Mejna osebnostna motnja – ali se je zavedaš?
Se človek, ki ima mejno osebnostno motnjo, tega (lahko) zaveda?
Sama imam v nekaterih odnosih težave, pretirana navezanost, pretirana želja po pozornosti in bližini te oseb, težave pri zaključevanju odnosa/zveze, sem tesnobna,… Omejitve in sploh pravila zelo težko upoštevam že celo življenje, frustracije me znajo spraviti v skrajno stisko. Moje reakcije so predvsem zelo spontane, za ljudi, ki so mi blizu, verjetno čisto predvidljive.
V simbiotični fazi je zagotovo šlo vse narobe (glede na to, kakšna je bila moja mama) – kar bi naj bil razlog za MOM.
Sicer nimam nobenih agresivnih izbruhov, svojo posesivnost v teh redkih odnosih pa skrivam. Ni pa mi OK. Ker je moje razpoloženje, že itak nihajoče, prevečkrat odvisno od zunanjih dejavnikov.
Sicer sem mama, z otrokoma se zelo trudim, pravzaprav sem od vsega najrajši ravno mama, pa se vendar sprašujem, koliko nezdravega dobivata od mene.
Sem samo intenzivna, spontana in (nekoliko) nezrela ali je možno, da imam mejno osebnostno motnjo? Kje je meja?
Uf, težko je kar tako reči, diagnozo ti lahko poda samo dober psihiater, ki se spozna na to (žal tudi vsi pishiatri niso najbolj izobraženi in razgledani), definitivno pa si izjema in izjemna v pozitivnem smislu, če se zavedaš nezdravih in škodljivih vzorcev vedenja in razmišljanja, kar je ponavadi znak, da ne gre za MOM, ni pa seveda nujno.
Si že pogledala na ta dva foruma:
za osebe z MOM: http://med.over.net/forum5/list.php?469
za svojce oseb z MOM: http://med.over.net/forum5/list.php?465
Držim pesti, da najdeš kaj koristnega zase!
Ni meje. Če rabiš izgovor, potem je MOM prava izbira.
Če rabiš spremembo na bolje, potem pa je boljša izbira delo na tem, da spremeniš, kar ni všeč tebi in drugim.
Ker vsi ti MOMovci dobro vedo, kje je meja, ko gre za njihovo rit. Takrat se znajo obnašati čisto ok. In če se znajo takrat obnašati ok, znajo to tudi nasploh. Ampak se ne, ker ni treba.
Pusti mamo in prelaganje krivde. Kar je bilo, je bilo. Zdaj ni več.
Haha, ja, mame res že nekaj časa ni več.
Nisi me razumel/a sploh!
Ze celo življenje se trudim, uh, pa še kako! In neverjetno mi je (že) uspelo.
Ker je pač najbližja pot do sreče, če si povprečen, umirjen (v sebi), upoštevaš pravila, ne nihašv razpoloženjih 100/h. Če spadaš zraven!
In to je tudi najlažja in prava pot do sreče mojih otrok.
Se pa vseeno sprašujem al sem pač (ostala “le” še) nezrela, malo vihravain malo zmedena, ali me daje nekaj, kar bi morala zdraviti (sicer ne vem, kako, ker za psihoterapevta nimam, kako je s psihiatri, pa vemo).
Sebe človek pač težko objektivno oceni in moje mnenje o sebi, da “saj ni tako hudo”, je lahko precej napačno.
Jest sem tud podoben, pa verjetno je se na stotine ljudi takih. Prej bi rekel, da imas malcek premalo samozavesti in to vse izvira iz tega. Verjetno si tudi nadpovprecno inteligentna in druzbena pravila drugace dojemas od povprecnega Janeza, ker so pac postavljena za povprecneza.
Cim se kaj podzavestno bremzas, so potem rezultat obcasni izbruhi, pred tem pa tesnobe…. Normalna reakcija cloveske psihe, ko ni vse poslihtano…
Delaj na sebi.
Seveda se lahko zavedaš in mnogi se, skušajo krotit oziroma blažit motnjo, je pa odvisno, kateri tip si – so trije tipi, od visoko funkcionalnega do nefunkcionalnega (in zadnji je pogost obiskovalec psihiatričnih ustanov).
Za pravo mom so značilne tudi samopoškodbe, zloraba drog, alkohola, hrane, zaradi malenkosti doživiš razpad sistema, usmerjenost vase in v svoje probleme, manipuliranje z ljudmi za dosego svojega (značilen potek partnerstva je čudovit začetek zveze, ko imaš občutek, da si našel najboljšega partnerja na svetu, in ko se ta človek počuti dovolj varen in prepričan, da si pečenka, se začne pekel – če se partner začne odmikati, pa spet sladkost in prilizovanje in tako naprej od pekla do raja, od raja do pekla).
Malo si poglej foruma. Jaz mislim, da nimaš te motnje, ampak da si enostavno preveč dovoliš. Vzemi se malo v roke.
Saj to so ti napisali psihiatri in nisi si sama izmislila, verjetno pa si v tem lajfu samo mati in nimaš drugega dela. Veš kaj, psihiatir tudi morjao nekaj delati, ker so itak nesposobni, potem pa pač podtikajo različne diagnoze. Konrketno prit ebi iz tvojega pisnaja ni videt nobene problematičnosti, tako da mislim, da si s jim pač prostovoljno nastavila, da ti prilimajo neke motnje osebnosti, ker se tako počutiš nekaj posebnega. Sevesa pa nič ne poveš, kaj si o tej “tvoji motnji” misli tvoj partner, ali pa pač tudi on živi mimo tebe in se briga le zase in te pač ima le zaradi luknje? Namreč nihče noče zmešane ženske, pa četudi je samo gospodinja… Kaj se sploh nastavljaš psihiatrom, da te predalčkajo? Nimaš dosti svoje smaozavesti, da jih v kurac pošlješ? Ali to piše tudi v tvoji zdravstveni kartoteki, ja potem pa si v življenju res najebala, ker ti ne bodo oprostili.
Zaradi (pretiranega) navezovanja na ljudi imam težave predvsem sama. Ker vlagam neskončno energije v to, da nisem (pre)naporna (če bi sledila svojim težnjam, sem sposobna koga poklicati petkrat dnevno). In, ker nekvalitetnih odnosov/zvez ne zmorem prekiniti.
Zdaleč nisem samo gospodinja in mama. Sem zaposlena, sem hči, sestra, prijateljica, znanka, sodelavka, vrtnarka,…
Odvisna? Hm, od hrane, kave in cigaret.
Da nisem še od česa, sem se pošteno vzela v roke, takrat, v mladosti; alkohola in trave je bilo obilo. Tudi drugih početij, ki škodujejo, v nekem trenutku pa z adrenalinom hranijo lačno in mirijo nemirno dušo.
A sem se odločila, da tega nočem… Ni bilo enostavno, a uspelo mi je. Veliko mi je uspelo. Ogromno pa (še) ne.
Moja diagnoza v kartoteki pa ni mejna osebnostna motnja. To sem si sama nekako diagnosticirala.
Saj mi je jasno, da mi ne boste frizerji, čevljarji, pravniki, trgovci, ekonomisti, računalničarji, peki,… tukaj, na forumu postavljali diagnoze.
Zanimalo me je le, če se človek s to motnjo zaveda svoje motnje. Ker tega ob vsem prebanem nisem našla, tukaj pa vas je veliko, gotovo tudi partnerji, sorodniki in prijatelji ljudi z MOM.
Ta borderline motnja je pogost izraz za žrtve nekega sistema v določenih situacijah, ko imajo te osebe nekaj prav, vendar jim okolje tega ne prizna… In da bi jih utišali in onemogočili, jim kar nalepijo motnjo borderline, zato da ji drugi ne bi nič verjeli, češ borderline rada laže, rada šimfa, se s vsemi krega, se naveže, pa podtika, skratka motena do daske!
Na tak način se nekoga zlahka onemogoči. In če okolica in bližnji ne morejo, se pač pri tem vključi država, sodišče ali psihiatri, ki tej osebi dokončno odvzamejo kredibilnost in vrednost, velikokrat pa tudi neodvisnost, na koncu ponavadi pristanejo na psihiatriji, ko se jih hočejo bližnji končno znebit zarad motečnosti.. Sploh pa jih v začaran krog pahne jemanje kakršnihkoli zdravil …
Borderline je impulzivnost in nestabilnost, sploh opazno nihanje razpoloženja lahko tudi dnevno, ampak kratek čas od jeze , veslja, evforije, ,depresije etc…krhka samopodoba, Dejansko nimaš slike o sebi oz. ta ti niha , nezrelost , odvisnost , strah, da boš zapuščen, velika občutljivost na kritiko. Na življenje gledaš črno-belo… si z mano ali proti meni, doživiš lahko čustveno praznino.
Tipični znaki so hitra in tvegana vožnja, hitro se daš dol , nestabilna in intenzivna razmerja, pretirana občutljivost, strah pred samoto zato si nonstop v iskanju ali obratno samozadosten, malo prijateljev, hitra jeza lahko zaradi narobe postavljenega kozarca, padeš ven, ker ti partner ni takoj vzdignil telefona , odvisnost bilo katera recimo kokain in vzemirjenje, manipulacija sploh,kadar hočeš nekaj dobiti, zelo hitro pretirano idealiziranje, obratno pa, kot je nekdo napisal dobesedno “pečenje” in čustvena manipulacije, ter žaljenje , bežanje iz enega v drugi odnos. Če te kdo zavrne te zna fejst sesuti, ampak zanimivo, če si z osebo, ki ima isto motnjo je navezanost veliko večja, ko do “normalnih”,ker sta si tako “podobna” je pa zatu tudi veza bolj intenzivna in kaotična. Zanimivo je, tudi pomankanje empatije , recimo vživljanje v druge, čeprav znaš pa hitro “prokužiti” človeka, sploh ranljivost in to pri čustveno nedostopnih ljudeh in na takšne se hitro nalepiš, lahko zapaadeš v depresijo zaradi čisto banalne stvari.
Imaš pa več tipov mislim da 4,ampak ponavadi pri MOM je tako, da se zelo hitro zaljubiš, ampak tudi hitro odljubiš, sploh če prekineš odnos in se odmakneš je pa res odvisno od čustvene povezanosti in dolžine veze.
To motnjo imajo ponavadi ljudje, ki jim je v zgodnjem otroštvu umrl nekdo od staršev, ponavadi mama oz. niso dobivali čustev od staršev so bili ti čustveno hladni. Potem spolna zloraba ali pa če je starš imel MOM .
Ponavadi se ljudje z MOM ne zavedajo te motnje, dokler ne pride depra oz. dogodek ,ki te sesuje in si poiščeš pomoč. Psihoterapija hm odvisno, če se zavedaš motnje, če ne bo pa psihoterapevt skakal, tako, kot boš sam želel se pravi manipulacija in vrtenje okoli prsta… Večni otroci:)