Do sedaj sem zamenjala nekaj služb, a me vsepovsod nekaj moti, nisem srečna, motijo me odnosi, intrige… Sem vodnarka, rada imam svobodo in trpim v kolektivu. Motijo me hinavšćina, lezenje v rit šefom, mobingi, nikakor se več ne vidim v službi. Najbolj mi je všeč samostojno delo,npr. na terenu, kjer nisi v pisarni. Ko grem na teren in nisem v pisarni, sem vsa srečna. Ta služba me res ubija, ampak ni problem v tej službi, ampak v tem, da se meni več ne da, da sem sita služb, da mi gre vsako jutro na bruhanje. Vem da boste eni rekli, da se delam norca iz belega kruha in da sem nora, da razmišjam o tem da bi šla na svoje.
Zato zelo resno razmišljam da bi pustila zadnjo službo in začela na svoje. Imam prihranke, ukvarjala bi se z turizmom in oddajanjem svojih apartmajev ter z turističnimi ponudbami. Dalo bi se lepo živeti, sem dinamična, energična, polna volje, delovna. Vseeno pa me malo gloda strah. A ko pomislim na preostanek življenja v službah, vem da moram narediti spremembo. Drugače me bo to ubilo, ne morem veččččč. Vesela bom nasveta.

Če to želiš, je prav da to narediš. Samo enkrat želiš.

Kot bi sebe brala. Ista sem bila, max nesrečna, zamorjena, kolektiv mi je šel na živce,. Zbrala sem pogum, pustila službo, odprla firmo, danes poslujemo uspešno že 7 leto. Punca, zagrabi to željo, ne izpusti te želje. Ta te bo pripeljala tja, kjer boš srečna in uspešna. Good luck 🙂

in kaj ima to veze,če si vodnarka,horoskop?
jaz sem lev in kaj zdaj???
oprosti-nič jasno!! ;))

pojdi za tem… srečno :))

Tako nekako (priponka).

Od le razmišljanja se še nič ni samo od sebe premaknilo. Če boš na svojem, bo potrebno poleg razmišljanja, kako bi bilo, tudi kaj miganja, da kaj tudi bo.

Ob vsem tem razmišljanju, je že kakšen načrt? Ali do sedaj nisi nič oddajala oz. si oddajala že do sedaj in preračunala, da bi ti le dohodek od navedenega prinesel večje dobičke?

Se nisem spuščala, če si ob razmišljanju še vse do potankosti naštudirala:
http://www.delo.si/gospodarstvo/posel/oddajanje-zasebnih-sob-se-ne-bo-vec-splacalo.html

Jaz se med drugim ukvarjam tudi z oddajanjem apartmajev/stanovanj in je NOROOOO…sploh, če ga imaš v LJ, ker turizem cveti in je ena sama pozitivna energija.

Je pa res, da je veliko dela…ampak glede na to, da bi jaz to počel tudi brezplačno – sem eden redkih srečnežev očitno:)

Je pa res, da sem imel samo 5 let službo (resno) in šefa (še bolj resnega). Nikoli več! Samo enkrat se živi in ne vidim razloga, zakaj ne bi vsak dan preživel tako kot zi ga želim in se zbujal kakor mi paše.

Ker mi denar zelo malo pomeni, pa sem se tudi sprijaznil, da ne bom multimiljonar. Ker za to pa MORAŠ delati 12 ur na dan. Jaz raje 4 ure, preostalo pa izkoristim zase, za šport in družino. Ter delo na sebi in izboljšanju samega sebe.

Zato avtorica – SAMO POGUMNO!!!

samska?

Taki ponavadi zabluzite v sp-je in propadete v parih mesecih, kasneje ša tulite, da smo vsi ostali dobili delo po vezah.

Stopi out of the comfort zone za vse nas, ki si tega ne upamo! Razumem tvoj strah saj sem v podobnem stanju kot ti. Mika me začet nekaj svojega. Če imaš nek kapital in dodelano idejo, bi jaz na tvojem mestu na polno stopila na to pot. Prihajam iz ene obubožane občine, kjer je kar nekaj ljudi izgubilo redne in varne zaposlitve. Ene par ljudi se je lotilo samostojnega podjetništva in jim prav lepo uspeva. Nimajo sicer blaznih dobičkov vendar počnejo tisto, kar si želijo. Poskusi!

Yo, avtorica je zapisala da je dinamična in polna volje in energije. Zakaj si tako pesimistična in tako zabiješ človeka? Ti dam marsikdaj za prav ampak taki odgovori me pa res presenetijo in si z njimi samo nižaš ugled, pa čeprav samo virtualni. Ja, jaz rada vidim brutalno resnico, da se reče bobu bob … samo to kar ti včasih počneš je pa navadno slovensko zabijanje.

Nič nisem pesimistična, sem samo realna. Ugleda si jaz niti ne dvigujem, niti ne nižam, razen morda pri tistih, ki virtualno mene jemljete za svojo? Hm…
Če je avtorica ena od sposobnih… Kaj vendar čaka?

Glodajo te strahovi in to je povsem clovesko. Nekoc, dolgo je zega (no, v resnici ni, a meni se zdi vcasih res cela vecnost) sem imel “sanjsko sluzbo”, v kateri sem tudi sorazmerno dobro zasluzil. Ko se mi je naenkrat zgodilo, da sem se zaljubil. Zarocila sva se in porocila… Zelel sem, da bi sla z menoj v Nemcijo, a takratna situacija bi zanjo predstavljala povsem nov zacetek, nekje na dnu, kot se temu rece.

Pustil sem torej sluzbo in se vrnil v domovino. Kmalu sem ugotovil, da sem “nezaposljiv”, saj so moje reference bile nekako prej ovira, kakor prednost v domovini. Tako sem zacel delati “na svoje”. Nato je prislo tisto crno leto 2009 in stvari so zacele iti navzdol. Placilna nedisciplina in moja neizkusenost sta botrovala k polomu. 2012 sem bil tako do vratu v dolgovih, placilno nesposoben… revez. Dobesedno.

Vse, kar mi je ostalo v zivljenju je bila neizmerna volja, samozaupanje in ljubeca soproga, ter ob dveletni hcerkii novo bitjece, ki je raslo pod srcem moje izbranke. Nobeni strahovi niso bili tako crni, kakor je bila realnost, ki sem nam jo ustvaril z zgolj nekaj naivnimi napakami. Klecal sem v rusevinah zivjenja in gledal, kako se je vse, kar sem ustvaril, spremenilo v prah.

Izposodil sem si nekaj denarja, nekako dovolj, da clovek skromno prezivi mesec, morda kak dan vec in se odpravil spet v Nemcijo. Bila je poletna noc, ko sem se poslovil od svojih deklet. Obljubil sem, da bomo za bozica skupaj – v nasem novem domu. Odsel sem v neznano, novim izzivom naproti. Vedel sem zgolj, da poti nazaj ni. Obljubo sem drzal in res smo bozic praznovali skupaj. V nasem novem gnezdecu, dalec proc… Na drugem koncu zemljevida, kot je umno ugotovila nasa dve-in-pol-letnica.

Minila so stiri leta in odplacali smo napake iz preteklosti. Z obrestmi. Ni bilo lahko, a ziveli smo skromno, a cloveka vredno in polno zivljenje. Morda nisem dovolj ambiciozen za to, da bi bil dober manager. Zagotovo nisem dovolj dober prodajalec, ze zato ker sem bolj “tihe” sorte decko. A izkusnje, ki sem jih nabral v teh dveh poglavjih so (vsaj) zame neprecenljive. In zgled, ki sva ga posredovala otrokom je najvecje darilo zanje.

Ce izgorevas v ognju, ki ti daje energijo in izzareva ljubezen do tega, kar opisujes, sledi klicu, punca. Morda ne bo lahko, morda bos kak dan krcevito jokala v brezupu… A ni je vecje srece punca, kakor hoditi po poti, ki te klice in iz dneva v dan obcutiti radost ob spoznanju, da zivis svoje sanje in da je zivljenje, ki ga zivis vsak dan bolj podobno predstavam iz sanj. Uspeh in neuspeh sta si kvalitativno enakovredna, le v smeri razlicna. Sta le interpretacija nekega stanja skozi percepcijo stanja duha v nekem trenutku. A prava vrednost ni v zunanji potrditvi ali zavrnitvi, ni v uspehu ali neuspehu… prava vrednost je radost ob izpolnjenosti, ki jo prinasa stvaritev ideje, v kateri izgorevas.

Pojdi punca. Korak za korakom. Naj te nic ne ustavi. Ne boj se ovir. Prisluhni strahovom v toliko, da se zaves, da ne smes preko svojih meja. Ne bojuj se z ovirami. Niso tam zato, da jih osvojis ali porazis. Tam so zato, da se naucis sprejemati okoliscine in po potrebi manipulirati z njimi in tako spoznavati nove razseznosti svojega dojemanja zivljenja. Pojdi punca na pot, ki te klice. Na smrtni postelji clovek obzaluje tisto, cesar ni storil.

V enem stavku, poplača naj dolgove in začne znova. PIKA.
Pizda, a je treba tolk dolgovezit?

Hvala za tole 🙂

Glavno da si ti srečna, na minimalcu in zatolčena do konca, taki ste najboljši. Solite vsem okoli, a sami ste največji luzerji.

Jaz sem imela dobre službe, ampak sem vse pustila. Danes imam firmo, zaposlujemo 5 ljudi, imamo lastne prostore, lepo poslujemo. Nismo vsi za JU, to bo Yo pač bolj težko razumela. Ampak še dobro da smo taki, da imajo YO in podobni za plače 🙂

Dobro premisli! Pazi, da se ne skregaš s kruhom. Marsikdo se je že opekel, pustil dobro službo, odprl s.p. in potem se je začelo! Težave s financami, neplačevanje računov, roki. Imeti s.p. ni nekaj enostavnega, vem, ker ga ima moj mož.Ogromno prispevkov in davkov je treba plačati vsak mesec. Države ne briga, koliko si dejansko zaslužil in če ti vsi plačujejo tvoje usluge.
Če imaš s.p. pomeni, da nimaš ne dopusta, ne bolovanja, ne regresa. Skratka, en sam lov. Še huje je, če imaš družino.
Zavedaj se, da ga skoraj ni človeka, ki ne bi imel problemov na delovnem mestu in ima sanjsko službo.
Mnogo jih je že odprlo s.p. in se je potem kesalo. Ker potem moraš živeti izključno od svojega dela in od svoje iznajdljivosti. Če odpreš s.p. moraš biti direktorica, finančnica, čistilka, uspešna proizvajalka.
Kakorkoli se boš odločila, srečno!

Hm… Vedno znova sem presenecen nad domisljijo sodelujocih (v komunikaciji). Ko/ce bos pri casu in volji, mi bo veliko pomenilo, ce mi boj podrobno pojasnis, kako se tvoj komentar navezuje na mojega. Nikakor namrec ne uspem najti sticnih tock… Hvala ti.

V svetu povelicevane popolnosti je tolikanj bolj pomembno, spomniti se, da smo (vsak posamicno) predvsem ucenci v soli zivljenja.

[youtube]yUFDhfdhtR8[/youtube]

Jaz tudi nisem človek za redne službe, en čas sem si jo želela, zdaj pa niti ne več. Kot je nekdo zgoraj napisal – vem, da ne bom bogata s tem, kar delam, a v delu večinoma uživam, imam fleksibilen urnik in si vzamem dopust, kadar mi paše (drugič pa spet delam cele dneve).

Različni smo si in na srečo lahko živimo vsak po svoje. Mene bi vsak dan ista pisarna od-do ubijala. In zato pač ne bom nikoli vozila Tesle, hehe.

Zato, ker je Yo čisto preprosto fouš vsem, ki imajo kaj več od nje. Saj to se da prebrati iz vseh njenih odgovorov, pa kakor že nosi glavo visoko. Da ne govorimo o tem, da baloni, polni zraka, rinejo navzgor 😀

Si svobodna duša in te rutina obremenjuje, zato si poišči takšno delo, ki bo razgibano. Mogoče bo zaslužek slabši, a ti boš srečnejša. Hinavski ljudje bodo pa povsod. Hinavci znajo biti tudi tisti, ki niso tvoji sodelavci.

Delam v dobrostoječi zasebni družbi, kjer je nekaj zaposlencev mislilo, da lahko enako počne kot zasebnik. Kar nekaj jih je šlo na svoje in vsi zdaj živijo bistveno slabše kot so živeli, ko so bili zaposleni. En je šel celo nazaj v službo in je zaprl sp. Razmisli!

Ko sem bila na tem ,ali naj grem na svoje, so mi nekateri isto govorili, kot govoriš ti., Edino moja mama je vedno rekla, naj sledim srcu. Pametna ženska. Jaz imam d.o.o. , ne s.p.. Če tvojemu možu ne gre, potem ni za to. Jaz poznam večino firm, ki jim gre dobro. Tudi meni gre dobro, zelo dobro, zaslužim več kot prej v službi. Vsako leto je boljše poslovanje.Avtorica pravi da bo oddajala apartmaje. Od tega se da lepo živeti, če dejavnost še malo dopolni z kakšno dodatno storitveno dejavnostjo, bo zmagovalka. Zato pogum. Premalo ga imamo ljudje, opažam, da so vsi presrani, zato je toliko neuspeha v svetu. Preveč je obupancev, preveč pasivnežev. Zmagajo pa tisti ki imajo pogum.