Rada bi živela življenje, ne životarila. Služba, borba za denar, otroci, šola, domače naloge, učenje. Za vikend pospravljanje. Tu pa tam kakšen izlet. Tu pa tam kakšen dopust. In to je to.
Je mar to res vse?
Jaz bi pa šla na dolgo potovanje, vsaj za leto dni z družino. Rada bi se naučila tujega jezika, spoznavala drugačne kulture….
Je to sploh možno?

Se strinjam. Večino življenja zapravimo za preživetje. Večji del življenja, vsaj tistega mladega življenja, ko smo zdravi in vitali, nekateri zapravimo za preživetje. Dan za dnem v službo, delat, da dobiš denar, da preživiš. Ostanejo samo vikendi, prazniki pa kar popoldan ostane. Pa še takrat se najde kako delo. Jaz vsaj domačih nalog nimam, bolj malo pospravljanja pa teh stvarih, ker sem samska. Samo vseeno se mi zdi,da je tega prostega časa tako malo.

zaenkrat ni mogoče. lahko pa začneš dajat po 100 evrov v skriti fond in enkrat se bo nabralo.
do takrat pa malo reorganiziraj svojo familijo. Otroci se naj malo več sami učijo, za vikende naj ti pomagajo pospravljat, tako boš dobila 1 uro samo zase. Pa četudi greš sedet pod drevo in gledat v luft. korak za korakom si je treba izborit svoj prostor.

To je bilo možno, ko si bila še čisto sama. ko je ves denar šel samo zate. Ko si pucala samo za sabo. Ko si mislila samo nase.
Ja, tudi jaz se včasih ustavim ob tem razmišljanju, da bi rada več od življenja, kot pa imam ob vseh teh obveznostih, ki jih družina prinese.
Pa ne gre. Nimam veliko denarja in ne morem si privoščiti takega potepanja, čeprav moje srce hrepeni po tem. Nimam denarja, da najamem osebo za obvezna gospodinjska dela, da imam več časa za svoje stvari. Nimam. In dokler je tako, sem sama za vse. Moram počakat .. a čas teče, staram se.
Ko sem bila mlada, sem naredila določene stvari, a absolutno premalo. Takrat sem svet videla skozi drugačne oči, kakor ga gledam danes. Pa samo več si želim, kot pa samo te obveznosti. Matr še sexa nimam, ker sem samska.. ti imaš vsaj sex redno pri roki, ko se ti zalušta.

Največkrat nas ne omejujejo leta, družina, služba – ampak mi sami, s svojim načinom razmišljanja.

Ko se odločiš za otroke (eni preje, drugi kasneje) je nekaj let najboljša investicija lastne energije v njihovo odraščanje. So kot goba, kolikor jim nudiš, toliko posrkajo – a vrnejo desetkratno tistim, ki jih imajo radi. Če v prvih letih poskrbiš obenem tudi za njihove osnovne potrebe, je ključno, da jih kasneje pripraviš na življenje – nenazadnje tudi s tem, da so samostojnejši pri šolskih obveznostih in opravilih doma.

Marsikaj lahko spremeniš že danes. Recimo: prenehaš gledati TV in namesto tega poskrbiš, da ostaneš gibčna, z “zdravim duhom v zdravem telesu”. Se začneš učiti kak tuj jezik. Si širiš obzorje s kvalitetnim branjem. Raziskuješ področja medčloveških odnosov. Glasbe, skozi petje ali igranje katerega od instrumentov. Včasih pa dobro dene samo obsedeti nekje v tišini, ob vodi ali na obronku gozda. Da se umiriš in spet začutiš sebe.

Spotoma se odločiš, da bodo vaši vikendi drugačni. Morda za začetek, da je en dan rezerviran za skupno raziskovanje malih kotičkov po Sloveniji (kako greš v svet, če svoje domovine ne poznaš?). Z otroci takrat, ko se ti rade volje pridružijo (in ne v puberteti, ko so srečni, da se spokaš po svoje). Sama s partnerjem potem, ko odletijo iz gnezda. Vedno poiščeš tako varianto, ki jo še prenese družinski proračun. Ker se včasih ljudje preveč fokusirajo na vlaganje v standard in premalo v medsebojne odnose.

Ne čakat, da življenje mine. Začni ga živeti.

seveda je možno. na vsakih 10 ljudi ki delajo za druge, se najde en ki tam nekje uživa življenje.

igraj svojo igro življenja, ki ti dana. Pa če si čistilka ali dedinja.

Seveda je možno, samo prilagodi načine svojim možnostim. Če želite za celo leto in ni denarja na zalogo, se nauči kaj kar potrebujejo tudi tam kamor bi šla in delaj na poti.
Dostikrat potrebujejo prevajalce, tudi učitelja angleščine, kuharje, itd.
Da se potovati tudi poceni, tudi z otroki. Npr. z vlakom, avtobusom, kolesom… in na koncu koncev tudi peš. Treking je super.

Kuča, poso, kuča poso…. životarjenje s temi minimalnimi plačami za preživetje, rutina, ki ubija…

Iskreno vam povem, da jaz pa komaj čakam, da zaključim dopust na tem planetu Zemlja in se vrnem nazaj “domov” ali pa, da se vse skupaj konča … če tudi potem ni nič več za tem – the end!

Meni se življenje zdi kot ena iluzija, ki se na koncu razblini, kot milin mehurček.
Življenje jemljem kot “nujno zlo, nekaj kar nima nobene vrednosti, niti nima smisla.
Zalaj?
Zato,ker ima omejen rok trajanja.
In vsaka stvar, ki ni večna, ampak je minljiva …. je nepomembna, nima vrednosti, je iluzija.

Na koncu od nas ne ostane NIČ.
In vse kar smo “delali” nima nobenega smisla, ker se naš “trud” na koncu razblini.
Tudi spomini na nas zbledijo zelo kmalu.
Recimo preživimo 80 let “životarjenja” imam v mislih … odrekanje, kopičenja materialnih dobrin, trpljenje, borbe, bolečine … in na koncu koncev, ko prideš na cilj … ZAPUSTIŠ TELO – umreš.
Življenje je podobno sanjam, vse imaš (na razpolago za določen čas) – a nič ni tvoje, vse je samo iluzija.

Jaz se tolažim s tem, da sem vsak dan bližje cilju.
Moja velika želja je, da ne bi imela več želja.
Bi z veliko manj “pritljage” stopala po poti življenja…
Živim iz dneva v dan. Kar bo, pa bo.

Ne le, da je energija neuničljiva. V moje spomine, skozi moje izkušnje, bodo ostali zapisani ljudje, ki jih ni več v tej dimenziji. To je njihova zapuščina.

Moja? Biti zapisana ob nekom za tisti hip, ko je v svojem življenju imel občutek, da je ostal sam.

Tudi samske se zapletemo v take težave, ne samo tiste, ki imate družine.
Sem samska, nimam otrok, vseeno pa imam občutek, da gre življenje kar mimo.
Saj res, da si lahko kaj več privoščim,kar se prostega časa tiče. Grem na tečaj tujih jezikov, grem na potovanja.
Vseeno pa imam občutek, da je življenje namenjeno predvsem preživetju. Večji del budnega življenja (torej odštejem spanje) gre za službo, kjer delam zato, da dobim denar za preživetje.

Vse je odvisno od tebe in tvojega načina razmišljanja. Če boš stalno iskala izgovore zakaj nekaj ne moreš, potem res ne boš mogla, če pa boš iskala možnosti za rešitev, se bodo stvari premaknile.

Res je. Delaš v službi, delaš doma. na koncu padeš v posteljo, pa še tam te včasih kaj zmoti. Greš v trgovino in gledaš na vsak evro. Jeben lajf.

In živiš za proste dneve – dopust, praznike, vikende.
In tako bo celo vitalno obdobje. Ko bomo pa v penziji boomo pa itak stari, vsaj moja generacija. Najlepša lepa pa gredo mimo oz. jih porabimo za preživetje.

Ja tudi jaz se včasih počutim tako, kot da življenje beži mimo mene, kot da nič nimam časa za sebe. Ampak potem pa pogledam kaj v življenju imamo. Imam krasno družino, tri krasne otroke, moj sin je zadnič reku zelo živahne :), no ampak ne morem pa rečt da je dolgočasno ob njih. Pa krasnega moža.

Ja potovanje, tudi ta bodo prišla. Ampak po drugi strain ali sem kdaj uživala ob dolgih potovanjih ne nisem? Torej je to le neka fantazija kako je to super in fajn pa priročni izgovori ni dnarja pa otroci,…
;I uživamo v krajših potovanjih te pa si prilagodimo tako da je vsem 5tim fino.

Ljudje ki dejansko želijo na daljše potovanje gredo, zato kar si želijo, si upajo,… Ljudje ki ne želijo le životarjenja si spramenijo življenje pač si najdejo prioritete.
Če ste samski in ste stari 30+ let pa do sedaj niste šli v tujino in niste potovali za to niso krivi služba, pa denar ampak vaš pogum in vasa želja. Služba in denar sta pa le izgovora.

Skoda, da ne hodite radi v sluzbo. Saj smo ja vec v sluzbi kot doma, ne? Jaz imam rada svoje delo v sluzbi, in sodelavci so normalni.
Drugace pa – mala zadovoljstva so tista, ki naredijo zivljenje lepo. Poletje prihaja (za tiste, ki imamo radi toplo), tudi zima bo prisla (za tiste, ki imate raje mrzlo), vedno je nekaj, cemur se lahko v pricakovanju nadejamo. Saj imam tudi jaz otroke, moza, ki v glavnem misli samo na svoj biznis, ampak se ne dam. Samo da je nekaj, cesar se veselimo, pa tudi ce je to samo konec dneva z dobro knjigo v postelji. Do mojega dopusta je se 53 dni:) Rada imam sluzbo, ampak dopist pa tudi!

Čas za take dopuste je omejen s številom prostih dni. In ni jih veliko.

To pa je res lahko. Pusti službo, boš mela cajta kolk hočeš.

V službo hodim zaradi preživetja. Zato, da zaslužim denar, da lahko preživim.

da imaš neke sanje ni nič čudnega, ampak da jih ne moreš uresničit..ja lej, pač nisi sposobna in sanje bodo za vekomaj ostale sanje..
enostavno je, tisti ki smo sposobni, delamo po par ur na dan, potem dopust 1 do 2 mesca in cikel se spet ponovi. ker smo pač sposobni, normalni in ker sledimo svojim sanjam..
ti bi rada spoznavala druge kulture? zakaj? a za otroke ki si si jih nardila pa nočeš skrbet? o čem si mislila ko si si jih nardila? kaj pa mož? te je že pustil?
dob si lajf, ženska.

da imaš neke sanje ni nič čudnega, ampak da jih ne moreš uresničit..ja lej, pač nisi sposobna in sanje bodo za vekomaj ostale sanje..
enostavno je, tisti ki smo sposobni, delamo po par ur na dan, potem dopust 1 do 2 mesca in cikel se spet ponovi. ker smo pač sposobni, normalni in ker sledimo svojim sanjam..
ti bi rada spoznavala druge kulture? zakaj? a za otroke ki si si jih nardila pa nočeš skrbet? o čem si mislila ko si si jih nardila? kaj pa mož? te je že pustil?
dob si lajf, ženska.[/quote]

Mislim, da sem se že sprijaznila, da sem nesposobna. Hvala za potrditev.
Za otroke želim skrbet, nisem rekla, da bi šla sama po svetu. Šla bi z otroci.
Mož me še ni pustil, upam, da me kmalu bo,

po moje je
vprašaj za nasvet
http://brackotinapotovanju.si/nasa-potovanja/za-eno-leto-po-svetu/2009-malezija/

da imaš neke sanje ni nič čudnega, ampak da jih ne moreš uresničit..ja lej, pač nisi sposobna in sanje bodo za vekomaj ostale sanje..
enostavno je, tisti ki smo sposobni, delamo po par ur na dan, potem dopust 1 do 2 mesca in cikel se spet ponovi. ker smo pač sposobni, normalni in ker sledimo svojim sanjam..
ti bi rada spoznavala druge kulture? zakaj? a za otroke ki si si jih nardila pa nočeš skrbet? o čem si mislila ko si si jih nardila? kaj pa mož? te je že pustil?
dob si lajf, ženska.[/quote]

Mislim, da sem se že sprijaznila, da sem nesposobna. Hvala za potrditev.
Za otroke želim skrbet, nisem rekla, da bi šla sama po svetu. Šla bi z otroci.
Mož me še ni pustil, upam, da me kmalu bo,[/quote]

To pa ne. Ne se sprijaznit s tem, da si nesposobna. Večina jih je na podobnem kot si ti. Kar ozri se okrog sebe. Torej nisi nesposobna, si pač neko povprečje. Živiš podoben lajf kot ljudje okrog tebe kot večina ljudi v Sloveniji.
Kar se pa sanj tiče pa ne obupaj. Meni je tudi včasih poln kufer vsega. Si tudi mislim kaka nesposobna trapa sem.Ampak nisem pa še obupala. Se še borim. Tudi ti se daj.