Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Zakaj nekateri starši nikoli ne marajo svojih otrok?

Default avatar

sprašujem se

Jasno mi je, da sem nezaželen otrok. Pač produkt nezaščitenega seksa. Pa mislim, da je takih kar nekaj otrok. Samo ponavadi se zgodi, da večina staršev vsaj malce vzljubijo takega otroka. Kaj je enim v glavi, da vedno sovražijo svojega otroka?

Mojemu očetu sem bila vedno breme. Vedno me je sovražil. Vedno razlagal kako on ni želel otrok. Ter da ni dolžan skrbeti za otroke, da ni dolžan plačevati preživnine in podobno.
Da ne govorimo o vseh poniževanjih, zmerjanjih, žaljenjih. Tako v mladi dobi kot v odrasli. No sedaj se mu seveda lahko umaknem. Vseeno pa ni prijetno, ker živi v bližini in pogosto vidim njegovo sovraštvo do mene. Ne preskoči prilike, da ne bi privoščljivo privoščil, če recimo zbolim, se mi kaj zgodi.

Kaj je v takih ljudeh? Je v njem res prepričanje, da sem jaz kriva za vse slabo v njegovem življenju?
Default avatar

psihični bolniki

Kdor ne mara in ne podpira svojih otrok je v resnici psihično motena osebnost, ki ima svoje notranje blokade in ne zna, nima zrelosti, niti dovolj ljubezni v sebi.
Default avatar

mngtf

To je zelo veliko breme, ki ti je bilo naloženo in lahko negativno vpliva na tvoje živjenje. Zato je pomembno, da to zavrženost spoznavaš in (duhovno) zdraviš.

Preberi kakšno literaturo, pripročam:
http://derekprince.ekaris.net/bozje_zdr ... enost.html
p. Viljem LOVŠE: Kaj z občutkom zavrženosti
Vključi se v kakšno krščansko skupnost.
Default avatar

koka+

kot sem v eni temi spodaj napisala, da mi nikoli ne bo jasno, kako lahko mati dovoli novemu partnerju, da maltretira njene otroke, tako mi nikoli ne bo jasno, kako starš ne mara svojega otroka.

Preden sem rodila, sem tudi jaz vedno govorila, da če bom imela otroka, bom imela samo eno punčko in nič več...da fantka sploh nočem. Ja sem bila malo čudna , kar se je tega tikalo. Ampak, ko mi je ginekologinja povedala, da bo fantek, mi ni bilo nič žal zaradi tega. Ko pa sem rodila, pa je imel vso mojo ljubezen.
Danes imam dva sinova, o punčki sploh ne razmišljam. Imam ju rada, ker sta moja, ker sta dobra, ker sta moje krvi.

Ne razumem, kako starš ne more imeti rad svojega otroka....
Default avatar

mngtf

In ne pozabi, kaj pravi 4. božja zapoved!
Default avatar

četrta zapoved iz cerkve blaženega zvonenja

Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na svetu. Razlaga, če so takšni debili, da jih ne moreš spoštovati imaš v sebi takšne debilne gene, da boš vse življenje nesrečen.
Default avatar

sprašujem se

Če smo že pri teh krščanskih zadevah. Moj oče je katolik, njegovo sorodstvo tudi. Zato sem morala tudi jaz pod prisilo hoditi v cerkev in k veroukku kot otrok. Stvar se mi je zagabila. Ker s strani teh ljudi (sami katoliški sorodniki) sem doživela največ nasilja.
Default avatar

sprašujem se

Saj ravno to Koka. Ne dvomim v to, da tudi moja mama ni planirala zanositve. Verjetno je bila panika, ko je ugotovila, da je noseča. AMpak me je potem vseeno vzljubila.

Psihični bolniki, ja to je res, vseeno pa nekako skušam razumeti kaj se jim blodi po glavah, ker bi bilo potem meni lažje.
Default avatar

kaj pa ti

Bi te vprašala, če pri sebi opaziš kakšne težave zaradi tega - res hudo breme ti je bilo naloženo?
Morda zato sama ne čutiš neke želje po tem, da bi imela otroke?
Default avatar

to si preberite

mngtf je napisal/a:
In ne pozabi, kaj pravi 4. božja zapoved!
Default avatar

staršipač

Starši znajo biti pravi križ ja, na nas odraslih je da to sprejmemo, če ne smo pogubljeni. jaz sicer nisem nezaželen otrok, tudi moj brat ne, a najina mama se celo življenje trudi da nama dokaže kako je boljša od naju in kako sma nesposobna. Tudi ni prijeten občutek še zdaj ko sma odrasla, ker na koncu že vsi sorodniki mislijo da ne znama niti skrbet zase ker vedno kao vse ona. moj brat tega ni predelal, nikoli ne bo in iz njega v življenju nič ne bo, ne more se ločit od nje, ne more biti poleg nje. Jaz sem to sprejela, poskušam biti boljša, pri njej se pa izogibam pogovorom kjer mi lahko spet dokaže kako so vsi boljši od mene. Veliko pomaga če imaš ljubečega partnerja, ki stoji na tvoji strani in ti daje tisti občutek ljubezni ki je manjkal celo življenje...
Default avatar

teta fani

Ja da ne vzljubiš svojega otroka je čudno, vendar jaz mislim, da je tvoj oče velik egoist in da se s tem da je grd do tebe maščuje tvoji mami ker je zanosila in ga s tem prisilila v zakon. Zdaj tera svoje in si ne dovoli pokazati ljubezni. Verjamem, da ti ni lahko, vendar na izgubi je on. Če imaš možnost se odseli, odpikaj očeta oz mu ne dovoli, da bi se na tebi filal svojo negativno energijo in zaživi po svoje
Default avatar

črna ovca2

Prvo kot prvo, pa vem da tega tričetrt ne prizna da je res - nisi zaželjena ker...nisi moški. Vsepovsod videvam primere, ko so starši, dedki, babice in še kateri kar vidno razočarani, ko izvedo da se bo rodila deklica. Ne priznajo direkt, je pa vidno na obrazih. Pač moški potomec nekaj šteje, ženska pa je bolj v napoto. Četudi se zgražamo nad arabskim svetom, kako so ženske tam ničvredne, je na žalost tudi pri nas podobno.
Default avatar

PUMA

Sram ga je lahko da na tebe projecira posledice lastne neodgovornosti. Tak fotr ni vreden pol kozarca vode. Upam da mu nisi tiho in mu to vsakič poveš-
Default avatar

joše

ne vem ali si ti že pisala o tem tukaj gor, upam, da ne (če si potem te to res obremenjuje).

tudi jaz sem nepričakovan otrok, sprožilec poroke in ko je bil foter res tečen, je znal to omenit. ljubezen? ne vem če mojedva vesta kaj to je, no po svoji definiciji bi rekla, da me imata rada, da nikoli nista delala razlik med otroci...
malo si mislim, kako se počutiš, čeprav nista bila tako odkrito sovražna do mene.

jaz ti želim, da najdeš svoj mir. prekini stike z očetom. ali pa jih vsaj oklesti na maksimalno. ne bi škodilo, da zbereš pogum in v obraz mirno poveš, kaj si misliš o njegovi ljubezni, kako si nisi zaslužila takih besed, da je krivičen in sam nikoli ni prevzel odgovornosti za sex- to on kar gladko prenese nate kot otroka. nesprejemljivo.
obdaj se z ljudmi, kjer čutiš da te imajo radi in z dejanji to potrjujejo.

če ne drugače si poišči terapijo. nekaj časa nazaj je bil zelo ugoden družinski center MIR, pojdi na pogovor, pa boš videla. ne bo ti škodilo! samo pomagalo. pa res ni predrago. vse dobro ti želim
Default avatar

ozmerjaj ga

Ozmerjaj ga, če ni imel za kondome. To ozdravi bedake.
Default avatar

priznam

Jaz priznam, da mi otroci niso v veselje. Nepričakovano sem zanosila pred ca. 8 leti, kljub zaščiti (tabletke). Otroka sem obdržala, ker, ko smo ugotovili nosečnost je bilo za normalno prekinitev nosečnosti (brez komisije) že prepozno. Drugače bi se po vsej verjetnosti odločila za splav. Tudi med nosečnostjo me nikoli ni bilo npr. strah, da na kakšnem pregledu ne bi bilo kaj ok. Tudi po porodu nisem doživela nobene evforije glede dojenčka, samo vesela sem bila da je končno mimo. Ker so bili po porodu neke komplikacije (zlatenica) me je bolj, priznam, skrbelo to, da to pomeni, da bom morala biti dlje v porodnišnici kot pa to, da je otrok na nek način bolan.

Partner je moje živo nasprotje, on bi imel 10 otrok, če bi lahko. Ima tudi potrpljenje se z njimi ukvarjati in je res super oče. Tudi ima živce in interes se z njim ukvarjati - meni se ne da. Poskrbim za njihove osnovne potrebe (skuham, umijem, peljem vn na sprehod itd). Niti otroka ne zanemarjam v smislu, da mu ne bi nič privoščila (igrač ima še preveč, ga vozimo okrog po raznih izletih itd.), da bi se na njega znašala, se drla, ga zaničevala. Niti slučajno. Samo ne da se mi z njim npr. igrati. Ni problema, spečem 5 rund piškotov ampak živce izgubim če hoče otrok zraven kaj packati, ker vse umaže, vsak piškot je drugačen itd. Nimam potrpljenja razlagati otroku pa dodamo malo mokce... pa puterčka.. adijo pamet, vmes že sama 5x končam brez nepotrebnega stresa. Isto je npr. z knjigicami... mu jo preberem, ampak brez nepotrebnih ceremonij da bom naknadno še debatirala kok ovc je na sliki pa kaj dela traktor.

Partner je moje čisto nasprotje ... njega če bi zaprli v otroški vrtec pa bi mu bilo še premalo. Meni ni hujše nočne more kot da bi morala delati npr. v vrtcu, pomoje bi šla raje v zapor, ker verjetno bi bila živčna razvalina v roku 1 tedna. Nočna mora. Ko je še hodil v vrtec in smo imeli pakrat letno srečanje starši in otroci in razne delavnice, kjer se je kaj ustvarjalo itd. pa dan z starši itd... sem vedno pošiljala moža, če ne ni šel nihče. Mene je kar streslo, da bi morala biti tam med 20 mulci in rezati iz papirja neke glupe klobuke.

Po svoje se prav veselim dneva, ko bo otrok odrastel in šel iz mojega življenja v smislu, da mi ni vsakdanja obveza. Mogoče je to posledica tega, da sem sama otrok ločenih staršev, čeprav sem bila še relativno majhna, ko sta se starša ločila. Z očetom nimam stikov, mama je živela drugje...sama sem odraščala pri babici in dedku. Ampka neke posebne simpatije do mailh otrok nisem nikoli gojila. Ubistvu nimam potrpljenja. Včasih mi je zaradi otorka tudi kar muka bit doma, k sreči to rešujem tako da večkerat oddelam kakšno naduro (neplačano, da smo si na jasnem), čeprav je plača že tako nizka (ca. 700 eur) ampak takrat me načeloma ni doma po 12 ur skupaj in mi čisto paše tako. Priznam.

Tudi ko je partner enkrat v prepiru (se ne kregamo pogosto, da ne bo pomote) rekel, da se bo kar odselil.. mi je nehote zletelo čez misli pa otroka vzemi s sabo, da mi ga ne boš sami pustil slučajno.

Otrok pa definitivno ne bom več imela. Sicer so minimalne možnosti, da bi se kaj zalomilo (uporabljam mireno + kondom ), če bi se pa slučajno vseeno kdaj zalomilo pa definitivno naredim splav. In ja priznam, da je bil otrok moja največja življenska napaka. Vedno sem sanjala da bom imela neko malo hiško in ogromnega psa. Ne pa mulca in blok.
Default avatar

gugggggg

priznam je napisal/a:
Jaz priznam, da mi otroci niso v veselje. Nepričakovano sem zanosila pred ca. 8 leti, kljub zaščiti (tabletke). Otroka sem obdržala, ker, ko smo ugotovili nosečnost je bilo za normalno prekinitev nosečnosti (brez komisije) že prepozno. Drugače bi se po vsej verjetnosti odločila za splav. Tudi med nosečnostjo me nikoli ni bilo npr. strah, da na kakšnem pregledu ne bi bilo kaj ok. Tudi po porodu nisem doživela nobene evforije glede dojenčka, samo vesela sem bila da je končno mimo. Ker so bili po porodu neke komplikacije (zlatenica) me je bolj, priznam, skrbelo to, da to pomeni, da bom morala biti dlje v porodnišnici kot pa to, da je otrok na nek način bolan.

Partner je moje živo nasprotje, on bi imel 10 otrok, če bi lahko. Ima tudi potrpljenje se z njimi ukvarjati in je res super oče. Tudi ima živce in interes se z njim ukvarjati - meni se ne da. Poskrbim za njihove osnovne potrebe (skuham, umijem, peljem vn na sprehod itd). Niti otroka ne zanemarjam v smislu, da mu ne bi nič privoščila (igrač ima še preveč, ga vozimo okrog po raznih izletih itd.), da bi se na njega znašala, se drla, ga zaničevala. Niti slučajno. Samo ne da se mi z njim npr. igrati. Ni problema, spečem 5 rund piškotov ampak živce izgubim če hoče otrok zraven kaj packati, ker vse umaže, vsak piškot je drugačen itd. Nimam potrpljenja razlagati otroku pa dodamo malo mokce... pa puterčka.. adijo pamet, vmes že sama 5x končam brez nepotrebnega stresa. Isto je npr. z knjigicami... mu jo preberem, ampak brez nepotrebnih ceremonij da bom naknadno še debatirala kok ovc je na sliki pa kaj dela traktor.

Partner je moje čisto nasprotje ... njega če bi zaprli v otroški vrtec pa bi mu bilo še premalo. Meni ni hujše nočne more kot da bi morala delati npr. v vrtcu, pomoje bi šla raje v zapor, ker verjetno bi bila živčna razvalina v roku 1 tedna. Nočna mora. Ko je še hodil v vrtec in smo imeli pakrat letno srečanje starši in otroci in razne delavnice, kjer se je kaj ustvarjalo itd. pa dan z starši itd... sem vedno pošiljala moža, če ne ni šel nihče. Mene je kar streslo, da bi morala biti tam med 20 mulci in rezati iz papirja neke glupe klobuke.

Po svoje se prav veselim dneva, ko bo otrok odrastel in šel iz mojega življenja v smislu, da mi ni vsakdanja obveza. Mogoče je to posledica tega, da sem sama otrok ločenih staršev, čeprav sem bila še relativno majhna, ko sta se starša ločila. Z očetom nimam stikov, mama je živela drugje...sama sem odraščala pri babici in dedku. Ampka neke posebne simpatije do mailh otrok nisem nikoli gojila. Ubistvu nimam potrpljenja. Včasih mi je zaradi otorka tudi kar muka bit doma, k sreči to rešujem tako da večkerat oddelam kakšno naduro (neplačano, da smo si na jasnem), čeprav je plača že tako nizka (ca. 700 eur) ampak takrat me načeloma ni doma po 12 ur skupaj in mi čisto paše tako. Priznam.

Tudi ko je partner enkrat v prepiru (se ne kregamo pogosto, da ne bo pomote) rekel, da se bo kar odselil.. mi je nehote zletelo čez misli pa otroka vzemi s sabo, da mi ga ne boš sami pustil slučajno.

Otrok pa definitivno ne bom več imela. Sicer so minimalne možnosti, da bi se kaj zalomilo (uporabljam mireno + kondom ), če bi se pa slučajno vseeno kdaj zalomilo pa definitivno naredim splav. In ja priznam, da je bil otrok moja največja življenska napaka. Vedno sem sanjala da bom imela neko malo hiško in ogromnega psa. Ne pa mulca in blok.
Vsaka palica ima dva konca. Vse se vrne.
Default avatar

oujea

za ''priznam''. Tole si napisala odkrito in pošteno. Nisi edina. Ti pa nekaj povem, potrudi se in stoj otroku ob strani, poišči nekaj kar te veseli v početju z njim. Karkoli, da ostanta kolikortoliko povezana. Nujno je, da ti lahko zaupa, da ga ne boš izdala. Zadeva se maksimalno izboljša, ko odrastejo. Vsaj pri meni je bilo tako. Z otrokom nisem imela kaj počet, odkar je odrastel sva res dobra frenda. Pogovorila sva se tudi o tem zakaj sem jaz taka kot sem in odkrito mi je povedal kaj mi zameri in česa ne, seveda pa z leti vedno bolj razume vse skupaj. Odrastel je v samostojno, zrelo , odgovorno, čutečo osebo.
Ve, da se lahko zanese name v celoti, brez da mu dajem lažno potuho. Lahko, da se hvalim ampak v moji okolici je zelo malo tako samostojnih mladcev/mladenk.
Default avatar

sprašujem se

kaj pa ti je napisal/a:
Bi te vprašala, če pri sebi opaziš kakšne težave zaradi tega - res hudo breme ti je bilo naloženo?
Morda zato sama ne čutiš neke želje po tem, da bi imela otroke?
Ne, otrok res ne želim. Ampak to mi ni breme. Mi je fajn tako.
Breme mi je to, da težko tkem pristne vezi z ljudmi. Prijateljstva, da ne omenjam težav pri tkanju resne veze.