mama hotel
Tudi pri nas bi bilo dobro, da bi kdaj kakšna mama sinku ali hčerki, ki še živi doma, preračunala, kakšni so dejanski stroški..Mogoče tudi za kakega najstnika, ki misli, da se mora vsak dan trikrat preobleči in bod ne daj, bi kaj oblekel dvakrat.
povedano…
avtorica- kaj te brihga kako drugi živijo in kaj drugi počno… ti delaj po svoje – in če se ti zdi to pravi način privzgajanja odgovornosti otrokom in razvijanje odnosov na tak način pač tudi ok…
eni imamo glede tega kako privzgojiti otrokom od malega že občutek odgovornosti drugačno mnenje…
Glede na tvoj “kulturni” nivo izražanja, bi tebi marsikaj prišlo prav. Ampak dvomim, da bi bil kakšen uspeh. Glede na “uporniški” odgovor lahko samo sklepamo, da več kot očitno še gnezdiš doma, na račun nekoga drugega. In danes boš cel dan gnila/a pred računalnikom, med tem, ko bo mamica pospravljala, šla v trgovino, kuhala, tvojo sobico pospravila..ti boš pa “gnila/a”, če smem uporabiti tvoj način izražanja.
Ja, se strinjam s člankom – našim najstnikom je kar samoumevno, da je vse zastonj..da pospravljanje, kuhanje, pranje nič ne stane..
Mislim, da ni mišljeno, da bi dejansko morali kaj plačati, ampak, da se jim pa vseeno pove, da določene stvari niso zastonj..da tudi pomivanje, pranje, kuhanje,…stane. In da bi bilo lepo, če bi kdaj pomagali brez prigovarjanja (ok, je veliko takih, ki to naredijo) in bi spoštovali starše in kar jim nudijo.
Tudi pri nas bi bilo dobro, da bi kdaj kakšna mama sinku ali hčerki, ki še živi doma, preračunala, kakšni so dejanski stroški..Mogoče tudi za kakega najstnika, ki misli, da se mora vsak dan trikrat preobleči in bod ne daj, bi kaj oblekel dvakrat.
Ti si bila pa kot najstnica drugačna a ne?
Glede na tvoj “kulturni” nivo izražanja, bi tebi marsikaj prišlo prav. Ampak dvomim, da bi bil kakšen uspeh. Glede na “uporniški” odgovor lahko samo sklepamo, da več kot očitno še gnezdiš doma, na račun nekoga drugega. In danes boš cel dan gnila/a pred računalnikom, med tem, ko bo mamica pospravljala, šla v trgovino, kuhala, tvojo sobico pospravila..ti boš pa “gnila/a”, če smem uporabiti tvoj način izražanja.
Ja, se strinjam s člankom – našim najstnikom je kar samoumevno, da je vse zastonj..da pospravljanje, kuhanje, pranje nič ne stane..[/quote]
kdo te pa sil u štacuno, pa kuhat in pospravlat če se ti ne da? pa še ti cele dneve gnij pred računalnikom.
ja kaj ne veš… vsi ostali so meli all starke – ona je rekla mami- mama jaz sem odgovorna, jaz si tega ne želim in nikoli sploh vem koliko to stane in to je stran vržen denar kup mi navadne copate… kakšne pijačke in kina ipd. – odgovorno se je obnašala doma ker to vse stane in nič ne zapravlja
… pa mami se je sama ponujala za pospravljat in sesat , prat in obešat perilo, ker ona se že vse življenje zaveda da vse to stane in je takoj sama se ponudila za delo mami in atu doma. LOL
eni majo res kompletni izpad spomina na svoja najstniška leta,d a bi se tako znali vživeti in razumeti najstnike in predvsem to,d a tudi vsi mi sami nismo bili nič drugačni v nastniškem obdobju, pa smo zdaj kljub vsemu odgovrni odrasli.
…slovenceljski odgovori.
Kaj pa je narobe, če nespoštljivim otrokom pokažemo, da njihovo bivanje na svetu ni zastonj in da jim treba računa dejansko plačati, le vedo naj, kako stvari stojijo.
Tistim, ki vas “je strah takih staršev” pa naj povem, da normalnim, spoštljivim otrokom ni potrebno tako drastično pokazati življenja. Taki že vedo, da niso stvari same po sebi umevne.
Ostalim pa niti plastični prikaz ne pomaga. Nekateri od takih se oglašajo tudi v tej temi. Naprej so na breme staršem, nato pa državi. Pa vedno prvi, ko je treba glasno, po možnosti celo žaljivo, opozoriti na svoje pravice.
Da, draga moja. Zato, ker so me tako vzgojili in si nismo mogli privoščiti razmetavanja z denarjem. Še ko sem bila v prvem razredu, je oče ostal brez službe (ker je šlo podjetje v stečaj) in je mami sama s svojo plačo skrbela za 5 članov. Poleg redne službe je imela še razne popoldanske “službe” – od prodaje Avona, Zeppter posode in podobno, veliko je bilo odvisno tudi od kredita. Oče od zavoda dolgo ni prejemal nič.
Zato smo točno vedeli, ,kaj so doma naše naloge, kdo mora poskrbeti za kaj in da, ko smo šli v trgovino, nismo izsiljevali z jokom, kaj vse želimo imeti. Brat se po srednji šoli žal ni odločil za študij v Ljubljani, ker je vedel, da mami ne bo zmogla plačevati stanovanje in vse stroške (za republiško štipendijo pa žal ni bil izbran, ker je mami za nekaj tolarjev presegala dovoljen prag s svojo plačo). Sama sem že ob vstopu v gimnazijo prejemala Zoissovo štpendijo in sem zato tudi nadaljevala študij v Lj; ob tem sem veliko delala preko študentske napotnice. Ko so drugi med vikendi ostajali v Ljubljani in žurali, sem sama odhajala domov in med vikendi delala, da sem si lahko plačala stanovanje.
Kljub vsemu pa smo bili srečna družina. Zvečer smo si vzeli čas, se kartali, si pogledali kak film. In tudi vsako leto smo šli na morje (smučanje je bilo pač predrago).
Tako da ja, bila sem drugačna. In verjela ali ne, to ni tako zelo daleč nazaj..imam namreč 35 let. Če otroku od malega določene stvari razložiš in mu privzgojiš občutek za delo in pomoč, se vse da.
Prav groza me je, ko berem odgovore. Kaj imate res vsi razvajene sončke?? Ki jim ni treba doma narediti ničesar? Uboge mame…Nikjer ni govora, da bi kdo moral kaj plačati, ampak vseeno, da se jim da vedeti, da ni vse zastonj in kar samoumevno.
Tipično za naš narod..in grem stavit, da večina teh odgovorov je prišla ravno od tistih, ki še vedno živijo v mama hotelu ali pa so dolgo to izkoriščali.
Da, draga moja. Zato, ker so me tako vzgojili in si nismo mogli privoščiti razmetavanja z denarjem. Še ko sem bila v prvem razredu, je oče ostal brez službe (ker je šlo podjetje v stečaj) in je mami sama s svojo plačo skrbela za 5 članov. Poleg redne službe je imela še razne popoldanske “službe” – od prodaje Avona, Zeppter posode in podobno, veliko je bilo odvisno tudi od kredita. Oče od zavoda dolgo ni prejemal nič.
Zato smo točno vedeli, ,kaj so doma naše naloge, kdo mora poskrbeti za kaj in da, ko smo šli v trgovino, nismo izsiljevali z jokom, kaj vse želimo imeti. Brat se po srednji šoli žal ni odločil za študij v Ljubljani, ker je vedel, da mami ne bo zmogla plačevati stanovanje in vse stroške (za republiško štipendijo pa žal ni bil izbran, ker je mami za nekaj tolarjev presegala dovoljen prag s svojo plačo). Sama sem že ob vstopu v gimnazijo prejemala Zoissovo štpendijo in sem zato tudi nadaljevala študij v Lj; ob tem sem veliko delala preko študentske napotnice. Ko so drugi med vikendi ostajali v Ljubljani in žurali, sem sama odhajala domov in med vikendi delala, da sem si lahko plačala stanovanje.
Kljub vsemu pa smo bili srečna družina. Zvečer smo si vzeli čas, se kartali, si pogledali kak film. In tudi vsako leto smo šli na morje (smučanje je bilo pač predrago).
Tako da ja, bila sem drugačna. In verjela ali ne, to ni tako zelo daleč nazaj..imam namreč 35 let. Če otroku od malega določene stvari razložiš in mu privzgojiš občutek za delo in pomoč, se vse da.[/quote]
Meni se bolj zdi, da so tebi privzgojili predvsem foušijo, vtikanje nosu v tuje zadeve in razne komplekse, ki se danes odražajo v nezadovoljstvu z lastnim življenjem. Skratka slovenceljstvo.
Da, draga moja. Zato, ker so me tako vzgojili in si nismo mogli privoščiti razmetavanja z denarjem. Še ko sem bila v prvem razredu, je oče ostal brez službe (ker je šlo podjetje v stečaj) in je mami sama s svojo plačo skrbela za 5 članov. Poleg redne službe je imela še razne popoldanske “službe” – od prodaje Avona, Zeppter posode in podobno, veliko je bilo odvisno tudi od kredita. Oče od zavoda dolgo ni prejemal nič.
Zato smo točno vedeli, ,kaj so doma naše naloge, kdo mora poskrbeti za kaj in da, ko smo šli v trgovino, nismo izsiljevali z jokom, kaj vse želimo imeti. Brat se po srednji šoli žal ni odločil za študij v Ljubljani, ker je vedel, da mami ne bo zmogla plačevati stanovanje in vse stroške (za republiško štipendijo pa žal ni bil izbran, ker je mami za nekaj tolarjev presegala dovoljen prag s svojo plačo). Sama sem že ob vstopu v gimnazijo prejemala Zoissovo štpendijo in sem zato tudi nadaljevala študij v Lj; ob tem sem veliko delala preko študentske napotnice. Ko so drugi med vikendi ostajali v Ljubljani in žurali, sem sama odhajala domov in med vikendi delala, da sem si lahko plačala stanovanje.
Kljub vsemu pa smo bili srečna družina. Zvečer smo si vzeli čas, se kartali, si pogledali kak film. In tudi vsako leto smo šli na morje (smučanje je bilo pač predrago).
Tako da ja, bila sem drugačna. In verjela ali ne, to ni tako zelo daleč nazaj..imam namreč 35 let. Če otroku od malega določene stvari razložiš in mu privzgojiš občutek za delo in pomoč, se vse da.[/quote]
kaj zdaj hočeš medaljo… al kako… a ti misliš,d a ostali smo pa cvilili in se metal po tleh, da kaj dobimo in smo to izsiljevali do onemoglosti z dretjem,pa da nismo nikoli pospravljali itd. da nismo delali prek študenta… malo morje jaz ljudi poznam, ki smo delal prek študenta, si plačeval stanovanje med vikendom pa študiral… iz službe na faks popoldan v petek, zjutraj spet na faks v soboto, popoldan pa na šiht… in kaj zdaj…
zato še vseen ne bi nikoli svojim otrokom izstavljal računa za bivanje doma…
eno te pa niso naučili in to je spoštljivosti v vseh odnosih tudi s tvoje strani v smislu do tistih, ki so v odbvisnem oz. podrejenem položaju…
ker to je če je nekdo v odvisnem položaju kot najstnik je, potem je zame skrajno vzvšieno in podlo avtoritativno in na nek način nedostojanstveno izstavljati račun svojemu otroku najstniku za bivanje doma…
tak da to očitno si ti spregledala v svoji vzgoji, ker se ti to žal zdi normalno…
in ja na veliko drugih sprejemljivih in predvsem spoštljivih načinov se da v družini med vsemi člani dogvoriti za skupen skrb za dom in vsa opravila…brez da se kdo počuti ponižanega, manjvrednega in da drugi finančno nadvlado mu sponašajo v fris…
Hm, zanimivo. Kje je pa v tej zgodbi oče? Razumem, da človek izgubi službo, ampak saj služba ni samo ena.
Drugače pa se strinjam, če je otrok nespoštljiv in mu je vse samoumevno, potrebuje šok terapijo, sploh če hodi v službo.
Kolikor se jaz spomnim svojih mlajših let (ne najstništva, ker takrat otrok pač ni dolžan nič plačat), sem hotela samo mir. Ne rabiš mi kuhat kosila, ne rabiš mi prat, samo mir mi daj. Ampak to pa ne. Hladilnik sem si sama napolnila s tistim, kar sem rada jedla. Če bi mi kdo izstavil račun za karkoli, bi dejanske stroške plačala, storitev pač ne. Ker so mi bile vsiljene in nisem nikogar prosila. Slovenske cankarjanske mame (tudi moja) pa za svoje otroke seveda naredijo vse, potem pa se naredijo žrtve, kako so otroci nehvaležni. Namesto da bi od njih zahtevale, da kdaj skuhajo in kaj pospravijo. To potem ne gre skupaj s cankarjanstvom, ker nimajo več razloga za jamrarijo. Oziroma bi morale priznat, da so same pogrnile, ker otroka niso pripravile na življenje ali vsaj osnovno skrb zase.
Tako da, ko bom otroku morala izstavit račun, bo to predvsem moj poraz.
Pa še to za avtorico bi bilo dobro – glede na to, da sem socialno štipendijo prejemala, ti pa ne, ker ste padli skozi pri cenzusu, si drznem reči, da vam finančno v primerjavi z večino Slovencev sploh ni šlo slabo, zato je tvoje trkanje po prsih, kako si preživela revščini navkljub, rahlo absurdno. 5 družinskih članov, ena plača in padeš skozi pri cenzusu? Očitno je morala biti ta plača ohoho. Prek študenta nas je pa delala večina. Pa večini ni bila sramota živet v študentskem domu za res malo denarja. Ampak opla, ste bili spet prebogati. Tako da te prosim s takimi, da mami ne bi zneslo.
Si pomislila, da bi takrat, ko si rabila mir in sama polnila hladilnik, šla raje na svoje? Tako ne bi obtoževala svoje “cankarjevske matere” in bi imela obilje miru.
A za to je potrebno izstopiti iz komfortne cone in oditi. Kar pa mnogim ne diši, čeprav zdaj filozofirajo, kako bi bilo, če bi bilo.[/quote]
Saj sem odšla. Al misliš, da sem še zdaj tam? :))))
Beri še enkrat, kaj je napisala..za par tolarjev. In to dobro poznam, ker je bilo pri nas isto tako. Sem imela za par tolarjev previsoko plačo in moji otroci niso dobili štipendije. Mož pa izgubil službo in ker je imel poškodovano hrbtenico, ni nikjer dobil službe..preden pa je dobil vsaj nekaj priznanega za invalidsko, pa je minilo ohoho let. Zato ne obsojaj. Kljub temu, da je bila moja plača malo višja, smo morali fino šparati, da smo imeli za hrano, položnice, gorivo, za šolske potrebščine..in nenehno minus na računu. In ko je šla starejša študirat, sem še bolj zašla v minus, ki ga še sedaj odplačujem (brez kredita ni šlo). Zato mi ne o tem, da je nekdo bogatun, če otroci ne dobijo štipendije.
Sicer pa – tu ste res vsi oh in sploh..najboljši.. Sram naj vas bo, kakšne mečete ven. Očitno vam je vsem bilo prelepo in ste boli zajedalci doma in ste večina verjetno še sedaj.
Beri še enkrat, kaj je napisala..za par tolarjev. In to dobro poznam, ker je bilo pri nas isto tako. Sem imela za par tolarjev previsoko plačo in moji otroci niso dobili štipendije. Mož pa izgubil službo in ker je imel poškodovano hrbtenico, ni nikjer dobil službe..preden pa je dobil vsaj nekaj priznanega za invalidsko, pa je minilo ohoho let. Zato ne obsojaj. Kljub temu, da je bila moja plača malo višja, smo morali fino šparati, da smo imeli za hrano, položnice, gorivo, za šolske potrebščine..in nenehno minus na računu. In ko je šla starejša študirat, sem še bolj zašla v minus, ki ga še sedaj odplačujem (brez kredita ni šlo). Zato mi ne o tem, da je nekdo bogatun, če otroci ne dobijo štipendije.
Sicer pa – tu ste res vsi oh in sploh..najboljši.. Sram naj vas bo, kakšne mečete ven. Očitno vam je vsem bilo prelepo in ste boli zajedalci doma in ste večina verjetno še sedaj.[/quote]
Ja, nekaterim nam je lepo, ker živimo v skladu s svojimi možnostmi in v dobrih časih delamo zaloge, ne potrošimo vsega sproti, niti si ne ustvarjamo velikih familij, ker vemo, da enkrat pridejo tudi slabi časi. Tisti, ki ne znate razmišljati niti pet minut vnaprej, se pa v času dobrih zaposlitev in plač bohotite, kot da bo vse izobilje večno trajalo. Potem, ko zaškripa, je pa vsega država kriva, pa sinčki iz mama hotelov in vsi drugi, samo vi in vaša pamet ne.