Sem že pisala tukaj o sinu – po hudi nesreči, poškodba glave…. ostal je nasilnež! Edina sem, ki še verjamem, da je tak zaradi nesreče. Vsi drugi so mu že davno obrnili hrbet – sestra, prijatelji, sodelavci. Ker je psihopat!

Veste zakaj pišem spet? Ker spodaj mami v zvezi 9-lene hčerke tako pametno odgovarjate, da se je tudi v meni prižgala iskrica upanja. Hvala vam!

Ta naš sin je izgubil 5 služb v 10-tih letih. Si predstavljate 5 služb dobit? In vedno, vedno se skrega s sodelavci.
Gre še nekaka prvi, drugi mesec – potem pa … adijo. Zoprn je. Nima tolerance. Nima nič. Nima prijateljev. Edino 2 klošarja, kadar ima denar.
Star je 30 let. Brez izobrazbe. Šolanje je 4 x plačal, vedno pustil. Razbil dva avta. Pomagali smo mu, šel je samoplačniško k psihiatru – v eni uri je mlada dr. ugotovila, da je vse OK.

Nimate pojma, kako se zna uredit in pred drugimi kazat, da je en prijazen, sposoben dec. VSE nategne!
Lahko blefira kakšen teden, potem pa se vedno znova pokaže njegova nasilna stran! To vemo doma, to so izkusili v službah sodelavci.

Imamo nečaka (6 let), z njim lahko igra fuzbal..smeh… lahko ga bo pa peljal v ene nevarne prepade in rekel, da naj se znajde.! 🙁 Lahko ga sredi igric na netu, ko bo s prstkom nekaj pokazal, tako odrine, da si na omarici preseka ušesek! A je to za vas normalno??

Itak mi znorimo, ga obsojamo in zahtevamo, da neha! Zato je sam! Da naj si najde pomoč – samo kje, če pri vseh blefira. Zakaj tam ne znori?
Mogoče ironično, res mu rečemo: ” Če čakaš 5 minut – zakaj tam ne zganjaš tega nasilja, kot doma?”

Mislite, da je sin psihopat? Da je v zvezi z nesrečo ali ne? Samo jaz (mama) še vztrajam ob njemu. In vedno znova sem razočarana.
(danes je popravljal ene kljuko na vratih – verjemite, skregala sva se takoj, ni našel enega orodja, klel, razbijal – sem se samo umaknila. Na koncu sem rekla, da če tako dela v službi, je jasno, da ga nihče ne mara.
Je brez veze, da išče službo, ker jo bo spet zgubil, ker sploh nima empatije, razumevanja. živcev!)

IN NIHČE OD ZDRAVNIKOV TEGA NE OPAZI! Kam bi se vi obrnili? Ker vem, da to ni uredu. In …. kaj naj vam še napišem? Bom, če me boste kaj vprašali.
Imam še upanje, čeprav je vse ena sama muka.

In prosim vse – ki mislijo, da je mamin sin – mene ni. Po pol leta me ni doma. In kadar sem imam čisto svoj ritem. Enkrat bom napisala MATERINO ŽELJO IN BOSTE ŠOKIRANI.

Kaksen je bil pa pred nesreco? Angelcek?

Meni deluje bolj kot nevzgojen in razvajen mulc. Kolko si se pa z njim ukvarjala, ko je bil majhen? Kje je bil oce?

Ce bi bil psihopat, bi bil ze zdavnaj v zaporu, ker bi nekoga ubil na mah.

To je zelo žalostna zgodba. Tudi sam imam precej podobne težave. Sem 30+ pa nimam nobenih prijateljev. Pa tudi nobene službe nimam. Edino v času študentskih let sem delal nekaj. Pa še to zelo malo.

Šolanje je bilo tudi samo plačniško. Seveda je ogromno denarja šlo v luft. Sam pa nimam kaj koristi od tega razen en papir na katerem piše, da sem se nekje šolal. Kaj vse bi si lahko kupil za ta denar?!

Sprašujete ali je on psihopat. To lahko ugotovi samo psihiater in če je ugotovil, da je vse O.K. potem je mogoče res vse uredu s njim. Včasih se tudi sam razjezim kot sto hudičev. Sploh kadar sem na cesti. Samo doma pa nikoli. Pač nisem tak človek, da bi klel. Raje si vzamem minutku pa se malo ohladim. Pa malo ekstra orodja sem si nabavil, da se ne jezim preveč. 😉

Poznam tudi sama primer mladeniča, ki je po hudi nesreči, postal prava nadloga za starse in okolico. Verjamem, da ti je težko. Materinska čustva so drugačna in težko primetljiva z drugimi.
Pa vendar, tako kot spodaj, tudi tebi svetujem pomoč. Najprej zase. Sicer boš ostanek življenja preživela v večnem strahu in stresu.
Toplo ti priporočam, da se na forumu o MOM pozanimaš o dobrem terapevtu. Dobro ti bo dela tudi knjiga Nehajte hoditi po prstih. Kaj več ti ne bi znala povedati.
Pošiljam ti močan objem. Želim ti, da najdeš pot iz tega labirinta.

Po poškodbi glave človek lahko spremeni osebnost – postane hudoben, nasilen, ima izbruhe jeze, se ne more kontrolirati…. VENDAR – če se zna pretvarjati, zna zaigrati prijaznost, empatijo, zna kontrolirati čustva, ko to hoče in izbruhne samo v določenih situacijah… potem to ni zaradi poškodbe, ampak je pač manipulator, sociopat. Tvoj sin očitno točno ve, da se mu pred zdravnikom ne splača popenit, zato takrat nima problema igrat dobro osebo, pred tabo pa mu popustijo živci, ker mu pač lahko in se zgovarja na nesrečo. Isto za službo in drugo, nesreča je priročen izgovor, da se mu ni treba truditi pri odnosih z ljudmi. Tako da žal, tvoj sin ni tak zaradi poškodbe, morda je to bil sprožilec na začetku, zdaj se je pa tako navadil in mu je očitno čisto ok. Da bi se spremenil mora najprej to hoteti. Se mi zdi, da si tega želiš samo ti, on ne preveč, saj mu ni hudega. Sprejmi ga takega kot je ali pa ga vrži iz hiše.

Dobro obrazloženo.

Hvala ti – sem se kar mal zjokala. Bom…. vse!

Tudi jaz mislim, da ni posledica nesrece.
Ce bi bila bi bil tak ves cas in ne bi nekaj casa igral vljudneza. Tako pa ga iz koristoljubja.
Skrega se prej kot ne, ker se mu delati vec ne da.
Streho nad glavo ima pri mamici kaj se rabi?
Spremenila ga ne bos razen ce bo sam zelel. To pa ne bo dokler bo opora v tebi

Dobro obrazloženo.[/quote]

Verjemite, da sem zbirala že pogum, da sploh preberem vaše odgovore. In hvala vam, ker ste kar prijazni.

Ne, nimam moči, da ga vržem iz bajte. Pravzaprav lahko – in se še preselim. Samo vse vnaprej bi bila ena sama muka. Da je sin nekje na cesti…. jaz pa ob morju…. kdo bi lahko bil ‘normalen’, neobremenjen? In če mene nekaj teži, nisem za nikamor.

Taka sem. In prikrivam to – mojim staršem se sanja ne, kaj prestajam. Sta že stara in ju nočem morit. Pa vsem nam kar gre. Sram me je. Lažem, da se imamo fino. Da smo na Vršiču, v resnici pa doma sedim in komaj diham.
Perem, kuham in komaj čakam, da grem. Rešujem – pa to že davno več ni reševanje – je samo prikrivanje in upanje, da bo boljše. Pa ne bo, kajne? Pri nas.

Samo ne pisat, da zapravljam čas. Kam bi se še obrnila po pomoč? Bi me sploh upoštevali?
Kako priti do zdravljenja v Begunjah? Samo se tako bojim, da bo še slabše.

Ker – roko na srce – vsak je ožigosan – vsak misli, ‘uu a tako nizko si padel’…. nič ne upam na svojo roko.
Sin pa životari. Pa verjetno se da kaj pomagat?

Če bi pa naredil en zločin – potem pa bi dobil cel kup diagnoz. Pa same specialistične izvide zapriseženih izvedencev.
Zakaj ne moremo priti do tega ža zdaj? Da mu omogočijo zdravljenje, rehabilitacijo, primerno delo?

Saj ni psihopat! …………….. ne vem, kaj naj še rečem.

Draga moja… Kako težko mi je, ko tole berem…
Si že kdaj razmišljala, da bi šla ti k terapevtu in bi vse tole povedala? Mogoče bi ti on znal kaj svetovati, te usmeriti, ti pokazati kakšno pot, za katero niti ne veš, da obstaja?? vem, da je težkoooooo najti dobrega terapevta, a če ne poskusiš…, niti slabega nimaš. 😉

Če rabiš koga, da si z njim izmenjaš kakšen meil.. se mi oglasi. 🙂
Lepo te pozdravljam!

Nekaj je verjetno posledica nesreče, ostalo pa je karakter – tak je po naravi. Ste mu nudili preveč, ga preveč razvajali, naredili vse namesto njega? Se mu ni bilo treba za nič truditi? Je dobil vse zlahka? Tudi to je možno, da je ostal na nivoju razvajenega otroka, kateremu vsi strežejo. Ko ne gre po njegovo, od “fote” cepea z nogami kot nevzgojen otrok!
Težko je karkoli svetovati. Je tvoj otrok in imaš ga rada. Kot mati te popolnoma razumem. Pametno bi bilo se z njim pogovoriti (ko je dobre volje!!) in poiskati strokovno pomoč. Drugače ne bo šlo.
Imam pa pripombo – kaj pa če se sin drogira, kadi travo, se vdaja alkoholu? Mislim, da je tudi to možno.
Vsekakor upam, da boste našli kakšno rešitev. Vse dobro vam želim in srečno.

Strinjam se s tistimi pred mano, ki mislijo, da sinovo obnašanje ni posledica nesreče. Nisi povedala, kdaj je imel nesrečo in če je to njegovo obnašanje nekaj novega. Če nima šole in nobenih delovnih navad, je bilo že prej tako. Bolezen gor ali dol, sin te je nadvladal že davno, česar nikoli ne bi smela dopustiti. V prvi vrsti rabiš terapevta ti, kjer boš ugotovila, kaj moraš storiti. Če si iz Ljubljane ti priporočam Frančiškanski inštitut. Imajo več terapevtov različnih rangov in dostopnih cen.

Pravis, da ga ne mores vreci iz hise, ker bi ti bilo prehudo… ampak.hudo je ze zdaj in na tak nacin ne bo nic bolje. Ne mores mu pomagati, niti mu ne morejo pomagati zdravniki, diagnoze, ce sam ni pripravljen resno sodelovati. Oz. edini nacin ki ostane je “tough love” – ga pustis da doseze dno in upas da se bo pobral. Sam. Potem mu lahko stojis ob strani, prej ne.
Verjamem, da je to za mamo zelo zelo tezko. Zato se strinjam s tistimi ki ti svetujejo, da raje isci, investiraj v pomoc zase. Tebi bo strokovna psiholoska obravnava bolj koristila kot njemu. Sajves – ne moremo spreminjati sveta, lahko pa spremenimo naš odnos do sveta. Na tem delaj, tu lahko marsikaj naredis. Srečno.

se te spomnim, smo ti že svetovali, ampak nočeš sprejeti nasvetov, ki bi ti pomagali … oprosti, ampak večno jokati s teboj ne morem in sočustvovati, ker podpiraš potencialnega zločinca, ki je lahko nevaren meni ali mojim otrokom (pa tudi tebi in vsem drugim)…

je težko pustiti otroka – predvidevam, da je edinček – tako da ti je še težje, da ga pustiš na cesti … mogoče ti je celo težko, zato ker veš, da si ga vzgojila v nesposobneža, ki se ne bo znašel in bo zafural življenje …

ampak vseeno, ne moreš ti živeti namesto njega – on mora narediti nekaj iz svojega življenja, pa tudi če je to propad – to je njegovo ODRASLO življenje in tvoja naloga je, da ga pustiš – tudi iz hiše … ker sedaj ima tvojo potuho!

predvsem pa ljudem povej resnico! če boš samo jamrala in nič nareila, te bodo upravičeno obsojali … če pa boš povedala resnico, prosila za pomoč in se potrduila narediti kaj – boš na koncu presenečena, koliko pomoči boš dobila!

in če želiš, se lahko za začetek preseliš v varno hišo- ne bi bila prvi tak primer …

predvsem na naredi nekaj! bivša sodelavka je imela sina narkomana, ki je po dveh poskusih predčasno pustil komuno in padel v drogo nazaj …
en večer je prišel domov, ker je kao izgubil vse in seveda je upal na dobro mamico … sodelavka je rekla, da se ji je srce trgalo, ko ga je skozi vhodna vrata poslušala kako joka in izsiljuje … ampak si je rekla, da je za njegovo dobro bolje, da mu tokrat pokaže vrata in pokaže predvsem, da misli resno! da je sin ne more manipulirati …

sin je takrat šel v komuno, ostal ves čas, danes ima službo in družino, občasno še skadi kakšno marihuanco (bil je na trdih drogah) – predvsem pa se z mamo suepr razumeta … in tudi sam ji je rekel, da ji je hvaležen, da mu je dala lekcijo, da se je zavedel, da mora on sam poskrbeti zase in da ne bo nihče drug, ker je on sam odgovoren za svoje življenje!

z dajanjem potuhe se ne bo nič spremenilo, kvečjemu nadaljevalo…

Hvala vam. 1000x hvala.
Bom razmislila vse čez vikend in potem ukrepala.
Hvala vam, ker ste prijazne. To mi res veliko pomaga. LP

Glede na to, kar opisuješ, da počne z nečakom kaže, da vendarle gre za hujšno psihično motno, ki se verjetno ni pojavila po nesreči glave. Tvoj sin uživa, ko se izživlja nad šibkejšim. Je nevaren, ker nikoli ne veš, kdaj mu bo šlo pa čez, kdaj se sploh ne bo mogel več premzat. Upam, da nečaka ne puščate z njim samega niti v drugem prostoru v stanovanju, kje šele, da ga pelje iz stanovanja, na sprehod ali ogled tekme ipd.
Edino mati ga še lahko zagovarja, tako kot sama priznavaš. Je pa nujno potreben zdravljenja pri psihiatru, pa še ob rednem jemanju terapije ta fant ne bo popolnoma varen za okolico.
Samo pomisli, trenutno si še verjetno v letih, ko si še dokaj pri močeh in zdravju, s staranjem, ko boš iz leta v leto šibkejša fizično in psihično pa se lahko zgodi, da mu poči film in se znese nad tabo. Zato ob pomoči svojcev stori nekaj s čimer boš poskrbela najprej zase, njemu pa povej, da naj si poišče psihiatrično, nevrološko ali kakršno koli pomoč, da bo lahko normalno funkcioniral v službi, ki so jo naj vsekakor tudi poišče in stanovanje. Saj ga menda ne misliš imet pri sebi še pri njegovih 40 in več letih. Ker, ko tebe več ne bo, se bo spravil na brata ali sestro in na nečake in od njih zahteval to, kar si mu ves čas nudila ti. Je hudo, vendar, poglej resniciv oči in se ne sprenevedaj.

Tudi tako razmišljam. Ja! Mi lahko kdo pove, kam naj se obrnem? Pa da se bo poznalo. Da ne bom samo razlagala in nič… oz. ja, če sin noče, ne moremo nič.

Pa veljavno oporoko moram napisat. Na vse mislim!

Jst pa mislim takole. Je že res, da je tvoj sin,,, ampak,,, ali si dolžna celo življenje tole trpet? Trepetat, kaj bo spet naredil? On se zaveda, da bo preživel, kljub temu, da se bo nasilno obnašal. Ker mu to dopuščaš. Če ne bo imel denarja, ga boš živela ti, zato se mu tudi j… ali službo obdrži ali ne.
Zelo zategla stvar. Priznam.

jz poznam par ljudi, ki so se spremenili po nesreči glave
pa saj je logično, prekine se tok tistih impulzov, ki jih imamo ko smo recimo zdravi
on pa je dobil šut v glavo in vse skupi se mu je pretrgal in nikol več ne bo nazaj…čez leta se sicer tudi obnavlja in večina se nekak sestavi in živi
nekateri pa so bolj bogi…in zdej..verjamem da se sin dobro zaveda kaj počne in je osamljen in sam in si sam res ne zna in ne more pomagat
že če smo depresivni in drugač ljubeznivi, ne vemo ne kod ne kam..kako naj sin kaj naredi, če explodira v trenutku, ko nihče ne pričakuje …niti on sam…

ne znam pomagat, gor ti je ena ponudla če rabiš kak pogovor ji pšiši oz ona tebi..jz na tvojem mestu bi sprejela vsako toplo besedo…sploh pa od une tete gor ki je pa res prijazna in kr rada jo imam čez vso to inštalacijo a ni to čudno

Ampak, če se sin zaveda, da so njegove reakcije občasno nesprejemljive in se zaradi tega počuti, kot navajaš, osamljen in se počuti nemočen, naj o tem odkrito spregovori s psihiatrom in sprejme njegovo pomoč. Mati pa pravi, da se zna odlično sprenevedati in se kaže pred drugimi in pri zdravniku v najboljši luči, zato ga ne morejo oceniti kot bolnika. Torej se ta fant počuti čisto ok v svoji koži, na misel mu ne pride, da je njegovo početje bolezensko in nesprejemljivo, nobenega čuta nima do svojcev, matere niti do malega otroka. V tem primeru je nesreča, ki se mu je zgodila le potuha za katero skriva svojo slabo nrav. In dokler bo imel lažno sočutje vsaj še od matere, ve da ne bo ničesar pogrešal, sicer mu je pa itak vseeno ali ga ljudje sprejemajo ali ne, tudi za mater mu je v resnici vseeno, pomembno mu je samo, da ima dom, hrano in obleko in da mu je dopuščeno obnašanje kakršnega je pač osvojil v dosedanjem življenju.

To, da ogroža nečaka je nedopustno.

jz ne bom preveč pametna bog ne daj
verjamem da se je že navadil na tak stil..on ve in fura to vse skupi, ker najbrž ima pol mir…
mama rabi pomoč in če je ne bo poiskala bo dokončno sokriva vsega tega , žal

Koga bi bilo po tvoje pa dopustno ogrožati?

Kot bi sama pisala tole pismo. Moj brat, prav tako po poškodbi glave, ki jo je imel pri 17. letih, je danes 45 leten sedemnajst-letnik, za katerega skrbijo moji ostareli 80 letni starši.
Mama mu kuha, pere, skrbi za vse…popolnoma vse, ata mu kupuje cigarete, ga vozi, kamor treba….ni da ni.

Je razvajen, netoleranten do drugih, služb je imel malo moje, vse takoj izgubil….nekaj najde, da dela po svoje, na koncu se naveliča in službo pusti, trenutno je na zavodu, prejema 270 eur.

Ima 2 otroka, partnerka ga je pustila, za otroke ne skrbi, za mamo pa je še vedno mamin sin.

Končno smo ga nagovorili, da gre k zdravniku, z njim sem šla k nevrologinji, bila je zelo mlada deklica. Naredijo mu ct glave, ga pokličejo na testiranje na nevrološko kliniko-nič, vse je ok.

Kaj sedaj, ne vemo, napotili so ga na pogovore k psihiatru. Zaenkrat čaka datum. Smo na istem, kot vi avtorica, zaenkrat ni nasilne, kaj bo pa ne vemo.
Strah me je, kaj bo, ko staršev več ne bo. Ni sposoben sam zase skrbeti, pa ne vem, ali je vzrok nesreča, ali razvajenost.
Lep pozdrav, tudi mi ne vemo kam naj se še naprej obrnemo, zato sem z veseljem odprla ta tvoj zapis.