Zakaj žrtve nasilja ostajajo v nasilnem odnosu
Nekaj informacij za osveščanje in razumevanje – premaknite se po strani navzdol do naslovo “Globoki psihološki mehanizmi žrtev” in “Zakaj žrtve vztrajajo v nasilnih odnosih – psihološki vidik”: http://www.prepoznajnasilje.si/izobrazevalno-gradivo-vsebine/uspe{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}A1no-prepoznavanje-{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BErtev-nasilja-v-dru{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}BEini-v-zdravstvu#mehanizmi_zrtev
Globokih psiholoških mehanizmov ni, temveč so le produkt mešalcev megle, da opravičujejo svoj obstoj. Človek se odziva vzorčno enako sočloveku in precej enostvano.
Še vedno trobezljate o nasilju, dejansko ste ga pa z razvrednotenjem, zlorabo pravic, nobene odgovornosti in nikoli nikjer dovolj priklicali.
To kar je tu in še prihaja je pa dejansko nasilje in bo čistilo evropske zblojene glave,pa potem pišpite priročnika kaj in zakaj tako,ker zaostajate v trendu s svojo “znanostjo”..
Hm..pri meni osebno – izkušnja dolgotrajnega prenašanja psihičnega nasilja – je šlo za to, da sem verjela, da je oseba v svojem bistvu dobra in da bo spoznala, da ravna narobe in bo spremenila svoje ravnanje. NAPAKA!!! Psihopati se namreč ne učijo.
Sem se pa na koncu naučila jaz, da se je treba nasilju upreti. Po možnosti takoj, predvsem pa zelo glasno in zelo javno.
Točno tako, ker niso zmožni popolnoma nobenega uvida in kritične presoje lastnih ravnanj in odgovornost za svoje ravnanje pripisujejo izključno drugim, ne samo partnerjem, tudi ljudem zunaj partnerskega razmerja. Ne priznavajo nobene odgovornosti in lastnega prispevka v razmerju. Zato pa je toliko večje breme na žrtvah, da prekinejo ta začaran krog čim prej, sploh če imajo otroke. Ker spreminjati drugih ne moremo (ne v intimnih odnosih), in dlje ko živimo v iluziji, da lahko, večjo ceno plačamo za to.
Pozabila povedati, da sem na prilepljenem linku pogledala shemo vzrokov za vztrajanje v nasilnem odnosu. In ker vzroka, ki je obstajal pri meni, med navedenimi nisem našla, sem ga pač v postu dodala.[/quote]
Mene pa takoj zmoti to diagnosticiranje, tako da po naravni logiki takoj dam verodostojnost tovrstne osebe in njenih izjav pod vprašaj. In resnično se mnogokrat izkaže, da je ravno nasprotno od tega, s čimer neka oseba obtoža in postavlja diagnoze…..
Pozabila povedati, da sem na prilepljenem linku pogledala shemo vzrokov za vztrajanje v nasilnem odnosu. In ker vzroka, ki je obstajal pri meni, med navedenimi nisem našla, sem ga pač v postu dodala.[/quote]
Mene pa takoj zmoti to diagnosticiranje, tako da po naravni logiki takoj dam verodostojnost tovrstne osebe in njenih izjav pod vprašaj. In resnično se mnogokrat izkaže, da je ravno nasprotno od tega, s čimer neka oseba obtoža in postavlja diagnoze…..[/quote]
O čem govoriš?
Tudi jaz sem vztrajala ker sem verjela v dobro, idealizirala lepe strani,minimalizirala slabe.
Moja starša sta šla narazen,zato sem se še toliko bolj oklepala drugačne prihodnosti moje družine.
Spremembe seveda ni bilo,ker lahko spreminjaš le sebe.
Zato sem končala najino zgodbo; ampak šele takrat,ko je bil pohojen zadnji žarek mojega upanja, ko je umrla v meni vsa ljubezen in spoštovanje do človeka… Bil je moj najtežji korak v življenju. In eden najboljših.
Nikoli ga nisem obžalovala. Če ni za bit,je za it – življenje je le eno,eno samo!
In Modrival,ni treba replicirat mojega zapisa-to je moje razmišljanje,moje doživljanje,moje življenje.
Mene pa takoj zmoti to diagnosticiranje, tako da po naravni logiki takoj dam verodostojnost tovrstne osebe in njenih izjav pod vprašaj. In resnično se mnogokrat izkaže, da je ravno nasprotno od tega, s čimer neka oseba obtoža in postavlja diagnoze…..[/quote]
O čem govoriš?[/quote]
O čem govorim, da oseba, ki partnerja označi za psihopata mi da takoj pomisleke. Dostikrat se zgodi, da žrtev ni žrtev, ampk tista, ki zlorablja, se izživlja, manipulira in je nodgovorna.
Če danes beremo tu na forumu ali pa poslušamo v reali, potem je za večino žensk partner zadnji, ki bi lahko kaj rekel, pripomnil ali vprašal. Pa je res potem on nasilen in ženska žrtev ali gre za kaj drugega?
Ne rečem, da pri tebi ni bilo, ampak to označevanje s psihopatom mi da pomisleke, ker to počne večina današnjih ločenih žensk in bi pač pomenilo, da je več kot polovica moških psihopatov in tu nekaj ne bo držalo.
O čem govoriš?[/quote]
O čem govorim, da oseba, ki partnerja označi za psihopata mi da takoj pomisleke. Dostikrat se zgodi, da žrtev ni žrtev, ampk tista, ki zlorablja, se izživlja, manipulira in je nodgovorna.
Če danes beremo tu na forumu ali pa poslušamo v reali, potem je za večino žensk partner zadnji, ki bi lahko kaj rekel, pripomnil ali vprašal. Pa je res potem on nasilen in ženska žrtev ali gre za kaj drugega?
Ne rečem, da pri tebi ni bilo, ampak to označevanje s psihopatom mi da pomisleke, ker to počne večina današnjih ločenih žensk in bi pač pomenilo, da je več kot polovica moških psihopatov in tu nekaj ne bo držalo.[/quote]
To, kar si napisal in zraven še en kup drugih “čudnih” ravnanj. Pa jo imamo, osebico, ki je mene maltretirala. V meni so njena ravnanja (ne samo do mene ampak tudi do drugih in nasploh v različnih situacijah) sprožala čudenje, ampak sem kar sprejemala in skušala razumeti in opravičevati. Dokler ni postalo nekaj zelo zelo narobe.
Modrival, vem, da je danes splošno moderno krivdo in “diagnoze” (naj ti bo, sem uporabila tvojo besedo) zrcaliti v druge, ampak, ko pa je dokazov glede ene in iste osebe neizmerno veliko…. Potem dvoma več ni. Ampak nazadnje sploh ni pomembno, ali je nekdo bolj ali manj zdrava osebnost (malo patološki smo najbrž vsi), ampak mora vsak pri sebi (vsak, ki se čuti maltretiranega) najti rešitev. Kot rečeno, moja izkušnja okrog rešitve je, da se je treba glasno in javno upreti (pač pri tej konkretni osebi v mojem primeru je bil potreben tak pristop). In zanimivo…občutek maltretiranosti je izginil. 🙂 No, zoprn spomin seveda ostaja in še vedno – očitno iz današnjega pisanja – včasih pride na plan.
Mimogrede: ta oseba je še vedno v mojem okolju. Zato so trdne meje v medsebojnem odnosu še toliko bolj pomembne.
Nimam izkušenj s tem na lastni koži. Je pa res, da takoj vidim človeka takšnega, kot je, brez olepševanja, in tudi nikoli za nikogar ne upam, da bo postal kar naenkrat dober, če mi pokaže svojo slabo naravo.
Je pa res, da sem se dolgo spraševala, zakaj ena kolegica vztraja v odnosu, kjer jo tip zmerja in tepe. Ampak sem prišla do spoznanja, da si je absolutno sama kriva za to, ker rine in rine v ta odnos, čeprav ji je on sam že kar nekajkrat rekel, da naj izgine. Očitno potrebuje ženska batine, kaj drugega si ne morem predstavljat. Ima kam iti, je finančno neodvisna, ampak bo držala glavo še naprej nasilnežu. Kdo je v tem primeru tup? Za moje pojme kar lepo ona.
Nerazumevanje zrtev, ki ostajajo v nasilnem odnosu je priblizno enako nerazumevanju zrtve, ki je ze prej sepala, potem pa ji je nasilnez se polomil noge. Le zakaj ne odide?
Znacilno za nasilneze je pa ravno zanikanje nasilja oz. “so ravnali tako, kot si zrtev zasluzi”. Zanimivo, da znamo na to znacilnost lepo pokazati s prstom, kadar je nasilen nekdo od dalec. V domacem okolju in med prijatelji pa hitro izgubimo kompas in se pustimo prepricati v krivdo zrtve.
Govorim o nasilju na splosno, moski-zenske v obe smeri, starsi-otroci v obe smeri.
Dokler se človek identificira kot žrtev, rabi odnos, ki mu ponotranjen vzorec prikliče na površje, da se tega sploh lahko ozavesti. Žrtev privlači nasilneža v svoje življenje kot magnet privlači železo. Vsak normalen partner je žrtvi dolgočasen, nezanimiv, včasih celo odbijajoč. V skupnem življenju preigravata dramo na dramo, vse dokler žrtev ne prepozna svojega bolestnega nagnjenja. Takšno učenje lahko traja različno dolgo, pri nekaterih kar celo življenje. Šele spoznanje (aha efekt) prisili žrtev, da se odpove vlogi žrtve. Prej pametnih nasvetov niti ne sliši in še manj upošteva. Potem ko ima vsega dovolj, ko jo odnos že do prave mere izčrpa, pride na vrsto mini razsvetljenje, da se takega odnosa ne gre več. Od spoznanja naprej takega odnosa niti ne rabi in šele v tem stanju je bivša žrtev pripravljena na življenje brez nasilja.
Se moram strinjat z modrimvalom. Tudi zato, ker največje nasilje si ljudje sami nad seboj delate, tudi z predsodki kakor si se danes po šolsko izkazal-a. (spoznanje več- predsodek manj) Te pa razumem v leplenju takih linkov, ker je lažje blejati za prepotentnimi z izobrazbo opranimi možgani, največkrat v glavah nesposobnih žensk, kakor pa sprejeti odgovornost za razmišljanje s svojimi.
O čem govorim, da oseba, ki partnerja označi za psihopata mi da takoj pomisleke. Dostikrat se zgodi, da žrtev ni žrtev, ampk tista, ki zlorablja, se izživlja, manipulira in je nodgovorna.
Če danes beremo tu na forumu ali pa poslušamo v reali, potem je za večino žensk partner zadnji, ki bi lahko kaj rekel, pripomnil ali vprašal. Pa je res potem on nasilen in ženska žrtev ali gre za kaj drugega?
Ne rečem, da pri tebi ni bilo, ampak to označevanje s psihopatom mi da pomisleke, ker to počne večina današnjih ločenih žensk in bi pač pomenilo, da je več kot polovica moških psihopatov in tu nekaj ne bo držalo.[/quote]
To, kar si napisal in zraven še en kup drugih “čudnih” ravnanj. Pa jo imamo, osebico, ki je mene maltretirala. V meni so njena ravnanja (ne samo do mene ampak tudi do drugih in nasploh v različnih situacijah) sprožala čudenje, ampak sem kar sprejemala in skušala razumeti in opravičevati. Dokler ni postalo nekaj zelo zelo narobe.
Modrival, vem, da je danes splošno moderno krivdo in “diagnoze” (naj ti bo, sem uporabila tvojo besedo) zrcaliti v druge, ampak, ko pa je dokazov glede ene in iste osebe neizmerno veliko…. Potem dvoma več ni. Ampak nazadnje sploh ni pomembno, ali je nekdo bolj ali manj zdrava osebnost (malo patološki smo najbrž vsi), ampak mora vsak pri sebi (vsak, ki se čuti maltretiranega) najti rešitev. Kot rečeno, moja izkušnja okrog rešitve je, da se je treba glasno in javno upreti (pač pri tej konkretni osebi v mojem primeru je bil potreben tak pristop). In zanimivo…občutek maltretiranosti je izginil. 🙂 No, zoprn spomin seveda ostaja in še vedno – očitno iz današnjega pisanja – včasih pride na plan.
Mimogrede: ta oseba je še vedno v mojem okolju. Zato so trdne meje v medsebojnem odnosu še toliko bolj pomembne.[/quote]
Če se greste že diagnostiko;-) boldano prepoznam kot tipično pisanje psihopata, torej kot posledico, podčrtano pa kot vzrok.
Patologija se vedno, brez izjeme začne v lastni glavi, je pa res, da so vzroki zanjo lahko zunanji ali notranji. Največ psihopatov in sociopatov izurijo kretenski starši ki imajo otroke kot oporornico za svojo bolezen.
To, kar si napisal in zraven še en kup drugih “čudnih” ravnanj. Pa jo imamo, osebico, ki je mene maltretirala. V meni so njena ravnanja (ne samo do mene ampak tudi do drugih in nasploh v različnih situacijah) sprožala čudenje, ampak sem kar sprejemala in skušala razumeti in opravičevati. Dokler ni postalo nekaj zelo zelo narobe.
Modrival, vem, da je danes splošno moderno krivdo in “diagnoze” (naj ti bo, sem uporabila tvojo besedo) zrcaliti v druge, ampak, ko pa je dokazov glede ene in iste osebe neizmerno veliko…. Potem dvoma več ni. Ampak nazadnje sploh ni pomembno, ali je nekdo bolj ali manj zdrava osebnost (malo patološki smo najbrž vsi), ampak mora vsak pri sebi (vsak, ki se čuti maltretiranega) najti rešitev. Kot rečeno, moja izkušnja okrog rešitve je, da se je treba glasno in javno upreti (pač pri tej konkretni osebi v mojem primeru je bil potreben tak pristop). In zanimivo…občutek maltretiranosti je izginil. 🙂 No, zoprn spomin seveda ostaja in še vedno – očitno iz današnjega pisanja – včasih pride na plan.
Mimogrede: ta oseba je še vedno v mojem okolju. Zato so trdne meje v medsebojnem odnosu še toliko bolj pomembne.[/quote]
Če se greste že diagnostiko;-) boldano prepoznam kot tipično pisanje psihopata, torej kot posledico, podčrtano pa kot vzrok.
Patologija se vedno, brez izjeme začne v lastni glavi, je pa res, da so vzroki zanjo lahko zunanji ali notranji. Največ psihopatov in sociopatov izurijo kretenski starši ki imajo otroke kot oporornico za svojo bolezen.[/quote]
Itak, da moraš biti oreng čuknjen, da več let prenasas maltretiranje. :-))
Ampak žal je takih prenašajocih in tiho trpečih ogromno. Ko pa se oglasijo, so pa oni označeni za nasilneže. Ccccc, ta ljuba naša druzbica…
Ja Tara, sem tudi bila med njimi, pa sem se naučila to, da so ljudje, ki so kao bili nasilni do mene, v resnici bili moje najboljše zdravilo. In zato sem jim lahko samo hvaležna…
Tudi današnji film ki ga je krota izpostavila, pa lepo kaže večinoma žensko norost… Maščujejo se svojim največjim zdravilcem, in s tem poleg uporabe kot sredstvo in izgovor, bistveno oropajo svoj zarod…
Ja Tara, sem tudi bila med njimi, pa sem se naučila to, da so ljudje, ki so kao bili nasilni do mene, v resnici bili moje najboljše zdravilo. In zato sem jim lahko samo hvaležna…
Tudi današnji film ki ga je krota izpostavila, pa lepo kaže večinoma žensko norost… Maščujejo se svojim največjim zdravilcem, in s tem poleg uporabe kot sredstvo in izgovor, bistveno oropajo svoj zarod…[/quote]
Čemu pretvarjanje, ko pa je kristalno jasno, da si brklc?
To je pa pošteno in korektno napisano.
Se strinjam več ali manj “žrtve” upajo, da se bo spremenil in da je o.k. človek v svoji biti. V svoji biti je o.k. človek vendar ko človek udari pač pride na dan temna stran in temno stran imamo vsi moramo pa narediti selekcijo do kam sprejemamo temno stran. Torej več ali manj imamo vsi temno plat; kreganje, žaljenje in to še toleriramo – nekateri ne, veliko pa ne sprejema; psihičnega maltretiranja, pretepa in itd…….
Torej dokler časa se ne bomo zavedali, da imamo temno stran vsi tako kot dobro stran ne bo bolje. Temno stran torej tudi toleriramo do neke mere. Nikoli in nikdar pa ne smemo pomisliti, da je človek v svoji biti dober. Človek je dober in teman.