Življenje pri partnerju doma
Pozdravljeni!
S fantom sva skupaj dve leti in čez kakšno leto ali dve, ko končam s faksom se bova verjetno vselila skupaj. To bo pri njemu doma, saj imajo veliko hišo in zgornje nadstropje je že tako ali tako njegovo. Najprej sem se strinjala, vedela sem, da si svoje hiše ne moreva (še) privoščiti, v stanovanje pa ne greva, saj sva oba celo življenje živela v hiši. Zdaj pa vedno bolj spremljam odnose pri njemu doma in me je kar malo minilo iti tja živet. Bojim se, da nikoli ne bom dobila občutka, da je zdaj to moj dom, čeprav bom tam živela in se nama bodo verjetno tam tudi otroci rodili. Rada bi imela svoj vrt, kakšen sadovnjak, zunaj klopco, gugalnico, rože…. Uglavnem, občutek imam, da ne bom mogla imeti nič od tega, saj imajo okolico že vse poštimano, vrt je zazidan in bolj majhen, nevem kje bo prostor še za mojega, ker ta je seveda taščin 🙂 Sedaj bodo pri fantu zadaj hiše, kjer bo nekoč najin vhod naredili ograjo, in jaz sem si od vedno želela takšno leseno, na belo pobarvano in sem fantu rekla, kaj pa če bi tako naredili, pa je rekel da ne, da oni že imajo vse načrte kakšna bo in bo železna. Fant in njegova mama zunaj zelo rada vse urejata, in se bojim, da nikoli ne bom imela besede pri tem.
Zanima me, predvsem punce, ženske, kako ste se spopadale s tem, ko ste šle živet k partnerju? Ali dobiš potem kdaj občutek, ko se npr. pripelješ iz službe, da si res prišel domov ali si samo na ‘obisku’?
Hvala za odgovore in lep sončkast dan!
Najprej se reši razvajenosti in življenja v pravljici, povohaj resnično življenje, potem pa sprejemaj tako usodne odločitve, kot je poroka/skupno življenje, in za nameček še pri drugih odraslih.
S fantom najprej pojdita nekam živet sama. Tisti iz hiš se nismo nenadoma posušili, ko smo se znašli v bloku brez vrtička in bele ograjce. Smešna si!
Tvoje želje niso skladne z realnim stanjem. Ti bi rada živela v samostojni hiši, z vrtom, psom in belo ograjo.
Kljub temu, da boš doštudirala in imela možnost kaj zaslužit v življenju, pa si tipična oportunistka, ki misli, da so stroški za lastno streho stran metanja denarja in da ti mora hiša pasti brezplačno v naročje.
Zato se boš vselila v manjši blok oz. večstanovanjsko hišo z moževimi sorodniki, kjer meje ne bodo določene.
Zaradi tega boš trpela.
Pa ne zaradi drugih, ampak zaradi sebe in svoje lenobe.
Dvomim, da bi nama bilo boljše v stanovanju. Jaz že 5 let živim v stanovanju v Ljubljani in se mi bo zmešalo. Takoj ko odpišem magistrsko… adijo! In kaj bi popoldan počela? Cele dneve hodila po mestu, na kavice… ne hvala. Oba sva navajena, da se popoldan, še posebno zdaj ko je lepo vreme, dela zunaj, na vrtu… To naju osrečuje in napolni z dodatno energijo. Cele dneve pa tudi ne želim preživeti v majhnem stanovanju. Tudi moj oče je prišel živet k mami in je šlo. Ampak se mi zdi, da je lažje če pride moški k partnerici kot obratno. K nam domov ne moreva, ker bo tu moj mlajši brat. Poleg tega, zakaj bi pri njih zgornje stanovanje samevalo, midva pa ždela v majhnem stanovanju. Strahove imam, ker ne vem, koliko časa bo trajalo, da bom tam začutila, da je moj dom.
Predvsem ne vsiljuj lastnega mnenja, vse pride z leti se nimaš česa bati. Ja tudi jaz sem imela ne vem kakšne želje pa oh in sploh, pa mi je lastna mami rekla da ne boš igrala šefice ko prideš v drugo hišo, ker se bo sesulo. Sem jo poslušala in z možem živiva lepo in mirno življenje. Pač počasi svojo voljo uveljaviš, na tak ženski prikrit način. Če se seveda nočeš takoj skregat z vsemi. Meni je odlično uspelo, sem se z vsemi dobro razumela
ammm kaj bi avtorica sploh rada? bodi vesela da te dan danes kdo sploh še vzame pod streho, a ti si mislila da bosta njegova starša se kar ven izselila pod most ali kaj? Že to si lahko ful hvaležna da so sinu odstopili nadstropje da si lahko zastonj pri njem. Marsikdo mora plačevati kredit ali najem, pa lahko le sanja o zastonj nadstropju hiše.
Takole naredi, poslušaj me:
– lepo s sklonjeno glavo se vseliš
-bodi prijazna ustrežljiva
-zelo je važno da zanosiš s partnerjem v tej hiši, to ti bo omogočalo večjo moč v poznejših morebitnih sporih,na sodišču,CSD
– počasi začni uveljavljati svojo voljo, saj veš otroci rabijo svojo sobo, pa svoj štuk
– če slučajno njegovi starši (bohnedaj) umrejo, potem si najameš odvetnika, da ti svetuje kako pametno naprej.
-vedno drži s partnerjem, najmanj dokler njegovi niso pokojni, potem pa po pameti. Nikoli se ne postavi med njega in otroka. Vedno vedno naj bo otrok na tvoji strani, s tem ne mislim nič slabega do partnerja, ampak saj veš..nikoli ne rec nikoli, marsikaj se lahko zgodi.
Še enkrat , ne pozabi da ti je otrok lahko veliko orodje za pogajalsko moč. Ne rabiš me poslušati, ampak če hočeš sebi in svoji družini najbolje, je včasih treba iti prek trupel, za doseganje tujega žal tako je. In takrat boš začutila da je to tvoj dom.
Avtorica, prosim če nam daš kontakt tvojega princa na belem konju in njegove dobrosrčne familije.
Z veseljem nas polovica tukaj zamenja svojo nepremičninsko stisko, za tvoje brezskrbno življenje v tuji hiši.
Tudi železno ograjo bomo preboleli, so tudi že hujše stvari bile v življenju. Naši drediti in stanovanjski stroški so pa res malenkost proti beli barvi ograje.
Naj te bo sram! Ti mestni ljudje, ki po tvojem samo po kavicah hodijo, so pošteno pljunili v roke in si na kredit kupili svoja stanovanja. Nič jim ni padlo z neba!
Ti, ki pa se boš samo s kufrom in diplomo (ki vprašanje koliko je uporabna) vselila v tujo hišo, kjer je že stanovanje urejeno in to brez, da bi se tebi oznojile gate, si drzneš govoriti o teh ljudeh kot o brezdelnežih?
Živc mi dvignejo take frajle, ki sadijo rožice po tujih dvoriščih in zaničujejo ljudi, ki so se za 30 let zapufali, da si sami nekaj ustvarijo. In se pri tem počutijo še večvredne.
Draga avtorica, jaz te pa razumem. Sama sem tak tip, da zelo rada ustvarjam in načrtujem. Takim, ki nimajo teh želja, je čisto ok, če pridejo v okolje, ki ga ureja nekdo drug. Na tvojem mestu se v fantovi hiši ne bi počutila, kot da je to moj dom, če ne bi imela tudi zunaj kotička zase, ki bi ga urejala po svoje. Mislim pa, da je pri vama problem, ker tudi fant zelo rad odloča o ureditvi stanovanja in okolice. In ker je to njegov dom, tvoji predlogi ne bodo nikoli sprejeti, če se ne bodo ujemali z njegovimi. Sama imam srečo, da je možu precej vseeno, kako naj bo urejeno notri in to prepušča meni.
Pogovorita se o tem, povej fantu svoje želje in pomisleke.
Ojoj(?)
Meni je pa tukaj “the moral of the story” popolnoma jasen.
Želim si, da bi jaz sama dobila takšen nasvet. Je popolnoma na mestu. Potem ko je enkrat med polizan,
je za “pritepenko” v hišo njegovih starštev ta nasvet popolnoma na mestu.
Kakšnega partnerja imaš in v kakšno družino si se priselil, spoznaš šele potem, ko imaš tam otroke. In če sin – se pravi tvoj mož – ne stoji za svojo ženo in ne naredi reda med obema družinama, potem sledi temu na svetu. Že dolgo nisem tukaj brala kaj bolj pametnega.
Delaš magisterij, pa tako nezrela in otročja? V katerem vrtu si pa ti rasla?
Kdo financira ograjo? Ti? Fant? Fantovi starši?
Se ti ne zdi, da o ograji in vsem ostalem v hiši in okoli hiše odloča tisti, čigar last je in v sodelovanju s tistim, ki financira, če ne financira sam?
Kolikor boš k tej hiši sama prispevala financ, toliko se boš počutila doma.
Sem živela pri tašči, že v štartu je bilo rečeno, da začasno, nisem vložila niti tolarja, ni bil moj dom, čeprav sem kupila kuhinjo s svojim denarjem in dnevno in spalnico…
Zdaj pri tašči živi svakinja. S svakom sta obnovila hišo s svojim denarjem, vse sta financirala sama, za njo je to njen dom in tudi tašča se je popolnoma distancirala od njunega dela hiše in od vrta, ki sta ga svakova uredila po svoje.
Torej, ko boš sama kaj financirala v tuji hiši, boš imela kaj besede in si boš lahko urejala po svoje prostor, kateremu boš lahko rekla dom.