HOSPIC – spet deluje (zastonj)
Jaz se umiranja tako bojim (bolj kot vi vsi skupaj), da ne smem niti pomislit.
Nikoli se ne bom s tem sprijaznila. In srčno upam, da me stisne enkrat na brzino.
Jaz si ne predstavljam bit v tej hiši Hospic. Pa vse spošovanje do vseh, za pogum, nego, potrpežljivost, pomoč!
Okej, v Dom ostarelih še. Ko si pa v Hospicu pa veš, da je to zadnja stopnica. In če ves čas stokaš, prosiš, da nočeš umret? Ker niso vsi stari, bolni. So tudi mladi.
Jaz bi se ves čas cmerila. Prosila za kakšno glasbo… tam pa je vse tako mirno, tiho. Vsak je sam v sobi.
Jaz bi bila s kakšnim sotrpinom, da bi se držala za roke, obujala spomine, se pogovarjala….
Jao, kako je to hudo!
Moj tast je pred leti (2012) bil v hospicu 5 mesecev (in tam umrl). Takrat je bilo to placljivo, mislim, da je bilo 800 eur na mesec.
Jaz sem obcudovala te zenske (ne spomnim se nobenega moskega), ki so skrbele za njih. Moj tast se je posebej navezal na eno nuno (bila je iz njegovega rodnega kraja), jedel je samo, ce ga je ona hranila.
Dejstvo je, da vsi umremo, da se moramo soocit s tem.
Skratka, kar se mene tice so res dobri, ne vem pa, kako bos lahko prisel tja. Skrbeti doma za takega bolnika pred smrtjo ali v hospicu. Ni primerjave. Tam imas soob, kopalnico, prilagojeno bolniku, doma… Se posebej se je partner, ki skrbi za bolnika, kaj bolan…
Ne vem, kako je v novem hospicu, vem pa, ko kako je bilo v starem – v sobi si lahko poslušal radio, gledal televizijo , imel obiske, … kadar si hotel! Ne tako, kot v bolnišnici, kjer so določene ure … Svojci so tu lahko tudi ponoči bili zraven. Lahko so bolniku prinesli hrano od doma, ali pa pri hospicu naročili kakšno posebno malenkost (itak je hospic poskrbel, za bolniku prilagojene obroke vsak dan). Skratka res res so se prilagodili posamezniku.
Tako da če bi jaz umirala, če že ne bi mogla biti doma, bi bila veliko raje v hospicu kot v domu za starejše ali v bolnišnici …