Ponos ali ljubezen?
It is better to lose your pride with someone you love rather than to lose that someone you love with your useless pride.
Pa je to res?
Kolikokrat smo preponosni? Zakaj ne znamo pustiti svojega PONOSA pred vrati LJUBEZNI?!?!?!?!?
Že tako smo preveč ranljivi priznati nekomu svoja čustva…. KO le ta priznamo in si končno čestitamo za potreben pogum ki smo ga našli v samih…. uničimo vse z PONOSOM…. “ne jaz pa ne nobom poklical/a…. poskusila popraviti nesporazum…. poskušala se BORITI za nekaj, kar ima potencial???”
So to dejanja nezrelih ljudi… ali smo preveč zreli da bi se pustili ponižat pred nekom, za katerega vemo da njegov “obrambni mehanizem” deluje odklonilno …. ker ima tudi ta drugi SVOJ ponos?
torej zanimajo me vaše izkušnje… kolikokrat ste šli PREKO svojega ponosa… in ali se vam je to poplačalo?
Veš, ko ti kdo umre, ti ponos oz. razum “#špila#, ker ne želiš več bolečine, zato ne razumem, česa ne razumete.
Žal, se ti ne bom prilagodila in raje ostanem preponosna, za ceno manjše bolečine! Zato se jebi s svojim izsiljevanjem.
Mogoče pa je, da pride še kdo, kjer ne bo bolečine na račun izgube oz. me tega ne bo strah, ker se bova skupaj starala. In bo to drugo doživetje, ki pač pride z izgubo.
Je pa res, da imam marsikoga rada, nisem pa preponosna, da bi koga zajebala tako,da bi mu obljubljala sebično, česar mu ne morem dati. Kar je razlika.
jaz bom zdajle pisala tole iz svoje sedanje izkušnje in morebiti dotična oseba to prebere celo… pravzarparv bi si želela,da prebere in še bolj bi si želela,d a bi me enkrat končno razumela ta oseba…
torej pri meni ne gre za ponos… koliko nesporazumov v teh letih je že bilo in koliko bolečine pa sem vedno prišla nazaj in se trudila razrešiti… in vztrajati in iti naprej… tako da res iz tega je vidno,d a ne gre za ponos…
gre za to,da se me je vedno očitno napačno razumelo – vsakič znova, ko sem prišla nazaj, se je to razumelo kot da je vse ok ind a se strinjam,d a še vedno čakam in da sem pripravljena, da jaz lahko še vedno čakam in vztrajam v enakem stanju…
in evo točno to očitno se me je vedno znova narobe razumelo…
ker v resnici jaz sem se borila in vztrajala in vedno znova vrnila, ker sem vedno znova upala,d a se bodo končno zgodile spremembe takoj v smeri dejanske gradnje odnosa tudi v realnosti…
a kaj ko se vsakič znova to nikoli ni zgodilo, spet sem ostala samo na čakanju… in zdaj ne vem kako naj to povem, da se me bo razumelo, da jaz tega čakanja ne zmorem več- ker bistvo ljubezni je zame odnos s človekom, ki ga imam rada… ne pa nenehno čakanje nanj…
vidiš – ni ponos – izpovedana so čustva – samo čakanja ne zmorem več… in taka ljubezen in to čakanje po vsem tem času, ressss dolgem času, me potem dela še bolj nesrečno… in ne srečno, kot bi ljubezen dva v partnertsvu morala občutiti…
če pa zraven dodam še razmere, v katerih se prisiljena vso to čakanje zaradi vseh okoliščin preživljati, – pa je jasno, da je šlo že zdavnaj preko roba mojih zmožnosti, ampak sem se še trudila res iz želje in iz ljubezni sem šla preko vseh svojih zmožnosti, ampak zdaj pa res neee moremmm več… ne gre več res ne – to me psihično tolk utruja in mi žre energijo, stres totaln… to stanje na mestu v teh razmerah in okoliščinah, medtem , ki mi dnevi življenja nepovratno bežijo, jaz pa kot da ga gledam nekje od zgoraj in ga ne morem živeti, pa toliko želja in ciljev ko imam, evo ne gre to več… tega več ne zmorem… telo niti fizično niti psiha ne more več tega stanja na mestu… ne vem kak naj to drugače povem,da bi se lahko razumelo…
torej ni ponos , gre za to,da je šlo dejansko časovno z vsemi okoliščinami v katerih sem preko mojih zmožnosti kakršnegakoli še čakanja, ker se nič ni spremenilo ves ta čas… in ker niti očitno se ne bo je pač tako kot je… jaz žal ne vidim nobenih drugih možnosti več…
… če bi se dogodile spremembe zdaj in da bi bila možnost začetka gradnje odnosa v reali tudi – potem bi rekla ja se bom potrudila naprej…
ampak tako kot je bilo zdaj vsa ta dolga leta in tudi zadnji dve leto – tako pa žal ne morem več- niti psihično niti fizično, pa tudi finančno sploh ne… če se me lahko razume sploh … ne vem kako naj še to drugače razložim – glede na poznanost situacije, pa bi ti tako lahko bilo jasno,d a je težko in da ne gre več… iskreno ne… in to res iskreno ne zaradi ponosa ampak zaradi vseh zgoraj navedenih vzrokov..
je pa še tako, ko je ljubezen so obojestranski dogovori, iskrenosti in obljube, ki se jih drži in uresničuje na obeh straneh…nikoli samo eden, darugi pa bi to izkoriščal
ni tega,d a samo nekdo se bo prilagajal, odpovedoval, drugi pa bi to izkoriščal… tega ni sploh ni nikaršnega izkoriščanja ne sme biti niti v najmanjši meri – ampak je iskrenost , iskren pogovor o vsem tudi o željah in iskrenih realnih namenih, ki se tudi potem dejansko uresničujejo, ne pa da ostajajo samo pri besedah…
ker ostajanje samo pri besedah nenehno- to je potem izsiljevanje in laganje in igranje s čustvi nekoga, manipuliraje…saj besede brez dejanj so prazne in nične…
besede vse obljube in izpovedana čustva rabijo dejanja,d a postanejo realne ind a dobijo, svoj pomen, resničnost – brez tega je vse nično, prazno…
Zame je bila to ena najtežjih lekcij, zaradi ponosa na obeh straneh je šla ena čudovita ljubezen zaradi neumnega prepira narazen. Sva se oba še dolgo sekirala, pa oba preponosna … ma če sem se naj naučila in povem vsem – POVEJ, IZRAZI SVOJA ČUSTVA, od “ponosa” nimaš nič. Koliko bolj zdravo in osvobajajoče se je izrazit, biti ti. Je še vedno dostojanstveno, kot pravi ena zgoraj. The truth will set you free.
Ja pa razložte no, saj ni težko, po svoje, ne vem, kaj si povedala in kaj je glavni razlog bojazni. Ker človek ne želi biti enako tretiran. Zato je fino ali fajn, če ljudi ne oponašaš in drugače to spelješ, menda.
Kaj je osnova? Predno se preleviš v drugega? Z izkušnjami seveda. Prosim, če si bolj napredna z odgovori. In usmerjena do soljudi.
jaz vem,da sem vse dovolj jasno povedala in razložila… dotični, če to bere, bo zagotovo razumel, če bo le želel..
če pa se odloči še enkrat več, da mu je prikladneje ne razumeti in se delati, da ne razume… potem pa tako ali tako nima smisla še kaj več povedati…
tole pesmica sploh krasno pove vse sploh refren posebej, še posebej konec refrena: if you would only let it be! not me – you! all this years!
pa ne gre za krivdo in obroževanje, ampak za to,d a se vidi, na komu je odločitev in koraki,da bi da se kaj le spremenilo 🙂 … jaz sem do sedaj samo čakala in čakala pridno, na vse obljube, pa ni bilo nič niččč 🙁
https://www.youtube.com/watch?v=rUCX9EddXj8
Mislim da naj bo ljubezen pred ponosom, tako kot resnica pred lažjo,…v splošnem.
Edino kar mi pade na pamet, morda je strah pred izpovedjo čustev zavrtnitev ali ranljivost. Ponos mi pa ni jasen in nepoznan kako je vpleten, ampak dobro…(ponos kot obrambni mehanizem?? – ja samo to potem ne daje ne pravo pot, izpodriva ljubezen in je lahko izkrivljena namesto prava pot)
Meni se zdi, da ponos in ljubezen ne gresta skupaj, ponos kot vzvišenost, se tolčeta in zato posledice, trpljenje,…nejasnost, megla,..
Očitno vi veste za kaj se gre…nimam pojma no…
Dobro, tu si zgleda eni drugim odgovarjate, morda je le bolje da to osebno rešite, bo bolje, ker drugi niso jasnovidni, pa čeprav bi želeli “pomagati”…
Pa srečno… :))
(Se opravičujem, najbrž sem mimo šla…)
jaz to že leta ponavljam, kotr rečeno, vedno znova un znova… in še zdaj spet znova…
evo in niti prej nikoli ni bilo nikomur mar za to kar jaz govorim,d a si želim tako glede na napisano zdaj tukaj v tem zadnjem postu, torej očitno tudi danes ni nikomur mar. Ok…
pač ne bo nič… samo temu ni kriv moj ponos, in nič povezavi z menoj, ampak, ti, ki si se tako odločil… in očitno si že to želiš in mi privoščiš,d a je ta ko- saj pišeš,d a mi je čisto prav, v smislu,d a sem si zaslužila…
potem je jsano, da o nekih čustvih do menne, ki se zgoraj pišejo, ni nobene resnice in realnosti, če se mi to privošči in je v resnici nikoli očitno ni bilo.
Vse to je za drugo namenjeno. bilo in še vedno je in vedno bo. veliko sreče :)))
jaz to že leta ponavljam, kotr rečeno, vedno znova un znova… in še zdaj spet znova…
evo in niti prej nikoli ni bilo nikomur mar za to kar jaz govorim,d a si želim tako glede na napisano zdaj tukaj v tem zadnjem postu, torej očitno tudi danes ni nikomur mar. Ok…
pač ne bo nič… samo temu ni kriv moj ponos, in nič povezavi z menoj, ampak, ti, ki si se tako odločil… in očitno si že to želiš in mi privoščiš,d a je ta ko- saj pišeš,d a mi je čisto prav, v smislu,d a sem si zaslužila…
potem je jsano, da o nekih čustvih do menne, ki se zgoraj pišejo, ni nobene resnice in realnosti, če se mi to privošči in je v resnici nikoli očitno ni bilo.
Vse to je za drugo namenjeno. bilo in še vedno je in vedno bo. veliko sreče :)))[/quote]Seveda da je kriv tvoj ponos da od vsega skupaj ne bo ničesar.Povedala bi na začetku. In ker nisi povedala na začetku od vsega skupaj ne bo prav ničesar.
Nikoli nisi povedala kaj si želiš niti na začetku niti na koncu zato je smešna tvoja trditev da si čakala mnogo let da so bo kaj premaknilo na bolje.
Imela si dovolj časa da poves kaj si zelis in kaj cutic pa vendar tega nikoli nisi povedala.Ce bi to povedala na zacetku bi danes bilo vse popolnoma drugace.
Veliko srece????????? Se mi zdi da ti veliko bolj potrebujes sreco kot pa jaz.
jaz to že leta ponavljam, kotr rečeno, vedno znova un znova… in še zdaj spet znova…
evo in niti prej nikoli ni bilo nikomur mar za to kar jaz govorim,d a si želim tako glede na napisano zdaj tukaj v tem zadnjem postu, torej očitno tudi danes ni nikomur mar. Ok…
pač ne bo nič… samo temu ni kriv moj ponos, in nič povezavi z menoj, ampak, ti, ki si se tako odločil… in očitno si že to želiš in mi privoščiš,d a je ta ko- saj pišeš,d a mi je čisto prav, v smislu,d a sem si zaslužila…
potem je jsano, da o nekih čustvih do menne, ki se zgoraj pišejo, ni nobene resnice in realnosti, če se mi to privošči in je v resnici nikoli očitno ni bilo.
Vse to je za drugo namenjeno. bilo in še vedno je in vedno bo. veliko sreče :)))[/quote]Seveda da je kriv tvoj ponos da od vsega skupaj ne bo ničesar.Povedala bi na začetku. In ker nisi povedala na začetku od vsega skupaj ne bo prav ničesar.
Nikoli nisi povedala kaj si želiš niti na začetku niti na koncu zato je smešna tvoja trditev da si čakala mnogo let da so bo kaj premaknilo na bolje.
Imela si dovolj časa da poves kaj si zelis in kaj cutic pa vendar tega nikoli nisi povedala.Ce bi to povedala na zacetku bi danes bilo vse popolnoma drugace.
Veliko srece????????? Se mi zdi da ti veliko bolj potrebujes sreco kot pa jaz.[/quote]
ne bom se prepirala… tudi prav, če se ti tako, zdi, maj bo po tvoje.
jaz ti lahko samo rečem – povedala sem dovolj hitro na začetku – že pred leti in bila zavrnjena-spomni se nazaj, na čas še, ko še ni bilo nobenih otrok, izbrana je bila druga.
saj je ok – pač jaz že zdavnaj vem,da iz tega ne bo nič, si ne delam več nikakršnih utvar, ke če bi bila iskena želja na drugi strani, bi že zdavnaj kaj bilo…
… samo ne vem, zakaj potem zgoraj neki niki in”rad te imam” … to res ne gre skupaj s tem,da ne bo nič – ali gre za igranje s čustvi, laganje in pretvarjanje in zavajanje… ne vem – sam presodi… iskreno vsekakor ni tole pisanje enkrat tako drugič tako
za mojo srečo ne skrbi , glavno da imaš ti svojo, ki si si jo izbral…
Seveda da je kriv tvoj ponos da od vsega skupaj ne bo ničesar.Povedala bi na začetku. In ker nisi povedala na začetku od vsega skupaj ne bo prav ničesar.
Nikoli nisi povedala kaj si želiš niti na začetku niti na koncu zato je smešna tvoja trditev da si čakala mnogo let da so bo kaj premaknilo na bolje.
Imela si dovolj časa da poves kaj si zelis in kaj cutic pa vendar tega nikoli nisi povedala.Ce bi to povedala na zacetku bi danes bilo vse popolnoma drugace.
Veliko srece????????? Se mi zdi da ti veliko bolj potrebujes sreco kot pa jaz.[/quote]
ne bom se prepirala… tudi prav, če se ti tako, zdi, maj bo po tvoje.
jaz ti lahko samo rečem – povedala sem dovolj hitro na začetku – že pred leti in bila zavrnjena-spomni se nazaj, na čas še, ko še ni bilo nobenih otrok, izbrana je bila druga.
saj je ok – pač jaz že zdavnaj vem,da iz tega ne bo nič, si ne delam več nikakršnih utvar, ke če bi bila iskena želja na drugi strani, bi že zdavnaj kaj bilo…
… samo ne vem, zakaj potem zgoraj neki niki in”rad te imam” … to res ne gre skupaj s tem,da ne bo nič – ali gre za igranje s čustvi, laganje in pretvarjanje in zavajanje… ne vem – sam presodi… iskreno vsekakor ni tole pisanje enkrat tako drugič tako
za mojo srečo ne skrbi , glavno da imaš ti svojo, ki si si jo izbral…[/quote]Ne glede na vse jaz te imam še vedno rad.
Prenehaj se zajebavati in napiši vsaj en komentar brez sprenevadanja. Ti si tista ki lazes, se sprenevedas in pretvarjas. O kaksnem maju govoris? Nikoli nisi nicesar povedala niti na zacetku niti na koncu. Nehaj lagati.
oprosti, ampak tisto je bila tipkarska napaka- n in m sta skupaj na tipkovnici – mišljeno je bilo naj bo po tvoje.
Ne lažem , se ne sprenevedam, nič od tega, česar me obtožuješ…to je bilo res- še besed zavrnitve se točno spomnim, in tudi prijateljice so slišale pogovor pred hišo skozi okno tisti večer – ko se ravno odpravljale ven – so mi rekle,d a me po tem kar se je zgodilo me ne bodo pustile samo da naj se grem z njimi vsaj ven, da malo pozabim in sem šla… saj če se ne spomniš ni potrebno, samo jaz iz vsega srca vem,da ne lažem, nimam razloga zakaj bi… je možno, da ti tako ali tako ni nič pomenilo in se zato ne spominjaš in si lahkega srca pdšel… saj je vseeno je preteklost…samo opisala sem, ker vem,d a ne lažem
… če pa ti kljub vsemu tako misliš in imaš tako grozno mnenje o meni ti sam, pa sploh ne razumem kako lahko pišeš ,d a me imaš rad…
Se strinjam s tem in se mi je dogajalo isto. Še nekaj let preponosna, da bi sestopila s svojega piedestala v odnosu z eno osebo. Ta izkušnja me je kasneje naučila, da je tak kvazi ponos nekaj čisto brezveznega. Človek je lahko ponosen, če naredi neko dobro delo, ne pa, če zaviha nos nad nekom in kot užaljeni otrok odide/se skrije in kuja. To ni nikakršen ponos, ampak znak šibkosti.
Zanimivo, se mi je pred kratkim zgodilo obratno. Je nekdo pokazal tale svoj ponos in niti nikoli nisem izvedela, kaj je bil vzrok oz. povod. Verjetno nek klik v njegovi glavi. Potem sem se spominjala za nazaj, da je kar nekajkrat prej omenil in nakazal, da tako počne z ljudmi (“ponosno” odide). Seveda si takrat nisem mislila, da bom jaz naslednja žrtev, ker v bistvu tako naredi skoraj z vsemi ljudmi okoli sebe. No, pa je človek starejši skoraj 10 let od mene. Tako da očitno ene nikoli ne izuči. Ali pa potem, ko so stari in betežni in se zavejo, da nikogar več nimajo.
Nisem Ena B, vendar preživljam takorekoč identično „peklensko“ zgodbo.
„Na žalost od vsega skupaj ne bo nič“, ki si ji odgovarjal, mislim, da si na koncu spoznal, da ne gre za pravo osebo. Ker si se odzval na njeno pisanje in se v njem očitno, tako kot jaz, prepoznal, pa bi bil pravzaprav lahko tudi „moj primerek“, se navezujem nate. In tudi zato, ker sem prepričana, da bi se ta moj primerek točno enako sprenevedal, češ da mu jaz nisem ničesar povedala. Da si olajša morebitno slabo vest (kar ni izvedljivo, ker kakršnekoli vesti kot kaže sploh ne premore), zmanjša lastno krivdo, iz obrambnega mehanizma, iz čiste narcisoidnosti, da bi tako izpadel v očeh drugih manjše g****. A njegovo sprenevedanje in laganje samemu sebi, ter posledično vsem ostalim, nikakor ne zmanjša teže njegovih (ne)dejanj in bolečine, ki jo je tako okrutno in verjamem da celo namerno prizadejal. To je lahko le osebek brez srca in duše, ki ravna z ljudmi kot s smetmi, ki je patološki narcis, ter lažnivec, kar verjetno nista edini osebnostni motnji, ki ju poseduje. Delovanje izključno iz ega (ker srca sploh ni), popolna odsotnost empatije, kompleks večvrednosti in temu primerna nadutost, konstantna manipulacija in še in še.
Pa vendar mi je (še pred vsemi temi čudovitimi spoznanji) bil vse, od prvega trenutka. Na vse načine sem se poskušala približati, pokazati, dopovedati, a se je temu večkrat nič kaj elegantno izognil. Pa sem vseeno še vztrajala, naredila mnoge korake, še celo direktno in nedvoumno izlila čustva (sicer na malo neklasičen način) skratka, mislim, da bi tudi največji retard na tem svetu že zdavnaj vse dojel, a se kljub temu nikoli ni zares ustrezno odzval na vse moje poteze in pobude. Bil je seveda tudi zaseden, a tega lep čas niti nisem vedela, s tem, ko mi je končno le povedal, ne da bi ga pravzaprav prva to vprašala, me je po vsem tem času tudi grobo zavrnil, zato se nikoli nikoli naj ne drzne mi pretvarjati, da ni vedel, kako je z mano. Prekleto dobro je vedel in me namenoma zavajal, že s tem, ko me je puščal v negotovosti, še dalje manipuliral z mojimi čustvi, mi ves čas dajal mešane signale, zato sem tudi ves ta čas upala, verjela, da je nekaj na tem, čakala…, leta! In to je dobro vedel. Čeprav sem se kdaj v prizadetosti res sama odmaknila, tudi z namenom, da bi pozabila, ker me je že večkrat prizadel ali razočaral in sem že res obupala nad vsem, ali kdaj nehote kako neustrezno reagirala, po tisti bedni zavrnitvi se tudi naposled nehala truditi, ter se mu „vsiljevati“, sem verjela, da če bo spoznal, da mu tudi jaz iskreno nekaj pomenim, potem mora sam storiti naslednji korak. Sicer tako nima smisla, ker potem ni (dovolj) ljubezni z njegove strani. A ga ni. Ni mi dal niti možnosti, da mu natančno pojasnim svojo plat, pravzaprav mi ni dal možnosti niti kot človeku, ne le potencialni ljubezni. In to je tisto, kar mu najbolj zamerim, kar je v vsej tej zgodbi najbolj nezaslišano, nečloveško in neodpustljivo. Da človeku že v štartu sploh ne daš nikakršne možnosti. Na podlagi česa, se vprašam. Kako bi lahko vedel, da morda nisem ravno jaz tista najbolj prava zanj, če mi ni dal niti priložnosti, če se sploh ni prepričal. Kako bi mu lahko sama to dokazala, kako naj „tekmujem“ z nekom, ki je ob njem (in mu lahko pravzaprav 24/7 „pere možgane“), če sama nimam te možnosti.
Morda bi vse nekako že zdavnaj predelala in prebolela, ter šla dalje, če bi šlo res preprosto za to, da pač „ni mogel“ (ali hotel) nič čutiti do mene in bi mi to že v začetku argumentirano pojasnil, ampak ne, on me je vlekel za nos, on se je sadistično igral z mano, z mojimi čustvi, si filal svoj podli umazani ego z mojim trpljenjem, užival je v tem, se delal norca iz mene, kar mu svoj živi dan ne odpustim. Ukradel mi je leta mojega življenja, me oropal možnosti za srečo, morebitno družino, saj bi jo le z njim iskreno želela imeti, ter najhuje, da zdaj še v ljubezen niti več ne verjamem.. Verjamem, da je njemu vseeno za vse to, ker sploh ni človek, a žal se ne zaveda, da ne more delati tako z ljudmi brez posledic. Karma is a bitch! Ker ni pravice na tem svetu, morda ne bo nujno občutil posledic svojih dejanj na lastni koži, jih bo pa žal zato v njegovem imenu najbrž kdo, ki mu celo morda je kaj mar zanj, čeprav ne verjamem več, da je to mogoče. Mislim, da je njemu mar zgolj in izključno le zase. Koga pri tem rani, potaca ali celo uniči, mu je zadnja briga. Očitno se na tako skrajno izprijen način celo potrjuje.
Dvomim, da se boš sedaj še javil, če si se prepoznal v tem, ker seveda „sam nisi nič kriv in si v svojih očeh naravnost popoln“, a po tvojem odzivu na Eno B bi ti marsikatera opisana lastnost popolnoma ustrezala. Ko ji tako škodoželjno in podlo očitaš, da je itak sama kriva, ker ti ni povedala, sicer bi bilo drugače… Ali res? Ali je to spet svojevrstna manipulacija? Je še nisi dovolj prizadel? Kaj si ji pa sam povedal? Zakaj pa ti nisi kaj ukrenil, da bi bilo drugače na primer? To pa ne. Je lažje ždet v neki kvazi coni udobja in obtoževat druge. Ker se ti ne da premaknit lastne riti. Njej si s tem pokazal, da ti ni niti toliko mar zanjo. Očitno je bil samo pri tebi problem, ne pri njej. Ona te je čakala, tebi se pa ni dalo odločit zanjo, si mislil, da boš v nedogled sedel na dveh ali celo več stolih, ali kaj? Če nekdo trpi zaradi tebe, ti sploh ni mar. Ti si krut in zloben do nje, ji še privoščiš in se ponašaš s tem, kako si jo zaj…., dobro se očitno zavedaš tega in tudi, da je nesrečna zaradi tebe. S tem hkrati demantiraš sebe, da nisi vedel… Vse si prekleto dobro vedel, pa nisi nič ukrenil, da bi kaj spremenil, popravil, kvečjemu kontra. Se zavedaš sploh, kaj delaš, da si morda uničil življenje osebi, ki te je celo iskreno ljubila! In s tem seveda mastno pljunil v lastno skledo, ampak do tod ti logika tako ne seže. Kaj če bi si ona zaradi tebe morda še vzela življenje, bi se tudi na to požvižgal? Tak kot si, zagotovo, a to te niti malo ne razbremeni (so)odgovornosti. Lahko si lažeš do neba, pa to ne bo ničesar spremenilo. Lahko lažeš dalje sebi, ter kakšni budali ali neki preračunljivki, ki ti kao verjame, njej pa ne moreš. In tudi sebi večno ne boš mogel, tega se zavedaj.
Resnica te bo nekoč udarila, če ne prej pa na smrtni postelji. In težko bo takrat, ter daleč prepozno za vse.
In potem še pišeš, da jo imaš rad, a te ni sram? Gnusna laž. Ti nimaš nikogar rad, ti sploh ne veš, kaj to pomeni. Zakaj pa nisi potem z njo, če jo imaš tako rad? Kaj si pa sam naredil, da bi ji to dokazal in da bi bil z njo? Če bi pa ona naredila še kak korak, bi se pa spet sprenevedal, jo že n-tič ponižal, naredil budalo, samo, da malo preveriš, če imaš še vedno „moč nad njo“. Temu je morala narediti konec, če je hotela vsaj preživeti. In ne iz ponosa. Ta nima nič opraviti z ljubeznijo, ta žene kvečjemu tebe. Ničesar ne bi storil, da bi bila skupaj, kot nikoli nisi, ker to sploh ni bil tvoj namen. Tvoj namen je bil igračkati se z njenimi čustvi, kot najokrutnejši zločinec, ne glede na morebitne posledice. Moški, ki ima žensko resnično rad, je nikoli ne bi namerno prizade(va)l. Ona te je vsa ta leta resnično ljubila in te čakala, upala, da se boš odločil zanjo, ti si pa vmes mirno porival kar eno ali bog ve koliko njih, ker ti je pač vseeno za vse, za čustva, za ljudi, s katero sploh si. In to je dokaz, da dejansko nisi sposoben ljubiti. Ker ona po tvoje ni nekaj rekla ali naredila, kot si si ti predstavljal, da bi naj to bila njena naloga, ali kaj (s tem, da je kot prvo nisi sploh seznanil s tovrstnimi pričakovanji in posledicami njihove neizpolnitve!), si jo brez kančka čustev zavrgel kot smet in se v petih minutah odločil za prvo, ki je prišla mimo ali bila slučajno že pri roki oz. najbrž za tem stoji celo kakšna banalna „kalkulacija“, tvoja, ali te druge.
Niti preveril nisi resnice pri njej, tako vseeno ti je bilo. (Priznaj vsaj, da nikoli nisi niti mislil biti z njo, zdaj imaš samo polna usta nekih izgovorov in valjenja krivde nanjo, da bi ti izpadel manj umazan pri tem, kar si storil. Samo za nek fake imidž ti gre, da ne bi bil razkrinkan tak, kot v resnici si. Ker dobro veš, da si jo načrtno zavajal in ji brezčutno kradel čas, le zato, da si filal svoje neskončne praznine na njej. In si še drzneš iz sebe delati neko „žrtev“. Ne bo šlo, mucek, prepozno, si lepo že sam pokazal svoj pravi obraz, še celo tu v par besedah.)
In to naj bi imelo kakšno vezo z ljubeznijo? To, da ti je itak popolnoma vseeno, katera ti recimo pere gate, rojeva froce… Če ne ena, je pač isto v minuti dobra katerakoli druga, glavno, da tebi ni treba nič narediti, bog ne daj se ozreti vase.
To pove vse o tebi, tvojem odnosu do žensk, do ljubezni. Ti žensk niti spoštuješ ne, kaj šele si jih sposoben ljubiti. Zate ženska ni niti človek, Zate je ženska zgolj predmet. Ter neko sredstvo za manipulacijo in pumpanje ega. Čustev se pa bojiš kot hudič križa, zato si tudi dobesedno ZBEŽAL od tiste, ki te je očitno tovrstno „ogrozila“, h kar eni, kjer te nevarnosti ni, zato se ti najbrž zdi, da vse krasno funkcionira, je res? Tako lepo površinsko, za sosede, pa to, ne? Pa če še tako strašno nefer do vseh.
Žal mi te je, čeprav si ti seveda za razliko od naju z Eno B hudo „srečen“, a ne (in to gre čustvenemu mrliču zagotovo verjeti iz prve)? Pa tudi, če bi bil. Ne le lažna, draga je „sreča“, grajena na nesreči drugega. Račun bo pa se bojim tudi slej ko prej izstavljen. Z obrestmi.
hvala za napisano – čisto vse drži, kar si napisala. To je moja zgodba. Bolje ne bi mogla napisati kot si – tako z vidika moje iskrene ljubezni iz katere sem vse to verjela in počela in čakala vsa ta leta, dokler me ni popolnoma izčrpalo vse to.
In res je Ni mi mi ni dal možnosti niti kot človeku, ne le potencialni ljubezni…. nisem bila vreda niti osnovnega pogovora kot človeka s človekom, ves čas sem bila ignorirana kot nebodigatreba, ki dela sramoto okolici in mu kvari ugled, da sem zanj slaba referenca ipd.
Vse kar sem dobila direktno od njega pa so bile grožnje.
ja sem ga imela iskreno rada iz vsega srca. Govoril ja je o ljubezni, le da nikoli nič ni bilo od tega iz njegove strani… Dolgo sem čakala, sedaj pa rega ne morem več, ker sem se izčrpala čisto, ne gre več, ne morem več ne psihično ne fizično ne čustveno in ne finančno nadaljevati tega…
jaz si želim ob sebi nekoga, ki me bo spoštoval in imel iskreno rad, si bo želel čas preživljati z menoj, se bo želel iskreno pogovarjati z menoj, si bova lahko zaupala, bova lahko stvari iskreno reševala v medsebojnem pogovoru (in ne prek posrednikov, forumov, ipd. kot je ta to sedaj žele, ker iskreno se z menoj sploh ni pogovarjal, ampak me ignoriral). Želim si osebo, ki me ne bo ignoriral in pustil na čakanju.Moškega, ki si bo zdaj želel deliti iskreno ljubezen in jo tudi dobiti in doživeti skupaj z menoj. In to si bo želel zdaj, ker sem že sedaj tega vredna in ker si že sedaj želim to deliti z ljubljeno osebo… ni važna lepota, važno je,d ame bo imel iskreno rad, da mi bo brez zadržkov to pokazal in jaz lahko njemu – brez da bi se morala kaj pretvarjati in bati,da mu kvarim ugled, zato ker ga imam rada; da se bom ob njem počutila varno in sprejeto. Ja ta občutek varnosti je do sedaj tukaj tudi kronično manjkal, pravzaprav, me je ta zgoraj konstantno spravljal v nevarnost s svojimi dejanji- direktno ali posredno, sploh ni važno – njemu je dejanje ustrezalo zarad lastnega ega in vzdrževanja njegovega lastnega položaja, moja varnost in zaščita in zdravje, njemu ni bila ob tem pomembna, torej če je ali mojo varnost ali zdravje s kakšnim svojim dejanjem ogrožal, pač mu ni bilo pomembno, saj sem posledice čutila jaz ne on.
Se strinjam, zelo.
Če pa poskusim odgovorit na prvotno vprašanje in pri tem uporabim tole definicijo zgoraj;
Čez “ponos” sem šel vedno, od takrat dalje, ko sem ugotovil razliko med ponosom in dostojanstvom.
“izplačalo”… se praktično gledano včasih – v resnici pa vedno, ker ni bilo potrebno kasneje obžalovati stvari – pa naj bo to dejanje ali pa “ne-dejanje”.
V resnici tak pristop pomaga, ker četudi ne “uspe” v osnovnem namenu, uspe v tem da razkrije soljudi in zelo hitro vidiš pri čem si in s kom točno sploh imaš opravka.