Dnevnik
Ali dnevnik pišete na računalniku, ali vam je še vedno ljubši dobri stari papir?
Priznam, da se vsej moderni tehnologiji navkljub pri pisanju dnevnika še vedno poslužujem dobrega starega zvezka in to takšnega z usnjenimi platnicami. Nalivnemu peresu sem se pred časom izneveril, a sem kasneje ugotovil, da ima tudi pero svoje mesto v simbolni povezanosti človeka s svojim dnevnikom. V dnevnik vendar človek zapisuje svoja doživetja, vse do najglobljih čustev in uvidov, o odnosih z drugimi in vse to bo ostalo potomcem, da si lažje predstavljajo svojo povezanost s preteklostjo. In ravno ta dolžnost do potomcev, ta kontinuiteta, v kateri je vsako življenje epizoda, namenjena potomcem, narekuje tudi formalno oblično izraženost vrednosti, ki jo nosi vsebina teh zvezkov.
Kako pa vi? In zakaj? In cemu?
Ne pišem dnevnika v pravem pomenu te besede. Pišem pa spomine, za katere sem že na začetku napisal, da so le moje videnje dogodkov in resnice. Zdaj sem nekje v času visoke pubertete, ko sem nekaj časa pisal v zvezek. Hehehehehehehheh, velikokrat se nasmejem sam sebi.
In ja, pišem na PC-ju.
P.s. Če napišem na roko nihče ne zna prebrati. Ehhhhhhhh, jbg pišem grdo!
Ajd Destilerijus, mej se fajn!
Meni je dnevnik veliko lepše pisati na klasičen način, v zvezek z usnjemimi platnicami in s peresom, kot so včasih pisali. Se strinjam ima to nek čar in privdih po preteklosti. Vendar pa ker sem malce paranoična, da mi kdo dnevnik ne prebere, saj so notri izlita moja najgloblja čustva in spomini, se poslužujem računalnika. Vseeno se mi zdi bolj varen način.
Desiderius_da_Pietri, pa je ta tvoj dnevnik potem objektiven ali marsikaj olepšaš , izpustiš, glede na tvoj namen, da ga bodo brali tvoji potomci?
Ko berem naslednjega, da lepi linke, pa se ne vpraša kateri od teh linkov bo čez dvajset let imel še smisel in bo deloval?
Sam ne pišem, to je potrebno potem imet kar stalno skrb, pa še objektivno ne bi bilo, ker bi izpustil marsikaj, če bi bilo z namenom , da napisano berejo potomci.
@modrival: izredno neobjektiven. Opisi temeljijo izkljucno na dogodkih in dozivetjih skozi prizmo lastne percepcije sveta. Tudi o idejah pisem izkljucno na podlagi lastnih predpostavk. V bistvu pisem na nacin pogovora oz. nekaksnih pisem mojim trem imaginarnim prijateljem, pri cemer se pogosto sklicujem na kaj, kar so mi kdaj sporocili, pa tega nisem bil v stanju razumeti. In za razliko od ostalih zapisov, so ti ze dlje casa zapisani v srbskem jeziku, ki je moj materin jezik in tako z njim vendar najlazje prodrem do globin.
Kaksna vrsta objektivnosti bi po tvojem mnenju bila potrebna pri taksne vrste pisanju?
Ni še prišel tisti čas, da bi napisala spomine.
Preveč se mi dogaja.Danes , jutri in pojutrišnjem.
Je pa v moji glavi.Že nekaj let.
Največkrat se moram prisiliti in ustaviti, da se sploh kaj spomnim.Pretekli dogodki so nekje daleč, daleč.
Ostajajo v mojem spominu kot črnobel film.
Saj če se pravzaprav spomnim, sem rastla gor v socializmu.
V času črnobele televizije, oblačila so bila v glavnem drap, modra in rdeča,
Avtomobili so bili tudi samo v parih barvah.
Življenje je bilo tudi bolj kot ne – črnobelo.
In dolgocajtno.
In pisala bom seveda na računalnik.
Ne, sem pač mislil, da pišeš klasičen dnevik o tvojem življenju, doživetjih, vzponih in padcih.
do polnoletnosti sem bil konzervativen in sem klesal v kamnite plošče.
Potem se pa ugotovil, da je bolje, da se kaj lahko spremeni, popravi … in od takrat pišem s kredo na tablice ☺ — me je zanimala zgodovina in vsi liki so bili jako ali popolno dobri ali pa slabi ☺
internetu a ne zaupam .. ima hudičevo sposobnost pomniti tudi, kar spremeniš
To je pa tista dobra stran interneta, ki omogoca pogled na spremembe posameznih pogledov skozi cas, cetudi bi clovek kako zadevo kdaj zelel zatajiti. In ravno ta neprijeten obcutek sramu je morda tisto nujno potrebo, da v nas ponovno obudi cloveskost. Da, tudi internet kot medij ima svoj car. 😉
To je pa tista dobra stran interneta, ki omogoca pogled na spremembe posameznih pogledov skozi cas, cetudi bi clovek kako zadevo kdaj zelel zatajiti. In ravno ta neprijeten obcutek sramu je morda tisto nujno potrebo, da v nas ponovno obudi cloveskost. Da, tudi internet kot medij ima svoj car. ;-)[/quote]
takole čez palec bi rekel, da se boš še s svojimi zvezki za.je.bal ☺
nimaš nobene garancije, da se te želi potomstvo pomniti po tem kar sam zapisuješ ☺
čas in spremembe imajo zanimivo potrebo: prilagajanje “resnice” ☺
Prav imas. Potomstvo me bo pomnilo skozi prizmo lastnega dojemanja sveta. In to je bistvenega pomena. Kdor pise z namenom, da bo pomnjen, je po mojem skromnem mnenju zgresil ze v osnovi. Sam recimo neredko posezem po zapiskih mojega deda. Ne zato, da bi si ustvaril sliko ali obudil spomin nanj, temvec zaradi razumevanja konteksta dolocenih obcutij, ki izhajajo iz dolocenih spominov oz. ob njih. Povezanost s preteklostjo je kljucnega pomena za coveka. In v dobi “velike pozabe” in kolektivne amnezije” je tolikanj bolj dragoceno zanamcem zapustiti nekaj, s cimer si bodo mogli pomagati umescati spomine v nek kontekst.
smiselno pisati (za druge) je samo oporoke.
OK kaj, kar se tiče napotkov, navodil, knjig za zapravljanje časa … pač trenutno uporabne stvari
se da retuširati slike, filme, …. skratka prilagajati “resnico” in najhuje prilagajati piščev namen, videnje, posnetek trenutka … tako, da ne vidim smisla po dnevnikih
Tudi romantika je lahko eno izmed moznih videnj sveta v nekem obdobju. Meni je pri pisanju dnevnika oz. spominov bistveno, da pisem po trenutnem navdihu, pa cetudi gre za povsem neracionalno pisanje. Resnica in laz ne igrata bistvene vloge v objektivnem smislu. Gre za izrazito neobjektivno, subjektivno dojemanje resnice, ki se v razlicnih custvenih stanjih razlicno obarva.
Ne pišem dnevnika, včasih si zapišem kaj drugega; npr. potopis zase in za prijatelje ali pa kakšne druge pisarije.
Vedno na računalo in sicer zato:
– ker pišem relativno grdo in je laže brati tako,
– ker imam vedno dostopno za branje in pisanje, ko imam čas ali voljo,
– ker lahko popravljam in dodajam tudi stvari za nazaj – oz. zadeva omogoča nekaj mentalne lenobe oz. s tem (meni) spodbuja kreativnost.