morem pomagati.

Spremljamo Tsukuruja in "njegovo" skupino štirih prijateljev (dva fanta, dve punci), s katerimi so skoraj nerazdružljivi, nato pa ga enostavno odrežejo in tu se prične njegovo romanje.

Prevod spet krasen (sicer lahko samo ugibam, ker japonsko res ne znam, ampak sploh ne dvomim), knjiga ravno prav debela, zgodba se lepo razplete, mogoče pogrešam samo obrazložitev, zakaj on (več ne smem pisati, ker bo spoiler). Skratka, priporočam!
Default avatar
Dokončala Modrijanov strah (Rothfuss). Ni razočaral, kvečjemu še boljši od prvega dela, edino Kvothovo vasovanje pri Ademcih se mi je kanček vleklo. Seveda komaj čakam tretji del.

Malce iz firbca in za odklop berem Klic divjih gosi (Martha Ostenso). Ni ravno plaža (ljubiteljem Nore Roberts ipd. bi se verjetno zdela dolgočasna), kakšna resna literatura pa tudi ne. Starina, pravzaprav. Je kar hecno brati besede, kot so možanec, vnanji (rabljena v dialogu), nosna (noseča) ...
Default avatar
J. Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Pa -- simpatičen. Začne se super, potem nekje vmes vsega malo preveč naplete, ampak do konca se vse razplete, kot je treba. Stoletnika še nisem brala, ampak način pisanja mi je bolj všeč kot od Paasilinne. In odličen prevod Braneta Čopa.
Default avatar
Bolj malo časa za branje avgusta, pa vendar:

John le Carré: Vohun, ki je prišel s hladnega

Klasična vohunska zgodba po 2. svetovni vojni. Že dolgo sem hotela prebrati kaj od Carréja in sem izbrala njegovo klasiko. Kaj pa vem. Ni me pretreslo. Je pa res, da me 2. sv. vojna in povojno obdobje malo dolgočasi. Pa čeprav imam rada vohune...
Default avatar
Sarah Dunn: Velika ljubezen

Ob naslovu sem postala kar skeptična, a sem potem vendarle odprla knjigo in jo malce prelistala - in slog me je takoj pritegnil. Nobenega razodetja ne pričakujte niti kakih "psiholoških preobratov" ipd. (kar je, zapisano na naslovnici, pogosto laž - gl. naslednji zapis) - zgodba, kot bi jo lahko napisala "vsaka ženska", a slogovno sveže, iskreno, mestoma humorno, posejano z zanimivimi "vmesnimi prigrizki" in psihološko utemeljeno. Junaki so živi, dialogi pristni, iz knjige diha življenje, kakršno v resnici je, in junakinjin boj s tem, kako ga najbolje sprejeti. Dovolj lahkotno - a ne plažno! Po jezikovni plati nekaj kalkov, predvsem pa slabo lektorirana ločila (v premem govoru, pa tudi stava vejic je en sam zmedeni mišmaš), a pod črto še dovolj prebavljivo (tudi za nas, "občutljivce"), da ti uspe slediti vsebini.

Toplo priporočam!


Joy Fielding: Zdaj jo vidiš

Naslovka obljublja »napet psihološki triler« ene »najboljših avtoric kriminalnih romanov« ali nekaj podobnega, a pred tabo se raztegne tristo strani bolj ali manj enega samega votlega, plehkega nakladanja, najbolj cenenih bližnjic in povrhu še dobesednih prevodov in podivjanih vejic. Temu niti spodobna kriminalka ni mogoče reči, kaj šele psihološki triler!

Nekaj primerov. POZOR, SPOJLERJI!

Mokri lasje so seksi. Tik preden bi junakinja ujela osebo, ki jo išče, se seveda zgodi banalen, a hkrati povsem za lase privlečen zaplet – tam je le zato, da bi držal bralca v napetosti. Nemočna, a ljubka ženskica, sicer že rahlo v letih, saj ima odraslo hčer, a nič hudega. Dodali bomo privlačnega mladega žrebca, ki se pali na starejše ženske, in za vsak primer, če se je njegovo prozorno flirtanje kateri od bralk vendarle izmuznilo, to tudi sam eksplicitno pove. Nekje zadaj seveda čaka tudi stari – oziroma starostno primernejši – in prav tako seksi žrebec. Tako imamo v prvi četrtini knjige že dva erotično nabita Rešitelja, z nadzorom in zunanjim videzom obsedeno starejšo sestro in kajpada izginulo hčer, ki je bila nesrečna, kot nenehno sama pri sebi ponavlja naša zrela (vsaj po letih) junakinja, izključno po njeni, torej materini krivdi (prijem, ki ga kot do konca scuzanega očitamo že vsaj vsem avtorjem po Cankarju, danes v svetu očitno šele blesti?). Bradavičke so že imele svojo vlogo, tudi opisi krajev so bolj ali manj prisiljeno in kot prepisani iz turističnega vodnika nametani tu in tam – dejansko smo priča receptu, ki ga je v seriji Prijatelji (Friends) Chandlerjeva mati Nora Bing zaupala Rachel:
You just start with half a dozen European cities, throw in thirty euphemisms for male genitalia, and bam! You have got yourself a book.

Vse skupaj pa je še radodarno zabeljeno s prevajalsko-lektorskimi cvetkami, npr.:
Mama je na bojni stezi.
Marcy je šla naprej v smeri proti jugu in s pogledom je prečesavala po zdaj praznih plažah.
Kolikokrat je v zadnjih dvajsetih mesecih ustavljala tujke na cesti, prepričana, da je vsako dekle, podobno Devon, hčeri, ki jo je izgubila?
Toliko tega ni vedela.
Morda vam bodo vrnili del cene.
Da se mi niti poskušaš ne zlagati.
Zadržala se je, da bi mu povedala, da je v Kanadi triintrideset milijonov ljudi.
Ni mogla ugotoviti, ali je ženska šegava.
Tečaj bi naredil čudeže za tvoje spolno življenje.
Hiša v ognjeno rdeči gasilski barvi je prinesla nasmešek na Marcyjine ustnice.
»Očka mi je pripovedoval vse o njej,« je slišala reči Devon, ko je hodila v še en ovinek na cesti.


Skratka - na tretjini besno odloženo.
Default avatar
Kerstin je napisal/a:
Glede na tele cvetke zgoraj te čisto razumem. Joj, prejoj...

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger