No kaj se mi je zgodilo v nedeljo. Sem zelo povprečna (mogoče celo podpovprečna) plavalka. Na gladini sicer ostanem, hitra v plavanju pa ravno nisem. V nedeljo sem zjutraj odšla v vodo, bila sem sama. Bilo je v Piranu na Punti. Ker je bilo jutro skoraj ni bilo nikogar. Odšla sem v vodo, ker sem se zelo dobro počutila sem počasi plavala in plavala. Ko sem se pa toliko oddaljila od obale, da se morskega dna ni videlo več, le globina temno zelene barve, me je pa prijela panika. Začela sem plavati hitro, ampak ker se dno ni videla, sem imela cel čas občutek, da se oddaljujem. Težko opišem kakšna panika me je zagrabila. Predvidevam da samo zato, ker nisem več videa dna, ker se me tista globina pod mano zdela neskončna.

Še sedaj o tem razmišljam, kako sem bila lahko tako neumna, da sem se, čeprav vem, da komaj znam plavati, tako oddaljila od obale.

A se je komu že kaj takega zgodilo?

Jaz sem sicer dobra plavalka. Tudi zaplavam dlje od obale, vendar samo do tja, kjer je vsaj še kak plavalec. Mene običajno v paniko spravijo kakšni prizori iz filmov o napadih morskih psov. Huuuh…gas nazaj…ampak se vedno vlečeeeeee 🙂

si čisto predstavljam.. groza
meni se to še ni zgodilo, iz dveh razlogov 1) nisem ljubiteljica plavanja, raje se namakam in zviram na mestu, 2) imam takšno fobijo pred globoko vodo, da stalno preverjam, če se še lahko dotaknem tal (oz. v skrajnem primeru, če se lepo vidijo, to še nekako gre)

in potem taki babji štori naredijo paniko, se utapljajo, da morajo priti reševalci … vse na račun davkoplačevalcel
sram vas bodi

Drugič pazite, da vas krokodil ne napade, babe paranoične.

Pa si res en butl.

Pa si res en butl.[/quote]
1. ne žali – piše na 2
2. po moje so te krule butli, ki ne vedo kaj počnejo v vodi

plavam daleč, ampak z vso opremo: plavuti in pojšterček … panika nastane, ko pomislim na SČ

:)))), jaz pa brez plavutk, ampak z blazino……

popolnoma te razumem, tudi sama sem enkrat doživela to, grozljivo je ne videti dna oziroma videti samo temo tam dol, dobro si se rešila, ne hodi več v to, ni varno. Pomiri se, vse je okej, si na varnem.

kako greš pa pol na trajekt? miže?

ok plavam pa mi to isto ni fajn, vsaj še ne plavalec mora bit pred mano.
ti si kot ja, gledam grozljivko pa točn vem da me bo pol strah 🙂

kako greš pa pol na trajekt? miže?[/quote]

Zakaj bi pa šel na trajekt???

ja, se mi je že zgodilo, v savudriji, kot otrok, kjer je ob obali močan tok.
sem videla, da ne bom mogla nazaj in sem raje plavala s tokom vštric ob obali, da sem prišla do kopnega.

Lepo je slišati, da se je vse dobro izteklo, da si na varnem, mirna, da je vse ok.

Predlagam ti, da ob naslednjem odhodu v morje nekje ob obali plavaš ‘mrtvaka’. Obrneš se na hrbet in pustiš, da te voda sama drži na gladini – da lebdiš. Morje ni tako problematično kot sladke vode, ker se zaradi soli v njem človek lažje obdrži na gladini.
Ko boš videla, da si v vodi lahko malo odpočiješ tudi, če s seboj nimaš blazine ali kakega drugega pripomočka, se boš v morju počutila bolj varno in bolj mirno.

Poleg tega ti priporočam kakšen obisk vodenega plavanja v katerem od športnih bazenov. Veliko bazenov dandanes namreč nudi vodeno plavanje v večernih urah, kjer lahko izboljšaš svojo tehniko in občutek za vodo (v vodi) pod vodstvom plavalnega učitelja.

Seveda je pa osnovno pravilo za plavanje izven bazenov (morje, jezero), da imaš vedno nekoga na obali, ki ‘pazi’ nate in ti v primeru težav lahko priskrbi pomoč. Običajen plavalec v tvoji bližini ti namreč nikdar ne more biti v takšno pomoč, ker bo v primeru težav tudi on najverjetneje v težavah ter ker je reševanje paničnega človeka v vodi lahko nevarno tudi za reševalca, če se zadeve ne loti pravilno. Večina plavalcev (tudi dobrih) tega pač ne zna.
Če se znajdeš v toku, plavaj proti obali v smeri toka ali diagonalno na tok (ne direktno proti toku). Boš pač šla na kopno drugje, kot si stopila v morje.

Mene je groza, ko se spomnim, kako butasto sem šele jaz naredila.
Sem zelo dobra plavalka. In enkrat, ko smo bili na morju, sva bila z otrokom sama v vodi. On še majhen, v obroču. In plavava, se pogovarjava, zelo luštno je.. ko naenkrat opazim, da sva šla predaleč. O bog! Obrnila nazaj, ga močno držala, z eno roko, z drugo krepko zamahovala k obali.. Joj, nikoli si ne bi odpustila, da bi mi otrok zaradi utrujenosti spolzel skozi obroč v globino. Še danes, po toliko letih, ko pomislim na to, me zaboli v prsih. Šit! Kako nisem opazila, da se tako odaljujeva od obale. Vse je bilo ok, a potem nisem tri leta hotela na morje. Ne nisem.

Pa še to moram napisat.
Ko sva potem šla po tistem prvič spet na morje, se je morja bal. :((((. Seveda tega takrat nisem povezala z tem dogodkom. Pa je bilo vse to zaradi njega. No, takrat sva pač posedala ob obali in se igrala tam in čez nekaj ur je rekel, če grava malo not. In ker je bila ravno taka lokacija, kjer je bila plitka voda, pa peščeno dno, sva se not igrala in mu je bilo noro fajn. a kam dlje ni šans, da bi šla!
Plavat smo ga pa učili v bazenih. In hvala bogu, da je premagal ta strah, ki sem ga povzročila jaz. Sedaj je odličen plavalec in komaj čaka morje.

Če se zavedaš, da si slaba plavalka, potem sploh ne plavaj, če ni nikogar v bližini. Tudi če vidiš dno.

Če ste slabi plavalci ali se bojite dna ne plavajte daleč. Ker po mojem sploh niste daleč, glede na to, da se na večini hrvaških plaž praktično takoj ne vidi dna, ali pa je poraščeno s travo. Ne vem pa, zakaj se morja bojite, v smislu, da vas ne bo kdo za nogo zagrabil ali kaj? To je pa malo hecno. Saj nismo v oceanu, jadransko morje je zaprto in napadov prastarih rib ali morskih psov pa res ni.

Meni se je zgodilo nekaj mnogo bolj bebavega – bili smo na severu in moj otrok je brodil po tistem morju, ki je še daleč od obale zelo plitko. Jaz sem stala na plaži in ga gledala. Nato sem na vsem lepem opazila, da je otrok v bistvu zašel res zelo daleč od obale in da lahko mimogrede stopi v globino, ni pa še znal plavati, ker je bil star ene štiri leta. Tok je v severnem morju precej močan. Dobesedno sem se usrala. Oblečena sem šopala tam po tisti vodi, čisto poblaznela v glavi in vpila, naj se ustavi, pa ker nisem hotela, da se ustraši, sem poskušala zveneti čimbolj mirno. Še zdaj me groza, ko se spomnim. Ni se pa otrok nič ustrašil, ko sem prišla do njega sem ga mirno prijela za roko in mu rekla, naj drugič ne hodi tako daleč. Groza. Hvalabogu zdaj tamau zelo dobro plava, tako da me nikoli ni strah.

Še vedno te pa lahko leščur zagrabi 😉

Gre za nek strah v podzavesti, in tisti, ki tega ne čutite, vam je res smešno, ja. Poglej, moje sonce plava skoraj od rojstva, ima kondicije kot konj, pa pravi, da niti pod razno ne bo plavala ven do boje, ker nikoli ne veš, kaj je tam spodaj:)))).

Jaz pa brez blazine ne grem not, pa če me ubiješ:))). V bazenu pa ni problema, ker vidim rob……pač to imamo nekateri v sebi, pa nobeno prepričevanje ne pomaga, razumemo pa itak samo taki, ki smo na tem….

Naj še jaz napišem svojo negativno izkušnjo.
Z 10- letno hčerko sva bili pri reki, sva se kopali, prav res luštno je bilo… Čez čas se je pričela igrati z eno punčko, ki je tja prišla z očetom. Jaz sem se sončila in malo pozabila na dogajanje okoli sebe…ko začne naenkrat hči vpiti, da naj ji pomagam.. Pogledam, kaj počne..in opazim, da stoji skoraj do vratu v deroči vodi. Takrat nisem niti pomislila, da jo tako tok ovira, da se ne more niti premakniti. Takoj sem šla ponjo, ampak enostavno nisva mogla naprej, tok je bil premočan. Zagrabila sem hčer in šla cik cak…počasi sva prišli do brisač, kjer sem se še lep čas tresla. Hčeri se ni zdelo nič takega, meni se je pa skoraj srce ustavilo, ko samo pomislim, da bi se mi utopila pred očmi!! V deročo vodo sta se šli igrat s tisto punco, katera pa ni šla tja, kamor moja hči. Ko pomislim na ta dogodek, me prav stisne pri srcu. :((

Aja zdaj je neka xy “punca”, kot jo jezno imenuješ, kriva, da si se ti sončala in pozabila na otroka….

Aja zdaj je neka xy “punca”, kot jo jezno imenuješ, kriva, da si se ti sončala in pozabila na otroka….[/quote]
Kot 1. Nisem “pozabila” na otroka, ampak na dogajanje.. Kot 2. Nisem nikjer napisala, da je tista punca kriva. Kvečjemu je kriv njen oče, ker jo je tam pustil in šel. Kot 3. Ne delaj iz muhe slona.

Aja zdaj je neka xy “punca”, kot jo jezno imenuješ, kriva, da si se ti sončala in pozabila na otroka….[/quote]
Kot 1. Nisem “pozabila” na otroka, ampak na dogajanje.. Kot 2. Nisem nikjer napisala, da je tista punca kriva. Kvečjemu je kriv njen oče, ker jo je tam pustil in šel. Kot 3. Ne delaj iz muhe slona.[/quote]

Aja tvoja hči ne spada v “dogajanje” 🙂

Drugače se pa umiri in si priznaj, da si za svojega otroka odgovorna sama, ne da so potem krivi vsi naokrog, samo ti ne, ker si se pač soooončila, kajneda….