partnerstvo – pomoč!
Pozdravljeni.
Prosim za pomoč. Imam partnerja s katerim sva skupaj 5 let in imava dva otroka. Problem je sledeč… Ne prideva do skupne točke. Sama sem si želela poroke, si jo še vedno. Moj partner ne. Ne sanjam o veliki poroki, ceremoniji. Pripravljena sem iti samo na matični urad, samo s pričami da se kot družina pišemo isto. Moj partner pravi, da je brezveze, da ne bo nič drugače… Milijon izgovorov. Drugi moj predlog je bil, da si na upravni enoti spremenim priimek, brez poroke. Me spet prepričuje, da ne, ker to pa ne zgleda kar tako. Ker to pa nima nič veze z njim. Vem, da to lahko storim brez njegove “privolitve”, vendar bi rada da se nekako o vsem skupaj strinjava. Bojim se, da se zaradi tega enega priimka oddaljujem od njega. Vendar si ne znam pomagati in iti čez sebe.
Hvala za kakršenkoli odgovor.
in kaj bi bilo drugače, če bi imela njegov priimek? aja zajebala si se, ko si dala otroku njegov priimek. Mi je zelo žal.
Partner se noče poročiti s tabo in noče, da imaš njegov priimek. Kaj ti ni jasno?
A si pri vseh stvareh tako tečna in vsiljiva?
Hodiš drugim govorit, kaj naj oblečejo, jedo, sosedom, kaj naj posadijo na vrt?
Dvomim, da res ne moreš preko tega. Kaj pa če se vama je nabralo enih nerešenih konfliktov oziroma majhnih zamer in je tale kaplja čez rob? Bi rekel, da je prej to, da imaš vedno močnejši občutek, da ti ne stoji ob strani. In s takimi nestrinjanji ga le še okrepi.
Vendar pa, tudi, če je to res, je čas da se vsedeta dol in ugotovita, kje in kdaj sta zašla s skupne poti. Kajti, če se on pogosto ne strinja s tvojimi predlogi, ne pomeni, da je LE z njim kaj narobe, mogoče so le tvoji predlogi preveč ihtavi. Pomembno je tudi, kako jih predstaviš in kako se partner ob tem počuti. Ali čuti prisilo ali ima občutek, da se lahko svobodno odloči, brez da bi vajin odnos doživel slabe posledice. Pomembno je tudi, kako se ti počutiš ob njegovi zavrnitvi predloga itn itn.
V glavnem tu se ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne, temveč morata ugotoviti, kaj je za vajin odnos res pomembno in kaj ga utrjuje. Res je, da je za dober odnos potrebno tudi prilagajanje, kar pa velja za oba. Kajti, če se vedno prilagaja, le eden, se drugi sčasoma ne čuti več enakovrednega. S tem pa nezavedno sproža neko negativno energijo v različnih oblikah vedenja, ki v odnosu vpliva negativno tudi na drugega partnerja. Ko je to enkrat prisotno dlje časa, je v odnosu vse manj strinjanja in vsak vedno bolj vleče na svojo stran. Vse manj se prilagaja in vse bolj se brani pred partnerjem, pa naj bo to predlog o poroki ali pa predlog o skupnem sprehodu, dotiku itn. Torej, močno dvomim, da bi se zaradi te zavrnitve začela oddaljevati, menim da si v tem procesu že dlje časa.
Kaj je tvoja želja in cilj? Argumenti? Ker drugi se poročijo, pa bi se še jaz?
Partner ve za posledice? Ali ti veš za posledice?
še preje… tole ni partenerstvo ampak administracija….
Nekaj je “čustven del”, nekako pripadnost drug drugemu, kot na papirju kot doma, za mizo, ob nesoglasjih, zvečer, ponoč, na dopustu, sprehodu, ob napakah, nakupih…. huh dolg bi lohk pisal.
Če se poročiš danes ni bistvenih razlik v “pravicah” staršev – čustveno pa je to druga tema.
Kar se tiče pa “priimkov” pa je ZELO problematično; Moj nasvet – otroka naj imata oba priimka! Nujno.
@res si marjetka,
lupaš. Sorry. Torej priimki neporočenih je tudi pragmatično, da ima otrok oba priimka – se mi je zgodilo, da je iz družbe moral zgleden oče ostat na meji, ker otrok ni imel njegovega priimka na letališču in potnem listu (naslova tudi ne)! Tak da ne se zaje…. Ogromno problemov smo in je imel potem – razen marjetka, cvetka, če imaš ti osebno izkušnjo za takšen nasvet. Lahko si pa …. raj ne napišem. KAJ JE BOLJE ZA OTROKA?
Že v neki drugi temi sem omenil, da je poroka DA/NE stvar vrednot posameznika. Zadaj vrednot pa so neke potrebe, ki se želijo realizirati. “Koruzništvo” torej nekomu ne povzroča nobenih težav, drugemu pa lahko velike frustracije.
V odnosu je kup stvari, kjer se lahko lomijo kopja različnih vrednot in poroka DA/NE je ena izmed takšnih stvari. Ljudje smo si različni, predvsem smo vzgojeni skozi različne kulturne vzorce. Že res, da so to samo vzorci, ki jih načeloma mogoče tudi spremeniti, ampak to ni tako preprosto, če je NADJAZ močan, v veliki meri oblikuje JAZ.
CvetkaMarjetka9 razumem vas, pomembno je, da nimate slabih občutkov, ker se želite poročiti. Ritual poroke spremeni dinamiko v zvezi in ne drži, da je vse enako. Seveda pa v konkretnem primeru vidva že imata otroke, ki pomenijo nekoliko podobno vez kot poroka. Zanimivo je, da astrologi jasno ločijo med odnosom, ki je kronan s poroko in odnosom, kjer poroke ni. Poroka prinaša višjo stopnjo povezanosti, eno stopnjo nižje je odnos brez poroke, katerega plod so otroci.
Poroka in sprememba priimka pomeni za žensko popolno predajo odnosu in v simbolnem smislu tudi energetski premik od očeta k možu. V nekaterih kulturah je to zelo pomembno. Tudi o predaji sem že pisal, in temu, da tega ne smemo razumeti kot podrejenost. Gre se za element aktivne moške in sprejemne ženske simbolike. Lepo je to opisano v jin-jang simbolu. Tisti, ki tega ne želijo, pač ne želijo – nobene pravice pa nimajo obsojati tistih, ki si to želijo.
Noben od vaju ni slab človek in nihče ne bi smel v odnosu nikogar siliti v ničesar. Vašo situacijo razumem, kot da vi njega silite v poroko, on pa vas sili v “koruzništvo” …
Sam nisem poročen, s partnerico sva se dogovorila, da se ne bova poročila. Civilna poroka mi ne pomeni nič, s cerkvijo pa sem tako v moralnem sporu. Ampak dejstvo je, da tisti ritual, ki bi moral biti narejen ni bil narejen, in da v simbolnem smislu ni bila dana zaveza k odnosu. Rituali so pomembni in so del naše duhovne dediščine.
Kaj vam je sedaj narediti?
Imate tri možnosti. Lahko se poročite, lahko se ločite, lahko sprejmete to, da se ne boste nikoli poročili. Predlagam, da se s partnerjem iskreno pogovorita in da mu iskreno izpoveste svojo željo, in predvsem mu skušajte razložiti, kaj mislite, da boste s poroko in priimkom pridobili. Razložite mu kako se počutite sedaj. Ne silite ga v ničesar (verjetno ne želite da se z vami poroči pod prisilo), samo razložite mu svojo željo. V kolikor bo še vedno ostal neomajen, imata seveda problem oz. konflikt. Ta sploh ni majhen, in ga ne podcenjevati – uniči lahko vajino zvezo. V kolikor se boste želeli odpovedati ideji o poroki, potem morate začeti delati na vzrokih, ki generirajo vašo potrebo po poroki. Brez tega se boste vedno bolj oddaljevali od partnerja, kar se v bistvu že dogaja. To se praviloma dela z različnimi tehnikami s katerimi reprogramiramo podzavestne dogovore, pogodbe, prepričanja itn. Samo v tem primeru se boste namreč umirili in sprijaznili z idejo, da se ne boste nikoli poročili.
Morda pri vsem tem obstaja kakšen kompromis. Ne vem, morda vaju lahko poroči kakšen budistični menih, ali kakšen indijanski šaman …
V kolikor bosta ostala oba vsak na svojem bregu bosta oba potrebovala pomoč.
Želim vam, da se vse uredi v dobro vaju obeh, vajinega odnosa in vajinih otrok.
V čem je potem težava?
Njemu itak ne bo nič drugače, torej se komot poroči saj ne bo nič drugače… 😉
Tebi bo precej drugače saj ti zadeva veliko pomeni. Torej?
Kakšen partner je to, ki se noče poročit kjub temu, da njemu ne bo nič drugače tebi bi pa taka “brezvezna” stvar veliko pomenila?
Argument s priimkom je nesmiseln in je privlečen za lase, a ne?
Sama poroka je obred kjer se pred skupnostjo (sorodniki, prijatelji, znanci…) zaobljubimo partnerju in če se nekdo temu izogiba… kakšen partner je to? Kako sploh živet z njim, če se ti noče zaobljubit?
Sam obred je lahko “parada pijanstva i kiča”, lahko je pa mnogo več in tudi je več kot to.
Občutki so drugačni, ko si enkrat poročen, še sploh, če si z zaobljubo mislil resno.
…je to prebrala…
[/b]
Marko napisal:
Kajti, če se on pogosto ne strinja s tvojimi predlogi, ne pomeni, da je LE z njim kaj narobe, mogoče so le tvoji predlogi preveč ihtavi. Pomembno je tudi, kako jih predstaviš in kako se partner ob tem počuti. Ali čuti prisilo ali ima občutek, da se lahko svobodno odloči, brez da bi vajin odnos doživel slabe posledice. Pomembno je tudi, kako se ti počutiš ob njegovi zavrnitvi predloga itn itn.
V glavnem tu se ne gre za to, kdo ima prav in kdo ne, temveč morata ugotoviti, kaj je za vajin odnos res pomembno in kaj ga utrjuje. Res je, da je za dober odnos potrebno tudi prilagajanje, kar pa velja za oba. Kajti, če se vedno prilagaja, le eden, se drugi sčasoma ne čuti več enakovrednega. S tem pa nezavedno sproža neko negativno energijo v različnih oblikah vedenja, ki v odnosu vpliva negativno tudi na drugega partnerja. Ko je to enkrat prisotno dlje časa, je v odnosu vse manj strinjanja in vsak vedno bolj vleče na svojo stran. Vse manj se prilagaja in vse bolj se brani pred partnerjem, pa naj bo to predlog o poroki ali pa predlog o skupnem sprehodu, dotiku itn. Torej, močno dvomim, da bi se zaradi te zavrnitve začela oddaljevati, menim da si v tem procesu že dlje časa.
V čem je potem težava?
Njemu itak ne bo nič drugače, torej se komot poroči saj ne bo nič drugače… 😉
Tebi bo precej drugače saj ti zadeva veliko pomeni. Torej?
Kakšen partner je to, ki se noče poročit kjub temu, da njemu ne bo nič drugače tebi bi pa taka “brezvezna” stvar veliko pomenila?
Argument s priimkom je nesmiseln in je privlečen za lase, a ne?
Sama poroka je obred kjer se pred skupnostjo (sorodniki, prijatelji, znanci…) zaobljubimo partnerju in če se nekdo temu izogiba… kakšen partner je to? Kako sploh živet z njim, če se ti noče zaobljubit?
Sam obred je lahko “parada pijanstva i kiča”, lahko je pa mnogo več in tudi je več kot to.
Občutki so drugačni, ko si enkrat poročen, še sploh, če si z zaobljubo mislil resno.[/quote]
Podpis.
Enkrat me je pecal tip, ki je imel doma “partnerico” in dva majhna otroka. Z izbrano štajersko metaforiko in simboliko sem mu pojasnila, da se z vezanimi nimam kaj pogovarjat, pa sem doživela zelo buren odgovor, da kaj se grem. Da on ni vezan, ker ni poročen, zato lahko počne, kar hoče.
Malo sem oklevala, preden sem tole napisala, ker mi je jasno, da avtorici zaradi tega ne bo lažje pri srcu. Vendar dejstva govorijo zelo zgovorno. Vidva nista takšen par, kjer je formalna poroka obema brez veze – poznam dva takšna, trideset let sta skupaj in imata že vnuke in se oba nasmejita, ko ju sprašujejo, kdaj se bosta poročila. Ampak tu OBA razmišljata tako, pri vaju pa ne. Pri vaju gre za to, da si eden nečesa zelo želi, drugi pa mu noče ustreči v tem. In ta prvi je mati njegovih dveh otrok. Le zakaj je njemu to tak problem? Imam kar nekaj možnih razlag, nobena pa ni takšna, da bi je bila Cvetka-Marjetka vesela.
Pa si mu rekla, da naj potem pove partnerki, da peca druge?! Itak si lahko vse dovoli, pa si naj še to. :))
V čem je potem težava?
Njemu itak ne bo nič drugače, torej se komot poroči saj ne bo nič drugače… 😉
Tebi bo precej drugače saj ti zadeva veliko pomeni. Torej?
Kakšen partner je to, ki se noče poročit kjub temu, da njemu ne bo nič drugače tebi bi pa taka “brezvezna” stvar veliko pomenila?
Argument s priimkom je nesmiseln in je privlečen za lase, a ne?
Sama poroka je obred kjer se pred skupnostjo (sorodniki, prijatelji, znanci…) zaobljubimo partnerju in če se nekdo temu izogiba… kakšen partner je to? Kako sploh živet z njim, če se ti noče zaobljubit?
Sam obred je lahko “parada pijanstva i kiča”, lahko je pa mnogo več in tudi je več kot to.
Občutki so drugačni, ko si enkrat poročen, še sploh, če si z zaobljubo mislil resno.[/quote]
Podpis.
Enkrat me je pecal tip, ki je imel doma “partnerico” in dva majhna otroka. Z izbrano štajersko metaforiko in simboliko sem mu pojasnila, da se z vezanimi nimam kaj pogovarjat, pa sem doživela zelo buren odgovor, da kaj se grem. Da on ni vezan, ker ni poročen, zato lahko počne, kar hoče.
Malo sem oklevala, preden sem tole napisala, ker mi je jasno, da avtorici zaradi tega ne bo lažje pri srcu. Vendar dejstva govorijo zelo zgovorno. Vidva nista takšen par, kjer je formalna poroka obema brez veze – poznam dva takšna, trideset let sta skupaj in imata že vnuke in se oba nasmejita, ko ju sprašujejo, kdaj se bosta poročila. Ampak tu OBA razmišljata tako, pri vaju pa ne. Pri vaju gre za to, da si eden nečesa zelo želi, drugi pa mu noče ustreči v tem. In ta prvi je mati njegovih dveh otrok. Le zakaj je njemu to tak problem? Imam kar nekaj možnih razlag, nobena pa ni takšna, da bi je bila Cvetka-Marjetka vesela.[/quote]
Poročeni pa rečejo, da so zaenkrat še poročeni ali da sta z ženo dogovorjena, da pač še naprej živita skupaj zaradi otrok. Pa še kak izgovor v tem smislu se najde.
Ampak ni pomembno, kako imajo drugi.
V partnerstvu bi morala oba stremeti k temu, da se oba dobro počutita in sta srečna. Če je eden od njiju nesrečen, je to treba skušati nekako rešiti. Predvsem je dobro, če se bistvena vprašanja, ki so za nekoga nadpomembna, razčisti, preden se začnejo rojevati otroci ali se zgradi hiša in podobno.
Marko je kar dobro napisal.
Mene v bistvu bolj kot vztrajanje tega moškega pri svojem skrbi način, kako upravičuje svoje prepričanje. Ne zveni nič kaj ljubeče, poleg tega ne pojasni ničesar.
Meni se poroka fizično upira. Ne znam razložit, ampak čutim ogromen odpor. Za partnerja bi dala ledvico, takoj danes, če bi bilo treba, poročila se pa ne bi. Kolobocija je itak, ko imaš enkrat otroke in skupno premoženje, če si poročen ali ne, tako da ni zaradi tega. Ampak nekako v sebi čutim, da bi bila potem pa res zvezana, če bi hotela ali ne. Zdaj sem zvezana, ker to hočem.
Če bi si pa partner res močno želel poročiti in bi bil nesrečen, ker ne bi mogel brez skrbi reči moja žena (ker včasih se kdo vtakne v to, boh pomagej no), potem bi verjetno šla prek sebe.
Hm, nimam ravno rešitve. Sem pa vedno vedela, da se bom poročila. Je drugačen občutek. Dolgo sem bila koruznica. Po skoraj 8 letih se je pojavila tema otroci. Tudi glede tega sva dolgo čakala, lahko bi prej o tem govorila, če me razumete. A tipi so komot. Imam sodelavko, ki ji je tip obljubil neko poroko v tujini, lahko mi verjamete da se po 10 letih to še ni zgodilo (zgolj civilni del v najožjem delu in v lokalnem kraju).
No, jaz sem potem odkrito povedala, dovolj odločno, da v kolikor bova imela otroke, bi se poročila. Če se ne bi, pa niti pod razno ne bi otroci dobili priimka od fotra. Zakaj ga potem ne bi imela tudi jaz?
Torej to predlagam vsem: da razpucajo prej.
Nazadnje je moj prilezel iz cone udobja in me sam zaprosil. Vse je bilo OK, tudi sam je zadovoljen, vse si deliva, finance so naše, stanovanje je naše, občutek je čisto drug. Eni moški pa pač kot da potrebujejo “zadnji izhod” – ne znam si drugače razložit, da to tako nekako psihološko razumejo.
Upam, da se zmenita. Naj ti pa simbolno podari en “svoj” prstan. Kot psihološka simbolna obljuba, če bi te to kaj potolažilo?
V čem je potem težava?
Njemu itak ne bo nič drugače, torej se komot poroči saj ne bo nič drugače… 😉
Tebi bo precej drugače saj ti zadeva veliko pomeni. Torej?
Kakšen partner je to, ki se noče poročit kjub temu, da njemu ne bo nič drugače tebi bi pa taka “brezvezna” stvar veliko pomenila?
Argument s priimkom je nesmiseln in je privlečen za lase, a ne?
Sama poroka je obred kjer se pred skupnostjo (sorodniki, prijatelji, znanci…) zaobljubimo partnerju in če se nekdo temu izogiba… kakšen partner je to? Kako sploh živet z njim, če se ti noče zaobljubit?
Sam obred je lahko “parada pijanstva i kiča”, lahko je pa mnogo več in tudi je več kot to.
Občutki so drugačni, ko si enkrat poročen, še sploh, če si z zaobljubo mislil resno.[/quote]
Obstaja pa ‘finta’ žensk, ki dosežejo na drug način svoj prav: postavijo zahtevo, da otroci prevzamejo tudi njen priimek. Tri take primere porok zadnjih let poznam. In rečem sama pri sebi: “Pomembno je, da so vsi zadovoljni.”
A zase bi si želela, da drugi naredi to iz razloga, ker ve, koliko bi to meni pomenilo. Zato se mi zdi poudarjen izsek ključen.
Če ženska pričakuje, da bo imel njen otrok njen priimek, se temu reče “finta”?[/quote]
‘Finta’ zato, ker potem se je pa naenkrat dalo vse zmenit. Moške iz teh primerov bi bilo za vprašati, zakaj je temu tako. Zakaj jih je naenkrat zmotilo, da ženske (ki so prvotno pristale, da otrok ima zgolj očetov priimek) ‘komplicirajo’ glede tega.
Kar bi bilo meni osebno pomembno, je najin odnos – poroka je povezana z njim. Otroci so sad najine (uradno registrirane ali ne) zveze. Zato sem v sklepu svojega prejšnjega pisanja navedla:
Če ženska pričakuje, da bo imel njen otrok njen priimek, se temu reče “finta”?[/quote]
‘Finta’ zato, ker potem se je pa naenkrat dalo vse zmenit. Moške iz teh primerov bi bilo za vprašati, zakaj je temu tako. Zakaj jih je naenkrat zmotilo, da ženske (ki so prvotno pristale, da otrok ima zgolj očetov priimek) ‘komplicirajo’ glede tega.
Kar bi bilo meni osebno pomembno, je najin odnos – poroka je povezana z njim. Otroci so sad najine (uradno registrirane ali ne) zveze. Zato sem v sklepu svojega prejšnjega pisanja navedla:
[/quote]
Tole je meni čisto čustveno izsiljevanje. Kaj pa, če ona popusti iz razloga, ker ve, koliko bi njemu to pomenilo?
Ne, to je brez veze. One finte s priimkom ne razumem? A to so sami neki mačoti direktno iz votline, ki se jim zdi samoumevno, da bo otrok imel njihov in samo izključno njihov priimek, ker bi se jim one posušil, če bi nosil priimek lastne matere? A prav razumem ali se motim (upam)? In ženske še fintirajo pri takih tipih, da se jim ne spuntajo? In hočejo biti poročene z njimi?
V takih pomembnih vprašanjih ni drugega kot pošten, iskren pogovor in skušat ugotovit, kdo izgubi manj. Nekdo pač izgubi, tukaj ne gre drugače. Ampak kdo to izgubo lahko lažje predela. Če sta partnerja iskrena, se lahko izide. Če nista in vsak vidi samo sebe, pa se noče poglobit v drugega, potem mogoče ni slabo, če gresta kar takoj narazen, ker ju to zelo verjetno tako ali tako čaka.
‘Finta’ zato, ker potem se je pa naenkrat dalo vse zmenit. Moške iz teh primerov bi bilo za vprašati, zakaj je temu tako. Zakaj jih je naenkrat zmotilo, da ženske (ki so prvotno pristale, da otrok ima zgolj očetov priimek) ‘komplicirajo’ glede tega.
Kar bi bilo meni osebno pomembno, je najin odnos – poroka je povezana z njim. Otroci so sad najine (uradno registrirane ali ne) zveze. Zato sem v sklepu svojega prejšnjega pisanja navedla:
[/quote]
Tole je meni čisto čustveno izsiljevanje. Kaj pa, če ona popusti iz razloga, ker ve, koliko bi njemu to pomenilo?
Ne, to je brez veze. One finte s priimkom ne razumem? A to so sami neki mačoti direktno iz votline, ki se jim zdi samoumevno, da bo otrok imel njihov in samo izključno njihov priimek, ker bi se jim one posušil, če bi nosil priimek lastne matere? A prav razumem ali se motim (upam)? In ženske še fintirajo pri takih tipih, da se jim ne spuntajo? In hočejo biti poročene z njimi?
V takih pomembnih vprašanjih ni drugega kot pošten, iskren pogovor in skušat ugotovit, kdo izgubi manj. Nekdo pač izgubi, tukaj ne gre drugače. Ampak kdo to izgubo lahko lažje predela. Če sta partnerja iskrena, se lahko izide. Če nista in vsak vidi samo sebe, pa se noče poglobit v drugega, potem mogoče ni slabo, če gresta kar takoj narazen, ker ju to zelo verjetno tako ali tako čaka.[/quote]
Preberi naslovni post in pisanja Cvetke: avtoričinemu mož se zdi, da je njena želja brezveze, da ne bo s poroko nič drugače. Otroci že itak imajo njegov priimek, zanjo mu je (očitno) vseeno. Ker ni želje po ceramoniji z njene strani, gre v bistvu samo za podpis pri matičarju, na katerega on noče pristati. Če bi, sploh ne bi bilo te teme. Skozi razvoj debate se da to lepo razbrati.
Kdo koga v tem primeru čustveno izsiljuje, bi se lahko debatiralo. Komu pa bi se lahko svetovalo, da se gre ob neusklajenostih kar narazen, pa tudi.
A sama sem z debato zaključila.