Vedno in povsod moram izražati veselje, nihče ne mara, če sem mrke in slabe volje. Saj sem dostikrat vesel, ampak pridejo trenutki, ko me kaj prizadene in sem potem slabe volje, a ko želim to komurkoli povedati, tega nihče ne mara poslušati, vsi hočejo samo veselje. Ali se tudi vam to dogaja? Ja, in imel sem partnerico, celo več partneric, ki jih je najbolj motilo ravno to, da ne morem biti vedno vesel (še zlasti ne zjutraj, ko se mi kar avtomatično nariše žalost in slaba volja na obraz) in me je pustila že po enem tednu zaradi tega. Tako, da sem sam. Sam samcat. Tudi moji starši nočejo več poslušati mojih “jamranj”, ki naj bi, po knjigah in literaturi na spletu, bila povsem normalna, v real lifeu pa ne. K vragu z vsemi temi literaturami! Vse sam, povsod sam. Ja, imam prijatelje, ampak tam samo sreča, veselje, zadovoljstvo, uživanje, žur, zabava, sprostitev. Nič izražanja slabih stvari, govorjenja o neprijetnostih.

Ali ste vi vedno dobre volje oz. kako rešujete takšne situacije, ko ste nejevoljni, slabo razpoloženi, da se drugi ne obregnejo ob to in vas zaradi tega začnejo ignorirati? Že slaba volja, izraz na mojem obrazu, je problem, ne kakšno žaljenje, vpitje,…

Ja, in v literaturi sem bral, kako morajo starši poslušati svoje otroke. Z menoj je mati ogromno delala, ogromno me je poslušala, vse probleme sem ji lahko povedal, zdaj pa tega ne morem več. Stara je že in jih noče več poslušati. Jaz sem se pa navadil, da vse povem, kar me muči in ne rešujem sam. Misleč, da tudi drugi tega ne rešujejo sami. A sem se očitno uštel.

Kako se vi soočate z vašo slabo voljo in negativnimi pripetljaji?

Pride sonce, pride dež, kakor veselje in žalost. Vse je del naravnega ciklusa.
Kar si prej povedal materi, povej sebi, svoji globini. Samo iz teh globin se izliva prava tolažba, pravo razumevanje, dobesedno božja zaščita. Vsakdo je dolžan odkriti v sebi ta prostor miru in modrosti, ki se z nadaljnjim spoznavanjem razširi v neizčrpen vir sreče. Že Stari Grki so rekli: “Spoznaj sebe in spoznal boš svet.”

Sem optimist v življenju, veliko se smejem, res veliko, a ko imam problem, ne jamram, ne jokam, ampak se jezim in bentim, obrnem še kaj na hec in zaključim “saj bo bolje” in do zdaj me je še vsak poslušal.
Jamranje poslušam, odvisno od teže, včasih sočustvijem in pač odposlušam, poskusim pomagat, včasih obrnem na hec, če ne gre za kaj življenjskega.
A ko mi nekdo jamra za brez veze, za vsako malenkost v življenju, ko vem, da mu gre dobro in da nima težav, vsaj na tem področju jamranja ne, take ljudi kar ustavim in jim povem, kar jim gre.
Po nekaj poskusih, če se ne neha, se z njimi ne družim več. Znam ljudi spraviti v boljšo voljo, znam jim zmanjšati breme, ki ga nosijo, ampak za brez veze se mi pa ne da.

Da, tudi sam nimam kakšnih problemov v življenju – službo imam, stanovanje imam, denarja imam dosti, edini moj problem je, da nimam partnerice (oz. so me vse pustile), in pa moja jutranja slaba volja – enostavno ne zmorem narediti, da bi bil že zjutraj nasmejan – enostavno kar od nekod pride ta grozna slaba volja, ki se je hočem odkrižati, pa noče iti – dokler ni ura 9 in še več… In ko me ljudje vidijo tako slabe volje, mislijo, da sem nergač, saj imam vse, v življenju mi nič ne manjka. Samo ZJUTRAJ enostavno NE MOREM biti pozitivno razpoložen. Enostavno nisem jutranji tip. No, in kako naj rešim problem jutranje slabe volje, ki ga imam kronično že odkar sem bil otrok?

Da, tudi sam nimam kakšnih problemov v življenju – službo imam, stanovanje imam, denarja imam dosti, edini moj problem je, da nimam partnerice (oz. so me vse pustile), in pa moja jutranja slaba volja – enostavno ne zmorem narediti, da bi bil že zjutraj nasmejan – enostavno kar od nekod pride ta grozna slaba volja, ki se je hočem odkrižati, pa noče iti – dokler ni ura 9 in še več… In ko me ljudje vidijo tako slabe volje, mislijo, da sem nergač, saj imam vse, v življenju mi nič ne manjka. Samo ZJUTRAJ enostavno NE MOREM biti pozitivno razpoložen. Enostavno nisem jutranji tip. No, in kako naj rešim problem jutranje slabe volje, ki ga imam kronično že odkar sem bil otrok?[/quote]

Pozitivni ljudje smo vedno pozitivni, tudi zjutraj, ko smo nenaspani, se nam ne govori in se nam ne smeje, ne moreš biti pozitven ali negativen po urah dneva.
Mogoče je pa vsa ta dobra volja samo gluma in zjutraj pač ne zmoreš, ker se možgani še niso vklopili, potem pa ko zalaufaš, lahko glumiš cel dan.

Jaz sem dobrovoljna oseba, skoraj preveč optimistična. Ampak zjutraj sem tudi vsa “zalimana”. Ni pa moja navada, da bi o tem tožila celemu svetu, niti najbližjim. Tako sem zjutraj bolj tiha, sama s sabo. Ko pa oživim, pa sprejmem v svoj svet vse ljudi. 🙂

Vedno pozitivna in optimistična, pa zjutraj komaj zmorem več kot reči “dobro jutro”. 🙂 Enostavno nisem jutranji človek.
Je pa trenutno en težak čas tako da sem bolj v ozadju in z mislimi. Pa sem tudi že opazila, da so se ljudje, ki se ponavadi napajajo na moji dobri volji, začeli odmikati. Pa nič hudega. Imam ob sebi še vedno dovolj tistih pravih ljudi, na katere se lahko zanesem in katerim ne rabim jamrati. 🙂

seveda nisem vedno dobre volje.
Ampak tudi jamračka nisem ;). Že po naravi ne maram jamrat, ker me to jamranje še bolj spravi v jamranje. Iščem nauk slabega dogotka- kaj me je prišel naučit?
Ja, pride težji dan, takrat se vsedem in pišem ven iz sebe. ne obremenjujem žive osebe, ampak papir- dnevnik. tudi zjočem se. tako se zluftam in grem spet polna upanja v nov dan.
Imam pa eno jamračico v bližini. Ampak ona to nonstop počne. na ta način privablja pozornost, ker drugače ne da. jaz se zaščitim z rožnato svetlobo, da me njejo jamranje ne dotakne. In se čiprej odmaknem stran.

tudi jaz sem zjutraj precej zalepljena.. a me vonj moje kavice že omami z nasmehom, ko se potem spravim otroka zbujat je to vedno v igrivi in dobri volji.. kot da se 10 minut nazaj nisem komaj primajala v kuhinjo. tamal obožuje ko ga tako na navihan način zjutraj budim. je tebe mogoče mama zbujala vsa jeznorita in jamračasta? No, ko glih praviš, da si tak od ortoštva..

vi nejutranji tipi, kako vstajate? se zbudite in zvlečete ven iz postelje? zakaj? poskusite tako:
se pretegneš na vse strani, pomigaš z rokami in nogami, voziš kolo, oh, kje sem že, pri mostu, z biciklom čez most in nazaj … ti je vroče? ja? ajde pod topel tuš, pripravit dober zajtrk, poživljajoč čaj, kava, pogled v ogledalo: jutrooo, lep sem …

Spijem kakšen glaž, še rajši krigl, in vidim tud drugo perspektivo. Seveda to ni recept za kakšne resne probleme ali težavno obdobje, ker hitro “padeš not”. Do neke mere tečnarim in težim okolici, a ko slišim, naj zdaj neham utrujat, odneham. To mi je mejnik, da sem svoje že dal iz sebe in da moram začet razmišljat konstruktivno. Preklopim na racio. Iz tistega, kaj ima vesolje proti meni, pridem na: kje sem ga jaz polomil oziroma kaj lahko naredim v tej situaciji. Pa miganje koristi. Z vrha Šmarne gore so problemi manjši :).

Tega da je 25. maj dan ljubezni do zdaj resnično nisem vedel. Ko smo že pri danu ljubezni mene resnično zanima kako si ti preživel/a dan ljubezni?

Čisto nejutranja, sreča je, če slišim uro (eno tako, tečne sorte, ki stopnjuje piskanje). Zato imam rada počasna jutra v vikendu – še zlasti, če me zbudi slap sonca, ki sije skozi okno. Jap, se pretegnem na vse strani, pomigam z rokami in nogami, na (desni) bok, sedem, se pretegnem v zrak in sklenjene roke polagam na teme, čelo, srce z mislimi: “Prosim, dan naj potuje vesel…”. Še vedno in že leta tako.