Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Knjiga Izidorja Gašperlina "Čutim, torej sem!" – veliko razočaranje

Knjiga Izidorja Gašperlina "Čutim, torej sem!" – veliko razočaranje

Pred kratkim je izšla knjiga svetovalca/terapevta Izidorja Gašperlina “Čutim, torej sem!”, ki so jo v medijih, kjer so jo izpostavili, večinoma dobro ocenili in tudi vsebinsko je zvenela dokaj obetavno in zanimivo, pa še v knjižnicah je večinoma non-stop izposojena, da je nanjo treba čakati tudi po več mesecev, tako da sem se naposled še sama malo zagrebla zanjo in jo slednjič pričakala.

No, že po nekaj prebranih vrsticah uvodne besede pa sem dobila slab občutek, ki se je nato samo potrdil: knjiga je namreč pisana v brbljajočem poljudno-predavateljskem slogu brez stilistične in uredniške obdelave in prav hitro postane utrujajoča, monotona in konfuzna. To je bil prvi vtis, vse ostalo pa je bilo samo še slabše, zato sem se vprašala, kako lahko tako knjigo tako “toplo” itd. priporočajo! V čem je čar te knjige? Je bila komu všeč? Kaj vam je bilo, če vam je bilo, v njej všeč?

Mene je poleg stilistične in uredniške neobdelanosti zmotilo še drugo: prvič, občutek avtorjeve arogance. Za avtorja v živo mogoče ne bi rekli, da je aroganten, ampak v knjigi izpade tako, mogoče zaradi prevelikega navala ponosa, da bo “on tisti, ki bo končno povedal stvari, kot je treba”. Tak ton je namreč dokaj prevladujoč in se kaže v pogosti uporabi “zviška gledajočih” izrazov (stilemov), kot so “seveda”, “pač”, “žal”, “v bistvu”, “ni treba biti posebej pameten, da …” ipd. Kot drugo me ni prepričala strokovna podkovanost avtorja, ki se že takoj na prvi strani odpove sklicevanju na vire (ker ga baje to moti, kadar on bere druge knjige …), vendar bi to mogoče še šlo, če bi potem v svojem prostem besedilu podajal prepričljiva izvajanja, poslužuje pa se nadvse brezzveznih, pavšalnih, pogovorno-kafičarskih utemeljevanj in primerov, ki obravnavano tematiko samo zasmetijo s kupi nekih domislic, za katere nikoli ne veš, ali so samo slučajni prebliski ali teoretska izhodišča, in se izkaže, da oboje, ampak kakor kdaj … Skratka, konfuzno. (In kako ironično: v pohvalni spremni besedi Christian Gosteničnik govori, kako je delo “metodološko ter strokovno zelo dobro zasnovano, kar daje celotnemu delu še posebno vrednost. Poglavja, ki sledijo, so smiselno in logično razporejena” itd. Ravno tega v knjigi ni! Nobene razvidne metodologije, nobene oprijemljive strokovnosti, nobene logične zaokroženosti, ampak le eno utrujajoče besedovanje in trudenje, povedati nekaj globokega in originalnega, izpade pa trivialno, floskularno in pogosto naravnost neinformativno.)

Nič, knjiga, na katero sem morala čakati kar nekaj mesecev, da sem jo dobila v knjižnici, gre po hitrem postopku nazaj. Naj osreči naslednjega v vrsti. Me pa zanima, kaj si mislite o knjigi, če ste jo prebrali, in še posebej, zakaj točno vam je bila všeč, komur je bila. Me res zanima, ker jaz v tej knjigi ne vidim velike vrednosti.

V katerih medijih?

Si se pač opekla – kupila knjigo nekega šalabazerja in videla, da tip nima treh čistih. Razumi, da se človek poskuša preživeti…. takšne ovce, ki kupujete njegove zmazke, ste pač njegov vir dohodka….

Tip je ena posebna vrsta “strokovnjaka”, ki jih je zadnji čas cel kup.

Na (katoliški) teološki fakulteti imajo podiplomski program “Zakonski in družinski študiji”, ki producira cel kup neuporabnih magistrov in doktorjev, ki se potem gredo “psihoterapijo”. Tule gor so pogosto teme, ko kdo fehta z anketo za magisterij in ponavadi poizkušajo potrditi kak svoj vnaprej zamišljen (katoliški) pogled na spolnost ali odnose.

Še nekaj ljudi iz te klike: Christian Gostečnik, Tanja Repič Slavič, Veronika Podgoršek, Tomaž Erzar, Katarina Kompan Erzar, Bogdan Žorž, Luka&Mirjam Mavrič, Aleš Čerin, Branko Cestnik, Viljem Lovše, Silvo Šinkovec, Tadej Strehovec, Katarina Nzobandora, Tomaž&Polonca Sokol, Janez Rifel, Štefan Kržišnik, Rosa Pich, Jani Jeriček, Mica Škoberne, Igor&Maja Vovk, Gregor Čušin, Andreja Poljanec, in še in še. Andrej Perko je s svojimi mnenji tudi hišni komentator zadnje čase pri Ognjišču in Nova24TV.

Jaz sem se opekel s knjigo Tanja Repič Slavič: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Knjiga promovira nek svoj pogled na tematiko, ki vse skupaj malo pomete pod preprogo. Splav v primeru posilstva je samo zelo hitro omenjen, kot slaba možnost. Informacij o urgentni kontracepciji ni. Zlorabljajo pogosto poznani ljudje ali tisti, ki jim je otrok zaupan v varstvo in v knjigi je duhovnik samo hitro omenjen, večinoma pa izpuščen. V virih je citiranih več vatikanskih dokumentov (utemeljitev doktrin humanae vitae, teologija telesa), kvalitetnih drugih knjig pa bolj malo. Nekateri deli knjige so kot kaka slaba družboslovna diploma – celi odseki so sestavljeni iz copy-paste odstavkov iz drugih virov. Knjiga je stavljena v Wordu; lektorja, urednika in testnih bralcev očitno ni videla.

nova
Uredništvo priporoča

Knjige ne poznam, ne vem o čem gre, le predvidevam. Pa vendar, če kdo napiše, da gre za ”metodologijo” potem to pomeni, vsaj mora biti, ali je bilo tako, da je napisana na temljih znanstvenega raziskovanja in pridobljenih rezultatov le-tega.
Ker pa ”kolega” gostečnik to napiše, pa je jasno, da gre za podporo kolegu, ki je izdal verjetno prvenec. Nihče, ki resno obravnava temo, se ne bo odpovedal virom in jih bo, kar je tudi pravilno, citiral in navedel.
Od kje pa se je naučil vsega kar piše? Od virov ne, od raziskovanja tudi ne? Torej od kje?

Žal je teh šundov čedalje več, še bolj žalostno pa je, da se tile kvazi strokovnajki medsebojno podpirajo.

Zanimivi komentarji, hvala!
Kot rečeno, knjige nisem kupila, ampak sem jo le dočakala za izposojo v knjižnici. Omenjana pa je bila v časopisih, “Delu” pa “Gorensjkem glasu” (se mi zdi) in najbrž še kje.

Ja, tudi sama imam zadržke do teološko podkrepljenih terapij, še posebej, ker je katoliška doktrina ponavadi prisotna na nekam “podmukli” način, ne direktno, ampak na vztrajanju, kot je napisal NemiKrikiSpolneZlorabe, da je nekaj bolj prav in pravilno kot drugo, in komaj prikritem omalovaževanju drugačnih partnerskih skupnosti. To mi je bilo jasno tudi pri knjigah avtorjev iz “teološke klike”, ki se mi definitivno zdijo vredne branja, kot so npr. T. in K. Erzar, Bogdan Žorž (ne pa tudi začetnik vsega tega, Gostečnik, ki mi deluje nekam plehko) in še posebej Alenka Rebula (ona sicer, mislim, da ni neposredno od njih), ki ima, po mojem mnenju, izreden občutek za jezik in je njene knjige užitek brati. Zato sem bila toliko bolj začudena, da na platnicah knjige tega Gašperlina tako hvali, ker njegova knjiga je res en diletantski zmazek v Wordu …

Stvar je še v tem, da avtor Iztok Gašperlin v časopisu “Nedelo” prispeva terapevtske nasvete na probleme bralcev … in sem po daljšem spremljanju njegovih nasvetov začela opazovati eno tendenco, ne samo pri njem, ampak tudi pri tovrstnih nasvetih drugih drugje, npr. v “Oni” pa še kje, ko kdaj pogledam še kako drugo revijo. In sicer, da nasveti postajajo vse bolj … naj uporabim besedo, ki jo včasih slišim od kolegov … “pussyjasti”. Mevžasti. Ne tič ne miš. Neke splošne sladkobnosti, neodločnosti, abstraktnosti, terapevtsko leporečje, ki se boji samega sebe. Meni so namreč vzor nasveti pokojnega Marijana Košička, ki ni imel dlake na jeziku in je upal reči bobu bob, pri tem pa v par stavkih znal pokazati, da ima argumente za to. Tile današnji svetovalci se mi pa zdi, da so vsi po istem kopitu. Zato me je toliko bolj zanimalo, kakšno knjigo je napisal omenjeni Gašperlin, ker sem menila, da bo imel v knjigi več prostora, da bolj tehtno predstavi svoje misli in poglede kot pa pač v nekaj časopisnih stolpcih … No, pa se je izkazalo, da smo dobili samo več istega šmorna, pravzaprav slabše, saj namesto argumentiranja besediči naprej in nazaj kot “strgan dohtar”.

Kar nekaj moderatorjev na monu je iz te kovnice talentov; tudi I. Gašperlin je pred nekaj leti odgovarjal na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica, slavna Alenka pa Enostarševske družine, čeprav je odkrito nastrojena proti ženskam (pa ne vem, če je to ravno vpliv študija terapije na teološki fakulteti – menda ne no!).
Tvoje mnenje ni kr neki, si zelo tehtno napisala in se vidi, da bereš z glavo, bi ti kar verjela, da je napisano na horuk. Žal se danes tako dela in knjigo izdati je postalo tako poceni (če hočeš šparati), da gre enostavno vse skozi. Tako kot pri glasbi. Včasih si moral biti ne samo talent, ampak dejansko odličen pevec, da si kaj posnel, danes rabiš par sto evrov in si.

Mene je Alenka Rebula definitivno navdušila s knjigo Globine, ki so nas rodile, ker tako polnega, čustveno močno resonančnega izražanja ne najdeš zlahka (je hči pisatelja Alojza Rebule, za katrega menim, da je edini slovenski posatelj, ki po pretanjenosti sloga in bogastvu izraza lahko stoji ob boku Ivanu Cankarju … če le ne bi bilo njegovega, t.j. Rebulovega, fašistoidno-klerikalnega lajanja v časopisu “Družina” …), glede njenega (odklonilnega?) odnosa do žensk pa bi bilo zanimivo stvar pogledati bližje, ker zaenkrat težko rečem, kako se ta njen odnos kaže. Sem pa v omenjeni knjigi opazila nekakšno njeno temeljno morbidnost ali kako bi temu rekli, namreč ko govori o skrbi za otroka, zelo prepričljivo podaja otroška doživljanja sveta, doživljanja umirjenosti in strahu, ljubljenosti in zavrženosti, sprejetosti in, kot ona pravi, razžaljenosti itd., ampak čim preide na negativni pol, se postavi na nekakšno fatalistično pozicijo, češ če otrok ne doživi pozitivnih čustev, nima nobenih drugih šans v življenju, kakor da postane psihična pokveka, zverižena osebnost in brezupna zguba. To mi ne deluje ravno subtilno.

No, kakorkoli, strinjam se, da vsi ne morejo biti za vse, in tudi, da v terapevtskem nasvetu najbrž ne gre zmerjati, žaliti in zastraševati človeka, ki ima problem. V današnjem (12. junij) “Nedelu” npr. je ta Gašperlin povedal nekaj krepkih … vsaj tako se zdi. Umanjka pa, po mojem mnenju, ubesedenje prave dinamike, ki se odvija med dvema človekoma, da bi tako argument postal bolj kredibilen. Košiček je imel res fenomenalen dar za razkrivanje “pogonskih mehanizmov” takih disfunkcionalnih odnosov in to na zelo omejenem prostoru enega stolpca! Zdaj imaš pa tudi ob “krepkih besedah” nenehno občutek, da ti svetujejo, da moraš s problematičnimi ljudmi delati v rokavicah in hoditi po jajcih … pa potem kar iz zraka ukrepati odločno in se postaviti zase. Ne vem, no. Če nimaš neke temeljne predstave, zakaj je nekdo, ki te prizadeva, nekje zakrčen, potem ne boš mogel razumeti svoje šibke pozicije napram njemu. In če se vrnem h knjigi Gašperlina, v njej takšnih razkritij jaz ne vidim, pač pa le nekakšno kotaljenje besed, ki naredi branje precej utrujajoče.

A ta Alenka Rebula je tista, ki je bila enkrat na Kmetiji (resničnostni šov)? Ker če je, je lahko še tako sposobna pisateljica, njeno vedenje in razmišljanje je za moje pojme prostaško, neokusno in še neandertalsko. Da ena starejša dama razmišlja samo in le o seksu… no…ni mi všeč in že zato ne bi brala njenih knjig.

Uh, Bejbikaaa, ne vem, težko rečem. “Kmetije” nisem videla, mi je pa skrajno nenavadno, da bi ta Alenka Rebula, ki je pisateljica, filozofinja in terapevtka, nastopila v taki oddaji. Po netu sicer ne najdem nobene asociacije med tema dvema, tako da je več verjetnosti, da gre pri “Kmetiji” za neko drugo Alenko Rebula.

Tisto je bila radijska voditeljica in novinarka Alenka Sivka.

Knjiga dr. Tanje Repič Slavič je verjetno preveč strokovna, da bi jo laiki razumeli, še posebej tisti, ki je nočejo. Sklada se z najnovejšimi spoznanji o delovanju možganov ob travmi. Tisti, ki se želi poglobiti v to temo, lahko veliko prebere o raziskovanjih iz Oxfordske univerze in še različnih ameriških doktorjev psihologije – veliko je strokovnih člankov na to temo. Boste lahko ugotovili, kako na nivoju so informacije v knjigi.

Verjamem pa, da je to tema, na katero ljudje raje mečejo slabo luč, kakor da bi se zamislili in začutili sočloveka. Skrivate se za kritiko o prelomu besedila, na mesto da bi se vprašali, kako deluje takšna knjiga na žrtve spolne zlorabe. Ali veste, kako je žrtvi, ki najde odgovore in tolažbo v takšni knjigi? Ali mislite, da takšno osebo zanima, v katerem programu je bila knjiga oblikovana in kako je videti? Nekateri, ki kritizirajo, pa to delajo, da bi skrivali dejstvo, da so ravno oni tisti, ki zlorabljajo otroke. Verjemite, da če boste naenkrat odkrili, da se vam je zgodila spolna zloraba v otroštvu, ali če se bo kaj takega zgodilo vašemu ljubljenemu otroku, je ravno Tanja Repič Slavič tista terapevtka, ki jo boste želeli na svoji strani!

Tudi jaz sem alergična na mevžaste odgovore v tovrstnih rubrikah. Od teh raznih šolanih psiho-fizo-relac-geštalt-imago-vago dipl. terapevtov eno samo mevžasto nakladanje (na MON v tem prednjači Edin Durakovič). Rada pa berem, kjer se svetovalci OPREDELIJO in naredijo red. Da tič je tič, miš je miš in bob je bob.

Daleč najboljši tovrstni nasveti trenutno v medijih so zdrava pamet Milene Miklavčič, ki se OPREDELI, stvari takoj postavi na svoje mesto, pa s tem še zmerom nikogar ne užali. Pa ni videla nekih psiho-miho teorij in konceptov od blizu. “Le” življenska modrost, izkušnje in zdrava pamet.

Verni ljudje in katoliško oprani ljudje nimajo kaj delati kot psihoterapevti oz. svetovalci za zakonsko ali celo spolno življenje, ker pač nimajo širine pogleda in so omejeni z verskimi dogmami.

Celo spoštovani dr. Trstenjak si je prizadeval, kako mlade fante odvaditi samozadovoljevanja.

Problem ni v tem, ali je terapevt veren, ampak v tem, ali je širokega uma in spoštljiv. Knjige dr. Gostečnika (čeprav je duhovnik) so zelo razumne in logične. Tanja Repič Slavič je moja terapevtka in nikoli mi ne vsiljuje nekih verskih pogledov. Obsoja pedofile ne glede ali so to verni, duhovniki ali ateisti. Mislim, da ne glede na veroizpoved, bi bilo lepo, če bi vsi imeli neke globje vrline, ki jih spoštujemo v življenju. Ravno to spoštovanje do drugih mi je všeč pri tem modelu terapij (relacijsko družinske terapije).

Nekateri izmed naštetih so zelo kvalitetni terapevti. Osebno lahko rečem za Janija Jerička. Je imel pri nas predavanje in se zelo spozna na svoje področje.

Je pa res večina nesposobnih na omenjeni kliniki, zato je potrebno biti previden, koga izbereš. Ob g. Jeričku smo vsi začutili, da ve, o čem govori, in da govori nekaj praktičnega za življenje in iz življenja.


Jani Jeriček iz pro-life zavoda ŽIVIM, prav tako ‘terapevt zakonske in družinske terapije’ (katoliški časopis Družina, 2015-08-16, str. 19, dostopno tudi na njihovi spletni strani[/url]):

[img]https://pbs.twimg.com/media/CMru2NNWcAAZAS0.jpg[/img]


Vsak komentar je odveč.


Jani Jeriček iz pro-life zavoda ŽIVIM, prav tako ‘terapevt zakonske in družinske terapije’ (katoliški časopis Družina, 2015-08-16, str. 19, dostopno tudi na njihovi spletni strani[/url]):

[img]https://pbs.twimg.com/media/CMru2NNWcAAZAS0.jpg[/img]


Vsak komentar je odveč.[/quote]

Ne poznam te teme, pri nas ni govoril o tem ampak o odnosih

Ne vidim pa nič spornega v tem, da piše za verski časopis in da govori o kondomih kot neprimerni zaščiti ker so res zanič

Zavod ZIVIM pa tudi podpiram ker pomagajo revnim

Nisem pa prepričana, da gre tu za vero ali vrsto terapij. Jaz mislim, da je le odvisno od človeka, koliko se v določeni temi sramoti, ali ne.
Te dni sem prebrala knjigo “Čutim, torej sem!”. Človek vsiljuje evolucijsko teorijo v celotni knjigi … torej tu ne gre za vpliv vere. Končno pa bi še dodala, da psihoterapevt si ne bi nikoli smel dovoliti knjige brez citatov. Gospod Gašperlin nima navedenih virov … kar se mene tiče, se lahko njegova knjiga smatra kot roman, saj ne morem preveriti, ali je to na njegovem zeljniku zrastlo ali je res s študijami podprto.

Slavičeva izredno obvlada področje spolnih zlorab in njena knjiga, na to temo, je napisana na podlagi mnogih znanstvenih raziskav.
Glede študija na teološki je treba vedeti, da nima dosti s teologijo oziroma nič, razen da se tam izvaja in se koristijo prostori fakultete. Vprašajte duhovnike, ki tam učijo (Gostečnik in še kdo izvzet), sploh ne marajo, da se ta program tam izvaja.
Omenjeno knjigo pa nekateri hvalijo, drugi so do nje bolj kritični. Moje mnenje je, da nam knjige samo odprejo določene poglede. Nekomu, ki se sanjalo ni o tem in se mu s knjigo vse poklopi, se seveda zdi, da je knjiga prava umetnost. Drugi bo pa morda bolj kritičen in opazil vse, kar pa ni v redu. Lahko se seveda zgodi tudi, da kakšen terapevt misli oz. daje občutek superiornosti, ker ve zakaj in kako je tako, ker ima morda sam osebno življenje porihtano in ima potem do drugih nekako povzdignjen odnos.
Da se veliko leporeči pa tudi mene moti. Daj opredeli se, pa četudi bodo vsi proti, vsaj za nekaj si se odločil. Tako pa plavajo med čermi, da ja ne bi koga “užalili” in posledično potem celo spoštuješ jokice kot je R. Vodeb.

to je spet preveč posplošeno in ozko gledano.
Zakaj odvaditi nekoga samozadovoljevanja, v kolikšni meri je šlo za samozadovoljevanje, je mejilo na zasvojenost, so se šli samozadovoljevat, ko so se čutili napete in so se s samozadovoljevanjem umirjali? Na več stvari je treba pogledat in odgovorit.
Obstaja zdravo samozadovoljevanje in nezdravo in slednje potem vodi v zasvojenost s spolnostjo.

Zanimivo, sva bila pri njemu, sicer samo enkrat, tudi v živo je aroganten.

Bila sem sicer bolj občutljiva zaradi hormonov.
Jaz noseča, predelujeva njegovo bivšo vezo, povem, da drugače se odlično razumeva, vendar me moti, da jo imava za vratom vsak dan…
Potem je pa super, ne rabiš nič… od njega sem odšla sesuta in z njeno prisotnostjo rodit…

Totalna mora, od takrat sem se popolnoma oddaljila od očeta svojega sina.

Njemu je prikimal in dela naprej kot je.

Mene pa zanima, katero knjigo priporočate, da bi prebrala midva možem. Moj mož je ločenih staršev, mama je delovala v smeri pretirane zaščite otrok pred namišljenimi sovražniki, spregledala očimovo nasilno obnašanje do nje in alkoholizem ter prevzela vlogo žrtve. Jaz sem iz družine, v kateri sem se vedno počutila ljubljeno in sprejeto. Moj mož vsak moj začetek resnega pogovora vzame kot kaljenje miru in provokacijo. Predvidevam, da ni navajen prepiranja z argumenti in izražanjem čustev, brez žaljenja. Zato je vsak bolj energičen pogovor zanj ogrožujoč napad in vzkipi. Umika se pred TV in računalnik. Pri spolnosti mimava težav- to je najina močna povezava. Sicer je družinski, nežen in čustven človek, a pogosto meni, da okolica želi škodovati njemu in nam, kot družini. Pred problemi se umika v svoj svet. Rada bi, da bi bil v odnosih bolj sproščen in da mu ne bi bilo toliko mar, kaj drugi mislijo o njem. Odnose do njegovih staršev in očima imamo odprte, tople in prijetne, a nekoliko distancirane, saj se je mož odmaknil od prevzemanja čustvenih in finančnih bremen članov primarne družine. Najini otroci so najstniki, veliko se odkrito pogovarjamo, so družabni in zadovoljni. Želim si, da ko odrastejo in ostaneva sama, poglobiva odnose, ne pa ohladiva. V zadnjem času, ko so otroci večji, se je mož glede starševskih dolžnosti razbremenil in sprostil. Zdaj želi več “svobode v moški družbi”, kar me moti. Do popivanja in veseljačenja imam nizko toleranco, zato bi se znalo zgoditi, da bi šla zaradi tega tudi narazen. Na zakonsko terapijo ne želi iti, niti se finančno ne bi izšlo. Pa še kot tukaj pišete, je en kup terapevtov mazačev. Verna nisva. Ali nama lahko predlagate kakšno primerno knjigo, da si jo prebereva in ob njej pogovoriva?

New Report

Close