V spodnji temi, ko ena sprašuje, naj ostane ali gre, je večkrat omenjena odvisnost od odnosov.
Ker sem se sama prepoznala v njej in njenem hrepenenju po pripadnosti, imela podobnega moža (ne tako ekstremno) in ker sem v zvezi, kjer vsega tega, kar potrebujem, objektivno ne morem dobiti, me pravzaprav zanima, kaj konkretno je odvisnost od odnosov.
Ali ni to mogoče le neko moderno predalčkanje ljudi? Tako radi namreč dajemo nasvete in pavšalno govorimo drugim, da so odvisni od odnosov…..
Že kakšnih 10-15 let nazaj sem prebirala Sanjine knjige. Prebrala tudi marsikaj na internetu, pa še zdaj točno ne vem, kaj bi to bilo in zakaj nastane. In seveda, kako iz tega.

Prosim za primere, kajti v teoriji je vedno malo drugače in klišejsko.

odvisnost od odnosov nastane zaradi vzgoje, odnosa z materjo.
ljudje, ki z materjo v zgodnjem otroštvu niso zmogli vzpostavit takega odnosa, da bi se čutili ljubljene in varne, bodo vedno to iskali nekje in nikoli našli.

No če želiš primere, da ne bomo samo teoretizirali:
Odvisnost od odnosov so vse zgodbe žensk, ki se cel zakon “zaletavajo v vrata in padajo po stopnicah” ampak ostajajo v zakonu zato ker:
– ko je trezen, je pa tako dober, vse bi naredil zame in za otroke
– ampak otroke ima pa rad, samo name se spravlja
– kam pa naj grem, kaj bodo ljudje rekli
– še vedno ga imam rada čeprav…
– mentaliteta “kdor se ljubi ta se garba”.

Ena od podvariant, ki ne vključuje nujno batin:
– obljubil je, da ne bo več … (vstavi poljubno: varal, pil, kockal, lagal, hodil k mami na kosilo, skočil na vsak migljaj njegove širše familije…)

Dalje…
Od dedca ni nič, ne v postelji, ne z otroci, ne okoli hiše, ne v hiši… Po službi pivo ali dve, doma pa kavč in šetanje daljinca ali računalnik, čiki in buljenje v zaslon do nezavesti.. Dopust če ga organizira žena, nič vikend izletov, nobene rekreacije…taprav slovenski krompir.

AAAmpak nimam možnosti da bi šla na svoje, živima v hiši njegovih staršev jaz sem brezposelna in še vedno ga imam rada…

Odvisnost od odnosov je dejansko tista iz otroštva pogojena potreba da nekoga (in nekaj) “imaš”, ne glede na vse. Ljudje z MOM take ljudi po moje kar zavohajo, ker so odličen material za manipulacije in maltretiranje. Po takem odvisniku lahko hodiš, pa bo ostal.

Ta pojem je res precej nejasen, ko poskušaš biti konkreten – kar pa itak veš, če si prebrala vse tiste knjige.

Moja osebna interpretacija pa je praktično enaka tej:

Dodal bi le še “pretirana” potreba. Ker osnovno imamo vsi, razen psihopatov in sociopatov.
Da je pretirana, pa veš po tem, da ima škodljive posledice – npr nekdo zaradi tega (lahko tudi drugi (npr. otroci), ni treba da ista oseba) trpi – fizično, čustveno, finančno,… kakorkoli.

Za moje pojme so odvisno od odnosov tudi tisti, ki skačejo iz veze v vezo, lahko bi rekli serijska monogamija. To ni zdravo, da človek ni sposoben biti samski niti leto ali dve. Kot odvisnike ocenjujem tudi tiste, ki se venomer spuščajo v neka ohlapna razmerja, d aimajo vsaj nekaj.

Saj ti je že Rozmanova odgovorila, če si brala le eno njeno knjigo.

Lahko imamo več odvisnosti hkrati in tiste najtežje si pač nočemo priznati, jo prepoznati.

Najraje bi spreminjali, popravljali druge, sebe pač ne.

Ker je v to treba vložiti veliko.
Preveč zate?

Grez za odnose, ki vsaj enemu od partnerjev v bistvu škodujejo, ampak se jih
oklepa, ker je odvisen od njih. Kot pri vsaki drugi odvisnosti, ker ti navidezno ugodje
nadomešča realnost.
Partnerica (seveda lahko tudi partner) si ustvari v glavi ideal, potem pa ta ideal odslika
na popolnima neprimerno osebo – tudi če vsa realnost razločno kaže drugače, se ona
na vse žive in mrtve oklepa svojega ideala, ne prizna, da je resnica drugačna.
Kakšni so znaki? Če se zgodba napiše na papir (kot bi se dogajala nekomu drugemu),
potem se izkrivljenost odnosov prepozna (če gre za prijateljico, znanko). Če ji pokažeš,
da ima doma ISTE razmere, se bo upirala na vse kriplje, iskala razlage, izgovore, trdila,
da sploh ni tako, lagala, na koncu se bo umaknila in zavrnila pogovor.
Konkretno – ko je kriza, poišče pomoč, ko kriza mine in je treba priznati, da je bila
idealna slika njene “ljubezni” laž, potem se spet oklene iluzije in brani celo največje
nasilje do sebe – češ, “saj v resnici ni tak”, saj “v bistvu je dober človek”, saj “v resnici
me ima rad” in se zaoperstavi okolici, ki bi ji rada pomagala. Ker to RABI. Ker se ni
zmožna soočiti z realnostjo, tako kot se vsak drug odvisnik ni pripravljen odreči svoji
drogi….

V nekem odnosu se zahaklaš in iščeš izgovore, da ostajaš. Pa čeprav gre za fizično, psihično, čustveno trpljenje, kar ostajaš, ker se tako zelo bojiš ostati sam.
In če se že zgodi, da ostaneš sam, se takoj prilepiš na novega partnerja, običajno na enakega, kot je bil prejšnji.
Pa ne vem, če ima to glih kakšno vezo z mamo, ker potem bi jaz morala biti šolski primer nekoga, ki je odvisen od odnosov. Je pa res, da sem vsa leta veliko naredila na sebi, ker sem se že zgodaj zavedala nezdravih odnosov v moji primarni družini.

Odvisnost od odnosov je takrat,ko osebi nudiš več ljubezni kot pa jo je pripravljena sprejeti.Ena takšnih razmišljan je tudi ideja,da ko bo on ali ona videla koliko ga-jo v resnici ljubim se bo spremenil-spremenila.

Popolnoma vsak odnos v katerem je nekdo zaradi zadovoljevanja potreb.

Edina naravna (zdrava) odvisnost od odnosov je v fazi otroštva in deloma mladostništva, ter v pozni starosti. Pogojno pa še v bolezni ali nesreči.

vse ostalo je bolna odvisnost, ki kaže na dejstvo, da je človek osebnostno moten. Tudi v primerih ko zboli ali je nesrečen z namenom, da bi izsiljeval občutke sočutja.

Če res dobro premisliš vse možne odgovore na svoje vprašanje, kaj hmalu ugotoviš, da so najbolj “dobri” ljudje v bistvu navečji odnosni odvisneži. Celo bolj bolni kakor izsiljevalci sočutja.

Če temu ne bi bilo tako, potem povpraševanje tudi ponudbe ne bi dobilo, kar bi v praksi pomenilo, da npr ne bi bilo karitas, rk, raznih dobrodelnih dejavnosti in kar je še takega sprenevedanja, vključno z državnimi ” socialnimi, solidarnostnimi in vzajemnimi sistemi…

Če gledaš odvisnost od odnosov višje od osnovne celice bivanja, kaj hmalu ugotoviš, da je še ustava protiustavna, ker če temu ne bi bilo tako, potem bi lahko državljan npr izstopil iz vsiljevanih sistemov, če že ne bi imel možnosti samoodločanja v kakšnem obsegu bo trgoval z odvistnostjo.