katera osebnostna motnja je to?

z možem sva skupaj že osem let, od teh je šest let zelo čudnih in rabim odgovore, da se vsaj malo notranje pomirim.
na trenutke se mi meša, ker mu želim pokazati, kako me prizadane ta čustvena neskladnost med nama in si želim neko razlago, vse prošnje pa se od njega odbijajo kot od zidu. Kregava se predvsem zato, ker mož v vsakdanjem življenju ne reagira tako čustveno kot racionalno na način, ki bi se mi zdel normalen. Opisala bi ga kot zombija v vseh situacijah, srečen je samo ko zagleda svoje starše.
Pogovarja se samo o vremenu in politiki, o čustvih se ne zna. Ne zna debatirati in dostikrat odide, če imam drugačno mnenje. Tudi za hece ni, ne posluša glasbe in nikoli nima nobene ideje. Izražanje svojega mnenja oz. kritike do koga njemu bližnjega mu dela težave. Odlično zna zanikati oz. si zatiskati oči pred dejstvi (recimo pred tem, da je njegov oče varal mamo, jaz sem ga na to opozorila, pa se je samo obrnil stran), brez težav se zlaže za vsako malenkost. Smo podnajemniki in me nikoli ni podprl, če je bilo potrebno kaj reklamirati. Tudi vse organizacijske in birokratske zadeve za družino urejam jaz. Zadnje leta pa vse pogosteje obrne na glavo, kar sem rekla (zamenja tudi banalne zadeve, kot recimo ob kateri uri sva se zmenila, kateri dan, na katero polico sem mu rekla, da kaj da ipd..) ne pove mi nič, tudi to da je šel v trgovino, opraskal avto, srečal mojo znanko, ki me lepo pozdravlja. V odgovor mi reče, da je pozabil, ali da se mu ne zdi pomembno in da ga nisem itak nič vprašala. Komaj sem iz njega zvlekla nekaj informacij iz otroštva in mladosti (mama ga je dosti tepla, oče je bil odsoten, pred mano sploh ni imel resne zveze) . Že sedem let živiva v enem kraju kje ni uspel spoznati ene osebe, pa tako ali tako nima prijateljev. Njemu so najboljša družba njegova družina, ki je zelo daleč in jo vidi dvakrat na leto.
Prizadelo me je tudi to, da me njegovi niso sprejeli in da se ni nikoli postavil zame pred njimi. Zakaj je temu tako, mi je rekel, da ko ga bom imela rada kot ga ima njegova mama, bo razmislil, ali bi ogrozil odnos z njo zaradi mene. Namreč prepričan je, da ga nimam rada in od prve nosečnosti dalje misli, da ga varam in me preverja na vse možne načine. Zato tudi od kar sem z njim se še sama kaj dosti ne družim, čustveno sem bolj otopela in cel ramenski obroč imam v krču. Ugotovila sem, da mi njegova prisotnost zelo utruja. Tudi otroka sta veliko bolj sproščena in manj konfliktna, k ga ni.

Ne bere knjig, nima hobijev ne prijateljev. Kar koli jaz preberem o vzgoji reče, da je brez veze, da je to ameriško sranje, za partnersko terapijo noče slišati, za ločitev tudi ne. Rekel je, da se bo ubil, če se ločiva. Pravi, da sem jaz za na psihiatrijo, da on nima problemov, da se ne bo spremenil, ker je super, tak kot je. Ko dobimo obiske kar zgine, če so družinski mora najprej popoiti eno poivo na ex, nato poje koslio in se dela, da spi na kavču. Vedno ima kakšen komentar o mojem vedenju ali govorenju, ko ljudje odidejo. Je mojster za pokvarit izlete. Ali hodi prehitro ali prepočasi, ali noče nosit torbe, vedno najde kaj, da je pomemben. Nikoli ni priznal da je v zmoti, tudi če je tako očitno, da je nekaj zašuštral. Najraje pokvari rojstne dneve otrok. Če ni zelo pod gasom, je nemogoč.
V službi je priden in cenijo ga. Naj povem, da mi samo sobivamo skupaj, torej midva nisva že nekaj let intimna. Kot oče je kar ok. Na začetku so ga tudi moji imeli radi, sedaj pa zadnja leta dobivam od ljudi vse več vprašanj, če je z njim kaj narobe.

torej, katera motnja je to: oseba se ne želi družiti, oseba pravi, da nima napak, osebo je strah intimnosti, laže, dobro se počuti samo s svojimi starši, noče slišati za terapijo, veliko spi, na fotografijah je vedno v ozadju, ne upre se stršem, ne joka ko njegov bližnji trpi, ko ima tel.pogovor je zelo živčen in hodi kot Baltazar po sobi, če pa mora v družbo pa je obvezno alkoholiziran. Izogiba se vsem resnim pogovorom. Pa samo prosim ne napisat, da je mogoče v depresiji.

motnja gotovo je, mislim, da noben laik ne more dati dobrega odgovora. bo moral k zdravniku, če boš želela to vedet.
Drug večji problem pa je, da se ti ta motnja ni zdela problematična, ko si šla z njim imeti otroke. Prvi dve leti ne štejeta, ker si bila pod vplivom spodnjega štuka.
Zakaj si se odločila zanj, kaj te je gnalo k njemu, zakaj si njega videla za pravega očeta svojih otrok?

To je duševno, čustveno uničen človek. S strani njegovih staršev. ne bo se spremenil, ne zaradi tebe, ne zaradi otrok. če bo kdaj sam v sebi začutil, da je z njim nekaj narobe, se bo začel dolgoletni proces zdravljenja zlomljene duše. A kot pišeš, on pravi, da z njim ni nič narobe.. Sprašujem se, zakaj še vztrajaš? zaradi otrok? Zaradi njegove grožnje, da se bo ubil?
Si res želiš tako živeti še ne vem koliko let? Da otroci zrastejo v kaj podobnega?
Ne rešuj njega. Reši sebe in otroka.

ne mislim ga reševati. tudi zaradi otrok vztrajati ne. Tudi ta grožnja, da se bo ubil me ne bremeni.
Zakaj sem vztrajala? ker sem mislila, da sem jaz prezahtevna in da moram postati bolj tolerantna, ker je on dosti odsoten zaradi dela in se stvari niso tako hitro pokazale v taki patološi obliki in ker nisem vedela, da po svetu hodi toliko prikrito norih ljudi!!!!!
potem pa je splet okoliščin, oz. izkušnja z dvema osebama (ena oseba iz službe in ena iz družine) pripeljala do tega spoznanja.
kot sem napisala v naslovu, sem želela le vedeti katera motnja to je

hvala za odgovore…:)

Kaj imaš ti za eno motnjo, da si misliš, kako naj bi bil nekdo točno takšen, kot si ti predstavljaš, da bi moral biti?
In kaj je tvoja motnja, da ga želiš spremeniti?
Katera motnja je to, da vzameš za moža človeka, ki ti sploh ni kompatibilen?
In ne pisat o tem, da je bil pred poroko za 180 stopinj drugačen, ker vem, da ni bil. Osebe s tvojo psihično motnjo pač kar izberete eno osebo za partnerja in potem se na vso moč trudite, da bi človeka spremenili in bi bil prikrojen po vaših željah. Potem, ko po letih truda to spreminjanje ne obrodi sadov, pa preberemo na forumih takšne izbruhe, kot je ta.

Če dam en laičen preprost odgovor, ki mi pade v oči in tebe tako zelo iritira. Mogoče se preprosto sramuje svojih čustev, tako zelo, da se o njih ne more pogovarjati, ker se preveč boji ponovno biti osramočen. Če je tako, so ga najverjetneje starši kot otroka navadili na to, da njegova čustva in občutki niso pomembni in da se jih mora celo sramovati. To je en možen razlog, ki pa ne vem, če je pravi, glede na to, da praviš, da se razveseli le svojih staršev. Ampak vseeno je tudi to mogoče.
Druga možnost pa je, da je skozi izkušnje spoznal, da se s teboj enostavno ne da debatirat, ker želiš vedno imeti prav in kaj drugega od svojega prav nisi niti pripravljena verjeti. In se raje umakne. Kar sicer ni dobro za odnos, je pa trenutna rešitev, da se izgone večjemu konfliktu s teboj. Možen je tudi kak povsem tretji razlog.
Bolj se nagibam k prvi opciji, vendar tudi za drugega imam dober argument. Partnerje si namreč najpogosteje izberemo takšne, ki so najbolj podobni našim staršem. Le ti nas najbolj pritegnejo, pa če se nam čas zazdijo še tako “čudni”.
Zato predlagam, da se malo manj ukvarjaš z njim v smislu obsojanja in bolj v smislu razumevanja, še več pa s seboj in tem, koliko podobno se vedeš, kot njegova mama in kaj lahko pri tem spremeniš na bolje.

…ok, nekateri ste mi skušali odgovoriti, ali bolj razložiti zadevo, samo mene je zanimalo samo to, katera motnja to je….
jaz sem moža skušla razumeti, ampak ker se on ne želi pogovarjat, so razlage pač moje lastne. zato sem se obrnila na forum za pomoč. Marko, verjetno imaš prav, glede sramovanja lastnih čustev, ker tudi otrokoma govori, naj jih bo sram, ko kaj rečeta ali naredita, ko se recimo kregata zaradi igračke, pa jo samo vzame in ni stvar debate več.
jaz, nasprotno dam velik poudarek na komunikacijo in čustva in kompromise.
mogoče bi dodala še to, kar v prvem postu manjka: vse več ljudi mi govori, da se čudno vede. tudi njegovi kolegi, ki sem jih spoznala preko njega so nekako razočarani nad njim – predvsem zaradi ignorantskega odnosa. pravijo, da sva si popolno nasprotje in vzdržujejo stike z mano, z njim pa ne. tudi njegov oče mi je potarnal, saj mu ni čestital za rojstni dan. Pa še kaj bi se našlo…
je pa tako, kar se tiče teh laži – to meni povzroča težave. On komu nekaj reče, potem pa se jaz pogovarjam s to oseba in mi reče, da ji je moj mož rekel popolnoma drugače. Jaz sem v nelagodni situaciji. Možu se to zdi prezpredmetno.

kdo mi lahko pomaga odgovoriti?

Zdravo,

Ključno je odebeljeno – njegovo obnašanje je “čustveno logično”. Mislim, da on pritlehno kljub vsemu sovraži vse ženske (zaradi Mame) in načeloma tudi moške (Oče se ni postavil zanj). Verjetno, če bi ga začela tolčt tako kot ga je Mama, da bi te začel “spoštovat” (just a theory). Možno, da ima ultra nizko samozavest oz. kompleks manjvrednosti in če ni dominiran, da pokaže zaničevanje do dobrotnika.
Žal pa mislim, da je dobro že na samem začetku ko se z nekom zapletaš, poizvesti tudi po teh “družinskih rečeh”. Tako lažje dobiš vpogled v morebitno nadaljno (skupno) prihodnost kako se bo posameznik obnašal. Žal, da si to izvedela šele sedaj (vsaj sklepam, da si to izvedela šele nedavno).

Glede spreminjanja pa:
http://www.henrymakow.com/000691.html
http://henrymakow.com/251001.html

Nekoliko obširneje vam bom skušal odgovoriti zvečer. Vaša situacija zagotovo je zelo kompleksna. Zanima me pa, kakšen je razlog, da želite točen odgovor glede tipa osebnostne motnje. Osebnostne motnje namreč niso nič drugega kot močno fiksirana značajska lastnost, ki se “zgodi” deloma zaradi genetike in deloma zaradi okolja (vzgoje, travm, negativnih izkušenj). Pravzaprav je tako, da ima veliko ljudi kakšno izmed osebnostih motenj vsaj v manjši meri. Mejne in narcistične osebnostne motenje lahko vidimo pri zelo zelo veliko ljudeh (vašega partnerja ne bi dal v to kategorijo). Da vam podam točno informacijo tudi ni etično, saj je napisano vaša interpretacija dogajanja, morda (verjetno) bi jaz videl vašega moža čisto drugače.

Če želite mi lahko na zasebno e-pošto [email protected] pošljete sliko vašega moža in vas (na sliki mora biti celo telo, bolje kot se vidi struktura telesa, lažje je razbrati nekatere psihološke vzorce). Pri Core Energetics delamo velik del diagnostike iz telesa. Ne bom vam podal direktnih odgovorov, ker bi to bilo etično sporno, lahko pa vam bom lažje namignil kakšni bi morda lahko bili vaši naslednji koraki. Če seveda to želite.

Žal je tako, da včasih, ko izbiramo partnerja, zanemarimo ali spregledamo stvari, ki so nam zelo pomembne. Po toči zvoniti pa je prepozno. To je tako, kot bi želel kvaliteten avto, kupil pa bi rabljenega, ker nas je premamil oglas in nizka cena.Težava je, ker smo potem zaradi tega nad partnerjem (avtom) razočarani, kar pa težave le še poglobi, namesto da bi odgovornost prevzeli nase. Kar je pa včasih prav tako zelo težko.
Torej, kolikor berem, je tvojemu možemu za praktično vsako stvar vseeno. Morebiti pa samo takšne stvari naštevaš. Težko je na podlagi ocen tretje osebe določevati “bolezen” ali pa stanje nekoga, ker je to precej nefer početje, niti ni objektivno. Kaj pa ti koristi, če ga okarakteriziramo, da ima depresijo? Kaj bi storila?

Boštjan, citiram del vašega odgovora, ob katerem se mi je porodilo vprašanje povezave strukture telesa s psihološkimi vzorci.

Verjamem, da (v sproščenem okolju) s sebi lastnimi načini, kako odpiramo medsebojni prostor ali pa omejujemo dostopnost sogovorniku, povemo marsikaj o (lahko še nezavednem) odnosu, ki ga imamo do njega. Morda bi o tem napisali kaj več – če se s tem na posega v področje, ki ga terapevti ne želite razkrivati naključnim mimoidočim.

Hvala.

Hvala za vprašanje.

Prosim odprite novo temo, kjer lahko razpravljamo o področju, ki ste ga izpostavil. Z veseljem razložim poglede telesne psihoterapije na duševnost. Kar pa se tiče o tem koliko razkriti in koliko ne, pa je vsaj pri meni to povezano na sposobnost laične javnosti, da sprejme nek drugačen koncept. Že to, da je pri Core Energetics telo središče vsega (in ne um) na glavo postavlja veliko stvari.

Ker mi niste poslali slik podajam moje osebno videnje situacije na podlagi vaših napisanih prispevkov.

Izredno težko podam oceno, da ima vaš partner patološko obliko osebnostne motnje ali depresijo, tudi če upoštevamo popolno objektivnost zapisanega. Zapisali ste, da je vaš mož v službi priden in cenjen, prav tako ste zapisali, da je soliden oče. Zame to pomeni, da njegova karakterna struktura še prepušča čustvene odzive – v situacijah v katerih se počuti sprejetega.

Jasno pa se iz napisanega vidi Vajina močna ne-kompatibilnost in prisotnost močnih obrambnih sil. V svoji praksi sem videl že veliko stvari, pogosto partnerski odnos iz obeh posameznikov »potegne« najslabše, predvsem pa aktivira nezavedne obrambne mehanizme v mnogokaterih oblikah – vedno znova sem presenečen kaj vse lahko nastane znotraj odnosa.

To kar vi vidite pri vašem možu je njegova značajske obramba (in maska) – in ne njegova osebnost. Ta »pogled« je še dodatno popačen zaradi vaše značajske obrambe, projekcij in maske. Tako kot se on ni sposoben dotakniti vas iz »srca«, tega ta trenutek tudi vi niste sposobni narediti.

Iz zapisa je mogoče zaznati, da ste se v preteklosti trudili za odnos, sedaj pa ste v zvezi s tem izgoreli in iščete odrešitev, kar je normalno.

Vso pravico se imate ločiti, in dovolj dober razlog je že: »Ne želim več živeti s tabo«. V kolikor res ne morete živeti s tem človekom in v kolikor menite, da ste izčrpali vse možnosti za rešitev odnosa, potem je odnosa tako ali tako konec. Čustveno ste se namreč že ločili (tudi intimna nista več), izpeljati je potrebno samo še formalni postopek. Če tega ne boste naredili, se bodo začeli pojavljati vedno močnejše psihosomatske težave.

Grožnje s samomorom zaradi ločitve so v partnerskem odnosu žal pogoste in v tem delu se kaže patologija moževih značajskih obramb. Če vam ne želim podati natančne sodbe glede morebitne osebnostne motnje, pa navedeno lahko zapišem. Groženj ni za podcenjevati, vendar pa zagotovo velja, da dolgoročno v takšnem odnosu ni mogoče dolgoročno čustveno preživeti.

Osebno vam priporočam naslednje:
– Poiščite si kvalitetnega psihoterapevta zase. Delajte na svojih značajskih obrambah, samozavesti, integriteti in odpiranju srca. Določen tip partnerja si izberemo zaradi popolnoma osebnih dejavnikov in na tem morate delati tudi vi.
– Priporočal bi vam, da naredite postavitev družine vezano na partnerski odnos (s kvalitetnim terapevtom). To lahko naredite sami brez moža, in proces bo vplival tudi na njega.
– Postavitve partnerskih vzorcev delamo tudi v Core Energetics in Nevro-lingvističnem programiranju, to delajo tudi v Geštalt terapiji, in tudi drugih psihoterapevtskih metodah. Obstajajo določene tehnike (npr. PEAT) kjer lahko vi sami »procesirate« partnerski odnos.
– Ko boste nekaj časa hodili na psihoterapijo, lahko enako namignete tudi možu. Iz izkušenj vam, da včasih to deluje, še posebej če dam zagotovilo o možnosti individualne (in ne skupinske) obravnave.

V kolikor nimate več moči za predlagano, potem tako ni več kaj napisati in je ločitev neizogibna. V tem primeru, je potrebno postopek izpeljati odločno in hkrati čutno do vseh vpletenih (še posebej otrok). Posledice pa bodo lahko tudi negativne, ne glede na to kako se odločite.