Lep pozdrav,

dolgo je tlelo v meni, da se zaupam strokovnjaku in drugim ljudem, saj enostavno ne zdržim več tovrstnih odnosov, ki jih do mene gojijo doma starši in posledično širše okolje.

V pojasnilo, star sem 33 let in moja zgodba je izredno dolga, boleča. Mati ločena še prej od mojega rojstva, od 11ga leta me daje depresija, v tem letu mi je namreč umrl stari oče, moja simbolna očetovska figura, prav tako pa se je mati v tretje poročila, pri 18ih me je zapustila ljubezen mojega življenja in splavila najinega otroka, do 25 sem delal priložnostna dela in se utapljal v depresiji, za katere nisem nikoli hotel slišati o tabletah, ker sem enkrat probal Hellex in sem se počutil grozno. Pri 25ih sem se končo spravil dovolj skupaj, da sem približno vedel, kaj me zanima, sledil je študij, ki sem ga uspešno zaključil.
Pustimo ob strani kar se je dogajalo prej, saj se tako ali tako ponavlja vse do danes. Žal sem brezposelen od kar sem zaključil s faksom, iskal sem priložnostna dela, delal zastonj, vse dokler se nisem odličil, da bi raje, veliko raje delal za plačilo s katerim si lahko porvnam stroške samostojnega življenja. Pa je bilo že to takrat narobe doma. Četudi je vsem jasno, želim oditi od doma, kjer me vsak dan večkrat krivijo, da sem jaz tisti, ki noče delati, da sem delomrznež, drek od človeka, največja lenoba na svetu, seme zla, največja življenska napaka. To mi vsak dan pravi lastna mama, ki sem jo vedno imel rad, dokler se ni pred 9imi leti do mene začela obnašati izredno hladno, četudi sem bil jaz do nje čisto normalno prijazen.
Zmoti jo, ko imam lastno mnenje, zmoti jo ko nimam časa, ko nekaj želi, da pri priči nekaj naredim, moti jo praktično vse: Pravi mi da sm grd človek, slab človek, debel človek, buzerant, prasec hudičev, za ubit in še mnogokaj,

Problem je, da si pri teh letih še vedno nisem našel preživetja pod drugo streho, moja finančna nestabilnost tega ne omogoča. Seveda sem potemtakem dežurni krivec za vse, saj moji starši doma mislijo, da službe rastejo na drevesih, da te vsak lahko zaposli in seveda plača. Vedno ko sem upošteval njune nasvete, sem ostal brez plačila za opravljeno delo. Temu sem se enostavno uprl, in od takrat sem zanjo vse, kar sem prej naštel in še več. Priznam, da me je to stanje nažrlo, da sem obremenjen tako, kot že dolgo ne, četudi nimam službe. Vse bi bilo lažje, če doma name ne bi tako agresivno pritiskali name a priori za vsako reč. Namreč, vse se vrti okoli moje t.i. delomrznosti, vse! bodisi karakterne lastnosti, mojega bivšega dekleta, da sem se lagal o njej, da sem naveden buzerant, seveda so a priori tudi vsi moji prijateli buzeranti. Doma vsiljujejo na vsak način, da se službe dobi tako, kot sta ju onadva v prejšnji državi.
Doma nimam prav nobenega zavetja, razen pred lakoto. Doma ne smem biti jaz – ampak vedno zgolj podrejen človek brez lastne volje. Moje glavno vprašanje je: kako lahko tako težki osebi, kot je moja rodna mati obrazložim, da ni nič več tako, kot je v njenih časih bilo? Kako naj jo prepričam, da naj si ne jeme mojih problemov? Vem da je moja mama, razumem materinski nagon, a kar je preveč je preveč…. Jemlje si jih namreč tako, da mi ‘išče’ službo pri njenih sodelacih na tak način, da govori o meni le laži in slabe stvari. Pomaga mi iskati službo tako, da me v strokovnih krogih, kjer bi lahko vestno delal, diskreditira kakor se le da.
Kot sem v naslovu omenil, moja mati nima niti enega lastnega prijatelja ali prijateljico, zares nobenih prijateljev, razen teh ki so originalno od očeta, ki jih pozna še iz srednje šole in vojske. Seveda tako ‘iskanje službe’ začini šele potem, ko pride domov in se name zdere češ kak drek od človeka sem, kako se njenim sodelavcem ona smili ipd… To pa ne zaleže dokler se name ne zdere še vsaj ene 6x, seveda tudi sredi noči. Občutek imam, da ravno zaradi nadiralskih razlogov zadnje pol leta spi v dnevni sobi, kjer jo pri priči zbudi vsak obisk WCja. Seveda če se probam ubranit z argumentom, sem avtomatično Hitler. A se slika lahko izjemno hitro zamenja. Morali bi videti kako zgleda, ko jo sredi nadiranja mene prekine zvonec na vratih, takoj ji pade maska in se spremeni v osladno prijazno osebo, ki se zelo trudi biti všečna gostu.
Iskreno povedano, piešem zato, ker ne bi rad popolnoma prekinil odnosov s starši. Rad bi le našel način, s katerim bi jima lahko povedal, vlil razumevanje moje situacije oz. zgladil ta čas, ko sem še doma, ko si še iščem službo. Namreč, bojim se, da bo to skupaj z novo službo edina možna rešitev, da se nikoli več ne vidimo in da gremo vsak svojo pot. Zakaj? Od moje mame je ostala le še lupina grdo gledajoče ženske, ki ne zna več niti besede lepega povedati v mojo smer, potem pa me še krivi, da jo hočem ubiti…
Upam sem, da bom dovolj hitro dobil službo, da bo to minilo, da bom za nekega delodajalca končno primeren kljub moji diplomi. Vse bi dal za lastno življenje in mir, a dokler smo pod isto streho, ne smem biti nič od tega kar sem… Počasi začenjam verjeti v to kar mi pravi…. ne vem več kaj naj naredim, vse gre strmo navzgor, vse se hitro eskalira, samo dretje, žaljenje, fizično nasilje, grožnje, a jaz nisem tak človek, da bi lastno mati udaril nazaj. Prosim pomagajte mi z nasvetom, ki bi mi pomagal premostiti to obdobje. Da se ve, vsak dan večino dneva IŠČEM SLUŽBO pa me nikamor ne vzamejo, sam pa tudi nisem povsod primeren zaradi telesnih lastnosti in hib…. Zagrabim vsako priložnostno delo…. a to ni dovolj za samostojno preživetje… Samo službo rabim, ko bo služba, bom hitro popokal stran… Res bi rad verjel, da bo bo še kdaj postala prijazna oseba, a morali bi jo videti v oči… Prosim pomagaje… Vse gre v smer, da je nočem več v življenju videti in mam zaradi tega moralnega mačka. A, ko pomislim da si želim imeti lastno družino, je jasno: bolje da je ona čim dlje stran…

Opravičujem se za zmeden ‘spis’, sem zelo nervozen trenutno….

Vse to kar ti mama trobi, je odraz tega, kar je kot otrok sama dozivljala od svojih starsev. Zal ni zmogla spoznati, da ji toliko kritike ni ravno koristilo, da bi lahko s teboj ravnala drugace, bolj zrelo, lepse. Lahko ji zameris ali pa ne, drugacna najverjetneje ne bo nikoli. Seveda, ce celo zivljenje nekomu, ki mu pomenis vse, trobis, da je gnoj, le ta zacne to jemati kot resnico. Spoznati moras, da to ni resnica, da si sposoben marsicesa, da si dokazes. Zdaj pac rabis dokaze, da se skozi nove izkusnje naucis tega, kar te mama ni bila sposobna. Pravi nacin vzgoje je prava mera kritike in pohvale, ne pa kritika na kritiko. Tako cloveka onesposobis. Veselo na delo, mame pa le ne poslusaj vec oziroma skusaj njene kritike vzeti kot posledico njenega nezadovoljstva nad lastnim zivljenjem, za katerega pa ti gotovo nisi odgovoren.

Povsem normalno je, da je ne zelis videti, kakor je normalno, da imas ob misli na to moralnega macka. Nekaj pa si zapomni, ne trudi se, da bi te razumela, ceprav to v sebi cutis. To je namrec izcrpljujoca vojna, ki je ne bos dobil. Se posebej ne, dokler zivis pod njeno streho. Ona namrec verjame, da te ima v popolni kontroli. Sicer si zeli, da bi se osamosvojil, hkrati pa se tega strasansko boji. Poleg tega pa te zelje niti ne zna pokazat. Kot bi od dojencka pricakoval, da ti bo povedal postevanko in bi bil vedno uzaljen, jezen nanj, ker ne zna. Isci sluzbo, ne odnehaj in verjami vase, bolj, veliko bolj kot tvoja mama vate. Ona je zal, izgubljen primer. Zgled tega, kako se NE dela z otroci.

Najlepša hvala za vaša odgovora. Ne moreta verjeti, kako sta mi pomirila duha, kajti res sem bil že na tem, da se vdam materi in njeni ideji kdo sem jaz.
Iz srca hvala,

Aleš

Aha, Aleš, poznam ta odnos, ko ti lastna mati reče, da si gnoj in vse to. dejansko človek v obdobju odraščanja v to začne verjeti. Saj če mu najpomembnejši človek v njegovem življenju trobi, da je kup dreka, bo verjetno to držalo.
Ampak imam dobro novico!
To ni res!
Ona to govori le o sebi. Ona se namreč tako počuti. In potem tako vidi tudi sebe. Kajti vsi vedno izhajamo samo iz sebe. Damo ven samo sebe. In ona ni nikoli našla v sebi svojo moč, svojo ljubezen, da bi prekinila ta začarani krog, ki ga je prejela od staršev. Ti se pa zavedaš, da nekaj ne štima. TI si tisti, ki lahko pretrgaš začarani krog. Imaš se rad in veš, da si ljubezen, svetloba, radost, mir, veselje, nasmeh, sreča… in ne tisto, kar ona vidi v SEBI. Njej ne boš mogel pomagati, ker to so stvari, ki jih mora vsak sam ozavestiti v sebi in ubrati novo boljšo pot.
In kako to vem? Ker sem sama tudi svetloba, ljubezen, mir, nasmeh, radost.. in nikakor ne đubre, kar je bila med drugimi žaljivkami njen najljubši vzdevek zame. Pretrgala sem začaran krog, vem da sem nekaj drugega kakor to, kar ona v meni vidi. Ker ona vidi sebe, ne mene. In ona se ne bo nikoli spremenila. Nikoli. In na njeno mnenje o meni ne dam popolnoma nič. In veš kaj? Moj otrok je ravno tako svetloba, radost, mir, ljubezen… Tako da ne verjemi njenim besedam, vedno se spomni, da govori le o sebi. Išči službo, pojdi v najem, ko bo finančno zagotovljen. Ko se pobereš pa se odpri svetu in poišči prijatelje in partnerico. Vse lepo ti želim. Ena pač, ki je odraščala v šitu in se umila vsega maminega šita .

Ta post sem pisala jaz-. Prej. Sedaj pa živim, daleč od “matere”

super odgovore si dobil. Upam, da katere od njih že upoštevaš:)

tvoja mama ni “prava” mama in si te ne zasluži. Zato ob misili, da bi prekinil z njo, ne rabiš imeti moralca. Oz. ta bo s časoma izginila, ker boš videl (oz. živel) da je tvoja odločitev pravilna.

nisi dosti napisal, zakaj nikakor ne dobiš službe. Omenil si, da so neke hibe, ampak, nisem ravno razumela. Priporočam ti, če boš prišel do razgovora za službo, da omeniš, tudi to, da imaš veliko željo iti na svoje. Želim it, da bo kmlau kakšen delodajalec to razumel in ti dal priložnost.

srečno!

Aleš iz doline, hvala, da si nam odprl svoje srce.

Jasno lahko čutim tvojo stisko (verjemi, da lahko) in popolnoma te razumem.

O psihoanalitičnih vidikih situacije ne bi pisal. Glede na način kako se izražaš, vidim, da veliko razmišljaš o sebi, da si verjetno tudi že kaj prebral na temo osebne rasti. Prav tako lahko iz napisanega zaznam, da se zelo trudiš narediti korak naprej v smeri osvoboditve.

Dejansko se gre za osvoboditev od usode tvoje mame. Zdi se, da te je »potegnila« v vrtinec lastne realnosti. Glede na tvojo preteklost je na nek način logično, da v tvoji podzavesti in telesu trenutno ni dovolj velikega naboja, da bi te ta podzavestno potisnil vsaj za nekaj let stran od mame, da bi lahko ugotovil kakšna je tvoja usoda. Ta naboj se »dobi« od očeta, ki pa ga nisi imel.

Aleš iz doline, človek ima nekaj kar nima nobeno drugo bitje v tem univerzumu – ima sposobnost, da se rodi ponovno iz sebe. Vem, da se čudno sliši, ampak tako je. V besedilu se jasno čuti tvoja volja in to je zelo dobro.

Menim, da rabiš mentorja, zelo bi ti priporočal, da najdeš kakšno skupino za samopomoč, ki jo vodi kakšen od primerno usposobljenih psihoterapevtov. Pozanimaj se na internetu glede možnosti psihoterapevtske obravnave (priporočam moškega psihoterapevta). V Sloveniji že obstajajo brezplačni oz. subvencionirani programi.

Če imaš možnost, lahko prideš tudi do mene, moje storitve žal niso subvencionirane ali brezplačne (Core Energetics je sicer uradno priznana telesna psihoterapija v nekaterih državah), vendar se bova že nekako dogovorila, če bi želel kakšen korak naprej narediti z mojo pomočjo.

V kolikor trpiš za depresijo je potrebno ukrepanje, depresija človeka vedno potisne v negativno spiralo čustev in negativne lastne vrednosti. Ukrepaj takoj!

Pozdravljen,

vse kar doživljaš je popolnoma normalna posledica ‘zblojenega’ odnosa tvoje matere. Sama je imela nesrečno življenje in vso svojo jezo in razočaranje usmerja vate. Vem, kako se počutiš, ker sem se sama precej podobno. Najboljša rešitev je, da delaš na tem, da se osamosvojiš in čim bolj prekineš stike z njo. Zaživi svoje življenje, ker boš v nasprotnem primeru njena žrtev in sčasoma tudi njena kopija. S tabo ni nič narobe, najbrž si čudovita a občutljiva oseba. Vso srečo ti želim, če rabiš še kakšen nasvet ali spodbudno besedo pa se še kaj oglasi.

Lp