Hči, 10 let, obupno obnašanje
Ne pridem ji do živega… 🙁
Zadirčna, sploh do mene, do sestre, tudi do moža. Zunaj poosebljenje pridnosti, doma pa samo vpitje. Ko mi dvigne pokrov po nešteto poskusih lepega ogovarjanja, se razp…dim še jaz. Potem je šele ogenj v strehi! Je zelo predrzna.
Vse sem že probala od kazni, spodbud, fock čez usta, odvzemom privilegijev.. Enostavno mi ni več do komunikacije z njo, ker se lep pogovor vedno konča grdo.
Pa ne mi prosim o vzgoji, ker druga hči je 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kontra, pa sta pipolnoma enako vzgojeni, po mojem mnenju dobro.
O, sem se malo spihala…
moj mlajši je pri 10tih tudi mislil da bo šef familije, smo mu zelo hitro pokazali kje je njegovo mesto.
pri 11tih so še vedno težave, ampak v podzavesti ve kdo ima zadnjo besedo pri nas.
v veliko pomoč nam je tudi starejši sin(18), ki ga zelo brzda pri njegovih izpadih in mu pove stvari na način, kot mu midva z možem ne znava oz. ne moreva.
drugač je pa to tipično iskanje mej in roba, do kje še lahko poriva in kliče po disciplini. Ne se bat zaropotat, ampak na civiliziran način.
tale knjiga je tudi zanimiva http://najstniki.weebly.com/
Najtežje delo je vzgoja, vzgoja otrok. Otroci so zelo različni. Nekateri so popolnoma neproblematični, z drugimi pa je veliko problemov, ker so že po naravi “težki karakterji”.
Najslabše je to, da človek popolnoma izgubi potrpljenje in še sam zgubi živce. Tudi klofute in udarci ne pomagajo, čeprav je včasih klofuta skrajni, res skrajni ukrep.
Ne vem kaj naj ti svetujem. Saj lahko bo čez par let boljše, lahko pa bo tudi slabše.
Mislim, da bi najbolj pomagal temeljit pogovor med vsemi družinskimi člani. Povejte punci, da se tako ne sme obnašati, da njeno obnašanje ne vodi nikamor. Peljite jo h kakšnemu psihologu (ali ji vsaj zagrozite), v kolikor ne bo spremenila svojih navad.
Mi smo blagoslovljeni s kolerikom …
Tale nasvet je bolj zate, da se boš mogoče pomirila. S hčerko se druži, ko je normalne volje. Takrat se pogovarjaj z njo kot mama z zgledno hčerko, objemi jo, pobožaj, povej ji, kako je luštna/pridna/pametna/ima lepo frizuro, reci ji moja punčka. Povej ji, kako si bila srečna, ko se je rodila … Obujaj prijetne spomine, da se bosta skupaj nasmejali. Išči trenutke, ko je tista prava ona, da boš sploh vedela, kakšna je tvoja hči v resnici. In se naužila prijetnih trenutkov z njo. Včasih tega manjka, sploh ko so otroci večji in je manj telesnega stika s starši v primerjavi s prej, ko so še mičkeni.
To, ko divja in je sitna, to je samo prehodno obdobje. Naporno sicer, ampak to ni prava ona. In ko je taka, jo pusti pri miru, ne pregovarjaj se, ne vpij, ne vzgajaj takrat. Skušaj se premagati, počakaj, da se umiri. In ji povej, da ti je v takih trenutkih zelo težko, ker ne veš, kaj narediti, reči. Da bi si želela, da bi povedala na normalen način, če jo kaj moti. Skušaj jo naučiti, da svoje frustracije izrazi vsaj kanček bolj kontrolirano.
Ne vem, ali ti to kaj pomaga. Pri nas se je obneslo, zelo. Jaz tudi odkrito povem, da bi ga včasih najraje obesila za noge z balkona dol. Mal se pohecamo, v hecu povem, kako sem bila jezna. Razume. Ampak treba je vztrajat in traja dolgo časa, da opaziš spremembe. Predvsem bo pa tebi lažje, če boš vedela, da je še vedno tvoja simpatična punca. Rabiš to čutit.
Ne primerjaj otrok med seboj ker si eden ni enak drugemu. Ti moraš igotoviti kako ukrepati v dani situaciji. Ukrepaj še predno se nevihta razbesni. Ti moraš ostati umirjena in ne dviguj glasu. Če gre hči čez rob jo pošlji v sobo da se umiri in se potem v miru pogovorite. Čisto normalno je, da ima svoje mnenje ki tebi morda ni po godu. Vendar ona gleda z 10 letnimi očmi ti pa iz 40. Si se morda vprašala zakaj pride do tega? Ima morda probleme v šoli ali iz prijateljicami. Jo ne slišite ko vam kaj govori. Je morda nesretno zaljubljena?
Za tvojo ne vem, ampak moji dve, ne ena in ne druga nista v sanjah pomislili, da bi kadarkoli upalii dvignit glas nad mene, mislim, niti v sanjah! Otrok mora vedet, da je starš tu, ne samo, da ga ščiti, ampak tudi, da ga uboga. Sem se pred leti, v fazi pubertete kdaj oglasila, ker nekako nismo imeli težav skozi najbolj zahtevno obdobje v odraščanju, pa so po monu skakali vame in v mojo vzgojo, da otroka teroriziram. Lahko da, ampak danes sta moji hčeri odrasli punci, brez težav, fakultetno izobraženi, pri kruhu in na poti v uspešno življenje. Ena živi s partnerjem še pri nama, ker nam vsem tako odgovarja, se odlično razumemo. Druga živi svoje življenje, pokliče me pa večkrat kot jaz njo. Obe cenita, da sta bili vzgojeni s trdno roko in priznavata, da je bilo točno tako kot sem govorila – vse ob svojem času. V generaciji pa ni ravno malo takšnih, ki so pošteno zabluzili. Največ takšnih, ki so lahko povsod šli in počeli kar jim je pasalo.
vzgajana s trdo roko,
sama sem odgovorna, vestna, iskrena in poštena – tega ne pripisujem ne staršem ne vzgoji… ampak svojim vredotam – ko sem se ob vstopu v odraslost zavedla, kaj vse je bilo narobe v mojem otroštvu, česa vsega je manjkalo, da je bilo eno življenue v strahu, da si očeta “diktatorja” nisem nič upala prosit, ker je bil on glavni- svojega mnenja sploh nisi smel povedat oz. si lahko , ampak itak je blo preslišano, ker je starš glavni in se njega uboga… sorry jaz na otroštvo nimam lepouh spominov – z vidika odnosov, materialno bi kdo rekel da nam res nič ni manjkalo, čeprav niso bili enaki do obeha naju s sestro, ampak pustimo materialnost, z vidika odnoso v in vzgoje nimam lepih spominov… pa bi kdo tudi rekel,da sem vidoko izobražena itd. in bi si starša to pripisovala… naka..
jaz tega načina vzgoje ne bom nikoli cenila – manjkal mi je občutek varnosti, sproščenosti in topline v odnosih starši in v domu… ker je blo vse “diktatorsko” in strogo… v stilu jaz sem tukaj šef, dokler si pod mojo streho in te jaz živim delaš vse tako kot jaz reče – stroga diktatura. To zame niso normalni odnosi starš otrok…
in ja kot otrok sem bila navezana nanje, ker špač še najslabše starše imaš kot otrok rad – zato,d a ležje preživiš, rabiš nekoga… ko sem odrasla sem spregledala – in ne nimamo lepih odnosov, še manj zaupnih, čeprav sem jaz njim in njihovim željam vedno stala ob strani, pomagala (kljubv njihovem odnosu do mene), oni meni nikoli.
Od kdaj je nesrečna ljubezen razlog, da lahko pri 10-tih tetoriziraš familijo?[/quote]
Ni razlog, da lahko, je pa razlog, da to počneš, ker drugače pač ne znaš izrazit svoje frustracije. Zato smo pa tukaj starši, da otroke naučimo tudi tega. Pa ne s predavanji in vzvišenim odnosom v smislu, dokler si pod mojo streho …
Ker to ni stvar enega predavanja in vpitja, to je stvar ponavljanja tako kot ko so bili majhni. Puberteta – in pri desetih se že začenja – je naporna tudi za otroke, tudi oni ne prepoznajo več sami sebe in se ne znajo krotit. Razdvojeni, razcepljeni, vsako jutro, ko se zbudijo, so drugačni, večji, razvitejši, več dlak, več mozoljev, daljše noge, spet na novo najti ravnotežje … ni enostavno.
Moj sin je 20 cm višji od mene, najstnik. Hoče it ven zvečer, pa mu ne dovolim (je že kak dober razlog). In on joka. To ogromno bitje, ki je po videzu že skoraj moški, joka kot otrok in potem ga jaz tolažim, ker vseeno rabi tolažbo še vedno, kot majhen otrok. In jo nima dobit nikjer drugje kot pri mami. A ni to noro? Ne morem ga zmerjat, če joče in rabi moj objem, ker je žalosten, besen, vse hkrati. Razumet moramo to njihovo razdvojenost. Nam so jo zbili iz glave, dobil si eno okoli ušes in čav, kdo se bo ubadal s tabo. Danes se pa ne gremo več tako.
In potem nekega dne posveti luč in dojamejo in se znajo celo skoraj normalno pogovorit. Ampak pred tem je pa treba vadit, vadit, vadit.
vzgajana s trdo roko,
sama sem odgovorna, vestna, iskrena in poštena – tega ne pripisujem ne staršem ne vzgoji… ampak svojim vredotam – ko sem se ob vstopu v odraslost zavedla, kaj vse je bilo narobe v mojem otroštvu, česa vsega je manjkalo, da je bilo eno življenue v strahu, da si očeta “diktatorja” nisem nič upala prosit, ker je bil on glavni- svojega mnenja sploh nisi smel povedat oz. si lahko , ampak itak je blo preslišano, ker je starš glavni in se njega uboga… sorry jaz na otroštvo nimam lepouh spominov – z vidika odnosov, materialno bi kdo rekel da nam res nič ni manjkalo, čeprav niso bili enaki do obeha naju s sestro, ampak pustimo materialnost, z vidika odnoso v in vzgoje nimam lepih spominov… pa bi kdo tudi rekel,da sem vidoko izobražena itd. in bi si starša to pripisovala… naka..
jaz tega načina vzgoje ne bom nikoli cenila – manjkal mi je občutek varnosti, sproščenosti in topline v odnosih starši in v domu… ker je blo vse “diktatorsko” in strogo… v stilu jaz sem tukaj šef, dokler si pod mojo streho in te jaz živim delaš vse tako kot jaz reče – stroga diktatura. To zame niso normalni odnosi starš otrok…
in ja kot otrok sem bila navezana nanje, ker špač še najslabše starše imaš kot otrok rad – zato,d a ležje preživiš, rabiš nekoga… ko sem odrasla sem spregledala – in ne nimamo lepih odnosov, še manj zaupnih, čeprav sem jaz njim in njihovim željam vedno stala ob strani, pomagala (kljubv njihovem odnosu do mene), oni meni nikoli.[/quote]
Verjetno je od primera do primera različno, ampak ko govoriš o svojih vrednotah, rodimo se kot nepopisan list. Vrednote ne padejo nate na poti iz maternice, ampak ti jih vcepijo starši, nekaterim na lepši, drugim na manj lep način. Kaj je tvoj oče počel, verjetno ni primerljivo z vsako obliko stroge in nepopustljive vzgoje. Karkoli da rečeš, pa mu vseeno ni spodletelo, če te je v svet pospremil kot te je. Varnost je tista, ki ti jo mora zagotoviti mama. Kot sem rekla, starš je tu, tako da ščiti kot da vzgaja v sprejemanje avtoritete. Danes mladina generalno gledano tega nima in ne prepriča me jokanje na monu, da se otroci derejo na starše. Do tega pride od popustljivega večletnega prestavljanja mej, ampak enkrat poči. Nič slabšega mnenja o svojih starših ne bo imela tale desetletnica kot imaš ti o svojem očetu. Mi smo pa naš sistem zvozili uspešno. Pri podivjanosti današnjih mulcev, ko videvam obupane mame na robu joka, garantirano ne bi otroka prosila, če se lahko ne dere name. Stvar je potrebno povedati enkrat in na tak način, da je nedvoumno in ne dopušča odmika. Tudi, če je to diktatura.
vzgajana s trdo roko,
sama sem odgovorna, vestna, iskrena in poštena – tega ne pripisujem ne staršem ne vzgoji… ampak svojim vredotam – ko sem se ob vstopu v odraslost zavedla, kaj vse je bilo narobe v mojem otroštvu, česa vsega je manjkalo, da je bilo eno življenue v strahu, da si očeta “diktatorja” nisem nič upala prosit, ker je bil on glavni- svojega mnenja sploh nisi smel povedat oz. si lahko , ampak itak je blo preslišano, ker je starš glavni in se njega uboga… sorry jaz na otroštvo nimam lepouh spominov – z vidika odnosov, materialno bi kdo rekel da nam res nič ni manjkalo, čeprav niso bili enaki do obeha naju s sestro, ampak pustimo materialnost, z vidika odnoso v in vzgoje nimam lepih spominov… pa bi kdo tudi rekel,da sem vidoko izobražena itd. in bi si starša to pripisovala… naka..
jaz tega načina vzgoje ne bom nikoli cenila – manjkal mi je občutek varnosti, sproščenosti in topline v odnosih starši in v domu… ker je blo vse “diktatorsko” in strogo… v stilu jaz sem tukaj šef, dokler si pod mojo streho in te jaz živim delaš vse tako kot jaz reče – stroga diktatura. To zame niso normalni odnosi starš otrok…
in ja kot otrok sem bila navezana nanje, ker špač še najslabše starše imaš kot otrok rad – zato,d a ležje preživiš, rabiš nekoga… ko sem odrasla sem spregledala – in ne nimamo lepih odnosov, še manj zaupnih, čeprav sem jaz njim in njihovim željam vedno stala ob strani, pomagala (kljubv njihovem odnosu do mene), oni meni nikoli.[/quote]
Verjetno je od primera do primera različno, ampak ko govoriš o svojih vrednotah, rodimo se kot nepopisan list. Vrednote ne padejo nate na poti iz maternice, ampak ti jih vcepijo starši, nekaterim na lepši, drugim na manj lep način. Kaj je tvoj oče počel, verjetno ni primerljivo z vsako obliko stroge in nepopustljive vzgoje. Karkoli da rečeš, pa mu vseeno ni spodletelo, če te je v svet pospremil kot te je. Varnost je tista, ki ti jo mora zagotoviti mama. Kot sem rekla, starš je tu, tako da ščiti kot da vzgaja v sprejemanje avtoritete. Danes mladina generalno gledano tega nima in ne prepriča me jokanje na monu, da se otroci derejo na starše. Do tega pride od popustljivega večletnega prestavljanja mej, ampak enkrat poči. Nič slabšega mnenja o svojih starših ne bo imela tale desetletnica kot imaš ti o svojem očetu. Mi smo pa naš sistem zvozili uspešno. Pri podivjanosti današnjih mulcev, ko videvam obupane mame na robu joka, garantirano ne bi otroka prosila, če se lahko ne dere name. Stvar je potrebno povedati enkrat in na tak način, da je nedvoumno in ne dopušča odmika. Tudi, če je to diktatura.[/quote]
ne niso mi vrednot vcepili starši oz. tisto kar so mi oni vcepljali zavestno zavračam,takoj ko sem ugotovila in naredila čistko sama s seboj, kaj vse me boli, kaj me je prizadelo in kakšna ne želim biti… vszela sem literaturo strokovnjakov in začela tam…
če bi bila takšna kot so moji starši – bi danes lagala, kot oni lažejo meni, bi izrabljala manipulativbno otroke za svoje bolestne igrice napram drugim odraslim, in tako za reševanje svojih težav izrabljajo podrejene otroke, ki morajo pač pod vzgojo vse kar si oni izmisijo ubogati, pa četudi je še tako napačno – so odrasli in starši in brez besed morajo ubogati…
torej ne zavestno nisem taka, ker ne želim biti, zavestno precenim vse vzorce in kar boli in kar sem se naučila,d a je napačno, zavestno in z vso odgovornostjo spreminjam.
Imajo malega vnuka – ki trpi isto vzgojo, ker sestra, je pa ostala pri istem načinu kot starši, misleč – da se bo ozdravila bolečin, če bo zdaj kot odrasla, to isto počela svojemu otroku… rezultat – jo zaboli, ko vidi kako je otrok navezan name, kako mi zaupa, ko sliši teta jaz nisem srečen, če tebe ni tukaj… boli in je jezna in nesrečna v sebi… otroci rabijo brezpogojno sprejemanje, ljubezen in možnost izraziti se in biti slišani – ne pa da živijo v strahu pred starši…
vidim jaz kaj dela diktatura- otrok se skrije pred starši… torej ni to, a upošteva mejo, ampak se skrije, in to naredi ko ga starši ne vidijo…
ker ve,d a se z njimi ne more nikoli nič pogovoriti, izraziti svojih želja, ker je vedno tako kot starš reče… in torej rezultat je potem pa takšen – starši pa mislijo kako pridkanega otroka imajo in kako vse oh in sploh uboga in kako je diktat zagotovljen uspeh vzgoje.
Meni se zdi, kot da si nekaj spustila v svoji pripovedi. Imam obcutek, da uporabljas vse mogoce metode, a pricakovanji in posledicami nisi dosledna in se na koncu, po vsem njenem in tvojem dretju, vdas, a se tega niti ne zavedas.
Puberneta ni razlog za obupno obnasanje. Puberteta le pomeni, da otrok odrasca in da potrebuje vec zadolzitev in odgovornosti, saj pocasi prehaja v svet odraslih. Ce se otrok v puberteti obnasa neprimerno, se zato, ker mu starsi to dovolijo.
Podobno ce ne huje bilo pi meni. Zal druzina razpadla.
Prvo.
Vidva kot starsa drzita skupaj!!!
Potem kot napisano zgoraj… Imej hcere ko so dobre volje.
Zadnje; vcasih naj se otrok potrudi za tvojo pozornost. Pri 10tih ne sme biti samoumevna… Naj otrok razume da ce ne sodeluje gres ti po svoje naprej… Moras saj imasmenda svoje zivljenje…. Vcasi ti ne smes imeti casa zanjo. Ga zelis zase
Kod, da bi jaz pisala. Imam dve hčeri, ki ju je tudi malo metalo v puberteti, sploh mlajšo, ampak pri meni ni bilo pardona. Ob prvem dvigu glasu, sem ju postavila na realna tla in jima dala vedet, da to pri meni ne pije vode. S trdo roko sta vzgojeni tako, da sem danes več kot ponosna nanju, obe izobraženi, ena z družino, druga s fantom živita na svojem.
In ko mi rečeta, da bosta tudi oni dve tako vzgajale otroke, kot sem ju jaz, mi pove vse.
Avtorica, zate pa ne vem če nisi že malo zamudila pri vzgoji in kot so ti že svetovali, najbolje da poiščeš pomoč.
Verjetno je od primera do primera različno, ampak ko govoriš o svojih vrednotah, rodimo se kot nepopisan list. Vrednote ne padejo nate na poti iz maternice, ampak ti jih vcepijo starši, nekaterim na lepši, drugim na manj lep način. Kaj je tvoj oče počel, verjetno ni primerljivo z vsako obliko stroge in nepopustljive vzgoje. Karkoli da rečeš, pa mu vseeno ni spodletelo, če te je v svet pospremil kot te je. Varnost je tista, ki ti jo mora zagotoviti mama. Kot sem rekla, starš je tu, tako da ščiti kot da vzgaja v sprejemanje avtoritete. Danes mladina generalno gledano tega nima in ne prepriča me jokanje na monu, da se otroci derejo na starše. Do tega pride od popustljivega večletnega prestavljanja mej, ampak enkrat poči. Nič slabšega mnenja o svojih starših ne bo imela tale desetletnica kot imaš ti o svojem očetu. Mi smo pa naš sistem zvozili uspešno. Pri podivjanosti današnjih mulcev, ko videvam obupane mame na robu joka, garantirano ne bi otroka prosila, če se lahko ne dere name. Stvar je potrebno povedati enkrat in na tak način, da je nedvoumno in ne dopušča odmika. Tudi, če je to diktatura.[/quote]
ne niso mi vrednot vcepili starši oz. tisto kar so mi oni vcepljali zavestno zavračam,takoj ko sem ugotovila in naredila čistko sama s seboj, kaj vse me boli, kaj me je prizadelo in kakšna ne želim biti… vszela sem literaturo strokovnjakov in začela tam…
če bi bila takšna kot so moji starši – bi danes lagala, kot oni lažejo meni, bi izrabljala manipulativbno otroke za svoje bolestne igrice napram drugim odraslim, in tako za reševanje svojih težav izrabljajo podrejene otroke, ki morajo pač pod vzgojo vse kar si oni izmisijo ubogati, pa četudi je še tako napačno – so odrasli in starši in brez besed morajo ubogati…
torej ne zavestno nisem taka, ker ne želim biti, zavestno precenim vse vzorce in kar boli in kar sem se naučila,d a je napačno, zavestno in z vso odgovornostjo spreminjam.
Imajo malega vnuka – ki trpi isto vzgojo, ker sestra, je pa ostala pri istem načinu kot starši, misleč – da se bo ozdravila bolečin, če bo zdaj kot odrasla, to isto počela svojemu otroku… rezultat – jo zaboli, ko vidi kako je otrok navezan name, kako mi zaupa, ko sliši teta jaz nisem srečen, če tebe ni tukaj… boli in je jezna in nesrečna v sebi… otroci rabijo brezpogojno sprejemanje, ljubezen in možnost izraziti se in biti slišani – ne pa da živijo v strahu pred starši…
vidim jaz kaj dela diktatura- otrok se skrije pred starši… torej ni to, a upošteva mejo, ampak se skrije, in to naredi ko ga starši ne vidijo…
ker ve,d a se z njimi ne more nikoli nič pogovoriti, izraziti svojih želja, ker je vedno tako kot starš reče… in torej rezultat je potem pa takšen – starši pa mislijo kako pridkanega otroka imajo in kako vse oh in sploh uboga in kako je diktat zagotovljen uspeh vzgoje.[/quote]
Draga moja, meni je zelo žal, da si odraščala v nekih čudnih okoliščinah, oziroma v okoliščinah, ki jm nisi bila kos. Način, kot ga opisuješ, je kot vzgoja pač v preteklosti prevladoval, vsak je iz tega odnesel tisto, kar je želel. Pišeš sama, da si ti svoj nauk prejela, zatorej še enkrat, kakorkoli da je bilo, je očitno bilo zate uspešno.
Bi pa pripomnila samo še eno stvar. Berem o vnuku, ki ni tvoj otrok, ampak otrok tvoje sestre. Svojih ne omenjaš (glede na ostalo napisano močno verjamem, da bi jih, če bi jih imela). Sklepam torej, da mi pamet soli ena instant vikend super truper tetka, ki vzame otroka k sebi za uro ali dve in jo le ta ves raznežen gleda ter seveda do zadnje črke upošteva. In še tale nečak je mali. Pa normalno, da je navezan nate. Nekajurno učenje barvanja pobarvank in zlaganja legic še ni vzgoja, ki v tem obdobju življenja še niti ni problematična, ker se v ranem odraščanju meje šele nastavljajo. Pa še teh si ne domišljaj, da jih ti postavljaš, in tudi ne, da jih otrok pri tebi sploh poskuša prestavljat. Torej ne vzgajaš, temveč si le prisotna s svojo vzpodbudo in vzgledom, nič drugega. Biti vzgojitelj svojemu otroku pomeni predanost in trdo delo z otrokom 26 ur na dan, to je tisti čas, ko tetke že spite. In nekako mi ni, da bi kot relevantno kritiko sploh sprejemala mnenje nekoga, ki v svojem odraslem življenju ni dovolj močan, da bi znal sprejeti in živeti s preteklostjo, kakršna je že bila. Odraščala sem kot sem sama vzgajala. Trda roka, načela, doslednost in strahospoštovanje. Ko dozoriš, spoznaš, da tudi mame mačke kloftajo svoje mucke iz ljubezni. Če že ne iz ljubezni, pa zato, da jih pripravijo na življenje, ki jih bo kloftalo tako ali drugače. Svojim staršem nisem obrnila hrbta niti za trenutek, ker menim, da sta naredila najboljše v okvirjih tega, kar sta znala. Ali je bilo najprimerneje ali ne, ne morem vedeti. Tudi v mojem obdobju so nekatere punce, ki so lahko počele vse, začele zgodaj kaditi, imele splave že v osnovni šoli, niso končale šolanja, le drog je bil malo manj kot v generaciji mojih otrok. Zase vem, kaj sem dosegla, vem, kaj so pri meni starši dosegli. Pri tebi vidim pa obtoževanje in nalaganje krivde, kar je zame samo vdaja in očitno tega nisi zmožna razumet. Zato boš preobčutljiva in ranljiva skozi vse življenje, pa kolikor knjig boš že brala. In če bi to do tvoje odrasle dobe naj bila posledica nepravilnega odnosa tvojih staršev, bi lahko najkasneje od takrat naprej prevzela krivdo za stvari, ki jih nisi zmožna sprejeti, izključno nase. Sedaj lahko delaš sama na sebi in pišeš svojo zgodbo, kot jo sama hočeš. Zakaj tebi to ne uspe, ne vem, moji punci sta odrasli v pošteni, vztrajni in karakterno močni osebi, ki nimata potrebe, da bi me zaradi omejevanja svojeglavosti in močnega postavljanja mej iz svojega življenja pregnali.
Od kdaj je nesrečna ljubezen razlog, da lahko pri 10-tih tetoriziraš familijo?[/quote]
Ni razlog, da lahko, je pa razlog, da to počneš, ker drugače pač ne znaš izrazit svoje frustracije. Zato smo pa tukaj starši, da otroke naučimo tudi tega. Pa ne s predavanji in vzvišenim odnosom v smislu, dokler si pod mojo streho …
Ker to ni stvar enega predavanja in vpitja, to je stvar ponavljanja tako kot ko so bili majhni. Puberteta – in pri desetih se že začenja – je naporna tudi za otroke, tudi oni ne prepoznajo več sami sebe in se ne znajo krotit. Razdvojeni, razcepljeni, vsako jutro, ko se zbudijo, so drugačni, večji, razvitejši, več dlak, več mozoljev, daljše noge, spet na novo najti ravnotežje … ni enostavno.
Moj sin je 20 cm višji od mene, najstnik. Hoče it ven zvečer, pa mu ne dovolim (je že kak dober razlog). In on joka. To ogromno bitje, ki je po videzu že skoraj moški, joka kot otrok in potem ga jaz tolažim, ker vseeno rabi tolažbo še vedno, kot majhen otrok. In jo nima dobit nikjer drugje kot pri mami. A ni to noro? Ne morem ga zmerjat, če joče in rabi moj objem, ker je žalosten, besen, vse hkrati. Razumet moramo to njihovo razdvojenost. Nam so jo zbili iz glave, dobil si eno okoli ušes in čav, kdo se bo ubadal s tabo. Danes se pa ne gremo več tako.
In potem nekega dne posveti luč in dojamejo in se znajo celo skoraj normalno pogovorit. Ampak pred tem je pa treba vadit, vadit, vadit.[/quote]
Otroka se vzgaja od rojstva, še prej pa morajo imeti starši razčiščene pojme. Lahko me prepričuješ po dolgem in počez, a za dober odnos v družini ne rabiš ne agresivnega pristopa niti opravičevanja nepravih stvari.
Ne bom odolgovlačila, a za jok tvojega otroka ni kriv njegov karakter, ampak tvoje božanje po tistem, ko je dobil prepoved. Seveda je razdvojen, saj živi z razdvojeno materjo, ki bi postavila merila, a jo boli srce. Postavi mejo, pogoje in družinska pravila.