Zaljubljena sem v bratranca mojega očeta, a me je strah, če je to incest!
Babica ima še dva brata in eno sestro. Zadnja je precej (16 let) mlajša od nje. Se je tudi kasneje poročila, zato je med njenim sinom (fantom, ki mi je všeč) in mojim očetom malo manj kot 25 let razlike. Jaz sem stara 22, on pet let starejši. Že od najstniških let naprej sem bila nanj zelo navezana, dosti sva se družila, kasneje (ko sem imela prib. 17 let) pa so prišli tisti izdajalski metuljčki v trebuhu, zatreskanost. Komaj sem čakala, da je bil kakšen rojstni dan, da me je poljubil na lice ali čelo, kamorkoli – ampak sem si govorila, da je to le faza, pač, prerasla boš. Imela sem tudi kar nekaj fantov, on punc. Ampak ni šlo stran in za novo leto sva malo preveč pila in zavore so padle: oba sveže samska, sva se poljubila in to je preraslo že kar v mečkanje. Bog, ne morem opisati, kaj sem pri tem občutila, četudi malo nalita, ampak sva se potem hitro ustavila. Mi je priznal, da sem mu všeč, že kar nekaj časa, ampak ga je strah, ker sva pač v sorodu, da bi naredil napako, bi šla predaleč. Da dvomi, da bi imelo to prihodnost: družina bi čudno gledala, midva kot tradicionalno vzgojena, bi želela imet otroke … od takrat naprej zreducirana komunikacija na minimum, se ne kličeva, razen kadar ni nujno, ne pogovarjava brez, da bi bil še kdo vmes. Jaz se študiram, on dela in je že v službi, se ne vidiva nič. Ampak grize me. Še vedno lahko čutim elektriko med nama, čutim, da je živčen, ko sva blizu. Pa razmišljam, kako je stvar pravzaprav ”usodna”? Bi se bilo ekstra tvegano v to spustit? Koliko genov si v bistvu deliva? Lahko karkoli skleneva? Težko mi je, ne zaupam nikomur, ker se bojim reakcije, ampak dejstvo je, da ga imam zelo rada. Razjeda me. Želim kakršen koli nasvet, pomoč, vse, kar bi me spravilo z statusa quo, pa ne vem, kam poseči. Zato sem se obrnila na Vas. Gre za resnična čustva, resnična dva človeka. Boli me. Rada bi šla naprej, ampak hkrati tudi ne želim izgubiti priložnosti, če ta obstaja (navsezadnje nisva v nekem ultra ozkem sorodstvu ali pač?) Saj ne vem več, kako naj povem … Hvala za odgovore …
Hm, sem prav morala premislit, kakšno sorodstvo je to in s kom v naši familiji bi lahko primerjala. Torej, recimo da bi se zaljubila v bratranca moje mame, ki je malo starejši odmene in ima otroke stare tolikokot jaz… No go. Moja mama pravi, da je to najbližji rod in tako je vzgajala mene in jaz vzgajam moje otroke, da so oni in otroci bratranca moje mame bližnji sorodniki.
Zakonsko vaju zaradi tega ne bo nihče kaznoval, otroci bodo normalni, kaj bo rekla pa familija je pa druga stvar in to bo največji problem ki ga dejansko imata za predelat vidva in oni. Če je vajina ljubezen tako močna, da sta pripravljena na možnost, da se vama družina odreče, potem jaz ne vidim zadržkov….
Sploh ni tole nic tako groznega nenormalnega in nemoralnega. Pravkar sem dopolnila petdeset let, povem zato, da me bos lazje razumela. In sicer pred kakimi trideset in se vec leti nazaj, sem bila zelooo zaljubljena v sina od moje sestricne, ki je sest let starejsi od mene. V tistih letih, ko so moje sosolke ze “hodile”, jaz zaradi dolocenih problemih v razvoju, se nisem imela tazaresnega fanta. Kar je ze bilo, so bile le sanjarije in simpatije iz moje strani. Mojo simpatijo, se pravi sorodnika, pa sem videvala le enkrat ali mogoce dvakrat letno med pocitnicami, ki sem jih prezivljala v krogu teh sorodnikov. Vsako leto sem jih komaj cakala in vedno ze vsaj tri dni hodila zalostna okrog pred odhodom domov. Doticni fant je bil v teh ozirih zelo zaplankan, ker se mi je zdelo, da sploh ne polaga kaj dosti pozornost na moj trud okrog njega. Ker je bilo to takrat se bolj togo okolje, kar se takih ljubezni tice, mu sama naravnost tega nikoli nisem omenila. Se najbolj odkrito sem se o tem pogovarjala z mojo mamo, ki je menila, da iz te moke ne more biti kruha. Tudi sestricni, s katero sva bili narazen 33 let, si to nisem upala priznati. Vse mesece, ko sem hodila v solo, sem cakala, kdaj bo prislo kako njegovo pismo, ki pa sploh ni bilo namenjeno meni ampak celi druzini in sicer z novicami o dogodkih v njihovi druzini ali pri sosedih
Telefoni so do obeh druzin prisli sele kasneje in takrat je bilo lazje, ker sem ga lahko veckrat slisala.
Iz tele moke pa na koncu res ni bilo kruha, ker me je minilo potrpljenje in tudi zaljubljenost. Tudi v kasnejsem obdobju mu nikoli nisem omenjala mojih upov in custev iz preteklosti, razen ene dvakrat bolj skozi hec, kar pa je pridno preslisal. Zdaj imava vsak svojo druzino, lahko bi se videla vsak dan, saj je naneslo, da ziviva zelo blizu eden drugega, pa se vidiva bolj redko, oziroma, ce slucajno na to nanese priloznost.
Imam pa sosedo, ki ima partnerja, s katerim sta v sorodu. In sicer njegova mama in njena babica, sta sestricni. Se pravi, da sta on in njena mama bratranec in sestricna v drigem kolenu. No ni cisto tako, kot tvoj primer, ampak za eno manjso vas, bi bilo tole vcasih ze zelo napeto. Imata pa cisto normalnega in lustnega decka.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
Vse je v tvoji glavi. Tudi to, da obstaja samo on pri toliko moških na tem planetu. En faktor proti je reakcija okolice, ki bo za vaju zelo neprijetna, drug faktor pa možne genetske komplikacije pri potomcih, ki so bolj možne pri sorodnikih.
Večina tukaj je sicer romantičnih duš, ki pravi, da pojdi v to, ampak realno gledano tole ni kak hud potencial od zveze.
Se strinjam. Zakonsko gledano to ni incest. Z dovoljenjem se lahko poročita celo prava bratranec in sestrična, vidva sploh ne bi potrebovala nobenega dovoljenja. Vidva sta precej daleč od tega, da bi bila ožja družina. Je pa vprašanje, kako bi na vajino vezo gledala družina. Če se bosta s tem lahko spoprijela, potem kar. Če ne bosta zdržala pritiskov družine, pozabita na to. Incest pa to nikakor ni.
Glej, Slovenci bi menda naj bili očitno zelo toleranten narod, vsaj iz tega sklepam, ker sem s svojimi gledišči označena za ksenofobno, rasistično, homofobno, nestrpno in še kakšno osebo pač…. Ne moti nas rasno mešanje, ne moti nas mešanje od zadaj, postalo je sprejemljivo tudi pasje po pasje, tak da ne vem, če bi lahko rekla, da me tvoj primer sploh gane. Meni je v kopici vseh drugih (z)mešanih pritiskov v razumevanje odprtega duha neke množice opranih glav vseh vrednot, ki so nekaj štele, pravzaprav to čist sprejemljiv odnos. Drugače, če bi mogla izbirat med tem tvojim stricem al kaj že in med enim kuntakinte, bi moji otroci imeli belo kožo, te pa tud če fahnejo hemofilijo
To ni incest, še zdaleč pa ni pametno! Zakaj? Zato, ker obstaja možnost genetskih okvar pri otrocih, morda ne v prvem rodu, pač pa v naslednjih rodovih.
Izogibaj se tega fanta, saj je toliko drugih. Prepričaj se, da to ni prav, ker ni prav! Se zavedaš, kakšne so lahko posledice?
Si že slišala za otoček Susak pri Lošinju, kjer so se sklepali incestni zakoni in so se rojevali prizadeti otroci?
Vem tudi za primer iz sosednje vasi: poročila sta se bratranec in sestrična, njihovi otroci so bili zdravi, med njihovimi vnuki pa je kar nekaj težko prizadetih.
