Vrnitev k sebi

Odgovarjajo: Mateja Debeljak, ustanoviteljica VseDobro

Strah pred avtoriteto

Default avatar
Pozdravljeni.

Trenutno sem v fazi ko ugotavljam kako sem v določenih situacijah popolnoma paralizirana zaradi strahu, in sicer strahu pred avtoriteto, pred nadrejenimi predvsem tistimi, ki so glasni, arogantni, nasilni in kažejo znake agresije, ki s svojim nasilnim nastopom izsilijo svoj prav in človeka prisilijo, da dela tako kot on/ona zahteva, taki ki v efektu svojega nasilnega nastopa ˝prepriča˝ drugega, da je neumen, nesposoben, nevreden.

Žal živimo v družbi in času, ko si marsikdo dovoli takšnega obnašanja, ko večina, sploh ko govorimo o ljudeh, ki so čez noč prišli do položaja in denarja, soljudi obravnava in dojema kot potrošno blago in nadomestljive rezervne dele. Čedalje več je lastnikov firm, ki svoje frustracije zdravijo na zaposlenih. Čedalje več je oseb na položajih, katere zlorabljajo za dokazovanje lastne moči, za zdravljenje oziroma čaščenje lastnega ega.

V preteklosti sem imela opravka s takšnimi ljudmi, z ljudmi ki se niso znali pogovarjati, ki nesoglasij niso znali reševati na spodoben in kulturen način, temveč so izbrali vpitje, zmerjanje, poniževanje. Namesto prikazovanja dejstev in reševanje situacije jim je bilo bolj pomembno dokazovanje krivde, potenciranje pomanjkljivosti, zaničevanje človeka brez prejšnjega preverjanje resnice in dejstev.

Ne morem mimo situacij, ko sem od direktorja doživljala izpade v katerih mi je na ves glas, da je ja cela firma slišala, povedal kako sem nesposobna, kako itak nič nisem naredila, da zasluge za vsa tista dela ima kdo drug in ne jaz, da vse kar sem v tistem času naredila v firmo, ni vredno nič. Že prej sem doživela zmerjanja, obtoževanja ipd. vendar v tako grdi obliki, ki bi posegala v mojo osebnost pa nisem nikoli. Počutila sem se ponižano, osramočeno, zmedeno, izgubljeno. Zrušil se je moj svet. Zrušile so se vse predstave, ki sem jih imela o sebi, počutila sem se dobesedno nesposobno. Trajalo je še nekaj let, da sem prišla k sebi, da sem si opomogla. Pa še danes se kdaj najdem v situaciji, ko nisem prepričana ali sem sposobna izpeljati in narediti korak naprej, ker se še vedno v ozadju nekje prikrade glas, ki pravi, da nisem sposobna.

Na začetku mi je bilo res zanimivo kako sem lahko tako padla, kakšen vpliv je to pustilo na meni. kako sem enostavno verjela in sprejela merodajno mišljenje nekoga, ki je v tistem trenutku bil moj nadrejeni. Potem sem se začela spraševati zakaj je temu tako. Bolj ko sem želela izbrskati bolj sem prihajala do zaključkov, da v bistvu preveč dajem na mišljenje drugih. Da sem preveč odvisna od tega kaj drugi rečejo o meni.

Po vsem tem času borb, dokazovanja, preskušanja, samoobtoževanja, trpljenja, počasi prihajam do točke ko se začenjam zavedati vsega, resničnosti, dejstev, posledic. Med drugim sem prišla tudi do spoznanja, da v vseh teh letih nisem prejela ravno veliko pozitivnih komentarjev in pohval, pa še tiste pohvale, ki sem jih kdaj dobila sem preslišala, ker niso bile na moji valovni frekvenci. Počasi sem prišla tudi do spoznanja, da od staršev, sorodnikov in najbližjih nisem dobila pohvale, lepe besede. Besede očeta, da iz mene nikoli ne bo nič, da sem zguba, so se zakoreninile in so še kar žive. Jih ne morem kar tako odmisliti. Upam pa, da bodo kaj kmalu izgubile težo in vrednost. Počasi sem prišla do spoznanja kako te lahko nekdo ˝uniči˝ samo zato ker nisi trden, ker nisi dobil temelje v otroštvu kakršne bi mogel, ker ti ni bilo dano da si sprejet, ker nisi smel biti človek, človeško bitje z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi.

Kar pa me še vedno muči in na nek način zaznamuje moje življenje je strah. Nepopisen strah, ki mu ne najdem vzroka oziroma tudi načina kako ga izkoreniniti. Dojela sem, da gre za strah pred avtoriteto, pred ljudmi, ki so na kakršenkoli način agresivni in nasilni do mene, fizično ali verbalno. Še vedno je strah zaradi katerega se umaknem in skrijem. Verjetno so določene situacije, ko je prav da se umaknem, so pa tudi določene ko ni prav. Me pa muči vprašanje zakaj bežim, se skrivam? Zakaj ne udarim nazaj? Zakaj se pravzaprav bojim? Česa, koga? A nasilnega očeta, ki me je pretepel vsakič, ko sem spregovorila, vsakič ko sem naredila kaj? Vsakič ko sem zbežala od doma, da bi se lahko igrala s prijateljicami, ker mi je bilo prepovedano iti ven? Vsakič, ko sem dobila cvek v šoli, ker se nisem naučila snovi, ker so moji otroški možgani bili tako preobremenjeni, da niso sprejemali novih informacij? Vsakič, ko sem hotela obleči lepo oblekico?..... Kako hecno je, ko se kot odrasel, svoboden človek bojiš da te bo spet nekdo sklofutal, pretepel da se na rit ne moreš usesti, samo zato ker narediš nekaj povsem človeškega, nekaj povsem normalnega. A me je zato še danes strah biti to kar sem, narediti to kar želim in mislim, da je prav? A se zato bojim nadrejenih in avtoratitivnih oseb?
Default avatar
Pozdravljeni gospa,
za uvod vam povem, da občutim navdušenje v sebi po prebranih besedah, ki ste jih zapisali. Tako navdušenje se naseli vame vsakič, ko začutim in občutim , da je človek na pravi poti. Na pravi poti samorazvoja, odstranjevanja ovir, ki jih ima v sebi, osvobajanja od strahu, … To je pot dela na sebi, to kar opisujete, opazovanje, spraševanje, povezovanje otroštva s sedanjostjo, sprejemanje, iti čez stare vzorce obnašanja, krepitev vere vase … Tako kot ste ugotovili že sami, je strah, ki ste ga občutili kot otrok do očeta, povezan s strahom, ki ga čutite do avtoritete in ljudi, ki so na kakršen koli način agresivni do vas. V trenutku postanete majhna punčka kajne, ki se samo želi skriti, brez moči?
Meni osebno se zdi pomembno, da naredite pri samopomoči dve stvari in sicer. Vzpostavite stik s to punčko v sebi. To ranjeno deklico, ki se boji očeta. Vi kot odrasla oseba, vprašajte to drobno deklico v sebi, kako je. In jo poslušajte. Mogoče se vam bo zdelo vse skupaj nekoliko konfuzno. Kdo zdaj koga sprašuje, saj sem vse samo jaz. Res je, vse ste vi, samo znotraj nas se nahaja več vidikov nas samih. In mi naj bi bili tisti, ki bi odločali, kateremu delu sebe, bomo dali prednost, kaj znotraj nas bomo krepili. Pomembno pa je, da se vsem delom sebe posvečamo. In glede na to kar opisujete, imate v sebi še vedno deklico, ki rabi tolažbo, zaščito. In to vi kot odrasla oseba lahko to daste svoji majhni punčki. Me razumete? Kot drugo pa se mi zdi pomembno, da dosežete to, da vas strah ne prepoji popolnoma, vse telo. Ko se bo strah pojavil, si sami sebi pripovedujte, da to niste vi. Strah se je naselil v vas, je prišel in bo šel, niste vi strah. Poskusite ga občutiti v sebi in ga dati izven sebe. Eksperimentirajte. Tudi z njim se pogovarjajte, v prijaznem a odločnem tonu, zakaj je tam, kaj hoče,… Tudi potem, ko bo situacija mimo in boste še vedno v stiku s strahom, samo da ta ne bo več tako močan, tudi takrat poskušajte. Takrat boste lažje začela vaditi nekaj, čemur se reče, da boste vi postala gospodar svojega telesa. Prepričana sem, da vam bosta ti dve vaji pomagali pri premagovanju vašega strahu in nadaljevanju samorazvoja. Pa še kaj pišite, kako vam bo šlo.
Srečno!
Matej Debeljak univ. dipl. soc. delavka
Default avatar
Lep pozdrav, hvala za spodbuden odgovor in nasvete.

Danes je deževen dan, kot nalašč za ˝pospravljanje˝. Velikokrat se zalotim med premišljevanjem kaj bi želela / hotela / morala narediti, storiti, ukreniti. Velikokrat pa to žal ostane v glavi. Sedaj se sprašujem kako to, kaj me ustavi, kaj mi preprečuje, da naredim to kar se mi porodi v glavi. Velikokrat se pojavi pasivnost zaradi katere se potem žrem. Kaj se dogaja v meni, da nimam poguma, moči da bi naredila določene stvari...... resnično me zanima zakaj je temu tako.

Trenutno se soočam s pomembno stvarjo in to je iskanjem službe, takšne za daljše obdobje, takšne zame, v kateri bom uživala in tudi ostala ....dolgo, recimo temu. Nimam prave samozavesti za napisati prošnjo. Želim si, sem našla tudi nekaj zanimivih oglasov, pa vseeno ne gre. Nekaj mi manjka. Ne spravim se k pisanju in pošiljanju. Morje razlogov, pa jutri, pa pozneje, pa to in ono. In seveda sem potem jezna nase in se obtožujem. Ni mi jasno kaj me lahko tako zadržuje, da ne naredim stvari takoj? Kaj je lahko močnejšega od mene, da ne naredim nekaj kar je vsekakor potrebno in dobro zame, mi prinaša boljšo prihodnost? Kako je lahko tako težko delovati v svoje dobro?

Velikokrat vidim kako drugi takoj poskočijo in hitro primejo v roke nekaj kar se jim zazdi dobro za njih, se prizadevajo da zadeve uresničijo. Pri meni pa kar traja....kot da bi iskala razloge proti.....
Default avatar
Pozdravljeni,

v vseh teh odporih, ki jih opisujete, se skrivajo prepričanja: "Ne zaslužiš si. Nisi vredna, da uspeš. Nikoli ti ne bo uspelo." In podobna. Tako se oglaša naš notranji saboter. Seveda obstajajo ljudje, ki s tem nimajo težav in tako kot ste napisali, kar poskočijo in primejo v roke. Določeni pa jih pač imamo. Če ste prebrali že več mojih odgovor, potem ste zasledili prepričanje, ki ga posto ponavljam in to je, da je potrebno gojiti ljubezen do sebe, do vseh delov sebe in v spremembe iti z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Iz danes na jutri ne bodo blokade izginile. Se pa da natrenirati, da se gre vedno lažje preko njih. Tako kot se lahko pogovarjate z majhno punčko v sebi, se lahko pogovarjate tudi s svojimi blokadami. Lahko si naredite metodo dveh stolov. Priskrbite si, da vas nihče ne bo motil. In nato si postavite dva stola. Na enega se usedite, to boste vi, drug, ki je trenutno prazen, pa ga določite, da bo ta vaša notrajna blokada, ki vam kar ne dovoli, da bi šli npr. napisati prošnjo za novo službo. Tisti del vas, ki vam govori: "Saj je še čas. Pa ta služba tako ni zate. Saj te ne bodo izbrali brez veze, da pišeš...!" In podobne stavke. In potem vi, kot vi, vprašajte, ta del vas, kaj je njegov namen, zakaj vas tako blokira. Nato se presedite na drug stol in odgovorite. Pa se spet presedite na stol, ki predstavlja vas kot celoto, in postavite drugo vprašanje, npr. "Kako te najlažje presežem, grem mimo tvoje blokade?" in se spet presedete in odgovorite. In vsekakor si dovolite občutiti to meglo, to težo, ki se poraja v vas, dovolite si jo občutiti in nato si predstavljate, kako zapušča vaše telo, kako gre ta teža ven iz vas. Razmišljate tudi, kako pa vendar lažje naredite tisto, kar težko naredite. Poskusite si narediti ritual. Npr. najprej malo potelovadim nato pa grem napisat prošnjo za službo. Ali naprej si preberem nekaj pozitivnega in spodbudnega potem grem pa napisat prošnjo ali ... Pomembno pa je, da se ne obtožujete, ne jezite nad seboj ampak samo sprejemate. In se pohvalite vsakič, ko vam uspe nekaj narediti kljub blokadi.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Moderatorji

Mateja Debeljak , ustanoviteljica VseDobro
Mateja D.