Težave z učenjem
Otroci in težave z učenjem.
Največja težava z učenjem danes je elektronika.
Dostop do interneta povsod.
Na internetu pa računalniške igrice.
Pa Facebook in drugo novodobno sranje, ki ga včasih ni bilo.
Ki zasvojijo mlade otroške možgančke bistveno bolj kot učenje.
Zato jim v glavo ne gre nobena druga reč kot internet.
Pa naj bo to preko mobitela, stacionarnega ali prenosnega računalnika ali tablice.
Način ni važen.
Važen je rezultat.
Ure in ure na internetu.
Ni čudno, da pride do težav z učenjem.
Saj otroci nimajo več ne časa, ne volje za učenje.
Saj jim ves čas vzame internet.
No, potem pa na začetkih šolskih let vidim akcije, kjer prvošolcem ponujajo mobitele napol zastonj.
Da jim jih starši kupijo.
Da bodo potem otroci namesto na šolo mislili na internet.
Ker vem, proizvajalci mobitelov in telekomunikacijska podjetja imajo od tega korist.
Več kot je prodanih mobitelov, večji je zaslužek proizvajalcev in prodajalcev mobitelov.
In več kot je prenosa podatkov, večji je zaslužek telekomunikacijskih operaterjev.
In profit je glavni motiv podjetij v tržni ekonomiji.
Ker profit je tisto, kar v končni fazi, potem ko se pobere tistih nekaj fičnikov davka na profit, dobijo lastniki.
Lastniki pa vlagajo v telekomunikacijska podjetja in proizvodnjo mobitelov samo zato, da dobijo profit.
Ker drugače ne bi vlagali.
In zato se mobiteli danes ponujajo že dojenčkom.
Da bo trg ja čim širši.
Da bo čim več uporabnikov in s tem tudi več zaslužka.
Edina korist, ki jo imajo otroci od tega, pa je, da dajo staršem za tisti čas mir (če seveda uporaba teh naprav staršev ravno ne moti in očitno je veliko staršev takih, saj vidim mobitele že povsod).
Starši pa nimajo koristi, ker mobitel morajo plačati, prav tako tudi račun za storitve.
Otroci so tako cele dneve na internetu.
Zasvojeni so z njim.
Uvaja se protitobačna zakonodaja.
Proti tobaku, ki je že zdaj tako težko dosegljiv, da je joj.
Po drugi strani pa se mobiteli in internet oglašujejo tudi najmlajšim in še spodbuja se jih k čim večji uporabi, ker da to je pač moderna informacijska družba.
Ne opazijo pa, da so te novodobne igračke nevarne droge.
Kajti tudi nekemična zasvojenost je nevarna.
Ljudje od tobaka prehajajo k nekemičnim drogam.
Samo statistika tega še ne zazna.
Ker je mladih malo, odraslih pa veliko, odrasli pa kajenja ne opuščajo, se to statistično ne pozna.
Otroci ne kadijo, pač pa se drogirajo z novodobnimi igračkami.
Ki nimajo kemije, imajo pa kvarne učinke na psiho.
In na sposobnost učenja.
Saj kradejo dragoceni čas za učenje in delanje domačih nalog.
Spodaj piše, da o učnih težavah govorimo, kadar obstaja izrazit razkorak med potencialom za učenje in tem, kar se otrok dejansko nauči.
No, in k temu zelo prispevajo te novobodbne igračke – mobiteli, računalnik, internet.
Tega očitno ni še nihče pogruntal.
Preganjajo cigarete, medtem ko nekemične zasvojenosti v obliki mobitelov in interneta ostajajo lahko dostopni.
Tudi alkohol je v večjem delu Slovenije lažje dostopen otrokom kot cigarete.
Nihče ne more preprečiti otroku, da bi v zidanici svojih staršev si natočil kozarec vina iz cisterne medtem, ko sta starša zatopljena v pogovor s sosedo.
Tukaj ne gre za ponudbo alkohola otroku, saj ga ni nihče ponudil – vzel si ga je sam!
In na to vino ni nobene trošarine.
In nobene regulative.
Edino, če vino hočeš prodajati, moraš dobiti registracijo, da se ve, katere sorte vino je.
Drugega nič.
Alkohol je zelo lahko dostopen.
No, sem prešel v offtopic.
Grem nazaj k učnim težavam.
Otroci se danes naučijo več o tem, kaj je na Facebooku in v računalniških igricah kot pa o tem, kar je v šoli.
Če bi v šoli spraševali Facebook in računalniške igre, ne bi imel nihče učnih težav.
Tako pa imajo učne težave, ker jih v šoli učijo stvari, ki jih ne zanimajo.
In še manj jih zanimajo, ker imajo tako mamljive igračke, ki jih v starih časih ni bilo.
Jaz sem odraščal brez mobitela in interneta.
Oba sta prišla na trg, ko sem bil star 18 let – niti dneva prej.
Pa še takrat sta bila oba še v povojih.
S prvim mobitelom je lahko otrok kvečjemu sporočil staršem, da je zaradi predolgo trajajoče zadnje ure, l, zamudil avtobus, ki odpelje ravno zadnjo minuto zadnje ure (takrat se je to še dogajalo, danes pa ne vem).
Danes pa lahko počne z njim vse.
In to je problem.
V šolah bi morali začeti namesto pisanja, branja in računanja učiti Facebook in računalniške igre, pa bi otroci blesteli.
Tako je pa vse več otrok z raznoraznimi učnimi težavami – od specifičnih učnih težav dalje.
Pa vse do ADHD.
O ADHD sem prvič slišal, ko je že obstajal internet.
Prej o njem ni bilo ne duha ne sluha.
Ne vem, če obstaja povezava med ADHD in internetom.
Je pa ADHD lahko tudi posledica Facebooka, ker kot vidim, Facebook spodbuja nekatere značilnosti ADHD.
Facebook je nevarna droga.
In ADHD je verjetno kar simptom zastrupitve s to drogo.
A o tem vsi molčijo.
Zakaj?
Ker ima tudi Facebook od njegove uporabe koristi.
Reklame mu prinesejo ogromno denarja.
Enako kot Google.
Za Google mi ne plačujemo nič, vsake toliko pa beremo o milijardnih zaslužkih tega spletnega giganta.
Od kod mu denar?
Od reklam najbrž.
Zaslužek je odvisen od števila uporabnikov, ker reklamne agencije plačujejo glede na število uporabnikov.
Ker več kot je prometa, večji je domet reklam.