spol otroka
Imam dva otroka, dva fantka, ki ju obožujem in ju ne zamenjam ;).
Kolegica pa kako je ona vesela, da ima po fantku punčko, da če bi bil še en fant kako bi bila razočarana.
To mi je povedala par krat. Saj bi jaz tudi imela punčko, pa kaj če je nimam, važno je, da so otroci zdravi.
Kot da bi me hotela po domače povedano zafrkavati oz. da bi se počutila manj vredno ker imam dva fantka.
Avtorica, jaz bi jo poslala k vragu. Kar lepo ji povej, da se v življenju dosti boljše obnese, če imaš dva otroka enakega spola. Kaj se naj fantek igra s punčko in kaj se naj punčka igra s fantkom? In potem, ko bosta večja, najstnika? Dve deklici ali dečka bosta kar naprej čepela skupaj, si zaupala svoje male skrivnosti, dva različnega spola si ne bosta imela za povedati nič. Zabij jo, takšna oseba si to zasluži.
Ne ukvarjajte se s takimi neumnostmi. Jaz imam trenutno enega fantka in sem presrečna. Včasih sem govorila, da si želim parček, vendar se mi sedaj vse bolj zdi, da bi bila v drugo bolj vesela fantka.
ma daj nehaj¸
kolegica si je v drugo želela punčko in je vesela, da je dobila punčko
to nima nobene veze s tabo ali tvojo manjvrednostjo, razen v tvoji glavi
jaz tudi vedno povem, da sem vesela, ker sem želela in dobila punčko. pa če si vsi okoli mene mislijo, kar si hočejo. večina od njih ima fante in so jih bili veseli.
no, svak si je želel punčko in je bil malo razoćaran, ko je izvedel, da bo fantek.
Mu nisi znala razložit, da to je to, kar je njegov sine naredil?[/quote]
On je se sam nase jezen, ker je naredil 2 sina. Za starejsega (mojega partnerja) se je se nekako sprijaznil, mlajsega sina pa ni sploh pogledal prvih 6 mesecev, ker je moski.[/quote]
Ok, to je pa že mal bolano, da se tako ne moreš sprijazniti s spolom otroka. A se ta tvoj tast zaveda, da vse to otroci in tudi vnuk čutijo, to nesprejetost in občutek manjvrednosti. Dej drugič ga pošlji na kakšno terapijo, da mal razišče od kje ta večvrednostni kompleks do deklic.
To večvrednost do deklic občutim tudi jaz, in to nemalokrat. Veliko parov, ki jih poznam in imajo deklico ali več deklic, je prepričanih, da jim je v življenju lažje. Ker da so deklice bolj mirne, bolj pridne, da gre v šoli lažje kot s fanti, da je manj težav, manj poškodb, manj hrupa, da so deklice bolj vodljive in da jih ljudje bolj občudujejo, ker so deklice enostavno luštne.
Sama imam izkušnjo s parčom, saj imam tako hčerko kot sina. Ja, bom rekla, da nekatere zgornje navedbe držijo, sploh glede razlik v šoli (ampak to ni kriv spol otroka, pač pa šolski program, ki je izrazito dekliški). Vsaj v naši družini je res klišejsko – punčka mirna, pridna, umetniška, rada riše, barva, zelo se ukvarja z estetiko črk, ki jih piše, zvezki so urejeni, pri fantku je ajme meni. Raje kot risat, bi on žagal, tesal in zidal. Raje kot lepo pisat, bi on na prste izračunal tisoč računov. On je bolj neroden, pospravi vse kar preko “k”, ona ima vse urejeno, lično pospravljeno, všeč ji je, če je okrašeno. A tudi te razlike so vedno manj očitne, bolj kot odraščata. Pravzaprav se moram v te razlike prav poglobit, če jih hočem opazit. Tudi ko sta bila dojenčka, o spolu sploh nisem razmišjala. Nikoli ju nisem gledala kot na nekaj, kar imata med nogami zaradi genetike, pač pa sem to čisto odmislila in se osredotočila na osebo, ki jo imam pred sabo in na njuno vzgojo, skrb za njuno zdravje. Je pa res, da je v družini vladala napetost in pričakovanje, ko sem bila prvič noseča. Po moji strani smo parčki. Oče in mama sta bila oba del parčka, jaz imam brata, torej spet par, brat je starejši in je že imel dva otroka, ko sem bila jaz noseča – tudi on je dobil par. Po moževi strani ni blo več generacij ene same deklice. Takrat sem komaj začutila, da je po njihovi strani vlada pravo pričakovanje in so padale stave, če bo tokrat deklica. Moram reči, da me je to kar nekako užalilo. Zame je bil otrok, moj prvi otrok, prvorojeno zaželjeno dete
Točno tako. Samo tvoj občutek manjvrednosti ven seka.[/quote]
No, ne vem, če je res tako. Nisem čisto prepričana. Če je pa res tako, je pa najmanj kar je, ta sodelavka povsem brez vsakega takta. Ker….lahko bi pomislila, da si je mogoče pa tudi nekdo, ki jo zdaj posluša prav tako želel punčko a mu ni uspelo.
Jaz bi ji povedala na avtoričinem mestu, da sem si pa neznansko želela dva fantka, da se bosta lahko skupaj igrala, imela fantovske pogovore in vse kar zraven spada ter da bi bila zelo razočarana, če bi bil drug otrok punčka. In mogoče si je pa tudi prvi fantek želel bratca in ne sestrice in je zdaj sreča še toliko večja.
Točno tako. Samo tvoj občutek manjvrednosti ven seka.[/quote]
No, ne vem, če je res tako. Nisem čisto prepričana. Če je pa res tako, je pa najmanj kar je, ta sodelavka povsem brez vsakega takta. Ker….lahko bi pomislila, da si je mogoče pa tudi nekdo, ki jo zdaj posluša prav tako želel punčko a mu ni uspelo.
Jaz bi ji povedala na avtoričinem mestu, da sem si pa neznansko želela dva fantka, da se bosta lahko skupaj igrala, imela fantovske pogovore in vse kar zraven spada ter da bi bila zelo razočarana, če bi bil drug otrok punčka. In mogoče si je pa tudi prvi fantek želel bratca in ne sestrice in je zdaj sreča še toliko večja.[/quote]
daj lepo te prosim no, hočeš reči, da imajo ljudje lahko travme, ker niso dobili zaželenega spola???
ja, če so skrajno nezreli, je verjetno tudi kaj takega možno.
Točno tako. Samo tvoj občutek manjvrednosti ven seka.[/quote]
No, ne vem, če je res tako. Nisem čisto prepričana. Če je pa res tako, je pa najmanj kar je, ta sodelavka povsem brez vsakega takta. Ker….lahko bi pomislila, da si je mogoče pa tudi nekdo, ki jo zdaj posluša prav tako želel punčko a mu ni uspelo.
Jaz bi ji povedala na avtoričinem mestu, da sem si pa neznansko želela dva fantka, da se bosta lahko skupaj igrala, imela fantovske pogovore in vse kar zraven spada ter da bi bila zelo razočarana, če bi bil drug otrok punčka. In mogoče si je pa tudi prvi fantek želel bratca in ne sestrice in je zdaj sreča še toliko večja.[/quote]
Takoj kontra, a ne? Se počutiš ogroženo, a ne?
Kakšen takt? Kdor ne more sprejeti spol otroka in ga imeti rad ne glede na spol, si ne zasluži takta!
In, ja, vem kaj govorim, ker sem si neizmerno želela deklico, ker opcija fantek sploh ni prišla v poštev, ampak ko sem ga prvič videla, mi je bil moj Sin cel svet in ne da sem na željo po deklici pozabila, še najbolj naravno in normalno mi je bilo, da je fant in če bi bil deklica, bi mi bilo čudaško…
Da pa travmiraš zaradi spola otroka… sori, potem raje nimaj otrok!
Pro svojih več kot 50 letih nisem nikoli od nikogar slišala, da bi si bolj želel fante. Niti sploh nobenega komentarja na temo otrokovega spola v smislu, kaj bi kdo rajši in podobno. Ne v sorodstvu ne med prijatelji. A živim v tako čudnem okolju, da se noben s tem prav posebej ne ukvarja?
Vem edino za dve familiji srbskega porekla, ti so pa seveda nujno hoteli fante.
Pro svojih več kot 50 letih nisem nikoli od nikogar slišala, da bi si bolj želel fante. Niti sploh nobenega komentarja na temo otrokovega spola v smislu, kaj bi kdo rajši in podobno. Ne v sorodstvu ne med prijatelji. A živim v tako čudnem okolju, da se noben s tem prav posebej ne ukvarja?
Vem edino za dve familiji srbskega porekla, ti so pa seveda nujno hoteli fante.[/quote]
Moj bratranec ima tri hčerke. Že pri drugi je bil čisto penast, tretje pa zelo dolgo ni sprejel. Je pa kleni in tapravi Slovenec.
Pri nas pravijo: saj ni važno, kaj bo, samo da bo lulal stoje :-).
Pro svojih več kot 50 letih nisem nikoli od nikogar slišala, da bi si bolj želel fante. Niti sploh nobenega komentarja na temo otrokovega spola v smislu, kaj bi kdo rajši in podobno. Ne v sorodstvu ne med prijatelji. A živim v tako čudnem okolju, da se noben s tem prav posebej ne ukvarja?
Vem edino za dve familiji srbskega porekla, ti so pa seveda nujno hoteli fante.[/quote]
Moj bratranec ima tri hčerke. Že pri drugi je bil čisto penast, tretje pa zelo dolgo ni sprejel. Je pa kleni in tapravi Slovenec.
Pri nas pravijo: saj ni važno, kaj bo, samo da bo lulal stoje :-).[/quote]
tako nekako.
Jaz poznam samo take, ki pri prvem otroku pravijo, da ni važno, samo, da bo zdrav ter dva moška, ki sta želela punčko. Eden jo je dobil, drugi ne – sta z ženo imela izbrano samo ime za punčko, tudi ko sta izvedela, da je fantek in še nekaj dni pred porodom nista vedela kakšno ime naj mu data. Pri drugem otroku pa si velika večina mojih znancev želi parček.
Prvo sem rodila hčerko, ko sem bila drugič noseča, so me vsi spraševali, ali bo fantek. Jaz sem vedela, kaj bo in sem rekla, da ne vem. Tako da okolica do konca ni vedela, kaj bo. In ko se je rodil fantek, sem šele videla, kako so bili vsi nori od veselja. Verjetno tega ne bi doživela, če bi bila še ena punčka. Še zdaj se spomnim, da je tašča kar okoli letela, po celi vasi, da zdaj pa imamo še fantka, in vsi so samo to govorili, kako smo lahko srečni, da imamo parček.
Če ne bi imela lastne izkušnje, ne bi verjela, da je tako.
Jaz pa poznam ogromno družin, ki so se po dveh fantkih odločili še za tretjega otroka v upanju, da bo deklica. Večinoma je bila to želja mamic, enim se je želja izpolnila, nekateri pa so dobili še tretjega fanta. Skorajda pa ne poznam družine, ki je po dveh deklicah šla v tretjo nosečnost, ma če se še tako trudim, se ne spomnim nobenega.