Starši privilegiranih otrok zaradi športa, glasbe … zaletite se nekam!
V razredu moje hčerke (8.razred) je vsaj polovica otrok, ki ima neke statuse, bodisi glasbene, bodisi športne ali pa kaj podobnega … in ti imajo vedno neke privilegije, vedno se lahko dogovarjajo, več manjkajo in ne vem kaj še vse … jaz se pa moram pretrgat za kako dogovorjeno manjkanje ker nimamo statusa ane …
Poglejte; vse lepo in prav …. če je otrok res talentiran in res ves čas nameni neki dejavnosti, v kateri je dober; ampak večina otrok to pač ni! Konec! Kot je že nekdo spodaj napisal, tako se obnašate kot da je vaš otrok najmanj novi Messi, novi Ronaldo ali da bo ne vem kater zvezdnik nogometa ali pa celo novi Mozart ali Straus … pa ne bo!
Kar se tiče konkretnega razreda; nihče od otrok nima v nobenem športu ali v nobenem inštrumentu ne vem kakih dosežkov … preprosto jih nima, kaj na drugega rečem? In edino pravilno bi bilo, da se otroku, ki zares visokih dosežkov ne pokaže na primer v enem letu … status ODVZAME … ker se potem vedno le na to izgovarjajo, od njih pa ni potem nič ne v šoli, v športu pa tudi ne …
Ojoj, danes so ti pa stopili na živc.
Štiri otroke sem pripeljala skozi osnovno šolo. Nikdar in nikoli nisem pri nobenemu učitelju imela težav, če je otrok manjkal, ker smo pač kam šli, je on kam šel. Pa smo šli enkrat tudi za dva tedna med poukom na dopust. Noben ni imel statusa, noben ni nadpovprečen. So pa vsi lepo vzgojeni.
Nihče od nas ni bil ljubosumen na sošolce, ki so bili priviligirani. Včasih je kdo od mojih celo pokomentiral, da njemu se pa ne bi dalo vsako popoldne na trening.
Povej otroku, da bo v srednji šoli še več tega in naj se že zdaj pripravi.
Ja, to je bilo pa pri nas v SŠ tako.
V OŠ ni bilo , vsaj ne toliko, da bi bilo moteče.
V SŠ so pa imeli vsi fantje neke statuse športnikov, zraven pa vsi zapiti in se hvalisali kako manjkajo na treningih, ki so bili itak samo 2x.
Smo pa imeli dve punci, ki sta bili v državni reprezentanci pa nista hoteli statusa, ker nista hoteli izkoriščat.
Tisti prej omenjeni pa nikakršni športniki, zapiti, leni, drugi smo bili pa vprašani zaradi njih. Aja pa še seveda so imeli pravico,d a provicirat ućitelje, delat nemir.
Sem starš otroka s statusom. Edina ugodnost ki jo moj otrok ima je vnaprej dogovorjeno ustno spraševanje. Drugače pa treningi 4x tedensko po 2 uri, sodelovanje na vseh šolskih tekmah (manjkanje med poukom), večina vikendov tekme,….
Mislim da si moj otrok zasluži vsaj to ugodnost. vsekakor pa status ni potuha….
Dejstvo je, da vsi ti “privilegiranci” znajo več od tvojega otroka, da medtem, ko tvoj otrok drrrka gumbke na telefončku in igra igrice, oni trenirajo, vadijo, nastopajo ali tekmujejo. Tudi če ne dosegajo nobenih rezultatov (po tvojem laičnem mnenju, seveda, ker kolikor uspem zastopit, nisi ne glasbenik ne športnik, da bi lahko ocenjevala). Sram te je lahko, ti otroci rastejo v zdravem okolju, v športnem in ustvarjalnem duhu. Nisem za to, da se jih prekomerno podpira, imam pa zdrav razum in mi je jasno, da se takim prej pomaga, kot nekomu, ki se mu to ne da.
p.s. Ta tvoj “zaleti se nekam” pa itak več pove o tebi, kot o vseh starših, ki so koristili to, kar jim pač po pravilih in zakonih pripada. Morda pa bi ti morala razmisliti o statusu otroka s posebnimi potrebami, ker so njegove potrebe očitno tako posebne, da se moreš nič zmenit in da ne more manjkat?
p.p.s. Noben od mojih otrok nima nobenega statusa. Ga je pa pred dolgimi leti v gimnaziji imel moj mož, ki je imel takrat skozi celo leto priprave in treninge, tudi poleti, ko so drugi žurali med poletnimi počitnicami in se nalivali na plažicah. Bil je večkratni državni prvak (in to ni bila samo Slovenija, pač pa že združena Juga) in večkratni evropski prvak samostojno in moštveno. In ne, danes ni ne Messi ne Ronaldo ne Rossi, je pač samo nekdanji športnik, tekmovalec, prvak, včasih poraženec, bil je ponos države, družine, šole, prijateljev in sošolcev, ki so ga podpirali, ali pa mu vsaj niso želeli slabo, ampak tega ti ne boš dojela nikoli.
Iz tvojega posta kar zaudarja po zavidanju tistih, ki status imajo. Če je tako, da ga v večini imajo tisti, ki si ga ne zaslužijo, zakaj ga potem tudi tvoji nimajo? Če ga nimajo, ker se z ničemer ne ukvarjajo, potem imaš večji problem kot so privilegiji drugih otrok.
Moj osmošolec status ima in si ga prekleto zasluži. Edina korist od tega je le to, da si lahko določena ustna preverjanja vnaprej napove. Odsotnosti opravičujemo sproti in vedno z uradnim klubskim opravičilom, kjer so navedena vsa dejstva zakaj je manjkal in ni kar v tri dni vsak izostanek opravičen. In v našem razredu daleč največ manjka ulenka brez vsakršnega statusa, ki s starši ogromno potuje. So pa pogoj dobre ocene. Če tega tvoji otroci ne izpolnjujejo potem je razumljivo zakaj je težava z opravičevanjem odsotnosti.
Je pa potrebno pogledati kaj delajo ti nenadarjeni nikoli ne bodo messiji otroci. Naš ima trening vsak dan v tednu, za kar porabi min.3 ure, 2x tedensko ima poleg tega še dodaten trening. Med vikendi manjka vedno vsaj 1 dan, če ne celo celi vikend. Poletne počitnice trajajo do 15.7. Ko začnejo s treningi. Med jesenskimi in zimskimi počitnicami je na pripravah. Poleg tega oa, ker ima status športnika, šolo zastopa na vsaki športni prireditvi in je tudi tega ogromno. Šola pridobiva na prepoznavnosti tudi zaradi teh uspehov. Koliko k uspešni šoli pripomorejo tvoji otroci?
Meni osebno se tudi zdi, da se s temi statusi v osnovni šoli pretirava in moj otrok ga tudi ni imel, ampak kar je on rekel, je bilo to: ker sta bila v celem razredu samo dva brez ali statusa ali odločbe o posebnih potrebah, sta itak točno vedela, kdaj bosta vprašana, tako da je bilo enako, kot če bi ga imela. :). Je pa res, da na njegovi šoli nikoli ni bil problem dobiti prostega dne, če smo ga hoteli, niti pet pripadajočih, niti izrednih, niti nič.
če prav razumem, gre za osnovno šolo
pridobiva na prepoznavnosti??? za koji k. jim bo prepoznavnost? a ni šola obvezna?
kdo ima korist od prepoznavnosti neke osnovne šole???
poleg tega si poglej, kak urnik ima tvoj otrok. obveznosti toliko, kot če bi v redno službo hodil.
vsak dan trening – tri ure, dodatno 2 uri, dodatno vikend… kdaj pa bo otrok?
počitnic samo 14 dni poleti. jesenskih in zimskih ni –
pri 17 bo tvoj froc izgorel, s slabo podlago za nadaljni študij in brez perspektive.
fuzbalerje itak uvažajo iz afrike in južne amerike
bravo mati!
No, še ena mama otroka s statusom:)
Hči je v prvem letniku srednje šole in ja, ima status. Zakaj? Ker ima na teden 19,5 ur treningov. Zakaj? Ker v svojem športu uživa, ker ji pomeni vse, ker je v njem dobra (državna viceprvakinja) in ker si tega želi. Dokler zmore in ji uspeva združevati šolo in šport, jo podpiram. Ker te tako zelo skrbijo privilegiji, naj ti pojasnim, da je edini privilegij, ki ga ima, da se lahko dogovori kdaj bo vprašana (pri štirih predmetih, ostali profesorji se ne ozirajo na status). Njeno trenutno povprečje ocen je 4,87.
In verjemi, da se statusa ne da dobiti kar tako, na lepe oči. Otrok mora imeti na teden vsaj 10 ur treningov, biti registriran pri nacionalni panožni zvezi in imeti vidnejše uspehe.
Veš, tiste popoldneve, ko tvoj otrok ždi pred računalnikom, gleda v luft in preganja dolgčas, moj trenira in trdo gara. Tvoj bi taisti čas lahko izkoristil za učenje. Res je, da se je moj otrok sam odločil za treninge, ampak tudi tvoj se je sam odločil za zabušavanje.
In ne, ne pričakujem, da bo nova vrhunska športnica v svoji panogi, ki bi od tega lahko živela. Tudi ona ne, zato šolo jemlje skrajno resno. Je pa res, da ji je šport dal ogromno. Delovne navade, red, disciplino, vztrajnost, samozavest, zdravo telo. Zaradi tega je bilo in je vredno.
No, dejstvo je da to kar pravi avtorica, tako mislijo tudi mnogi učitelji. N asvetu strašev nam je ravnatelj govoril ravno otem, da je to samo potuha. V Letnuku mojega poba je tudi več kot polovica s statusom športnika, vprašam se kaki športniki le, so to po večini. Ampak niti to ni pomembno, moj sin ima tudi status, pa ga v bistvu ne bi rabil. Odsoten je le kak dan, ko gre na kako mednarodno tekmovanje, kar bi itak moralo bit oprvičljivo. Ali zaradi obiska zdravnika zaradi kake poškodbe.
Kar pa zadeva preverjanje znaja, bi bilo prav za vse, da je tudi ustno spraševanje napovedano, ne samo pisno preverjanje. Ni nikoli bilo logike v tem, da mora otrok ali mladostnik v vsakem trenutku vse znat. Se pač pripravi in se nauči za določen termin in ne vem zakaj naj bi bilo to zanje manj vredno, od tistega, ko včasih zanalašč učiteljica nekoga vpraša, ker ve da se še ni naučil, pa se morda bi, če bi vedel do kdaj mora znat.
No, če si pa na pol ure preračunala tedenske treninge, pol se pa resnično ve koliko je ura. Hči bo le domišljavka po mami, nič drugega.
Moj pob trenira po dve uri dnevno, dva borilna šorta, ki sta med sabo povezna in tudi štejem kot dve uri. Pa ni nikoli dve uri, ampak je vsaj tri skupaj s prevozom in kakimi podaljški treningov.
postavlja se čisto logično vprašanje, zakaj ti super otroci z delovnimi navadami rabijo neko tako potuho kot je napovedano spraševanje?
In konec koncev zakaj hudiča se v šolah sploh še grejo to nenapovedano spraševanje?
Samo zato, da učitelji nekoga je…… v glavo?
Meni bi bilo fer, da je ocenjevanje za vse otroke enako, statusi pa naj služijo opravičevanju odsotnosti.
V našem razredu jih ima tudi vsaj tretina status takšen ali drugačen, poleg tistih s posebnimi potrebami. Moj ga nima, bi ga dobil, pa nekako ne vidim razloga, ne hodi samo po ocene v šolo ampak po znanje, tega pa bi moral tako ali tako osvojiti. Morda ima malo bolj privzgojene delovne navade zaradi tega, ker ve da mora, da ni izgovora. V glavnem, če zmore brez tega statusa, ne vem zakaj bi ga imel. Se bom považičkala, je pač sposoben,a ne 🙂
Umiri se, no. Saj te bo kap zadela.
Mimogrede, moji niso bili statusni, niti ure in ure na treningih, pa tudi niso gledali v luft in ne zabušavali. Tako, da je verjetno pošteno, da ne slikaš črno belo.
Avtorica se je dotaknila problema socialističnih šol sodobne Slovenije.in to.jr, da imajo danes že skoraj vsi tako ali drugačno odločbo. Kar je dejstvo. Mnogi to zelo izkoriščajo, kar je še eno dejstvo. Nihče ni napadal tvoje hčere, ampak je samo.opozoril na dejstvo, da imajo mnogi status nezasluženo.
Preden odreagiraš preberi z razumevanjem in nehaj splošno znana dejstva jemati tako osebno.
No, če si pa na pol ure preračunala tedenske treninge, pol se pa resnično ve koliko je ura. Hči bo le domišljavka po mami, nič drugega.
Moj pob trenira po dve uri dnevno, dva borilna šorta, ki sta med sabo povezna in tudi štejem kot dve uri. Pa ni nikoli dve uri, ampak je vsaj tri skupaj s prevozom in kakimi podaljški treningov.[/quote]
Glavno, da lahko ti druge sodiš, a ne?
Btw; slučajno je nedeljski trening uro in pol, zato pač ni težko “preračunat” na pol ure natančno, ne?
In prevoz se šteje pod trening? Resno? Uh, potem moram pa še kar nekaj ur prištet, glede na to, da sta dva treninga na teden dobro uro vožnje od doma…
Umiri se, no. Saj te bo kap zadela.
Mimogrede, moji niso bili statusni, niti ure in ure na treningih, pa tudi niso gledali v luft in ne zabušavali. Tako, da je verjetno pošteno, da ne slikaš črno belo.
Avtorica se je dotaknila problema socialističnih šol sodobne Slovenije.in to.jr, da imajo danes že skoraj vsi tako ali drugačno odločbo. Kar je dejstvo. Mnogi to zelo izkoriščajo, kar je še eno dejstvo. Nihče ni napadal tvoje hčere, ampak je samo.opozoril na dejstvo, da imajo mnogi status nezasluženo.
Preden odreagiraš preberi z razumevanjem in nehaj splošno znana dejstva jemati tako osebno.[/quote]
Vzemi si k srcu lastni nasvet in beri z razumevanjem:) Kje namreč v moje zapisu vidiš razburjanje ali vsaj znake le-tega?