Kdaj lahko rečemo, da je partnerska zveza resna?
Zanivo je, da si ljudje vsepovprek pripisujejo “resne” partnerske zveze, ko pa govorijo o drugih ljudeh (konkurenci) pa takoj ob praktično istem številu in pogojih, takoj pripišejo neresnost.
Veliko tem je, kjer se tovrstnih samohval cedi kot med in mleko, kot seveda graj drugih.. ena je gotovo tale: Ženske z “zgodovino” – http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11017276&p=11119090#p11119090
Glede na sodobne raziskave zaljubljenost traja od leta do dveh.. pogojdno do treh let. Zato se svetuje, da se v prvih treh letih ne odloča za velike stvari.. velike kot so otroci in skupne investicije v nepremičnine.
Tudi v zabavni knjigi zakoncev Pease: Zakaj moški hočejo seks in ženske potrebujejo ljubezen – http://www.bukla.si/?action=books&book_id=3977, ugotavljajo tako.
Lahko torej rečemo, da so dejansko resne zveze zgolj takrat, ko se preide testno obdobje zaljubljenosti?
V tem obdobju itak nisi čisto zares odgovoren za svoja dejanja.. saj so možgani takrat enaki odvisniku od heroina: Helen Fisher – he brain in love – http://www.ted.com/talks/helen_fisher_studies_the_brain_in_love
Ko se torej preneha zaljubljenost in začne partnerska navezanost, tista “globlja ljubezen”. Po treh letih skupnega življenja, ko se začne ustvarjati skupno prihodnost: otroci,nakup stanovanja, hiše..
Upoštevajoč te mejnike: Zanositev po prvem one-night-standu in potem poroka itd., ni resna zveza. Tudi zanositev ali investicija v hiš znotraj prvih treh let ni. Šele po treh letih skupnega življenja in spoznavanja, lahko rečemo, da so bili ustvarjeni pogoji za resno zvezo.
Enako vsa kratka(eno poletje) in krajša razmejra (do treh let) ne sodijo v to skupnost resnih zvez.
Gledajoč svojo lasto preteklost, niti ena veza ne izpolnjuje teh kriterijev. Obdobje treh let smo sicer nekajkrat dosegli, a nikoli nadaljevali z globljo povezanostjo.. najdaljša veza pa se je začela s prehitro zanositvijo (preden bi živela skpaj 3 leta) in posledično prisilno daljše razmerje.
Idealnemu obdobju treh let skupnosti in nato resnejše napredovanje, se torej nisem približal. Nobene resnosti, mater! 🙂
Od parov, ki jih poznam, prijateljev.. samo dva para izpolnjujeta te okvirje resnosti. Kar jim pa ne pomaga, da se ne bi med seboj bolj ali manj najedali. Samo en par od teh dveh daje upanje, da bi seksualna ekskluzivnost, pardon monogamija (sicer zaporedna) morebiti lahko delovala.
Kaj pa vi?
obstaja problem v sodobni družbi, da ljudje niso več sposobni tranzicije iz zaljubljenosti v ljubezen
kot si sam ugotovil, tri leta je nekje meja, ko lahko ugotoviš, ali je partner zate, ali ne. ali si zaljubljen v pravo osebo, ali ne. v tem času zaljubljenosti bi se naj tkale trdne vezi prave ljubezni.
če do te ne pride, je to ali zato, ker nisi bil zaljubljen v pravega partnerja in spregledaš, ko zaljubljenost mine, ali pa nisi sposoben ljubezni…
z možem sva skupaj 4 leta in pol. po treh letih veze je nastopila kriza, predvsem pri možu.
odločila sva se, da ostaneva skupaj, ker sva vseeno drug v drugem videla kvalitete, ki jih ceniva. najino vezo sva s terapijo, skupnimi aktivnostmi…. poskušala poglobit. zaenkrat laufa.
Par v moji družini….sta skupaj 10 let, zdaj sta se odločila za otroka in sta
prav osladno in kičasto srečna.
Imela sta prej vsak po par krajših zvez, potem sta se našla in to je to.
Obstaja, seveda. Ni pa pravilo in ni za vse.
Posploševanje v eno in v drugo smer (monogamija ja, in monogamija ne) je
brez veze, pravila, ki bi veljalo za vse, pač ni.
Že samo med mojimi bližnjimi prijatelji je 5 takih parov, midva s partnerjem tudi sodiva v tvojo definicijo resne zveze, med najinimi znanci je pa takih parov zagotovo še lepo število. Meni se to ne zdi tako zelo redek pojav.
Po mojem mnenju ima zveza zametek resnosti, ko dva skupaj sedeta in se jasno in iskreno pogovorita o svojih pričakovanjih, o svojih željah in o skupni prihodnosti. Torej čiste osnove v smislu nekoč v prihodnosti da/ne/ni važno/mi je zelo pomembno o osnovnih stvareh, kakršne so poroka, skupni otroci, skupne želje, stil življenja, zaupanje, finance, življenjski cilji, vera, sorodstvo, absolutne meje. Če dva že od začetka vesta, kako stojita pri teh stvareh in da sta v tem kompatibilna, oz. dosežeta nek obema ustrezen kompromis, potem je kasneje veliko manj težav. Itak je osnova vsake srečne zveze medsebojna naklonjenost, ampak za dolgoročno zvezo mora biti usklajenost (oz. nek dogovor) tudi na drugih področjih.
Običajno zvezo pri drugih parih dojemam kot bolj resno takrat, ko par živi skupaj, oz. dela plane v teh smeri.
Zveza je resna, ko se ženska naveliča pozornosti mimoidočih f.ukfehtarjev in najde dovolj zanesljivega in ubogljivega tipa, ki ji je pripravljen k nogam prinesti vse, kar si ona zamisli. Zaželjeno je, da je tip bolj neprivlačen, saj potem obstaja manjša možnost varanja. V glavnem je tako, da danes ženske v starosti nekje 27-32 odkrijejo pri sebi potencial za resnost, tu poteka transformacija iz živahne neresnice v resno gospo.
Tudi jaz se malo sama pri sebi nasmehnem, ko berem, kako ima kakšna mona “partnerja”, s katerim sta tri mesece skupaj in še ne živita skupaj, dobivata se ob vikendih.
Ampak v resničnem življenju vsaj v moji okolici ni vse tako črno, kot ti pišeš. Večina mojih sorodnikov in prijateljev je v dolgoletnih, resnih in monogamnih zvezah.
Hmmm zanimiva tema, glede na to da sem ženska z zgodovino iz prejšnjega foruma, zadnjih 11 let pa vse tisto po čimer sprašuješ..
Tako partner kot jaz imava za seboj oba bogato spolno zgodovino, ker pa se za žensko še danes ne spodobi na glas povedati s koliko moškimi je sexala in ker sem vedno doživela po sexu vprašanje, če sem imela veliko spolnih partnerjev sem že iz najstniških let kot papagaj ponavljaja magično številko 20:-) in to je še po 11 skupnih letih edina laž ,ki sem jo prodala partnerju.
Z bivšim možem sem bila 5 let bolj kot ne, ker sem kot si napisal v roku zaljubljenosti in hude sexualne kemije zanosila.. in pač ni šlo od 26 ločena do 33 sem bila uradno samska neuradno “težka zgodovinarka”, resna zveza me ni zanimala… in ko sem najmanj pričakovala je prišel…nora kemija, nor sex, pa vendar sem ugotovila, da me prvič v življenju zanima še kaj več kdo je, kaj je, kaj so njegovi hobiji, cilji, kaj si želi v lifu itd.. po 6 mesecih sva se odločila, da si bova zvesta …po 1 letu se je preselil k meni in najstniški hčeri (jasno se je ona strinjala) saj je bila pri meni vedno na prvem mestu vse do danes:-)
Jasno ščemenje v trebuhu popustu vendar je ostalo neskončno spoštovanje, je prvi moški v življenju poleg očeta, ki ga zares spoštujem zaradi njegove morale, etike, načina lifa itd, jasno je vse skupaj preraslo v ljubezen, otrok si nisem želela in sem to povedala že na začetku zveze torej od samega začetka ne blefirava en drugemu, stojiva si ob strani, sex pa je še vedno kemičen in mi niti na misel ne pride da bi varala…
Zakaj tako radi predalčkate?
kdo je izumil te okvire?
Poznam tipa, ki v življenju ni imel zveze, samo od daleč je vzdihoval za eno žensko. Upam si trditi, da tudi sexal nikoli ni.
A ravno on je ves čas prodajal bučke o nekih zvezah iz literature. recimo njegova priljubljena je bila 5 jezikov ljubezni. kar koli je povedal, je bilo na izkušnjah drugih ljudi, nikoli svojih. Ma hebeš tako analiziranje, če tip sploh ne ve, kako je, ko z nekom si v kakršni koli zvezi. taka nakladanja so samo to- nakladanja!
Resna zveza je preprosto to, ko dva čutita, da hočeta biti skupaj in ju noben drug ne zanima več!
Resnost ni pogojena z dolžino zveze, saj poznam pare, ki so skupaj 20 let. Resnost? Pa kaj še! prej odvisnost! kakšna resnost je v zvezi, kjer se sploh ne znata pogovarjat, ne znata slišat!! To je vse skupaj neka laž.
Ampak vsakn ima pravico do svojega dojemanja zveze. Pa čeprav je to samo farsa za javnost, v globini duše pa joče, ker si je tako zasral/a lajf.
Nimam pojma kaj je resna zveza, ker je sama nisem sposobna imet. Tako sta me starša, ki totalno nista bila za skupaj še manj pa sta bila v resni zvezi, kljub temu, da sta bila poročena 20 let, naučila.
Po pravici povedano, vse moje zveze so bile samo posledica zgleda staršev. Bile so slabe in lagala bi, če bi rekla, da so bile resne.
Zato sem raje sama, kot spet z enim, ki ravno tako ni sposoben resne zveze. kaj drugega sploh lahko dobim?
Hvala starša, ker sta mi uničila možnost resne in ljubeče zveze, ker sama nista bila ljubeča in resna ne drug z drugim ne z menoj.
tvoja odgovornost,če boš tako naprej,ali boš kaj naredila na sebi,da to spremeniš.
Samo eni vedno na druge pokažejo,je najlažje,delo na sebi pa težje in če ni volje,ni spremembe.Vse drugo so i z g o v o r i.[/quote]
Že 25 let delam na sebi, pa še vedno je v meni to, kar sta mi vcepila notri.
Ni tako enostavno. ne moreš kar zbrisat programa, ki si ga gledal, doživljal, čutil polnih 18 let, predno sem šla v proti napad.
ne gre se za voljo, gre se za zakoreninjene vzorce, ki se ne morejejo kar tako izluščiti.
Lahko je pametovati, a po 25 letih dela na sebi, lahko rečem, da sem še daleč od tiste osebe, ki si želim biti. verjetno nikoli ne bom, saj sem že prestara za kakršno koli ljubezensko zvezo.
spet lizat rane po napačni izbiri moškega se mi pa enostavno ne da več.
25 dolgih let trdega dela na sebi. Tako da o izgovorih tu ne bi govorila.
Samo nekateri pač samo to vidite, da se kaže na druge :). Včasih dejansko je vsa krivda v drugih. Vsak starš je dolžan svojemu otroku dati najboljše iz sebe. no, jaz sem bila deležna le slabih stvari. In dejansko bi bila druga oseba, če bi me moja starša ljubila in skrbela zame. Tako pa že 25 let brišem njuno sebičnost, njuno neljubezen, njuno prepucavanje, njuno neskrb, njuno prostaškost, njune batine, njune.. iz sebe.
Oh, predalčkanje spet.
Zveza je resna, če se zanjo odločijo resni ljudje, ki realno gledajo na življenje.
Jaz sem 60+ in v mojih mladih letih je bilo tako: spomladi so začeli hodit, pleti so šli skupaj na morje, nazaj je prišla ona noseča – potem je bila poroka in potem je bilo treba na hitro odrasti. Ne vem zakaj, ampak ločitev je bilo vseeno manj kot dandanašnji.
Kaj pa mi?… No, midva (zaenkrat) spadava v tvoj zadnji stavek. Verjetno zato, ker imava oba dovolj izkušenj od prej, da veva kako ne deluje.
Če pa sprašuješ glede “resne zveze” – se kar strinjam s teboj. Moja definicija bi bila, da to lahko ima par, ki je po več kot 3 letih še vedno mnenja da bosta skupaj do smrti in čutita oz. razvijata pripadnost, spoštovanje in veselje ob svojem druženju.