Moj otrok je podpovprečen – meni pa je hudo
Takole je. Sama imam težave in sicer s tem, da vidim otroke, ki so boljši in pametnejši od moje hčerke. Govorno bolj razviti, bolj motorični itd.
Kot malčica je bila res super, ful je imela koncentracije, veliko se je učila in tudi naučila ter bila vedoželjna.
Ni še v šoli, a me res skrbi, ker ima koncentracije manj kot jo je imela pri treh letih. Misli ji kar plavajo.
Ji rečem nekaj (eno poved!) in ona prikima “mhm” kot da se strinja, a že vidim, da je odsotna. ko jo vprašam, kaj sem pa rekla, pa ne zna odgovoriti. Potem sem jezna, ker sovražim, če me kdo ne posluša (zopet se zavedam, da je tu moj problem). A če enemu stavku ne more slediti, kako bo v šoli? Nič je ne zanima, ničesar se ne bi rada naučila, po moje ve manj stvari kot povprečen 3 letnik. Govorno je v zaostanku, ker sva z možem malce bolj tihe sorte. Prav srce me boli, ker mislim da ji bo v šoli šlo zelo slabo, pa še bolj me boli, ko vidim, da jo primerjam z drugimi. Kako za vraga se znebiti tega? KAKO?!
Govorim si “saj jo bo minilo, v šoli bo poslušala, lahko bo sledila itd… pa se ne prepričam”. Da ne govorim o tem, da se itak bojim dejstev kot so ta da je 70{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možganov razvitih do otrokovega 5.leta, 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa do otrokovega 7.leta. Vem da pretiravam, a ves čas mislim da smo nekaj zamudili in zgrešili. Po domače povedano- zavozili z otrokom.
VEM da so to moji občutki, ki se jih moram znebiti, da negativnih frustracij ne prenašam na otroka, a ne vem kako. Naj kar pokličem terapevta in rečem, da sem zatežena mama? Imam občutek, da me sploh ne bi jemali resno.
Da ne omenjam, da bi verjetno terapevt samo pobiral denar na lahek način a doma bi vse ostalo isto.
Kam naj se obrnem in kako naj to predelam, da bom pustila otroka naj bo kar pač je? Čeprav na vsakem vogalu srečujem mamice, ki otorka vodijo na to dejavnost, delajo to in ono, da čim več odnese, a hkrati govorijo naj bo otrok – otrok in naj se igra.
Ne da se mi zdaj na dolgo pisat, ampak tvoj otrok ima tako kot vsak človek tudi Vrline, te vzgajaj, te spodbujaj, te čuvaj in pazi kot punčico svojega očesa!
Manj kritiziraj, kar je tebi pomembno, je otroku zadnja briga, sploh ker ne razume, zakaj bi bile te stvari pomembne.
Hvali, spodbujaj in razvijaj jo v NJENIH interesih, ne v tvojih! S tem si otrok pridobi samozavest in z dobro samozavestjo in samopodobo, premaga marsikatero oviro v življenju, pa tudi druge stvari se lažje nauči.
Predlagam tudi športno aktivnost, borilne veščine ali plavanje so krasni športi, sploh za krepitev motorike, telesnega razvoja in razvoj ter krepitev duha! Nujno!
Že to je pogumno in korak naprej, da se zavedaš, da je to tvoja perspektiva in da bi rada nekaj ukrenila v zvezi s tem.
Čisto nič ni narobe z deklico, pri tej starosti so vsi raztreseni in zasanjani, nekje sem prebrala, da se temu reče mala puberteta.
Me pa skrbi tvoj stavek, da je govorno v zaostanku, ker sta oba z možem bolj tiha ?! V teh letih so otroci kot gobe, vse poskrajo, kar vidijo in slišijo, tudi če ti tega ne zaznaš. In starši so njihovi idoli. Tukaj se bosta pa morala z možem malo zbrati, drugače ji bosta naredila veliko škodo za naprej. Kaj vi nikoli ne pojete doma ? Ali berete pravljic, stripov, česarkoli ? Na glas ? Se ne pogovarjate, kaj se vam je zgodilo čez dan ? Potem to ne pomeni, da sta bolj tiha, ampak, da se sploh ne ukvarjata z njo. In to morata takoj spremeniti!
Po moje imaš previsoke zahteve. Ne moreš imeti doma simpatične male klepetulje, ki se bo v trenutku prikupila vsakemu, če sta vidva z možem bolj introvertirana, to menda veš.
Če deklič hodi v vrtec, se malo pogovori z vzgojiteljico o svojih strahovih, boš videla, da te bo pomirila.
In nehaj jo gledati s temi sumničavimi pogledi, kot da je zadnji tumpek na svetu, ker otroci nas predvsem opazujejo in malo manj poslušajo ! Če boš ti imela o njej mnenje, da je brezupen primer, ga bo čez nekaj let imela tudi sama. Vpišite jo k kakšnemu športu, plesu, obiskujte z njo kakšne igralne urice, naj se čim več druži s svojimi vrstniki, če je že doma pretežno tišina. Prekinite tišino, igrajte družabne igre, pojdite na izlete, na katerih boste glasno prepevali, plešite z njo, pecite pecivo, ….. In predvsem; RADI JO IMEJTE IN JE NE OCENJUJTE KAR NAPREJ !
Pri takem prisilnem forsiranju, bi sama zablokirala. Sorry, kot da bi mi kdo rekel, sedaj pa pojdi srat na wc in to takoj, pol bi pa le zlato žilo fasala, ker bi držala, da bi se ja posračkala, ko bi kdo to želel. )))
Kolk je sploh stara? In kaj pomeni to, da je govorno v zaostanku? A zato, ker ne čeblja kar tako, ker meniš, da to zato, ker sta tudi vidva bolj tihe sorte ali ne zna reči ata, mama, miza, stol al kaj naj to pomeni, da morda ne pozna že vseh tujk in ne obvlada že angleščine?
Kako predelati ti ne znam povedati. Vprašaj se, kakšen vzorec nosiš ti sama iz kakšne zakopane preteklosti na relaciji tvojega otroštva, pričakovanj staršev, poslušnosti, primerjanj, itd.. Predvsem pa, da si zmožna videti negativne scenarije že ob najmanjši stvari in niti ne dopuščaš, da bi kako drugače sploh bilo.
Čist tako, kmalu bo “napredek” takšen, da bodo pričakovanja od otrok že takšna, da bo komaj na svet pogledal in bo moral znati že celo fantastiko do konca življenja.
Lej jo. Tvoj otrok je to. Ziher jo kaj zanima, magar to, ko ti piskre pomivas. Spusti jo zraven, pogovarjaj se z njo ob vsem, kar ti pocnes. Komentiraj smotane okrogle vezalke, k se cist prehitro razvezejo … take stvari, banalne. Itak da jo zanima vse zivo, sam priblizaj ji. Po moje (ampak se mogoce motim) sta s tvojim res prevec tiho, pa sploh ne ve, kaj se dogaja, pol je pa tud zanima ne. En hecen primer: skor vedno, ko dajem kroznike pa pribor na mizo, kej govoricim v stilu: joj, ene vilce sem pozabla, kako bomo pa zdej solato jedli, k z zlico ne gre… tamala take poslusa, pol sem ji pa zadnjic za hec dala kroznike pa pribor, da to zlozi na mizo in jih res, vsa srecna in ponosna, da je dala se vilce za solato zraven;) mislim, da moras otroku pokazat smisel pocetja, potem rad sodeluje. Al mam pa jst rojeno kelnarco doma;)
ima eno dejavnost, ki ji je všeč. Rada bi jo vpisala še na kakšno, ki bi jo bolj razvijala motoriko. Ima tudi sama željo, a bolj so to želje ki so kopija punc v vrtcu (balet, telovadba). Sploh ne vem več kaj je njena želja in kaj je nekdo izrekel in se še njej “sliši fino”.
Plavati bi se rada naučila, a ker je sramežljive sorte in potrebuje ogromno časa, da se navadi, je ena ura na teden premalo in običajno se zadeva konča z jokom, jaz pa s sezonsko karto v roki (težko je dobiti vadbo ki se jo plačuje mesečno). Vsako stvar bi probala, a bi rada da sem jaz tam (je že toliko stara, da naj bi bili smai tam, ker potem otroci ne sodelujejo- s čimer se strinjam). Je tak tip človeka, ki je nesiguren (verjetno sem ji sama vcepila to nesigurnost) in rabi da jo malo porinemo v zadevo. A ne vem kje je meja med dobro spodbudo in siljenjem. Po enem obisku vadbe je vse super, potem se pa začenjo težave. Zato sploh ne vem kam bi jo vpisali, če sploh.
Zanima jo tudi glasba, od isntrumentov sta ji všeč predvsem klavir in pa kitara. Želela bi ji pomagati da najde svojo pot in nekaj v čemer je dobra, a ne more vsak mesec sprobati nekaj drugega. Vse hkrati pa tudi ne gre, že tako se mi zdi, da smo premalo skupaj čez teden.
pravljice beremo, v knjižnico se podamo na 14 dni. Tudi o vrtcu skušam kaj izbrskati, a običajno reče, da je bilo “v redu”. Potem se zbistrim in vprašam drugače “Kaj ste zanimivega počeli? Kaj ti je bilo najbolj všeč?” itd in je odgovor skoraj vedno “ne vem”. Kot da bi bila že najstnica.
Če jaz pozabim vilice za solato, jih dam na mizo brez besed. Res ne komentiram vsake stvari. Ji pa skušam kaj prikazati, izkoristimo če skupaj gledamo risanke, pa komentiram “zmaja spuščajo, poglej” itd… ves čas se pa tega ne lotevam. Ko preživljava čas skupaj, jo pohvalim, ko se česa novega uči, a zadnje čase je tega bolj malo, ker nam časovno skoraj ne znese. Za vikende nadoknadimo, a zopet se ujamemo v vzorce, da jaz pospravljam, punca se pa sama igra. Tudi ne povabi me k igri. Če skupaj rišemo, smo pa zopet tiho. Kot da sem izgubila stik z njo in je ne poznam več. 🙁
Res ne vem, kako je zdaj, a včasih si lahko predšolske otroke (pa tudi šolske) peljal na vadbo informativno, parkrat, da otrok vidi, če mu je všeč in če sploh želi. Seveda si plačal za tistih par ur, ampak ne pa za celo leto!
Plavat lahko hodite skupaj, ni treba, da gre v klub. Na vsakem bazenu so poleti tečaji plavanja za otroke, tja jo vpiši, traja dva tedna, toliko boste že zmogli.
Borilne veščine razvijajo motoriko, samozavest, disciplino in duha. Priporočam judo, ker je bolj “mehak”, ni pa nujno, lahko tudi katero drugo disciplino. Tvoja deklica je nežna in krhka, fizično in mentalno, potrebuje nekaj tršega kot sta balet in gimnastika!
Če ima rada klavir in kitaro, zakaj ne poskusite doma, učitelji pridejo tudi na dom ali pa jo peljete kam privat, ni treba, da je ravno glasbena šola.
Mislim, da si ti tista, ki je nesamozavestna in krhka, zato vzgajaš deklico v tvojo kopijo. Seveda ne moreš drugače, ker drugače ne znaš. Ampak zakaj ne pograbiš zdaj priložnost in okrepiš sebe, da boš lahko okrepila hči?
Kje je meja med dobro spodbudo in siljenjem ? Meja je tvoj občutek, zanesi se nanj. Pri prvem jamranju sicer ni treba popustiti, kot sama praviš, malo jo je treba poriniti, da vztraja, predvsem pa pohvaliti in vzpodujati. Velikokrat ! Dokler ne dobi malo bolj debele kože.
Praviš, da bi se rada naučila plavati. Ne vem, kaj še čakaš, kopalke imate zagotovo vsi doma, čez vikend čas in bazene v bližini. Pa še sezonske ne potrebujete 🙂
Če praviš, da ji je všeč glasba, potem definitivno kak ples, da bo še motoriko zraven pridobila. Pa čim več na kolo, na rolerje in v bazen. Ali pa enostavno stoje delat in kolesa doma in v naravai. Tudi če bo sprva nerodna, jo vzpodbujajte in pohvalite, čez nekaj mesecev bo že bolje.
Pri tej starosti pa je pri interesnih dejavnosti tako, da jih vsakih nekaj mesecev zanima nekaj drugega. Kar je tudi prav po eni strani, saj šele odkrivajo svet okoli sebe. Večina jih potem nekje v drugem razredu najde tisto tapravo in potem vztraja nadaljnjih nekaj let ali več, tako v športu, glasbi ali kakem drugem interesu.
Pa ni treba ves čas paziti tako hudo nanjo, kar verjetno tudi počneš. Tudi če se kdaj potolče, umaže ali jo je malo strah kakšne situacije, je to samo dobra izkušnja zanjo. In trening k samostojnosti.
Po vsem, kar si napisala;
Haha, s tvojo deklico ni nič narobe, tako kot sem si mislila, tebe moramo spreobrniti 🙂 Ti moraš biti pa ena hudo dolgocajtna mama, če pri risanki spraviš ven samo stavek glej zmaja spuščajo. Hudič je, ker so introvertirani ljudje v današnjem času dobili tako negativno etiketo, danes so glavni tisti, ki čim več gofljajo. Ampak malo boš morala postati vseeno bolj zgovorna. S svojimi skopimi odgovori in s tem, da te ne povabi k igri, ti skuša hči samo ugoditi. Mamica ima rada mir in tišino… Tu boš pa res morala sebe spremeniti, pa tudi moža, ki ga pravzaprav sploh ne omenjaš v tej zgodbi.
Najprej čisto drugače zastavi vprašanja, če hočeš izvedeti, kaj se je dogajalo v vrtcu, predlagam tudi čim več situacijskih iger ( frizer, zdravnik, trgovina, šola,… ), skratka iger, kjer se je treba pogovarjati. Pa čim več humorja. Tako boste ‘trenirali’ vsi skupaj, hči bo ugotovila, da pravzaprav znata govoriti, da vaju zanimajo tudi ‘brezvezne’ stvari, ki so otrokom lahko še kako pomembne in da sta tudi zabavna starša. Saj bo šlo, boš videla. Saj se zdaj ni treba mučiti, da bi se za 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obrnila, ker potem bi delala pravzaprav proti svoji naravi, malo se boš pa morala potruditi. Držim pesti za vas 🙂
Nisi slaba mama, pač pa se preveč sekiraš in vidiš strahove tam, kjer jih ni.
Otroci so zelo, zelo različni. Nekateri so strašno radovedni, klepetavi, sproščeni, drugi so bolj molčeči, sramežljivi, malo govorijo. Nekateri že pri štirih letih berejo, drugi pri petih letih še ne znajo nič narisati.
Velikokrat se pokažejo v šoli velike razlike: tisti, ki so že vse znali, so včasih manj uspešni od tistih, ki zelo malo govorijo, so nekomunikativni.
Če se spomnim mojih otrok, kako je bilo, ko sem jih vprašala, kako je bilo v vrtcu. Odgovor je bil: Fajn. Ko sem jih vprašala, kaj je bilo za kosilo, je bil odgovor: Ne vem. Ko sem jih vprašala, kaj so počeli, so odgovorili: Sem že pozabil.
Avtorica-prosim te!! Preberi tole: iz izkušenj ti povem…
Si perfekcionistka, preveč si želiš uspešnega otroka. Otroci so nam dani samo za določeno obdobje. Tvoja/starševska naloga je, da hčerko vzgojiš v pošteno in odgovorno osebo. Ne moreš pa vplivati na otroka, da bo nadpovprečen oz. dosegla toliko, da boš ponosna mama.
Preveč zahtevaš od otroka. Res se moraš zamisliti, ker jo boš zamorila in potem bo pa res treba k psihologu z njo.
Glej, imam tri otroke (24, 20 in 16). Prvi in zadnji sta nadpovprečna. Srednji je naredil srednjo šolo (s stalno spremljavo naju z možem…tudi pri maturi sva sodelovala..poučevala). Zdaj je v službi, zadovoljen, z dobro plačo. Še vedno je samo povprečen fant, ki ne izstopa v presežkih. Je pa super pevec, pozoren kot malokdo, družaben, drži pol vasi pokonc…združuje ljudi. Neverjetno. Imela sva tudi midva z možem v startu težavo: zakaj pa bo treba z.njim toliko enega truda vlagat. Ja…če ga ne bi imela, bi bila oba z možem ena naduta starša, ponosna na starejšega in mlajšo, ki sta s super ocenami…razgledanostjo vedno izstopala. In kaj je na koncu? Šteje samo to, kakšen človek si v srcu.
Zresni se. Lahko greš tudi na pediatrično pogledat kaj tam doživljajo starši. Jaz sem bila žal veliko v bolnici z otroki. Tudi tam me je življenje naučilo kaj je pomembno. Srečno.
Gotovo se hci v vrtcu dobro razume s kaksnim otrokom. Vprasaj otrokovo mamo, ce bi hoteli, da se otroka medsebojno vsake toliko obisceta, da bi se skupaj igrala. Ali pa se organizirajte s kaksnimi sosedi, da bo imela vec druzbe.
Ce sta vidva tihe sorte, bo zelo verjetno tudi hci taka, vendar je na vama, da gradita njen besedni zaklad. Naj ti ne bo odvec komentirati, kaj pocnes. Skupaj preberita knjigo in jo ob branju spodbujaj z vprasanji. Kaj mislis zakaj …? Kako pa bi bilo, ce bi se zgodilo to in to? Vprasaj jo, katere barve so ji v knjigi najbolj vsec, skratka karkoli, kjer bo morala razvijati domisljijo in besedni zaklad.
Ce je tako zasanjana, da te niti ne registrira, si nabavi kravji zvonec in zacingljaj, in vzklkni, “A je kdo doma”, ali pa v s komicnim glasom zaklici “Zemlja Alenki! Oglasite se!” ali kaj drugega, toliko, da jo potegnes iz sanjarij. Naj ti pove, o cem razmislja, ce sploh o cem, ko se tako zasanja. Njen odgovor ti bo dal namig, kako naprej.
Pri sanjacih sport ni ravno med najbolj priljubljenimi dejavnostmi, zato je ne sili.
Ce si zeli igrati instrument, se pogovorita, kaj ji je vsec pri instrumentu, in da si lahko izbere enega, ampak, in to je kljucna tocka, kar si bo izbrala, lahko klavir ali kaskno drugo dejavnost, mora pri tem vztrajati 1 leto, sele potem kahko dejavnost opusti. S tem ko gre nekajkrat in potem dovolis, da odneha, jo ucis, da za uspeh ni potrebno vztrajati, ampak da lahko hitro vrze pusko v koruzo.
Redki so 5-letni otroci, ki vedno, s kaksno dejavnostjo bi se radi ukvarjali. Vecina posnema vrstnike in starejse otroke, zato tvoja hci v tem ni nobena izjema.Zato ji ti povej o dejavnostih, ki so na voljo. Predvsem pa je ne vpisuj v prevec dejavnosti. Danes je institucionalizirana igra prevec razpasena. Otrok nima vec domisljije, med sabo ne znajo vec resevati problemov, zgubijo iniciativo, ker vse to na dejavnostih namesto njih naredi odrasla oseba. In tako pocasi postajajo pasivni osebki, ki kot odrasli samo cakajo na druge.
Predvsem se pa sprosti in se manj sekiraj.
Avtorica, koliko je tvoja hči na dan pred “škatlami” – sem se šteje TV, tablica, računalnik, telefon ipd. Je to več kot pol ure? Potem imaš odgovor, zakaj ima težave s koncentracijo.Otrok na dan ne sme biti (skupno!) pred “škatlo” več kot pol ure, sicer obstaja zelo velika možnost za težave s koncentracijo.
nisem brala vsega, samo tako pocez. Mislim, da pretiravas. Te res skrbi, ker rece, da ne ve kaj so poceli v vrtcu? Ker ce tebe to skrbi, nisi ti slaba mama, potem sem jaz ultra slaba mama. Mali mi na poti iz vrtca na vprasanje kaj so poceli rece, da ne ve vec in kaj so jedli za kosilo, da je pozabil. In mene to ne skrbi, bolj jezi, da mi noce povedat. Saj ce drugace vprasam pa zvlecem kaj iz njega. In za tega otroka pravijo vzgojiteljice kako je brihten, najhitrejsi pri ustvarjanju in kaj vem kaj vse. Torej, poskusi se skulirat.
In dejavnosti, zakaj pa bi otrok moral trenirat to in ono? Plavati jo boste ze naucili na morju ali pa pojdite skupno v bazen. Ko te berem, se res vprasam kaksna mama sem potem jaz.
Cakajte malo… Odprem tem, ker v naslovu pise “podpovprecen”. Preberem vecino adaljnjih komentarjev, toda… Na podlagi cesa skleo, da je otrok podpovprecen in pri cem naj bi bil podpovprecen, pa ne najdem. Ocitno sem tudi jaz podpovprecen.
Večine odgovorov nisem prebrala, ampak karkoli boš naredila NIKAKOR prooosim ne glej nanjo kot da je podpovprečna. In nikar je v naprej ne obsojaj, da bo v šoli slaba. Ker jo boš s tem odnosom zapečatila za doooolga leta, če ne celo do smrti. Ne veš kakšna bo v šoli in ne polagaj ji v naprej sodbo kakšna bo. Tudi če bo, BO to v prihodnosti. Mogoče bo, mogoče ne bo. Ti samo verjemi vanjo in jo imej rada, tudi če bo imela težave. Samo prosim spremeni odnos. Odnos veliko šteje. Seveda pa če bo imela, če sploh bo imela težave, ji pa seveda nudi vso pomoč. Samo ne sodi je v naprej.
Problem je v tebi in če je bo kdo zafural, jo boš ti.
Nič ni narobe, če se otrok sam igra. To je super dejansko. Zakaj bi otrok moral mamo povabit k igri???
Mislim, da si zelo zakompleksana in zafrustrirana ženska in to prenašaš na tamalo, ki ni nič kriva, dejansko je velika žalost, da tako misliš o svojem otroku.
Hitro na terapijo-ti sama, brez otroka. Otrok je čisto ok. Tvoja glava pa ni.
Igra je edina zares pomembna dejavnost v zivljenju. Res me cudi, kako nekdo, ki se je pozabil igrati, sploh more trditi, da bi zivljenje lahko bilo resna stvar.
Avtorica, kakšen otrok si bila pa ti?
Je bila tvoja mama zadovoljna s teboj?
Mi je hudo, ko lastna mama tako piše o svojem otroku, ki je del nje in ki je edinstven.
Izgleda pa tako, kot da si kupila mačka v žaklju.
Pa še nekaj, ne vem če si že kdaj slišala za Alberta. Alberta Einsteina.
Njega so tudi imeli za podpovprečnega … dokler se ni skozi leta pokazalo, da je nadpovprečen.
Tko je to. Nič nas ne sme presenetiti.
