Življenje v tujini ni za vsakega, v to močno verjameva. Plače v Švici so višje kot v Sloveniji, a za to plačo tudi delaš veliko več kot bi v Sloveniji, pravita Maja in Jan.

Maja Žarković in Jan Bidovec živita v Švici. Pravita, da včasih pogrešata lagoden tempo življenja v domovini, a vse ima svojo ceno.

Maja Žarković, 24 let

Po končanem študiju elektrotehnike v Ljubljani je odšla na magisterij na ETH Zürich, zdaj pa kot najmlajša študentka končuje prvi letnik doktorata na Univerzi v Baslu. Dela kot asistentka in raziskovalka na katedri za Javne finance ekonomske fakultete v Baslu. V Švici živi štiri leta, ker je Jan dobil službo v Bernu, se je iz Basla preselila v Bern, od koder se zdaj vsak dan z vlakom vozi v službo.

Doktorski študij v Švici traja najmanj štiri leta, v tem času mora študent opraviti veliko izpitov iz različnih ekonomskih predmetov na doktorski ravni in napisati vsaj tri znanstvene članke. Maja se v doktorski disertaciji ukvarja z ekonomsko analizo Evropskega sistema za trgovanje z emisijami in s švicarsko agrarno politiko.

Maja govori šest tujih jezikov, zanimata jo politika in filozofija, v prostem času pa se ukvarja s športom in potuje.

Jan Bidovec, 26 let

Jan je lani končal študij medicine v Ljubljani. Trenutno je zaposlen v Inselspital Bern, univerzitetnem kliničnem centru v švicarski prestolnici, kjer opravlja delo kardiovaskularnega kirurga.

Jan je tudi športnik in član slovenske sabljaške reprezentance. Nekajkrat je osvojil državni naslov v meču, zdaj pa sabljanje trenira v Bernu. Zanimata ga tudi literatura in politika, predvsem so trenutno v ospredju ameriške predsedniške volitve.

……….

A ne traja študij medicine malo dlje? Si pri 26 res lahko kardiovaskularni kirurg? Zakaj večina, ki se odseli v Švico, to državo (in sebe) tako hvali, mi Slovenčeki in Slovenija pa smo tam nekje na robu sveta?

Še več:

Iz Slovenije … v Švico po znanje

Maja: V Zürich sem prišla po končanem študiju prve bolonjske stopnje na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Dobila sem mesto v prestižnem magistrskem programu Energy Science and Technology na ETH Zürich. Fokus programa je tako na dveh elektrotehniških predmetih kot tudi na ekonomiji in poslovnih vedah. V letu in pol, kolikor je trajal magistrski program, sem dobila asistentsko mesto pri treh različnih predmetih in profesorjih. Najdlje sem ostala in delala na katedri za energetsko ekonomijo, kjer sem tudi napisala magisterij.

Magistrski program je zajemal tudi polletno prakso v industriji, ki si jo mora vsak priskrbeti sam. Šestmesečno prakso sem opravila na oddelku tržnega planiranja in razvoja v podjetju Swissgrid, ki je švicarski sistemski operater električnega omrežja.

Poklic inženirja elektrotehnike je bil v Sloveniji pregovorno zelo iskan. Po treh letih študija v Ljubljani sem ugotovila, da v Sloveniji ne bom imela dobrih možnosti za akademsko kariero, interdisciplinarni študij energetske ekonomije pa je bil v Ljubljani še v povojih (kot slišim, je tako tudi danes).

Priznati moram, da je na odločitev za tujino vplivalo tudi dejstvo, da so moji starši pred tridesetimi leti prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Moja mama je danes primarij anesteziologije in reanimatologije, oče pa uspešen inženir in poslovnež. Takrat je bila Slovenija še država priložnosti. Bilo je jasno: očitno je čas, da enako storim tudi jaz, če želim biti uspešna kot moji starši. Sploh v današnjem času, ko je iskanje dela v tujini neprimerno lažje kot včasih.

Ne bom lagala, prepričale so me tudi švicarske plače in študij na prestižni fakulteti v Zürichu. Na tej univerzi je študiralo mnogo Nobelovih nagrajencev, med njimi Albert Einstein, Wolfgang Pauli in Wilhelm Conrad Röntgen. O svoji odločitvi sem govorila tudi z nekaterimi profesorji z naše elektrotehniške fakultete, ki so mi dali veter v krila, da v tujini vsaj poskusim. Za to sem jim še danes hvaležna.

Najbolj me je veselilo akademsko delo, tudi med študenti sem bila dobro ocenjena kot asistentka, zato sem se prijavila na doktorski študij Univerze v Baslu z željo, da nekoč dobim profesuro. Jeseni 2015 sem postala najmlajša doktorandka na Ekonomski fakulteti v Baslu. Do danes sem še vedno edina slovenska doktorandka na tej fakulteti. Največ mojih kolegov prihaja iz sosednje Nemčije, nekaj je tudi kolegov iz bolj eksotičnih držav, kot so Iran, Indija, Avstralija.

Zakaj ravno Švica?

Maja: O tujini sem razmišljala že v času gimnazije, saj sem bila del programa mednarodne mature na gimnaziji Bežigrad. Veliko takratnih kolegov je svoj študij nadaljevalo v tujini. Verjela sem, da bom z elektrotehniško izobrazbo v Sloveniji brez težav imela lepo prihodnost.

Jan: Preden sem spoznal Majo, sem o tujini razmišljal, a bolj kot o možnosti po končani specializaciji. Ko je bila Maja sprejeta na študij v Zürichu, sem se odločil, da se prijavim vsaj na izmenjavo, da bi ugotovil, kakšne so možnosti za zdravnike v Švici iz prve roke. Sprejet sem bil na izmenjavo v Univerzitetni bolnišnici v Zürichu in Kantonalni bolnišnici v Aarauu.

To je bil takrat velik dosežek, saj naša fakulteta ni imela sklenjenega Erasmus dogovora s temi ustanovami. Izkusil sem vsakodnevno vožnjo z vlakom, delo in življenje v Švici in si pridobil delovne izkušnje. Pozneje se je izkazalo, da so bile te izkušnje neprecenljive, če želiš v Švici dobiti specializacijo.

Svoje najboljše sabljaške rezultate sem dosegel prav med treniranjem v švicarskem klubu. Takrat sem na svetovnem tekmovanju dosegel 42. mesto. Sabljaški klub me je toplo sprejel, raven sabljanja pa je bila višja kot v Sloveniji. Klubov v Švici je bilo nešteto, na treninge pa je hodilo na desetine sabljačev naenkrat. Organizacija turnirjev in treningov je bila brezhibna. To me ne preseneča, saj najboljši sabljači prihajajo prav iz Švice, imajo tudi eno najboljših reprezentančnih ekip, ki trenutno nastopa na OI v Riu.

Dekle je po magisteriju dobilo tudi doktorat v Švici, jaz pa sem končal študij na medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacij za kardiokirurgijo v Ljubljani ni bilo razpisanih na jesenskem roku, zato sem se prijavil na nekaj razpisov v Švici. Iskreno povedano, nisem verjel, da se bo iz tega kaj izcimilo. Izkazalo se je, da sem ponudbo dobil iz Univerzitetne bolnišnice v Bernu, ki opravi največ srčnih operacij v Švici in je eden boljših kliničnih centrov v Evropi. Glede na to, da sva z Majo imela že daljše razmerje na daljavo in da bi v Sloveniji po pripravništvu ostal brezposeln, sem ponudbo sprejel. Junija 2016 sva z Majo začela skupno življenje v Švici.

Življenje v Švici v petih točkah:

• dobre poslovne priložnosti
• mednarodna skupnost
• izjemna infrastruktura
• dolgi delovniki
• stabilno okolje

Delata veliko, o družini ne razmišljata. Zakaj?

Maja pove, da je akademsko delo v Švici izjemno tekmovalno, v pisarni pogosto ostane do osmih zvečer, da bi dokončala delo na projektih. To pomeni, da dela vsaj 12 ur dnevno. “O družini ne razmišljam, vrtec na mesec stane tudi do tri tisoč švicarskih frankov oziroma približno 2.800 evrov, kar pomeni, da ogromno žensk pavzira vsaj del svoje kariere, da bi vzgojile otroke,” pojasnjuje Maja in dodaja, da če oba partnerja zaslužita dovolj, potem z otroki preživita bistveno manj časa kot na primer v Sloveniji, zato je načrtovanje družine v Švici dolgotrajen projekt.

Mladi zdravniki nimajo družabnega življenja

Tudi v Janovem delovnem okolju je podobno, saj, kot pravi, mladi zdravniki živijo v bolnišnicah, družabnega življenja pa vsaj v prvih letih skoraj nimajo. “Veliko več odgovornosti naložijo nate, saj pričakujejo, da kot tujec delaš neobičajno veliko, da bi lahko živel švicarske sanje,” svoje življenje opisuje Jan, ki priznava, da so karierne priložnosti vrhunske, plačilo je zelo dobro, zdravniško delo pa izjemno cenjeno.

Jan še pove, da je delo brezhibno organizirano, mentorski program kakovosten, pričakujejo pa visoko stopnjo samostojnosti in neodvisnosti tudi od zdravnikov začetnikov. “Vržejo te v vodo, če se ne potopiš, si nagrajen,” dodaja Jan, ki izpostavlja dejstvo, da zdravstvena varnost v Švici ni samoumevna. Razlog za to je prav organizacija zdravstvenega zavarovanja.

Čeprav mnogi ob izpostavljanju Švice najprej pomislijo na čokolado, gore in pašnike, polne krav, Maja in Jan povesta, da je Švica tudi dežela tolerance in zavidljive stopnje medkulturnega dialoga. Švicarji so skromni, preudarni in mirni ljudje: “Švicar, ki ima doktorat iz angleščine, bo zase rekel, da angleščino razume, ne pa obvlada. To je tipična švicarska lastnost, nikoli se ne bahajo, hvalijo s premoženjem ali močno zagovarjajo svojih osebnih stališč,” dodajata.

Je pa dejstvo, da so Švicarji ljudje, ki imajo stališče o vseh pomembnih temah, “so demokratični v pravem pomenu besede, izogibajo se konfrontacijam, so politično korektni, kar lahko včasih človeka zmede”.

Zanimivo je tudi, da Švicarji ne uporabljajo presežnikov v vsakdanjem besednjaku, torej ničesar preveč niti ne hvalijo niti ne kritizirajo. Maja in Jan pravita, da se zato v taki okolici ne počutita ogrožena, je “pa res, da moraš za pohvalo na delovnem mestu razviti dolgotrajen in brezhiben poslovni odnos”. Švicarji si sicer vzamejo čas pri vseh postopkih, so zelo natančni in ne marajo, da kdorkoli v kakršnemkoli položaju nanje pritiska. So izjemni ljubitelji tenisa, sabljanja in nogometa, skratka vseh športov, v katerih kraljujejo.

Švicarji ne razglabljajo o notranjepolitičnih dogodkih, tudi o mednarodni politiki so bolj zadržani. O političnih škandalih skoraj ni slišati, ljudje pa svojo volilno pravico cenijo in jemljejo resno. Nekaj dni pred referendumom po pošti prejmejo ogromno kuverto, ki vsebuje vse argumente za in proti, najini švicarski prijatelji si takrat vzamejo čas, da gradivo preučijo in se informirano odločijo.

Maja in Jan ugotavljata, da je stereotip o sterilnosti švicarskega naroda, da so Švicarji ljudje, ki so rezervirani in si ne pustijo blizu, absolutno napačen. Veliko jim pomeni družina, radi povabijo domov na fondi in kozarec vina, ali pa organizirajo piknik ob reki in radi imajo družabne igre. Njihov smisel za humor je simpatičen, šale niso vulgarne, ob večerjah pa pogosto teče beseda o tekočih družbenih temah.

Vsi poklici so enako cenjeni

“Navdušuje naju dejstvo, da so v Švici prav vsi poklici cenjeni. Najini prijatelji, ki že imajo otroke, se ne obremenjujejo s tem, ali bo sin želel postati avtomehanik ali frizer. V Švici ne obstaja lov na visoko izobrazbo. Vsem je jasno, da družba ne more temeljiti le na ekonomistih, pravnikih in zdravnikih. Otroci, ki se usmerijo v strokovno izobrazbo, ne veljajo za črne ovce v družini,” še izpostavita Maja in Jan.

“Veliko švicarskih prijateljev je na najino pobudo tudi obiskalo Slovenijo, nad katero so bili zelo navdušeni. Ko jim poveva, da so naši politiki govorili, da bomo nekoč druga Švica, se le po ‘švicarsko’ nasmehnejo in si mislijo svoje.” Le kaj si res mislijo?

” Zakaj večina, ki se odseli v Švico, to državo (in sebe) tako hvali, mi Slovenčeki in Slovenija pa smo tam nekje na robu sveta?”

Takole ti še najlažje razložim:

V Sloveniji si enooki človek, in sploh ne veš, kako je gledati z dvema očesoma.Zato se ti zdi vse kul.
Prav tako je normalno da ti vsi govorijo kako je normalno gledati z enim očesom, saj tadrugega ne poznajo oz nočejo da spoznaš.
Šele ko si v tujini, vidiš kako lepši je svet z dvema očesoma.

Delati se mora povsod, razlika pa je delati isto stvar za 590€ ali pa 2000€ neto. To je tista razlika ki se vidi….dobesedno.

Njo razumem ker je južna. Isti k. je ali je južna tukaj ali v Švici, še bolje da je tam, ker je višji življenjski standard. Švicarji so tudi pregovorno strpni in imajo radi multikulturnost :))))
Tudi sicer nobenemu od teh dveh ne verjamem, da delata po 12 ur. Lahko sta na delovnem mestu 12 ur, efektivnih ur dela je pa vprašanje koliko. Je pa v Švici res red in visok življenjski standard.

Vsaka država ima koga za južnjake, tudi slovenci nismo izjema.

Kaj sta ta dva šla na faks pri 15?

Kardiovaskularni kirurg pri 26 je seveda nemogoče.

S temle se strinjam, na živce mi pa gre, da vsi tile, ki so v tujini, poudarjajo, kako je treba tam DELATI. Ja, a pri nas se pa vsi po riti praskamo ali kaj?
Tako mi je zadnjič znanka razlagala, da pri njih (Nemčija) se dela od devetih do petih in to vsak dan, ne pa tako kot pri nas. Najprej sem mislila, da se zafrkava.

S temle se strinjam, na živce mi pa gre, da vsi tile, ki so v tujini, poudarjajo, kako je treba tam DELATI. Ja, a pri nas se pa vsi po riti praskamo ali kaj?
Tako mi je zadnjič znanka razlagala, da pri njih (Nemčija) se dela od devetih do petih in to vsak dan, ne pa tako kot pri nas. Najprej sem mislila, da se zafrkava.[/quote]

Švabi so lenuhi. V Sloveniji se rinta od šestih zjutraj do šestih zvečer. Zadnje štiri ure brezplačno.

Ni vse zlato, kar se sveti.
In :
Vsakemu ni vse za verjeti.

Vidim, da se njega svicarska skromnost ni nic prijela. Sele specializacijo je zacel delati, pa se ze ima za kardio kirurga.

Reala je, da veliko naših (na tisoče) živi in dela na zahodu, tudi v Švici.
Obratno se ne dogaja, da bi švicarji, zahodnjaki prihajali k nam na delo (razen redkih poslovnežev)
Tudi v bivšo Jugo, državo blagostanja, jih ni bilo. Kenede.

S temle se strinjam, na živce mi pa gre, da vsi tile, ki so v tujini, poudarjajo, kako je treba tam DELATI. Ja, a pri nas se pa vsi po riti praskamo ali kaj?
Tako mi je zadnjič znanka razlagala, da pri njih (Nemčija) se dela od devetih do petih in to vsak dan, ne pa tako kot pri nas. Najprej sem mislila, da se zafrkava.[/quote]

Švabi so lenuhi. V Sloveniji se rinta od šestih zjutraj do šestih zvečer. Zadnje štiri ure brezplačno.[/quote]

Res je. V ostalem času pa za minimalca in v stalnem strahu, kdaj boš na cesti. Ali pa ob grožnjah: bom zaprl firmo, pa se znajdite po svoje.

Neverjetno, koliko foušije spet s strani nekaterih osebkinj s kauča, verjetno z minimalno plačo z lokacijo bivanja še v svoji otroški sobi.

Ja, foušija se reče, če delavec zahteva pet minimalnih plač za nazaj, ki mu jih nisi izplačal, ker si kupuješ bemveja, da boš sosedi všeč.

Ja res ful sem nevoščljiva da sem delala za minimalca, pa če sem se raztrgala na šihtu sem dobila za 200ur 750e neto. Hvala lepa za to!

Sedaj delam umirjeno za trikratnik, od 9-18 z uro pavze, nadur ne smem delati, šef hoče da spočiti pridemo naslednji dan. Delam pa identične zadeve, stresa skoraj ni,saj je organizacija na nivoju. In ja,treba je delati, kot v kokoški.

Kaj maš tu biti nevoščljiv? Še prepozno sem spregledala migriranje, kot je ena napisala.

Pri 26 letih je fant seveda lahko specializant kardiovaskularne kirurgije in opravlja to delo pod nadzorom mentorja. Ni pa še opravil specializacije in ne opravlja samostojno operacij na odprtem srcu, če ste si to predstavljali.

Če te impresionira višina plače potem si lahko impresioniran.
Raje jurja plače in normalen tempo kot pa biti tako na verigi.
Samo v višje rangiranih službah se gara in obenem serje zlati drek,pazi,ona dva garata in mi se jim moramo klanjat.
Koga briga kako živita,niti malo jima nisem fauš,pač še dva,ki mislita,da je material vse.
Vse je stvar perspektive,če bi vsako delo bilo cenjeno tašnih butastih člankov ne bi bilo.

Navdušujoča zgodba. Dosti zamolčanega. Npr odplačevanje položajev v naturalijah. Ta valuta je veljavna po celem svetu.

Vzpodbudna zgodba, ki lahko opogumi mlade. Seveda se v tujini dela, a tudi pri nas. Le s to razliko, da je delo vsaj solidno plačano in zaradi boljše organizacije manj stresno. Na dolgi rok imaš perspektivo. Pri nas pa mladi izobraženci rintajo za minimalca ali pa kelnarijo na napotnico.

Vecina vas je posteno butnjenih tule. Kaj vam ni jasno? Vi bi samo astronomske place, ko pa postane jasno, da je za njih treba delat 12 ur, vam pa ze ni vec vsec in dejmo pljuvat. Nihce vas ne sili – lahko se naorej delate za minimalce in jokcate na monu.

Je kdo opazil, da nimata nobene druzbe, ker ni casa zanjo? Da zivita samo za sluzbo, zivljenja izven sluzbe takorekoc nimata? Da ne planirata druzine, ker so vrtci po 2800 evrov na mesec in ker nimata casa za otroke?

Preberi vse, pa boš videla, da dela specializacijo.

To je ena kruta resnica, druga pa je, da ima Švica na široko odprta vrata in komaj čaka vse sanjače iz Slovenije, da bodo uživali njihov “raj” na zemlji.

Vzpodbudna zgodba? Da o otrocih ne razmišljata, ker nimata časa zanje in ker si ne bi mogla privoščiti vrtca? Da nimata nobenega družabnega življenja? Ni vse denar…